REZULTATI - Zdravniška zbornica Slovenije

ZavodnikNekateri, ne tako redki bolniki imajo prirojene ali pridobljenemetabolne težave, ki jih morajo upoštevati, pa naj bodo to npr.malabsorpcija, alergija na gluten, laktozna intoleranca in še vrstadrugih metabolnih bolezni. Dodatno je treba prilagajati prehranjevanjetudi pri drugih boleznih obtočil, sečil, jeter itd.Največji problemi nastajajo pri izbiri ustreznega dietnega režima,če se kombinirajo različne okvare in bolezni.Vse diete odsvetujejo bel kruh in priporočajo kruh iz mešanemoke, po možnosti z različnimi semeni itd. Vse lepo in prav, čehočeš shujšati ali se zdraviš zaradi sladkorne bolezni itd. Žal patak kruh, še posebno z različnimi semenkami, vsebuje mnogo oksalatov,ki so sestavina najpogostejših ledvičnih kamnov. Isto veljaza sicer priporočeno »zdravo« zelenjavo, peso, motovilec, regrat,malancane, Popajevo špinačo, za najrazličnejše oreške in sadje, kotso jagode, ribez itd. Ledvični kamni naj bi se najlažje preprečevaliz upoštevanjem ustrezne diete in stalnim obilnim pitjem različnihpijač (temna piva zaradi večje vsebnosti oksalatov niso priporočljiva).To pa je lahko neprijetno ob malabsorpcijskem sindromu.Kombinacije različnih bolezni, ki terjajo nasprotujoče si diete, nisotako redke in so prave desetnice, če že ne pastorke uveljavljenedietologije.Poglavje zase pa je prehrana pri bolnikih po zdravljenju različnihoblik malignih bolezni, pri katerih se apetit lahko poslovi zadaljši čas in ga je potrebno vzpodbuditi na najrazličnejše, na videzbizarne načine. Citostatiki lahko povsem spremenijo okus in vonj,dotlej priljubljena hrana lahko postane neznosna. Ni čudno, če sinekateri povrnejo apetit s pitjem cvička, drugi s hrenovkami insorbetom z vodko, da omenim nekaj resničnih primerov. Okusiraznih pomožnih vitaminsko-proteinskih preparatov so za mnogepreveč »osladno sladkasti« in tako lahko že sami po sebi zmanjšujejoapetit.Nekateri pravijo, da bogati živijo dlje. Verjetno to velja za vsetiste, ki si lahko uredijo normalne življenjske pogoje kmalu pokončanem študiju. Gotovo pa je to težje pri mnogih zdravnicahin zdravnikih, ki si po dolgem študiju, specializacijah lahko urejajospodobno življenje šele po približno 40. letu starosti.Pred leti objavljeni podatki o precej krajši povprečni življenjskidobi predvsem zdravnic in zdravnikov v Sloveniji s to trditvijoo dolgo živečih bogatih niso skladni. Zdravnice in zdravniki sokljub večji osveščenosti o škodljivih razvadah in neustreznemprehranjevanju, kljub večji skrbi za psihofizično kondicijo in tudiob relativno večjih finančnih možnostih pri izbiri zdrave prehraneumirali mnogo prej kot ostalo prebivalstvo. Škoda, da nimamobolj aktualnih podatkov o preživetju zdravnic in zdravnikov vzadnjih letih. Tako bi lahko odgovorili na dilemo, ali zdravnice inzdravniki še ne sodijo med bogate, ali pa so še drugi pomembnejšidejavniki, ki vplivajo na njihovo preživetje, kot so stresne situacijeipd. Vsak zahtevnejši bolnik znova in znova predstavlja nov, lahkozelo obremenjujoč diagnostično-terapevtski izziv. Dodatno padanes ne preveč vzpodbudno nad zdravniki stalno visi Damoklejevmeč z morebitnimi tožbami zaradi kazenske in odškodninskeodgovornosti. Ženske pa večinoma morajo dodatno doma podpiratiše tri ogle, kljub deklarirani enakopravnosti.Kljub številnim (dez)informacijam o pravilni prehrani bi bilo potrebnovečkrat in bolj celovito ponavljati osnove o zdravi prehrani,se bolj trmasto in vztrajno odzivati na nesmisle (in verjetno tudiposledično škodo), ki se pojavljajo v laičnem tisku (ki jih popularizirajolaiki, »znanstveniki« in celo vplivni politiki), se temeljitejepoglobiti v dietologijo posameznih bolezni in predvsem v dietologijopri bolnikih s kombinacijo različnih bolezni. Razen redkihizjem je v naših tudi vrhunskih zdravstvenih ustanovah dietologija»podhranjena«.Če že imamo vsem dostopne brošure za že folklorne referendume,volitve, komunalne storitve – ločevanje odpadkov ipd., bi lahko kotbrezplačnike občasno delili kratke novelirane priročnike o celovitiprehrani zdravega in bolnega človeka, ki bi jih pripravili res kompetentnistrokovnjaki.Obilno medijsko informiranje o zdravi prehrani sploh nimapravega učinka. Očitno je, da celi rafali prehrambenih nasvetov in»nasvetov« ne zadenejo cilja, saj so posledice nezdravega prehranjevanjatudi v naši razvejeni informacijski družbi nezavidljive.Verjetno se le ne moremo strinjati z mnenjem, da je zdrava prehranapomembna le zato, da zdravi umremo.106 Revija ISIS - November 2011