REZULTATI - Zdravniška zbornica Slovenije

Zdravniki v prostem časustik s študenti. V začetku je bilo to največkrat v menzi Kliničnihbolnišnic. 5 Moj prvi sogovornik iz študentovskih vrst je bil JožeLokar. Seveda sem poskušal dialog ob kavi na uvodni vaji, vendarbrez posebnega uspeha.V Pajzel sem prvič prišel okoli leta 1969, ko sem bil še asistent.Prireditev se je končala z dejavnostjo (v katero so bili vključenizelo spoštovani profesorji, jaz – asistent – pa žal ne), ki se jeimenovala pouštertanc.Od svoje habilitacije v učiteljski naziv dalje sem se udeležilskoraj vsake prireditve v pajzlu. Moj namen je bil dobiti povratnoinformacijo o izpitih. Sicer sem pa poskušal ugotoviti, zakaj(čemu) študenti v velikanski večini odklanjajo kavzalen načinrazmišljanja. Prišel sem vedno med prvimi in se usedel v kotv drugi sobi. Potem sem počakal, da je pijača naredila svoje inmoji sogovorniki so se kar vrstili. Tisti, ki so bili v svoji alkoholniomami najbolj pogumni, so me seveda tikali in tudi jaz sem jihtikal. Temu sem ostal zvest tudi pozneje, ko se je moj sogovornikstreznil. Od tikanja sem odstopil le, če me je moj sogovornikkljub mojem opozorilu spet začel vikati. Tako se je kar nekajkratzgodilo, da sva se na izpitu tikala. Zaradi tikanja nisem imelnobenih težav: če je bilo dobro, je bilo uspešno, če pa je bilo slabo,je bilo neuspešno.Sprva je bilo nekaj poskusov, da bi me opijanili. Najbolj rafiniranje bil tisti, ko so mi ponudili steklenico odprte kokte. Izpil sem joz veseljem in ugotovil, da ima nenavaden, a prijeten okus. Potemso mi kokto ponudili še nekajkrat, a ker nisem bil žejen, semodklonil. Čez nekaj dni sem zvedel, da so zame pripravili nekajsteklenic kokte, ki so ji dodali dobršno mero ruma...Tako ni čudno, da so me nekoč na inštitutu prijeli kar trdo:»Včeraj si se pa v Pajzlu grdo napil. Menda te je eden odštudentov držal za kravato in vlačil iz sobe v sobo!«Zajel sem sapo in se poskusil braniti:»Pa res verjamete vsakršnim govoricam. Kdaj ste me pa še videlipijanega?«»No, prav pogosto res ne, a za svojo docenturo si se kar lepo napil.In kadar gre za tvoje dejavnosti pri študentih, si zmožen početivse mogoče oslarije.«Obmolknil sem in iskal prepričljivega dokaza za svojo treznost.In potem se mi je nenadoma posvetilo: »Kdaj ste me pa zadnjičvideli s kravato?«Sledil je smeh in bilo je rečeno, da bodo morali študentje v prihodnostimojo pijanost pač opisati brez kravate.Na splošno pa so na inštitutu mojo pajzlsko dejavnost označevalikot »bratenje s študenti«, zato nesprejemljivo. A za to oceno senisem menil.Zaradi številnih stikov s študenti se je moja dejavnost precejrazmahnila: razpravljali smo o knjigah, skupaj hodili v kino in5 Menza Kliničnih bolnišnic je bila v prvem nadstropju stavbe, ki je stala tam, kjer jezdaj nova zgradba Onkološkega inštituta.na smučanje in popravljal sem avtomobile. Seveda tudi zbiralgovorice o sebi. 6 Najbolj zanimivo pa je bilo študente poslušati.Prihajali so v moj laboratorij navadno popodne ali zvečer. Mendasem bil dober poslušalec, in ko je moj gost odšel, sem povedanoskoraj vedno zapisal. Če pa pogovora nisem znal zapisati, jebil spodbuda za prevajanje. Svoje zapise in prevode sem potemobjavljal v Appendixu ali delil svojim poslušalcem in oboje je bilaspodbuda za ponovna srečanja.Že večkrat sem opisal, kako sva z J. A. 7 v K. C. kradla sendvičeza zabavo v PAJZLU in da naju je ob tem zalotil direktor, JanezZemljarič. In v PAJZLU smo se tudi dogovorili za tekmovanjev peki palačink; tekmoval naj bi s študentko E. P. 8 Tekma jebila izvedena v njenem stanovanju v študentskem naselju predkomisijo, ki ji je predsedoval Jure Avčin. Komisija je nazadnjeod prenajedenosti zaspala in preden je zaspal tudi predsednik, jeizjavil, da sva z E. P. enako dobra peka...Sicer me je pa F. D. 9 v PAJZLU opozoril na knjigo CarlosaCastanede: The Teachings of don Juan. A Yaqui Way of Knowledge.Odlomek o štirih naravnih človekovih sovražnikih (Strah, Jasnost,Moč, Starost) sem prevedel (moj prevajalski prvenec) in doklerni bil objavljen, sem tipkopis delil na predavanjih in seminarjih.Če bi bilo dovolj prostora, bi ta prevod predlagal za prilogo temuzapisu...V tistem času v PAJZLU niso bile le zabave, temveč tudi literarnivečeri. Če ni bilo prostora, so študentje organizirali literarnevečere drugod. Včasih sem nastopal tudi jaz.Ker sem poznal (večinoma tudi po priimkih) skoraj vse študente,sem se ob vsakem srečanju ustavil in poskusil spregovoriti nekajbesed. Večinoma mi to ni (ni!) uspevalo.Če je nekdo od študentov zbolel, sem to takoj zvedel in gaobiskal. Eden takšnih je bil pokojni Marjan Svetec, ki sem gasprva imel za zanimivega gostobesedneža. Brž ko pa si je primeni izposodil Apokrifne spise nove zaveze (v angleščini), sempa popravil svoje krivično mnenje. Poleg medicine je v Zagrebuštudiral (protestantsko) teologijo in postal kaplan. Hkrati je bilčlan Zveze komunistov in ko so ga izključili (ker so pač v ZKzvedeli, da hoče postati protestantski pastor), se je neznanskorazsrdil. Pogosto sem ga obiskoval v njegovi sobi v Ilircu in skupajsva poslušala glasbo s plošč, Pink Floyd in Andromeda. Njegovimstorijam o raku nisem verjel niti besedice; resnico sem zvedel šelepotem, ko je ležal na Onkološkem inštitutu in sem ga obiskoval.Še na smrt bolan je študiral doma, upal, da bo nekoč le naredilizpit iz patološke fiziologije, in pisal mi je dolga pisma. Enkratmi je poslal tudi sliko; stal je ob svoji zaročenki in jo držal za6 Npr. da sem duševno bolan in da se zdravim na psihiatriji. Na prihodnjem predavanjusem naredil kratek uvod, češ, da sem res duševno bolan, saj takšnih reči, kotjih počnem jaz, pameten človek ne počne. Na psihiatriji se pa žal ne zdravim, ker jemoje vrste duševna bolezen neozdravljiva.7 J. A. je postal internist in delal v K. C. na nuklearni medicini.8 E. P. je bila zdravnica v Mariboru.9 F. D. je kirurg-plastik v Bolnišnici Novo mesto.Revija ISIS - November 201183