ODVETNIK st-67

Odvetnik 67 / jesen 2014 Knjige / Zavite zgodbe63stvena prvina Skubiceve knjige, ki jo izvrže iz povprečjapreostalega slovenskega leposlovja.»Včasih bi bilo dobro kje, na kakšni točki, ustavit čas,pravi Leon. – Preden se vse zjebe.«Stavek, ki drži, če pomislimo v retrospektivi na dogajanja,ki smo jim priča v posameznih državah, sistemihipd., in stavek, ki drži tudi na zasebni ravni. Stavek,ki bi lahko bil tudi rdeča nit celotne knjige. Vendaršele ob pogledu nazaj lahko prepoznamo, kdaj inkje bi lahko bil ta trenutek. Tudi ta pogled nazaj inBerdenova retrospektiva sta v knjigi prisotna in bralecmora v njej sam poiskati ta trenutek, kjer se je Berdenovoživljenje »zjebalo«.Knjiga Samo pridi domov je delo, ki se ga prebere nadušek, ki bralca potegne v vrtinec naracije in ki razmišljujočemuposamezniku nudi možnosti za kritičnomotrenje slovenske družbe in smeri, v katero gre.V njenih nedrjih pa je v niansah vseeno mogoče najtitudi tiste večne motive ali zakone življenja, ki se prepletajoin nihajo kot valovi morja – o zmagi dobreganad zlim, o tem, da se vse, kar je storjeno dobrega,vrne, kar je storjeno slabega, pa tudi, in še o tem, daresnica vedno najde pot, da pride na svetlo in razgalitako posameznika kot družbo kot celoto. In ko knjigoodložimo iz rok, tudi razumemo, zakaj je njen hrepenečnaslov Samo pridi domov.Stanislav Fortuna,upokojeni odvetnik iz LjubljaneIzumiteljeva strastNemškega izumitelja nisem nikoli srečal. Vendar se je prikazal iz pripovedanja ljudi in starih spisov takoplastično, da o njegovi podobi ni bilo mogoče dvomiti. Vsekakor pa je moral biti človek z nekakšnotehnično izobrazbo in skoraj neverjetno sposobnostjo izumljanja. Gotovo je moral biti Prus ali vsajNemec iz nekdanje Vzhodne Nemčije. Najbrž je bil tudi nacist.Kakorkoli že, izumitelj je Hitlerjevi oboroževalni industrijiprišel zelo prav, ker je zanjo nenehno nekaj izum -ljal. Očitno so po padcu Berlina do podobnega sklepa onjegovi uporabnosti prišli tudi Rusi. Pa ne samo Rusi,tudi Titovi ljudje. Tekmovanje za to, kdo se ga bo prejpolastil, se je začelo brezobzirno in brez odlašanja.Ali so ga Jugoslovani v Berlinu res dobesedno ukradliRusom izpred nosa in ga v plombiranem vagonu prepeljaliv Jugoslavijo, ali pa gre pri tem zgolj za romantičniokrasek njegove življenjske zgodbe, nisem mogel odkriti.Pač pa je nedvomno res, da je izumiteljeva družinaostala v Vzhodni Nemčiji in da se je sam kmalu po koncuvojne znašel v trikotniku Čačak-Kraljevo-Kragujevac.S krajšimi presledki je nato v Jugoslaviji preživel več desetletij.Najprej njegov status ni mogel biti dosti boljšiod statusa vojnega ujetnika. Ker pa je za Titov oborožitveniprogram ves čas nekaj izumljal, si je pridobil naklonjenostnovih gospodarjev; med njimi tudi pokroviteljstvovsemogočnega zveznega ministra. Njegov statusse je začel izboljševati, tako da je prišel celo do položajapogodbenega sodelavca. A prav znanstvo z vsemogočnimministrom in drugimi zveznimi vplivneži je bilo povodza izumiteljevo največje razočaranje, ker mu je zameglilotrezno presojo takrat, ko bi jo najbolj potreboval.Ko je po dobrih dveh desetletjih dela prenehal delati zajugoslovansko oboroževalno industrijo, sta se mu balkansko-mediteranskiživljenjski slog in okolje tako priljubila,da brez njiju ni več mogel shajati. Tudi če je bildoma v Nemčiji, jo je od tam popihal, brž ko se mu jeponudila priložnost. Najbolj pa se mu je priljubil Jadran.Kupil si je za tiste čase velikansko jahto in se z drugoženo nenehno prevažal po Jadranu. To mu je zadoščalotoliko časa, dokler ni videl starodavnega Osorja. Odtlejni imel miru in na vse kriplje si je začel prizadevati, dabi se v Osorju naselil.Dejstvo je, da je bilo to obdobje, ko je, kljub razglasitvimesta za kulturno-zgodovinski spomenik, komunističnaoblast začela svojim vplivnežem dovoljevati, da so si vmestu omišljali počitniške hiše. Zdi se, da so med njimiprednjačili generali, zato ni bilo nenavadno, da se je tampojavil tudi general, ki je bil obenem znan vojaški zdravnikin akademik. O tem, ali je general takrat prišel v ženinemspremstvu, zgodovina molči. Menda pa je prišel vspremstvu pomembne republiške funkcionarke in s priporočilomdrugega človeka v državi. Očitno si je ruševinoPolonijevih že prej ogledal, kajti odpeljali so se kar vMali Lošinj. Tam so mu ustrežljivi občinski funkcionarjibrez odlašanja in brez pretiranih pravniških ali birokratskihpomislekov pripravili nekaj papirjev, ki pa jih pozneje– glej ga zlomka – nikoli več ni bilo mogoče najti.Vsekakor je general začel graditi. Ali so nekdanji dvoreckapitana Draže 1 po slemenu prepolovili Polonijevi ali žekdo od lastnikov, ki so se razvrstili vmes, mi ni uspelonikoli izvedeti. Zahodna polovica, ki je pred podržavljenjempripadala Polonijevim, je bila v ruševinah. In pravte polovice se je general z veliko vneme lotil, čeravnopri njej ni imel vknjižene nobene stvarne pravice. Kerpa je imel muhasto ženo, ki se ji je zdelo, da je počitniškahiša pač predaleč od Beograda, je njegov polet usahnil.Kot naročen se je takrat prikazal ostareli izumitelj,1Kapitan Draža je bil menda eden od poveljnikov dona Juana d'Austria v bitki pri Lepantu.2Na ta način je menda dobila spregled Sophia Loren.