iz zgodovine medicineProf. dr. Jože Jakša (1895–1954), portretiral slikarKUD-a KC in MF Henrik Krnec.Stavba Dermatovenerološke klinike v Ljubljani je plod truda inorganizacijskih sposobnosti prof. Jožeta Jakše. Zgradili so jo v začetkupetdesetih let.delovala kot samostojna Medicinska visoka šola z vsemi pristojnostmi,ki jih je dotlej zanjo imela Univerza. Ta poteza jeskrajšala pot do nastanka Stomatološke fakultete.Povojna politika s samoupravljanjem je v Jakševem časuformalno, vsebinsko in gmotno zavirala stanovsko delovanjezdravništva in njegovega društva. Številni politični ukrepi sozadevali tudi strokovna stališča in bili destruktivni (npr. odpravaredovnic negovalk po bolnišnicah). Zato je takratni doc. JožeJakša na občnem zboru Društva leta 1950 odločno povedal, daso društveni člani izrecno proti informbiroju. Številke povojnegaZdravstvenega vestnika (predvsem od 1946 do 1951)izrazito odsevajo tedanjo politično klimo in vpliv na stroko. VJakševem mandatu je društvo postalo lastnik enega izmed povojni nacionaliziranih sanatorijev (Emona) na Komenskega 4,ki je bil nacionaliziran družini prim. Franca Derganca star.Prof. Jože Jakša je bil poročen in so se mu v družini rodili trijesinovi. Najmlajši Andrej je postal jurist, srednji, Juš, je kmalu umrl,najstarejši Iztok je postal zdravnik pediater. Iztok je očetu tudi posvojih močeh tehnično pomagal v njegovi zasebni ordinaciji, sprvana Wolfovi ulici, nato na Kongresnem trgu, v hiši poleg Slovenskefilharmonije. Otroci se spomnijo njegovih napornih urnikov dela,od 8. ure zjutraj do kosila, ko se je za urico vrnil domov, nato paspet delal do večera. Pri delu je bil zelo socialen in brezplačno delalza študente, vojake in druge socialno ogrožene bolnike. Ker se jeukvarjal tudi s sifilidologijo, je bilo med njegovimi bolniki nemalotakšnih, ki so v času pred penicilinom prestrašeni prihajali na pregledali klicali kar sredi noči, ker so se bali okužbe. Zato je leta 1937tudi spisal knjižico Kako spoznati spolne bolezni. Za njeno objavoje moral dobiti mnenje Cerkve. Njegove besede odražajo takratniodnos družbe do spolnih bolezni: »Spolne bolezni so ozdravljive.Bolnik ozdravi tem prej, čim prej se začne redno zdraviti podzdravnikovim nadzorstvom. Bolnik naj ne podcenjuje zdravnikovihnasvetov, strogo naj se ravna po njih in naj ne misli, dazdravnik pretirava in zavlačuje zdravljenje … Spolno bolni so velikisiromaki. Ljudje jih po krivici zasramujejo, se jih ogibljejo in jihhinavsko postavljajo na sramotni oder. Spolno bolni so še večji nesrečnikikakor drugi bolniki, ker ne najdejo nikjer prizanesljivosti.Naslovnica Jakševe knjigeKožne plesni.Naslovnica Jakševe knjigeKožna tuberkuloza.Revija ISIS - November 201137
iz zgodovine medicineLe zdravnik jim more pokazati pravo razumevanje in jim datistrokovnjaško pomoč.«Doma so živeli intelektualno življenje, veliko brali in se pogovarjali.Prof. Jakša je bil demokrat in idealist, kar se je neredkoodražalo v njegovih odločitvah. Med drugo svetovno vojnoje bil aktivist Osvobodilne fronte in je zdravstveno oskrbovalštevilne otroke tistih, ki so odšli v partizane. S svojim delom jeveliko tvegal in ga je obiskala tudi »črna roka«. Ko se je odločalo vodenju Slovenskega zdravniškega društva, so mu domačiodsvetovali to pomembno delo v težkem času takoj po vojni. Aon je verjel v boljše čase, poštenje in idealistično mislil, da bo znovo ureditvijo vsak dobil »svoj kos belega kruha«. Skrbelo gaje, ker se ja zavedal, da sta v takratnem slovenskem zdravstvuvladali dve struji: minister za zdravstvo Marjan Ahčin (1903–1988) si je prizadeval, da bi se mobiliziralo zdravništvo in sredstvanamenilo predvsem za sanacijo največjih javnozdravstvenihproblemov takratnega časa (trahom, sifilis, tuberkulozo …),druga, bolj »aristokratska« smer s prof. Božidarjem Lavričemna čelu in zdravniki starejših generacij pa se je potegovala zapodpiranje klinične medicine. Dr. Jakši je bilo jasno, da kotpredsednik zdravniškega društva obema stranema ne bo mogelustreči. Iz odgovornosti, ki jo je čutil do častno zaupanegamesta društvenega predsednika, in mišljenja, da se na težo časovne moreš izgovarjati in se umikati v pasivnost, je skušal nareditinajveč, kar se je narediti dalo. Tudi po upokojitvi svojega predhodnikana Dermatološki kliniki prof. Jerneja Demšarja je prof.Jakša čutil nujo povečati že dolgo premajhno kliniko. Dela se jelotil kljub nasprotovanju sosedov kirurgov in kliniko preselili vnove prostore inkognito v nočnem času.Prof. Jakša je prevzel odgovornost za delo Slovenskega zdravniškegadruštva, povezovanje članstva, večanje števila zdravnikovin še marsikaj drugega, saj je bila po vojni ukinjena tudizdravniška <strong>zbornica</strong>. Mandat je bil naporen, ob njem pa ševodenje dermatovenerološke klinike in gradnja nove stavbe, karje črpalo tudi njegovo načeto zdravje, a se na to ni oziral. Takoga je hipertonika in piknika prezgodaj, v 59. letu njegovegaNaslovnica Jakševe knjigeKako spoznamo spolnebolezni.Še ena izmed Jakševih knjig:Lokalizacija kožnih inspolnih bolezni, ki je pomagalaštudentom medicine inspecializantom premagovatihudo pomanjkanje študijskeliterature.življenja, leta 1954 sredi dela v ordinaciji smrtno prizadela hudamožganska kap.Prof. Jakša je bil velik ljubitelj narave in je prosti čas rad preživljalv Podnartu na Gorenjskem, predvsem ob ribarjenju in v družbiprijatelja otologa prim. Draga Švajgerja. Prijateljeval je tudi skirurgom prim. Lojzetom Kramaričem in internistom prof. LjudevitomMerčunom. Za ribolov je navdušil tudi sinova. Doma jegojil tropske ribice in imel velik akvarij. Gojil je tudi kaktuse: bilje pravi mojster njihove vzgoje iz semen, podobno kot doc. IvanPintar. Eden med njimi je bil zelo poseben in je cvetel le en dan vletu in še to ponoči. Na tega je posebej budno pazil.Za pogovor se zahvaljujem portretirančevemu sinu, prim.Iztoku Jakši.Profesor interne medicineLjudevit Merčun (1900–1954)Zvonka Zupanič SlavecLjudevit Merčun je opravil pionirsko delo pri preučevanjusladkorne bolezni v Sloveniji in Jugoslaviji ter ustvariltemelje sodobni diabetologiji pri nas. Zavedal se je velikegapomena vzgoje bolnika, njegovega poznavanja dietetike inpotrebe po ustreznih domačih priročnikih, ki so upoštevalilokalne življenjske in prehrambene navade bolnikov ter jimustrezno svetovali pri spremembah prehrambenih vzorcev.Prof. Merčun je s človeško odprtostjo in retoričnim daromosvajal sodelavce, v predavalnicah pa študente, da so globokovpijali njegovo internistično znanje in ga kot življenjskoposlanico prenašali v zdravniški poklic. Dar pisanja in marljivoststa njegovo bogato znanje o presnovi, gastroenterologiji,endokrinologiji, diabetologiji in dietetiki ohranila številnimstrokovnim in laičnim bralcem. V ljubezni do gora je spregledalzdravstveno stanje lastnega telesa in premlad za vednoostal pod vrhom edinstvenega Storžiča.Ljudevit Merčun se je rodil v Mengšu 18. avgusta 1900. Očetovoslužbeno mesto je družino odpeljalo na Štajersko, zato je38 Revija ISIS - November 2011