ODVETNIK st-67

6 ČlankiOdvetnik 67 / jesen 2014Boštjan M. Zupančič, 1dr. pravnih znanosti (Harvard), profesor prava, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice od leta 1998Minervina sova (1. del)Ali je podatek, da pred Evropskim sodiščem za človekove pravice trenutno čaka na obravnavo 100.000zadev dovolj zgovoren? Ali je to dokaz, da ljudje nimajo več skupnih vrednot? Ali kaže na pomanjkanjeobčutka za pravičnost v pravosodnih sistemih posameznih držav? Ali ljudje še vedno verjamejo vpravičnost ali pa se le brez pomislekov pravdajo? Ali je občutek za pravičnost odplaknilo iz družbe?Bojim se, da so to resnična vprašanja. Prispevek o teh težavah ne pove ničesar, zato tudi aluzija naHeglovo Minervino sovo, ki poleti šele, ko se zmrači. Kljub temu pa upam, da bodo te obnovitvenetočke, eseji, postali koristni, ko bo potreba po obnovitvi sistema postala očitna. Do takrat pa bodomorda vzbudili zanimanje tistih, ki so pravniki, saj – v nasprotju z replikanti Ridleya Scotta, ki se samopravdajo in igrajo odvetnike – oni ohranjajo občutek za pravičnost.Najprej bom predstavil pogled na razsojanje kot neizogibnodopolnilo sicer zahtevanima družbenima»redu in miru«. Zgodovinski pogled na razvoj materialnepravičnosti in procesnega prava nas bo vodilk razumevanju protislovij, ki so neločljivo povezanas pravnim razsojanjem. Zato bo osrednje vprašanjenaslednjega eseja, ali ima razsojanje vlogo reševanjasporov ali pa je bolj transcendentalna funkcijapravičnosti in morale. Nato si bomo pogledali posameznaneskladja, ki so značilna za kazenski postopek.Natančneje, pogledali si bomo protislovja medzatiranjem kriminalitete in človekovimi pravicami tertudi med iskanjem resnice in reševanjem sporov. Polegtega bomo videli, da so privilegij zoper samoobtožboin pravila o izločitvi dokazov neločljivo povezanis pravim razsojanjem.Če mi na koncu ne bo uspelo najti nekakšne jasne innedvoumne rešitve, je to zato, ker gre za vprašanja, kiso globoko zakoreninjena v kulturi, ideološko nespornain politično prikrita. Taka protislovja so neločljivopovezana z dano družbeno strukturo in jih ni možnopreprosto »rešiti«. Velike spremembe se pokažejo, čejih delamo v majhnih korakih. Upam, da bo odstiranjetančice s temeljnih povzročiteljev te dileme pripomoglok razvoju in prevladi napredne »moči logike«nad primitivno »logiko moči«.Kot sem že poudaril, takih notranjih protislovij, kotjih bomo obravnavali v teh prispevkih, ni nikoli možnorešiti na preprost način. Menim, da se glede tegaHegel ni motil. Če bi bili nesmisli kazenskega razsojanjazgolj stvar logike, bi jih že zdavnaj rešili. Polegtega je politično leporečenje glede človekovih pravicnavadno samo krinka za pomanjkanje politične voljeza odpravo pravih vzrokov njihovih kršitev. 2 Res je, daje lahko »politična volja« pomembna samo toliko, kolikorodločilne sile, zakoreninjene v družbeni strukturi,dovoljujejo družbenim protagonistom – med drugimsodnikom sodišč zadnje stopnje –, da vpeljejo daljnosežneizboljšave. Do korenite revolucije v kazenskempostopku pa je vendarle prišlo, in sicer v 60. in 70. letihprejšnjega stoletja, ko je bilo v več zadevah, ki sodosegle vrhunec z zadevo Miranda proti Arizoni leta1966 in zaton z zadevo Leon proti ZDA leta 1986, rešenihprecej pravnih in moralnih protislovij. To dokazuje,da je »vladavina prava« razkošje, ki si ga družbenired lahko privošči.»Vitalnost postopka [to je razsojanja] kot zgodovinskipojav se ne kaže toliko v svoji razmeromastabilni obliki, kot pa v svoji sposobnostiodzivanja na spremembe glede na svojofunkcijo. Zato njegovi najznačilnejši probleminiso sledenje na zunaj vidni zgodovini posameznihmehanizmov ali grmadenje tehničnihpodrobnosti, ampak pojasnitev funkcionalnihmutacij v razmerju do družbenih in političnihsprememb, ki povzročijo nove načine uporabenavkljub starodavni 'gotovosti'. […] Sicerbi zgodovina postopka postala brezizrazen protokoldogodkov, njena povezava z življenjem panerazvozljiva.« 31Copyright © 2008 Boštjan M. Zupančič. Vse pravice pridržane. V naslednjih nekaj nadaljevanjih bomo objavljali prirejene odlomke iz knjige dr. Boštjana M. ZupančičaMinervine sove – Eseji o človekovih pravicah, ki je izšla pri založbi Eleven, International Publishing. Iz angleškega izvirnika jih je prevedel Dean Zagorac, avtor pajih je redigiral. Odlomke je izbral odgovorni urednik Odvetnika Andrej Razdrih.2Kot član Odbora Združenih narodov proti mučenju sem imel priložnost nekaj let spremljati razkol med formalističnim leporečenjem in večinoma odsotno političnovoljo. Legalistično kamufliranje Konvencije Združenih narodov proti mučenju, ki smo mu bili priča od pravzaprav vseh držav pogodbenic, razgali uradniško pomanjkanjerazumevanja strukturnih vzrokov za mučenje. Slednji pa izvirajo iz implicitnih političnih navodil, po katerih te birokracije – večinoma je šlo za ministrstva zazunanje zadeve – dejansko delujejo. Njihova naloga je ohranjati status quo, skratka natanko tako kazensko pravosodje, ki se na koncu izrodi v mučenje. Strukturni vzrokza mučenje je v konceptu »resnice« in v posledično obsesivnemu prizadevanju, da se »do nje pride«. Glavni preizkus razkola med leporečenjem in politično voljoje torej odnos države do pravila o izločitvi dokazov, ki ga zahteva 15. člen konvencije. Ta določa: »Vsaka država članica mora zagotoviti, da nobena izjava, za katero seugotovi, da je bila dobljena z mučenjem, ne bo uporabljena kot dokaz v nobenem postopku, razen v postopku proti osebi, ki je obtožena mučenja, in to le kot dokaz, daje bila izjava pridobljena z mučenjem.« Z drugimi besedami: težava ni toliko v volji za preprečevanje in prepovedi mučenja kot takega, kot je v avtoritarni naravnanosti,ki prežema celotno kazensko pravosodje. Mučenje in druge zlorabe so preprosto stranski produkt te avtoritarne naravnanosti. Tukaj je nemogoče ločiti pomanjkanjesamokritične distance (razumevanja problema) od pomanjkanja politične volje. Konvencija proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečlovečnega ali ponižujočegaravnanja ali kaznovanja, sprejeta z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov 39/46 (annex, 39 U.N. GAOR Supp. (No. 51), U.N. Doc. A/39/51 (1984)), jezačela veljati 26. junija 1987.3Goebel: Felony and Misdemeanor: A Study in the History of Criminal Law, str. 1. Poudaril B. M. Z. Vpliva nemške zgodovinske šole prava in prispodobe von Savignyjao »popkovnici med pravom in življenjem nacije« sta razvidna v zadnji povedi. Glej von Savigny: Vom Beruf userer Zeit für Gesetzgebung und Rechtswissenschaft[O poklicanosti našega časa za zakonodajo in pravno znanost], 1814.