kričač04 - RTV Slovenija

naša letaSrečo RovšekSrečo Rovšek je bil že zgodaj povezan z RTV Ljubljana, stanoval je na vogalu Miklošičeve,kjer je bil znameniti Ciciban. Družina se je iz Bele Krajine preselila v Ljubljano,osnovno šolo je obiskoval v Vadnici na Reslejevi, kjer je sedaj gimnazija Ledina. Takoje že kot otrok vsak dan hodil mimo radijske stavbe.Srečo RovšekIgral se je na otroškemigrišču, kjer jezdaj TV center. »Tamkjer je bila osnovnašola Toneta Čufarja«,se spominja Srečo, »sobile razne delavnice.Blizu je bilo kotalkališče,živo se šespomnim StankaBloudka, ko je treniralznamenito športnicoTjašo Andree.Stanovali smo nadvoriščni strani radijskestavbe, tako dasmo velikokrat slišaliradijske prenose,kadar smo imeli odprtaokna, tako da namniti ni bilo treba prižgati sprejemnika. V šestdesetih letih, ko se jezačela pojavljati televizija, so na dvorišču radia prizidali stavbo,kjer so bili televizijski studii. Dostikrat sem hodil v Studio 14 naoddaje Spoznavajmo svet in domovino in Pokaži kaj znaš, voditeljasta bila tudi Dušica Erzin in Tomaž Trček.V šestdesetih letih so bili v prostorih Radia, kjer je zdaj kadrovskaslužba, na oknih postavljeni TV sprejemniki, pred katerimi se jepo navadi zbrala velika gruča ljudi, denimo v času poletne olimpijadev Rimu ali med nogometnimi tekmami, tako da so morali včasihpromet na Tavčarjevi zaustaviti.V osnovni šoli me je učil tudi Pavel Kunaver, ki me je zelo pritegnilv astronomijo. Nebo smo opazovali iz teleskopa na Šubičevigimnaziji.«Srečo je osemletko končal na Čufarjevi šoli. »Na tej je bilo vzačetku šestdesetih let zamišljeno, da bodo z nje del pouka neposrednoprenašali v TV šolski program, kar se potem ni zgodilo. »NaČufarjevi šoli sem obiskoval radioamaterski krožek, zato je bilonekako logično, da bom šel v tehniško šolo. Elektrotehnika mi jepostala poklic, čeprav me je vedno zanimalo vse. V letu 1967 semopravljal prakso na Radiu Ljubljana, v delovni enoti VF (visoka frekvenca).Delal sem na terasi radijske stavbe, kjer je bil nekakšenpredhodnik sedanjega nadzornega centra. Ta ekipa je skrbela zaUKV in SV oddajnik na ljubljanskem Gradu, TV pretvornik naRožniku in mikrovalovne zveze.«Stresni začetki na NanosuPo končani praksi je Srečko računal, da bo dobil zaposlitev naRTV. Ker pa ni imel izpita za avto, kar je bil pogoj, s to službo ni bilonič. »Začel sem delati pri pekih na Šmartinski, v Pivovarni Union,pa v Film servisu, kjer sem se znova srečal z RTV – vejem, spoznavalsem veliko zaposlenih na zavodu. Televizijci so snemali nekatereoddaje izven matične hiše, Filmservis pa je nudil studio, svetlobnipark, sceno. Služba me je zelo pritegnila, delo je bilo zanimivo,ker je bilo terensko, pa tudi s sodelavci sem se dobro razumel.Konec leta 1968 sem dobil obvestilo, da lahko pridem v kadrovskoslužbo RTV, ker je možnost za zaposlitev. Ker sem bil neodločen,me je oče dobesedno prisilil, da sem se zaposlil na RTV. Za to semmu bil vedno hvaležen, čeprav sem prej dobro zaslužil, nisem pa bilredno zaposlen. Eno delovno mesto je bilo odprto na Kumu, drugona Nanosu.«Tako se je januarja 1969 Srečo Rovšek prvič znašel na Nanosu.»Že prvo izmeno je bila huda okvara na antenskem sistemu. V ekipi,ki naj bi jo odpravila, je bila vrsta tehničnih legend. Še danes sespomnim, da sem bil takrat več v napoto, kot v pomoč. Nekdo mije dejal, naj prinesem ključ za cezarja in zaključek za berto. O temnisem imel pojma, še vedel nisem, kje pravzaprav sem, najraje bi sekam skril, tako sem bil izgubljen. Edino dober sem bil za posrednikamed ekipo na stolpu in ekipo v oddajni dvorani. Zunaj je deževalo,vmes so ostali šli na večerjo, ker pa mi tega noben ni sporočil,sem zvesto ostal kar zunaj.«Srečo ob TV klystronu leta 1972.10kričač /april 10/