intervjuIrena Glonar»V hiši se je včasih govorilo, da je biti radijski režiser čisto enostavno - saj delamo les tonom, s sliko pa ne! To je res, a moramo zato s tonom povedati toliko več.«Sama sem sicer diplomirala iz filmske intelevizijske režije – a mi ni žal da sem šla naradio. Tu je vedno ogromno dela - na televizijise namreč dandanes zelo malo snemain imam občutek, da bi tam delala bolj narealizacijah oddaj kot na oddajah samih. Naradiu pa je seveda druga zgodba – delalasem za vse možne redakcije – za mladinsko,za glasbeno, za literarno …skratka, vednosem šla iz projekta v projekt. Seveda pa jetreba omeniti, da je novi plačni sistem režiserjenekako poravnal med sabo. Zdaj smodefinitivno bolj enakovredni – ampak dotega plačnega sistema, smo bili pa radijskirežiserji nižje ovrednoteni. V hiši se je takovčasih slišalo – da je biti radijski režiser čistoenostavno, saj delamo le s tonom, ssliko pa ne! To je res, a moramo zato s tonompovedati toliko več. Poleg tega smomedijsko manj izpostavljeni. O nas se zelomalo piše, radijske igre se zelo malo reklamira–na televiziji recimo naredijo cel»show«, če pride ven kakšna nova televizijskadrama. Pri nas tega ni.Irena Glonar je v vedno krajši vrsti stalnihradijskih režiserjev ena od težko nadomestljivihvzdrževalk in nosilk repertoarjaUredništva igranega programa. Diplomiralaje na Akademiji za gledališče, radio,film in televizijo v Ljubljani, na oddelku zafilmsko in televizijsko režijo, na Radiu <strong>Slovenija</strong>pa je zaposlena že od leta 1976. Zrežiralaje številne radijske igre za otroke inodrasle različnih slovenskih in tujih avtorjev,pripravila pa je tudi nekaj eksperimentalnihzvočnih oddaj. Leta 1987 je na festivaluv Ohridu prejela nagrado za režijo zvočnegaeksperimentalnega dela »Fauvel 86«,ki se je kasneje udeležil festivala Prix Italia,festivala Capri 88 in prejel tam posebnopohvalo žirije. Za režijo igre »Pogovor v maternicikoroške Slovenke« je prejela na festivaluv Ohridu leta 1990 dve nagradi: eno zaposebne dosežke na področju radiofonije indrugo za glasbeno opremo igre. Leta 2002je za svoje delo prejela Častno listino <strong>RTV</strong><strong>Slovenija</strong>. Njen zadnji projekt je bila radijskasaga Nedotakljivi, priredba istoimenskegaromana Ferija Lainščka. Petdelni nadaljevankilahko še vedno prisluhnete ob torkihin četrtkih na prvem in tretjem programuRadia <strong>Slovenija</strong>.Leta 1949 Fran Milčinski - Ježek napišeStrme stopnice, prvo slovensko radijskoigro. Od takrat je minilo 61 let, vi pa steveč kot polovico tega obdobja tudi samiustvarjali in režirali radijske igre. Kaj birekli – kje je radijska igra trenutno? Vkakšnem stanju je?Mislim, da je pri nas – celo v okviru <strong>RTV</strong>ja- premalo cenjena. Govorim tudi v imenuradijskih režiserjev, ki smo bili do sedaj vzelo podcenjenem položaju. Smo namrečnižje ovrednoteni kot televizijski režiserji.Ne priznava se nam naše prave vrednosti,čeprav z različnih svetovnih festivalov žedolga leta dobivamo pohvale in priznanja.Vsaki dve leti tako obiščemo svetovni festivalotroške radijske igre v Bratislavi, igre zaodrasle pa pošiljamo na Prix Italija in PrixEuropa v Berlin. V zadnjih letih smo tako domovprinesli kar veliko nagrad.Pa je ta podcenjevalni odnos vedno obstajal?Se potem rešitev skriva prav v marketingu?Mogoče bi morala hiša naše večje projektemalce bolj reklamirati. So pa tu izjeme,seveda - ravno »Nedotakljivi« so bilideležni boljšega marketinga – a vseeno je,bolj kot ne, televizija tista, ki lahko res dvigneposlušanost ali gledanost nečesa. Poprejetju nagrade v Bratislavi sem recimopoklicala urednico kulturne redakcije na televizijiin jo vprašala, če bodo o tem kaj poročali.Izkazalo se je, da bodo. Po predvajanjuzgolj dvominutnega posnetka na televiziji,me je kar nekaj ljudi klicalo in mi čestitaloza nagrado. Če bi novica ostala zgolj vokviru radijske hiše, je vprašanje, koliko ljudibi za naš dosežek sploh izvedelo.Seveda pa ni zanemarljivo tudi dejstvo,da se vsako leto na radiu predvaja okoli400 radijskih iger – od tega kar 30 novih.Res imamo zelo veliko produkcijo. Mogočeje trenutna situacija taka, da je otroškaradijska igra malenkost pod vprašajem,ker se je mnogo teh starih in uveljavljenih8kričač /april 10/
tekst: Peter laznik Eberl, foto: arhiv <strong>RTV</strong>avtorjev upehalo – novih avtorjev pa ni veliko.Zato smo odvisni od priredb, ki smo jihvčasih lahko pisali kar režiserji sami – inprav te priredbe so na festivalih požele največuspeha. Na žalost jih zdaj ne smemo večdelati na lastno roko – zaradi zapletov zavtorskimi pravicami in honorarji namreč.Podobno je s kratko radijsko igro. Avtorjev,ki jih pišejo nimamo veliko, zato financiramopriredbe – a se velikokrat zgodi, damoramo tudi te tekste režiserji še dodatnopopraviti. Napisati tekst za radijsko igro, patudi če ne gre za izvirno avtorsko delo, temvečza priredbo, namreč ni tako enostavno–največja pomanjkljivost teh tekstov je ponavadita, da so napisani preveč vizuelno.So pa radijske tekste pisala tudi velikaimena. Npr. Vitomil Zupan, GregorStrniša, trenutno se s tem ukvarja tudiFeri Lainšček, itd. Seveda so vsi ti avtorjitudi vsestranski literati. Ali obstajajoavtorji, ki se ukvarjajo specifično z radijskimiigrami?Včasih je bil to Frane Puntar, ki je pisalsamo otroške radijske igre. Da pa bi zdajimeli specifično radijskega avtorja pa težkorečem. Večinoma gre namreč za avtorje, kidrugače pišejo knjige in nam občasno pošljejoše kakšen radijski tekst.Pa je tako samo pri nas?Na žalost ne. Kriza besedil je tudi v drugihdržavah – vsaj tako so rekli tuji režiserji,dramaturgi, s katerimi sem se pogovarjalana različnih evropskih festivalih. Tudi tujinaje precej odvisna od priredb.Kako pa je razvoj interneta vplival na radijskoigro? Spletni radio verjetno ponujanov prostor za ustvarjanje.V tujini že obstajajo tovrstni trendi. Slovakirecimo že objavljajo pravljice na internetu,Skandinavci prav tako, BBC seukvarjas tem. Tudi pri nas se je že govorilo o nekakšnispletni bazi radijskih iger – a so vmesprišle težave z avtorskimi pravicami.Seveda lahko rečemo, da radijska igra vposlušanosti/gledanosti težko tekmuje zdrugimi mediji kot so televizija, film. Jeto za ustvarjalce radijskih iger splohproblematično?Sama mislim, da imamo dovolj poslušalcev– še posebej otrok. Ti imajo namreč ševedno radi pravljice...in jih bodo tudi vednoimeli. Kar pa se tiče izumrtja radijske igre –takšnega občutka nimam. To se vidi prav nafestivalih – vsako leto sodeluje več držav, vzadnjem času sta to npr. Iran in Turčija.Kako pa je z radijskimi igrami za odrasle?Tudi v tem primeru so radijske igre zaotroke še kako pomembne. Z njimi namreč»vzgajamo« bodočega poslušalca. Kdor radijskeigre posluša kot otrok, jih bo verjetnoposlušal tudi, ko odraste. Je pa res, da vSloveniji primanjkuje radijskih iger za mladostnike.Te so v tujini zelo priljubljene. Takosmo se pred nekaj leti v Uredništvu igranegaprograma odločili, da bomo negovali tudi tozvrst. Zato smo povabili nekaj avtorjev ksodelovanju, obenem pa smo želeli, da njihoviteksti ne bi bilipreveč temačni. Saj je zamladost značilno tudi veselje, kaj ne? No,kljub temu se je večina prispelih radijskihiger ukvarjala s temno platjo odraščanja.Seveda smo mi te igre realizirali, ampak težavaje bila v tem, da preprosto nismo imeli(in še zdaj nimamo) dovolj programskegačasa. Imamo namreč termin za otroke, terminza odrasle – za mladostniško populacijopa termina na žalost nimamo.Kaj pa je zaznamovalo vašo mladost? Jebila to igra, režija?Če danes pomislim, da sem se odločila zarežijo, postanem kar malo začudena.V otroštvusem se namreč bolj ukvarjala z igro,vendar je moja mama na osnovni šoli kotučiteljicarežirala šolske predstave. Verjetnosem se zaradi tega pozneje tudi jaz odločilaza študij režije na Akademiji. Nato sem se vdrugem letniku AGRFT-ja usmerila v televizijoin film, med študijem pa sem že honorarnodelala na nacionalki – na televiziji namreč.Takrat mi je bilo tudi rečeno, da ima<strong>RTV</strong> raje ljudi brez prave formalne izobrazbe,ker jih zato lahko po svoje »oblikuje«. Kljubtemu diploma ni škodila, saj sem se po končanifakulteti odzvala na oglas v časopisu inbila sprejeta na radiu. Tam sem dve leti delalakot koordinatorka izvedbe, potem pame je Ciril Zlobec povabil v Uredništvo igranegaprograma, kjer sem začela delati kotasistent, realizator...Vas je pa baza IMDB kot igralko našlatudi v kultnem filmu Rdeče Klasje režiserjaŽivojina Pavlovića?Hja...to je bilo tudi zanimivo naključje. Kosem bila študentka drugega letnika, je Pavlovićprišel na Akademijo, pregledal fotografijevseh študentov in me nato povabil nasnemanje v Prekmurje. Za vlogo se nas jepotegovalo več, a sem v filmu na koncu pristalajaz. Z igro sem sicer imela že nekaj izkušenj,vendar sem (kar se tiče poklica) nakoncu kljub temu pristala na »drugi« strani.Kaj pa je za vas sploh dobra radijskaigra?No, sploh narediti radijsko igro,kaj šeledobro radijsko igro, ni tako enostavno. Polegdobrega teksta z zanimivo temo je namrečpotrebna še dovolj velika in uigranaekipa. Tu je še glasba, tu so zvočni efekti –snema se tudi na terenu. Potem je trebaupoštevati tudi specifične zakonitosti radijskeigre. Velikokrat namreč v Uredništvuigranega programa gostimo gledališke režiserje,ki sicer radijsko igro naredijo – a ponavadipotrebujejo kar dobršno mero napotkov.Saj so vajeni dela z igralci – ampak tuje treba paziti na malenkosti, npr. na postavitevigralcev v studiu – saj ne smejo vsistati neposredno pred mikrofonom. Treba jenamreč dobiti globino. To so te posebnostiradijske režije. Seveda pa je veliko odvisnotudi od teksta – včasih sem bila prav nesrečna,ko sem se morala podpisati pod igro sslabim besedilom. Poleg tega je eno velikomerilo tudi to, v kolikšni meri radijska igravzbudi domišljijo poslušalca. Ker delamosamo s tonom, moramo poslušalcu pravzaprav»pričarati« sliko. In eden izmed večjihkomplimentov, ki ti jih lahko nekdo da, je to,da reče, da je radijsko igro »videl« in nesamo slišal.Na katero izmed radijskih iger ste panajbolj ponosni ali pa ste vanjo vložilinajveč truda?Če že moram izbrati, bi bil to »Pogovor vmaternici koroške Slovenke«. To je bilo voriginalu gledališko besedilo Janka Messnerjaz zelo podrobnimi didaskalijami – in iztega je bilo treba narediti radijsko igro. Kerbesedilo obravava plebiscit in dogajanje naKoroškem, sva se s tonskim mojstrom JuretomCulibergom odločila, da bo radijska igradokumentarno-igrana. Nastal je res doberprojekt – z vizijo. In v to igro smo investiralires ogromno energije, zanjo smo nato dobilitudi nagrado v Ohridu.Kaj pa vas čaka zdaj, po Nedotakljivih?Trenuntno imam na mizi dva projekta.Prvi je radijska igra za odrasle - gre za tekstGabrijele Babnik z naslovom »Koža iz bombaža«,drugi projekt pa je otroška radijskaigra. Gre za priredbo gledališke predstaveAndreja Rozmana - Roze,»Kako je Oskar postaldetektiv«./april 10/ kričač 9