REZULTATI - Zdravniška zbornica Slovenije

Zanimivotravnik. Zaenkrat smo jim ušli, je rekel in šel v kamro k otrokoma.Komaj sem se v kuhinji dobro obrnila, že sem zaslišala trde korakepo veži. Še danes po petdesetih letih zaznavam njihov odmev inoficirja, ki je hotel Andreja. Past je bila zaprta. Mama zaprepaščenav jok, ja kdo bo pa meni pomagal delati? Tudi vam ne bo treba,bodo že naši udarniki vse naredili, pripravite najnujnejše in nič večzase, seljeni ste. Kdo ste pa vi, se obrne k meni. Na počitnicah semdoma z otrokoma iz Ljubljane. Tudi vi v transport takoj. Andrej seje pred hišo obrnil in zavpil: ustrelite me tukaj, če sem kriv, mamoin otroke pa pustite pri miru. Nič ni zaleglo. Dve otroški posteljiciin najnujnejšo prtljago smo naložili na lojtrski voz, mamino posteljoin gremo. Pri vhodnih vratih je stal oficir in strogo nadziral,kaj bomo natovorili. Ko sem šla mimo njega, sem imela s sebojkanglico mleka. Kaj pa je to, je zatulil! Mleko za otroka! Nobenegamleka sem rekel! Še danes mi je žal, da mu ga nisem zlila v škorenj,to ni bil nemški pač pa naš slovenski človek. Mama je pred hišovila roki v obupu, Nemci nas niso selili, Andrej je vozil hrano partizanom,bolnega partizana smo skrivali na vrhu: še sedaj je njegovpodpis na podbojih vrat; vedno v strahu, ko so Nemci vsak večerpatruljirali okrog hiše, da ga izsledijo, nas pa požgejo – okupator, nenaši, za katere je bil Andrej dvakrat v Begunjah. V vogalu naglavnerute sem imela zavezano potrdilo, da Andreja ne smejo mobiliziratipartizani, ker on vzdržuje vezo, to smo zaslužili! Žalosten je bilpogled na naš odhod. Ljudje so kukali izza oken in pozneje semzvedela ( imena ne bom izdala, bil je simpatizer Nemcev ), da jeeden izmed njih škodoželjno pripomnil, prav jim je, zdaj pa imajopartizane!Spotoma sem v vasi opazila mojo sorodnico Malči. Zavpila semji, naj telefonira Žaniju v Ljubljano, kaj počenjajo z mano inotrokoma. Mislila sem, da je oficir le toliko oddaljen, da me nebo slišal. Pa me je! Nobenega telefoniranja, je planil proti Malči,razumete. O dobro je razumela, saj je bila sama par let v partizanih,kaj je komanda! – Na postaji so nas zbasali v živinski vagon.Potem smo čakali, da pripeljejo in natovorijo še druge vagone.Otroka sta začudeno opazovala, saj sta bila dobri 2 leti stara,kaj vse se dogaja okrog njiju. – Po mučnem čakanju prikoraka knašemu vagonu »moj oficir« in poražen zabrusi: Gena Škrbec zotrokoma ven iz transporta. O kako hitro sem izvršila to komando,da se ja ne bi kdo premislil. Telefonada je uspela. Z možemsva imela bivšega sodelavca Franca Štadlerja na UDB-i; on jerešil moja otroka in mene. Konj z vprego je še vedno čakal predpostajo. Natovorili smo se in odpeljali nazaj v Log. – Sobe zagoste so bile vse zasedene. Med njimi je bila tudi dramska igralkaElvira Kraljeva z nečakom, ki ni in ni mogla dojeti krutostiosvoboditeljev. Čakali smo pred hišo, da še zadnjič pozdravimosvoje – a vagoni so bili zaprti. Stisnilo me je do konca in predograjo sem omedlela. Ko sem se zbudila, sem le počasi začeladojemati resnost položaja. Kaj naj naredim. Gremo v Ljubljanoali stražimo domačijo? Počakajmo kaj bodo prinesli prihodnjidnevi – Polovico gostov je odpotovalo, dve družini sta ostali.Andrej je bil zaprt na Jesenicah, mama v Kočevskih hribih vvasi Morava, kamor so naselili izseljenec v domove, iz katerih sopredhodno pognali Kočevske Nemce.Doma je bilo v hlevu 5 krav, konj, 4 prašiči in svinja z 10 pujski.Že naslednjega dne so odpeljali vse živo iz hleva v Podkorenk Razingerju, kjer so imeli glavni gospodarski štab. Čez tedendni je prišel uslužbenec UDBe z Jesenic in naložil na kamionnajlepšo opravo iz ene izmed sob za goste, ti so še isti danodpotovali v N. Sad.Žetev je bila pred durmi. Prišla je delovna brigada inpomendrala, česar ni znala požeti! Večkrat sem bila v dilemi kajzdaj! V planini na paši je bilo 5 komadov mlade živine, zanjoniso vedeli, niti za ovce. Kaj bo z njimi, vsekakor pa bo trebapriskrbeti krmo. Nekaj je je že bilo v hlevu, dobri sosedje paso pokosili še ostalo. Prišla je jesen in odločila sem se, da gremv Ljubljano. Živino je prevzel v oskrbo sosed Ančnjek – nespomnim se več, koliko sva mu za to z Žanijem plačevala.Andrej je bil po hitrem postopku obsojen na zaplembo celokupnegapremoženja in izgona 2 let iz domačega kraja. Kotkmetu so mu pustili ohišnico z 1 kravo. Sodba izrečena zaradiizjave v neki družbi pri Slavcu, da pri nas niso dani pogoji zazadružno obdelavo zemlje, čeprav je vedel, da so ti pogoji dani!Iz jeseniških zaporov je bil premeščen v šišenske zapore, kjer jepotem dnevno z delovno brigado hodil na delo v tivolski grad.Vedela sem, kdaj marširajo z dela, pa sem z otrokoma »slučajno«šla po tisti poti, spogledali smo se in nič več. Dovoljeni so pabili ob nedeljah obiski v Šiški. Niti mesec dni nismo uživali inse spogledovali, ko mi je pri obisku povedal, da je kazensko premeščenv Novi Beograd; sotrpin ga je izdal, da se srečuje s sestroin nečakoma! Gradil je novi Beograd do spomladi, ko je nastopilna avtocesti pri Ilovi. Obiskala sem ga, to je bila pa res ena samailovica. Ko je »zgradil« to cesto, je nastopil nadaljno službo nadržavnem posestvu v Kočevju.Mamo smo uspeli po polletnem izgnanstvu dobiti v Ljubljano,domov ni smela. Bila je naša in z nami. Bilo je to januarja l. 50.Čim bliže je bila pomlad, nemirnejša je postajala in zrla je protizahodu. O kako je ne bi razumela! Domov grem, ne zdržim več,je izjavila, naj bo kar bo. In je šla, in ostala nekaj časa, Andrejje medtem odslužil del izgnanstva in nadaljeval pot do pravice.Nekaj sem pred njim že sama poskušala. Šla sem k tovarišu, kise je skrival in zdravil v naši hiši, tokrat že ugleden funkcionar,naj reče kakšno besedo za mojega brata. »Ja premalo je prepričevalljudi za našo stvar ». Žalostna in razočarana sem to povedalabivši partizanki iz našega kraja. Ta ga je pošteno nadrla,kako je mogel pozabiti na to, da bi bili vsi v naši hosti pocrkalibrez Andreja. Andrej je želel obnovo procesa; na merodajnemmestu so ga podučili, da verjamejo, da ni kriv, vendar mu imetjane morejo vrniti, potem bi tudi drugi hoteli kmetije nazaj.Ni odnehal. Naletel je na notranji upravi na človeka, ki mu jepomagal dobiti nazaj zemljo in čast! Dom sicer precej izropanje bil zopet naš topli dom.GenaLog, jeseni l. 04Revija ISIS - November 201147