REZULTATI - Zdravniška zbornica Slovenije

Intervjuna oddelku. Premalo ga bolniki in svojci vidijo. Seveda temubotruje tudi kratko bivanje bolnika v bolnišnici.Morda bi bilo na tem mestu prav spomniti, da je v kleti UKCprimerno opremljena soba, kjer se svojci lahko poslovijo odumrlega. Če želijo, povabijo k slovesu tudi duhovnika. Najbržpremalo svojcev umrlih ve za to možnost slovesa.Ko sem prebiral komentarje vaših kolegovbolnišničnih duhovnikov, sem dobil vtis, danajveč časa posvečajo umirajočim bolnikom,medtem ko sem pri vas videl in spoznal, davelik del časa posvečate tudi manj hudobolnim, staršem, sorodnikom in tudi medicinskemuosebju na oddelku, ki si želi vašeprisotnosti in pogovorov z vami.V spominu mi je žena, ki je po telefonu klicala za obisk pri bolnemmožu. Prosila je, naj pristopim tako, da me ne bo prepoznalkot duhovnika. Sicer pa naj ga tudi spovem in mu podelim ostalezakramente. Vprašal sem jo, če naj tako pridem k njemu kot »angel«?Pritrdila je. Sam pa sem ji odgovoril, da to nisem in možune smem lagati. Zanimivo je bilo srečanje z možem. Duhovnikovegaobiska se je zelo razveselil. Vse sva uredila. Ženi pa semob vprašanju, kako je bilo, odgovoril, da premalo pozna moža innjegove duhovne potrebe.Duhovniki, ki obiskujejo bolnike po bolnišnicah v Sloveniji,imajo poleg tega poslanstva tudi župnije. Zato se večkrat zdi, dapridejo le k umirajočim bolnikom. Kar pa ni čisto res. Poslanstvoduhovnikov v bolnišnici je prisotnost, spremljanje, pogovorz bolnikom, pa tudi s sorodniki in zdravstvenim osebjem. Za tovrsto dejavnosti imamo v UKC pogovorni prostor, ki ni dalečod kapele in je na voljo vsem. Prav tako je prostor za pogovorna Onkološkem inštitutu poleg kapele. Čutiti je, da si vzadnjem času, posebej ob novem vodstvu bolniške pastorale, vseveč ljudi želi pogovora. O, kako bi bil potreben prostor za to naoddelkih, saj vsi ne morejo z dvigalom v klet.Ste imeli kakšno neprijetno izkušnjo z medicinskimosebjem, ko ste želeli obiskati pacienta?Ne. V vseh letih mojega poslanstva v osrednjih ljubljanskihbolnišnicah se ne spominjam kakšne neprijetne izkušnje z medicinskimosebjem. Spominjam se lepih srečanj s predstojnikioddelkov pred novim letom in ob drugih priložnostih.Medicinsko osebje rado samo pokliče duhovnika k bolniku, kervidijo, da se ne znajde, pa prepoznajo, da je veren.Težav ni bilo niti v preteklosti, čeprav je bila potrebna dovolilnicaza obisk duhovnika.Posebno naklonjeni ste otrokom in njihovimstaršem, s Kliničnim oddelkom za otroškokirurgijo in intenzivno terapijo vas vežejo,lahko bi rekel, zelo topli in pristni odnosi. Bilahko o tem povedali kaj več?Zgled Jezusa Kristusa, prijatelja bolnih in otrok, me spodbuja,da sem blizu otrokom. Pogosto sem bil na Kliničnem oddelkuza otroško kirurgijo in intenzivno terapijo še na stari lokaciji vosrednji stavbi UKC, v bližini kapele. Veliko je bilo krstov novorojenčkov,srečeval in pogovarjal sem se s starši. Razumel semse z vodstvom oddelka in z zaposlenimi. Vse to je pomagalo kpristnim človeškim odnosom.Spominjam se, kako sem sodeloval v pogovoru skupaj zzdravnikom s svojci v težkih situacijah. To vse in še drugo jespodbujalo k prijateljskim odnosom z osebjem. Vsako leto sembil z njimi na izletu. Res lepi spomini me vežejo na spremljanjebolnih otrok in njihovih družin. Še danes rad obiskujem bolneotroke na novi Pediatrični kliniki. Teh in osebja ne pozabi tudiMiklavž, ki jim vsako leto prinese preprosta darila.Kakšna je vaša izkušnja s starši, ki imajozelo bolne otroke – si želijo le poslušalca aliraje potrpežljivega sogovornika?Hvaležen sem staršem, da sem jih smel skozi četrt stoletja spremljativ bolnišnici z njihovimi bolnimi otroki. V veliko primerihso me prosili za krst otroka. Z nekaterimi sem ostal v stiku in seobčasno oglasijo.Spominjam se staršev, ki so me povabili na pogovor. Vem, dasem le poslušal. Bolečina je bila prevelika, da bi tolažil. Besedane bi omilila žalosti. Res je, da me kličejo večinoma verni starši,ki vero tudi prakticirajo. Po dolgem poslušanju, tudi molčanju,skoraj vedno sledi primerna molitev.Nisem pozabil staršev po težki prometni nesreči otroka, ko smov tišini sedeli v temu primernem prostoru, potem pa šli tudi vbolnišnično kapelo.Svetujem, da bi ponudili staršem možnost pogovornega prostorain če želijo, pride tudi duhovnik.Navajam primer matere, ki je zapisala v diplomski nalogi o svojiizkušnji z bolniškim duhovnikom.»Če si starši danes želijo, da otroka v bolnišnici obišče duhovnik, zato ni nobene ovire. Duhovnik se rad odzove in se z malim bolnikompogovarja, najraje takrat, ko so ob njem tudi starši. Duhovniki soljudje, ki znajo prisluhniti in sprejeti del bolnikovega strahu innjegovega upora. Pogosto imajo tudi več časa za daljše pogovore zbolnimi otroki in njihovimi starši, kot pa terapevti. Pomemben jeodnos, ki ga vzpostavita družina in duhovnik, saj se ta razvija skozisočutne in spodbujajoče pogovore, ki vedno znova vlivajo upanjein poskušajo poiskati smisel.Če povzamem besede dr. Janeza Zajca (1999): ko otroci resno obolijoin gre za življenje, se starševski zmedenosti različnih prognozpridruži še lasten strah, brezup in nemoč. Takrat je lahko tudi duhovnikv pomoč. Starši ga ne jemljejo kot člana terapevtskega tima –zato si ga upajo tudi bistveno več vprašati kot zdravnika ali sestro.«Medškofijski odbor za pastoralo zdravja prislovenski škofovski konferenci je leta 2005izdal smernice z naslovom Pastorala zdrav-32 Revija ISIS - November 2011