ODVETNIK st-67

Odvetnik 67 / jesen 2014 Članki7Ko je Goebel to napisal, še ni bilo jasno, da je funkcijapostopka in razsojanja konstanta, saj je njen pravinamen vedno reševanje sporov. 4 Pa vendar je bilo celoleta 1937 jasno, da so »funkcionalne mutacije« razsojanjapovezane z »družbenimi in političnimi spremembami«,kot da je Goebel slutil velike procesne»mutacije«, do katerih je prišlo dvajset do tridesetlet pozneje.Žal pa kljub drznim prizadevanjem izjemnih in pogumnihsodnih velikanov, kot sta sodnika ameriškega Vrhovnegasodišča Douglas in Brennan, in velikanskemuučinku vrste zadev, ki so dosegle vrhunec z zadevo Mirandaproti Arizoni leta 1966, 5 kričeča protislovja infunkcionalna neujemanja v obeh prevladujočih tipihkazenskega postopka ostajajo. Seveda pa Miranda inzadeve, ki so ji sledile, kažejo, kot bomo videli, kakoveliko je mogoče narediti.Čeprav so bile te spremembe v vseh pogledih zmagoslavje»vladavine prava« in »moči logike«, sta neizogibna»red in mir« kot funkcija zadnjih dvajset letpovzročila mrtvi tek »vladavine prava«. Ta mrtvi tekhkrati kaže, da ohranjanje reda in mira v antagonističnidružbi sodišča objektivno zavezuje k drugačnemuuravnoteženju človekovih pravic na eni strani in represivnegaobvladovanja kriminalitete na drugi. 6 Kratkoročnoin ozkogledno je torej vpeljava človekovih pravicin »vladavine prava« v kazenski proces videti nepraktična.Ovira namreč takojšnjo potrebo po neposrednemzatiranju kriminalitete. Naraščajoča stopnjakriminalitete je sama po sebi simptom globlje boleznianomije, zaradi družbene strukture pa je to onkraj obzorjatistih, ki o tem odločajo. 7Te nezdružljivosti morda niso bistvene za doseganjekratkoročnih učinkov zatiranja kriminalitete s kazenskimpostopkom. Vendar pa je – z vidika človekovihpravic – rezultat teh nerešenih problemov nenehno kršenječlovekovega dostojanstva. To razvrednoti kritičnimoralni vtis razsojanja, torej zaostri procese anomije,ki so v samem jedru javnega nereda in kriminalitete.Zaradi protislovij razsojanja se pravnemu postopku torejzmanjšata legitimnost in verodostojnost.Dolgoročni moralni učinek poštenega razsojanjaizvira iz nadomestitve arbitrarne oblasti z logičnodoslednostjo (pravičnostjo). Zatekanje k uporabimoči, na primer v obliki kršitve privilegija zopersamoobtožbo v kazenskem postopku, tako končav moralnem spodkopavanju ne samo kazenskegapostopka, ampak celotne zaznave vladavine pravain pravičnosti v družbi.Vendar, če institucionalizirane vrednote niso notranjelogično skladne in pošteno uporabljene ali če jim primanjkujetalegitimnost in verodostojnost, kako naj jihpotem posamezniki ponotranjijo in spoštujejo? Upoštevatije treba, da je na koncu odločilen moralni – in neneposredni mehanski – učinek pravnega postopka. Neposredennamen razsojanja je dosledno reševanje sporov,hkrati pa je jasno, da nobena sodna veja nikoli nemore biti kos eksploziji nesporazumov, do katerih bi prišlozaradi odsotnosti skupnih vrednot. Družbeni namenrazsojanja je vcepiti trajno spoštovanje institucionaliziranihvrednot, to je pospeševati in podpirati to, čemursociologi pravijo normativna integracija.4Glej na primer Goldstein: The State and the Accused: Balance of Advantage in Criminal Procedure. Avtor meni, da je namen kazenskega postopka reševanje »sporovpred sodiščem«. Vendar glej tudi Chayes: The Role of the Judge in Public Law Litigation. Jasno je, da Chayes zagovarja civilni postopek kot edini pravi sodni postopek.Ko govori o javnopravnem sodnem postopku, opozarja: »Postopek je možno prepoznati kot sodni postopek samo zato, ker se odvija v sodni dvorani pred uradnikom, kise mu reče 'sodnik'.« Prav tam, str. 1302.5Miranda v. Arizona, 384 U.S. 436 (1966).6Jasno je, kaj iz tega sledi. Temeljnih vzrokov za kriminaliteto in prekrške v posamezni družbi ne moremo odpraviti z represijo, saj ti izvirajo iz konfliktov, ki so deldružbene strukture, torej iz tistega, čemur marksisti pravijo razredni konflikt ali kar bi Durkheim poimenoval pomanjkanje organske solidarnosti. Sodno iskanje represivnegaravnotežja je blažilni ukrep in znak predaje v razmerju do resničnega problema anomije. Glej Durkheim: Les formes élementaires de la vie religieuse [Osnovneoblike verskega življenja] in De la division du travail social [Družbena delitev dela]. Poleg tega to, kot je pokazal Merton, anomijo samo poveča, saj je ta socio-psihološkiizraz nerešenih konfliktov v družbeni strukturi. Glej Merton: Continuities in the Theory of Social Structure.7Merton, nav. delo. Po marksistični teoriji se bo kapitalistična družbena struktura v svojih zadnjih fazah prisiljena odpovedati vsem elementom »vladavine prava« –od ustavnega prava do človekovih pravic. Družbeni boji (med razredi) se bodo tako zaostrili, da »vladavina prava« ne bo več mogla nuditi prej omenjenih ugodnosti.To seveda predpostavlja, da je pojem prava epifenomen, razsojanje – »vitalnost postopka« v Goeblovemu jeziku (nav. delo) – pa povsem nenaravno. Vendar Mertonovateorija ne vsebuje temeljnega marksističnega cinizma. Menim, da jasno pokaže, da je to, kar je kratkoročno videti kot nasprotovanje med etično »vladavino prava« inpragmatičnima »redom in mirom«, dolgoročno preprosto razlika med prefinjenim in preprostim pogledom na pravni proces.