REZULTATI - Zdravniška zbornica Slovenije

Pred kratkim mi je prim. mag. Miha Škrbec posredoval zapis svoje matere, gospe Gene Škrbec iz leta 2004, ko je bila stara skoraj 90 let.Četudi je bil celoten zapis že objavljen v nekem lokalnem časopisu, se mi zdi objava – seveda brez posegov in lekture – dveh odlomkovspodaj skoraj nujna. Za boljšo predstavo o osebnosti gospe Škrbec sem primarija Škrbca prosil, da pripravi vzorec njenega rokopisa. Sevedaza objavo skupaj z njenim zapisom. Kot dokument o nekem času ter o neki osebnosti.Moj dom – moja sreča,moja bolečinaOd doma moraš –šele potem ga znaš ceniti!Dom je kraj, kamor se želiš vrniti, ko si proč od njega.Šele kadar si daleč zdoma, ti ljubezen do domače pokrajinepreplavlja dušo, srce začuti in ti pove, kako si navezan nanjo.…Benetova družina je velikokrat preživljala počitnice pri nas, t.j.še pred obdobjem, ko je izbruhnil turizem. Milan je bil takratfantič kakih 7 let, ko sva se napotila na Vršič. Prišedši do kočena Gozdu počivava in gledava v Prisank. Kaj če bi šla na Prisank?Čeprav sem imela že 14 let, se pravi, da bi človek pričakovalvsaj malo razsodnosti,pa pojdiva, sva enoglasno odločila.Takrat je bil edini možni vzpon po sicer zavarovani, a razmeromatežki Hanzovi plezalni poti, posebno za dva taka zelenca!Meja z Italijo je potekala po najvišjih točkah Razor – Prisank– Mojstrovka – Jalovec, tako da je bil pristop z južnih, lažjihstrani nemogoč. Res sva imela srečo, kako sva zmogla, posebnoMilan, ko pa so bili raztežaji med klini po meri odraslih – ne paotročadi. Ko sva se vrnila domov, so se čudili, da sva na Vršič inZanimivoMarjan Kordašnazaj hodila tako dolgo. Nisva upala povedati, kje sva bila, in nevem, če sva sploh katerikrat!Minca ni imela posluha za lazenje po skalah. Fric, njen fant,pa ravno obratno in tako sva jo midva velikokrat kam mahnila.Bil je dober hribovc, prijeten – čeprav bolj tih sopotnik, vednopripravljen za pomoč.Ob teh norih potepanjih ne morem spregledat izleta na Mangart.Za dostop smo morali imeti obmejno dovoljenje iz Jesenic zaprestop italijanske meje, saj je bil in je Mangart še danes na severnistrani čuvar Belopeških jezer v Italiji. Ekipa Tone, Milan, Andrejin seveda brez mene ne bi šlo. Zarana zjutraj nas je nekdo ( zgubilse je v možganskih zavojih ) zapeljal s konjsko vprego do it. mejena koncu Rateč, od tod pa peš do Bele peči in dalje do Belopeškihjezer. Ta jezera so pravo čudo, obdana z gozdom, brez naselij, restavracij;v njihovi gladini se zrcali samo skalnata Mangartova gmota.Pot sicer plezalna, je bila le slabo markirana, večkrat nas je zanesloin znašli smo se na ostrem robu, po katerem edinem smo imelimožno smer do vrha. Bila sem v družbi treh krepkih fantov in nizlomk, da ne bi zmogli. Malo po malo pa previdno in počasi, pa šeRevija ISIS - November 201145