REZULTATI - Zdravniška zbornica Slovenije

Zanimivomalo in bili smo na vrhu. Če ne bi bilo kamna in skrinjice z vpisnoknjigo, tega ne bi vedeli, bili smo naenkrat v gosti megli, pa še mrzlipovrh. Takrat še nismo poznali kavbojk, imela sem črne klotastekratke hlače in pošteno me je zeblo. Čimpreje od tod. Kam? Karnavzdol, je poveljstvo prevzel Andrej in nas popeljal po ugodnemprodišču. Ko smo se na začetku vzpenjali po plezalni, smo navzhodnem robu gore opazili prodišče, po katerem bi se z lahkotovračali k jezerom. Tipali smo v megli za Andrejem in srečni prebilimegleni obroč. O kakšno razočaranje! Nikjer jezer, nič prejšnji pokrajinipodobnega. Nižje doli smo zaznali črno gmoto, utegnila bibiti kaka koča. Res je bila – Club Alpino Italiano. Ognili smo se ji,saj so se pred njo pretegovali sami karabinjeri. Daleč spodaj v dolinise je vila bela kača – cesta, naš prvi cilj. Izgubili smo občutek začas in orientacijo. Nismo vedeli kam,, levo po njej ali desno. Izbralismo desno. Kmalu smo prečkali travnik, kjer je star možic brusilkoso. Pozdravili smo ga in glej – odzdravil je v slovenskem jeziku.Razložili smo mu naš položaj in spraševali, kako dalje. Ja, še dve urihoda, pa boste pri Rabeljskem jezeru, pa še malo naprej na Prediluin kako urco še do Trbiža. Ura se je prevesila že gotovo čez poldne,mi pa še tako daleč od varnega doma. In še obmejno dovoljenje niveljalo za to območje. Kako ubijajoča zna biti cesta za podkovanegojzarce ve le tisti, ki to preizkusi. Marširali smo v gosjem redu,govoriti nismo upali, dane bi pri srečavanju zbujali pozornosti. Ureso minevale, pa še nikjer Predila ne Rabeljskega jezera. Končno.Na Predilu ogromen spomenik z levom. Križev pot se je vlekel doTrbiža in dalje proti vzhodu do Bele peči in končno meja; bila ježe tema, ko smo jo srečno prestopili. Italijani so bili začudeni, kjesmo hodili tako pozno z Mangarta! Na koncu Kranjske gore nas jesrečal stric Voren s konjsko vprego. Doma jih je skrbelo, kaj in kjesmo tako dolgo, pa so nam poslali pomoč! Čeprav le za kratko pot,je bila še kako dobrodošla – saj smo se še komajda vlekli po cesti.Naši pripovedi kar niso verjeli, šeke, ko smo nazorno opisali tistegakamnitega leva na Predilu, so nehali dvomiti.…31. marca 45 se nama je pridružila hčerka Andreja. Tiste časeje trajala porodniška 2 meseca. Kaj pa potem? Otroških jasli šenismo poznali, nobene stare mame ni bilo v Ljubljani, oklevalasem in oklevala in dala odpoved. Morda bi lahko ali težko puščalamalo bitje samo doma, nikakor. Prav v tistih dneh se je zadušilaz odejico, ki jo je povlekla nase, malo starejša deklica, ko je biladoma brez varstva. Koncem maja smo s prvim možnim prevozom– vlak s prestopanjem na drugega v Otočah že odhajali vLog – domov kajpak. Nepopisno smo bili srečni vsi skupaj zbrani vtoplem domu. Očka se je le nerad ločil od naju, moral je rad ali nev službo, ob sobotah je prihajal k nam. Andreji je kmečka okolicadobro dela, lepo se je razvijala in pri 4 mesecih in pol tako luštnopasla kravce ( tako se reče, če dojenčka položiš na trebušček, kar gaprisili, da se opre na rokice in dvigne glavico ). Pozno jeseni semse odločila, da greva pogledat tudi v Ljubljano, da ne bo očka takosam. Nisem pričakovala take Andrejeve reakcije, vidva le pojditakamor hočeta, Andreja je naša, ne damo je. Tako rad je imel tonašo punčko, da sta se z Žanijem dobesedno sprla zanjo. Komajsem ga uspela umiriti z obljubo, da ne greva za stalno in da kmaluprideva. Držala sem besedo, prihajali sva in odhajali do spomladi,ko sva za nekaj časa sklenili ostati v Logu. Za dojenčke je biloobvezno cepljenje proti kozam v Kr. gori. Bila sem tu, pa sem jopeljala z drugimi materami skupaj na cepljenje. Na bradici je imelamajhno krastico, sestra je dvomeče vprašala zdravnika ali jo bovseeno cepil, brez pomisleka jo je. Pri takih posegih so več ali manjnujne reakcije. Po tedni dni je dobila Andreja visoko vročino, bilismo vsi zaskrbljeni. Sklenila sem, da je najboljši izhod Ljubljana.V Ljubljani sva jo z očkom odnesla v otroško bolnico v ulici Starepravde. Skrbno so jo pregledali in ugotovili, da ima gnoj v desnemkolenčku (ostium melitis so rekli (osteomileitis, op. B.). Dovolili somi ostati pri njej. Vso noč sem jo stiskala v naročju in ko je sestrazjutraj prišla k meni, jo pobožala malo po čelu in rekla: saj vašapunčka je vendar mrtva, dih mi je zastal, kako mrtva, saj je topla– da od vaše topline. Odnesli so jo – zdravnik meje tolažil, da ji jegnoj zaprl pljučka, 3. 6. 46 in ni bilo pomoči, vendar besede so bilekot led brez mojega otroka. Odpovedali so se obdukciji in naslednjegasva jo z avtofurgonom odpeljala v Log. Ne morem popisatitega srečanja..Pripravili so mrtvaški oder, jaz pa sem na travnikunatrgala breme ivanjščic in z njimi pokrila moj zaklad. Pokopalismo jo v grob mojega očeta.…Ostala sem brez službe in brez Andreje. Stari gostje so se zopetvračali, mama me je prosila, naj ostanem vsaj čez poletje doma.Ostala sem, Žani pa je redno prihajal ob sobotah. V jeseni semv sebi začutila novo življenje. Molila sem, ljubi Bog mi daj dvaotročička! Pa mi jih je res dal! 12. aprila 47 Miho in Matevža!Po treh tednih smo bili sposobni živeti brez bolniškegain zdravniškega osebja, pristali smo na Erjavčevi 22 v tretjemnadstropju. Vsake reči je bilo treba po dvoje, tudi voziček botreba kupiti takega za dva! Prebirala sva oglase in ga zasledila– Žani je šel kar takoj v akcijo, saj verjetno nimamo samo prinas dvojčkov. Ja, voziček sem zamudil, kupil sem pa divan. Ja, zabožjo voljo saj vendar ne bom na divanu vozila sem nejevoljnavzrojila, ne ne, v kuhinji na divanu jih boš previjala in crtljala.Tudi voziček smo kupili, ta pravega za dva. Otroci morajo vsakdan na zrak; prenašanje iz 3. nadstropja je bil že kar precejšentovor – z združenimi močmi je šlo. Najenostavnejše je pa sevedakje neki drugje kot na vrtu domačije moje ljube. Poletje, gosti,otroka, polje – delo od zore do mraka, od katerega si utrujenvčasih na smrt kot se reče – a srečen.Na zimo smo šli k očku, da ne bo tako sam v Ljubljani. Spomladipa zopet » kufre gor kufre dol «, razumljivo na domačijo.Otroka sta shodila in oblezla vse kotičke od hleva dvorišča invrta tudi po vseh štirih.…Prišlo je leto 49. Poletje 24. julij zvečer. Andrej se ves zaskrbljenvrne iz vasi, na postajo so pripeljali več živinskih vagonov. Verjetnobodo selili, pod okupacijo so to počenjali Nemci in transportiralipremožnejše kmete, kar jih je pa še ostalo, bodo pa rešitelji pospravili.Mene ne bodo dobili, vzel je deko in odšel v hosto. Zjutrajsem šla s kolesom na izvidnico. Na vasi sem srečala skupino, ki jegnala gospo Dano Budinekovo. Mene selijo, mi je zaklicala. Vrnilasem se domov, takrat je Andrej tudi že ves premražen prihajal čez46 Revija ISIS - November 2011