ODVETNIK st-67

42 RetorikaOdvetnik 67 / jesen 2014Lastnik hibe si želi, da bi mu skakali v besedo, samo dase pretrga niz besed, ki jih sam ne zmore ustaviti. Znamenitifotografski slikar Joco Žnidaršič je v Cankarjevemdomu z besedo vodil otvoritveni mimohod svojerazstave. Krovna misel nagovora občinstva je bila:»Ker sem jaz že vse povedal s svojimi fotografijami,govorim pa zelo nerad, vas prosim, da me vi sprašujete,jaz pa bom odgovarjal.« 29Ah, je zapekla slaba vest predavatelja med občinstvom.Pa se je domislil, da bo tudi sam moral svoje poslušalcena začetku podrezati, da bi ga čim več spraševali.Samo da ne zato, ker bi tako nerad govoril, ampakzato, ker tako zelo rad preveč govori!Notranja odločitev in vzgib – pred kretnjoČeprav, da se človek ne more ne-sporazumevati (Watzlavick),se zavestno sporazumeva (Bahtin) in se jedolžan sporazumevati (Škarić). Navzočnost na javnemsrečanju zahteva sodelovanje. Ker smo prejeli dar govorain ker so se naši vzgojitelji potrudili, da smo senaučili jezika ali celo več jezikov, smo dolžni prenašatisporočila. Kakor je rekel stric Darwin: »Dolžni smoohranjati vrsto.«Molk za okroglo mizo, zavrnitev odgovora, skrivanjestališča in vzdržati se ob pomembnih odločitvah solahko nemoralna dejanja. Tudi strah pred javno izpostavitvijojih ne opravičuje – govorca je sicer strah,vendar pogumno govori! Molk v javnem razpravljanjudaje vtis vzvišenosti ali podrepnega čakanja v zasedi– govorjenje pa izraža odkritost in pogum kljubmorebitnim zavrnitvam. »Govor je družbena pravicain tudi obveznost. To obveznost bi moral vsak prevzeti.Biti čisti poslušalec pomeni biti parazit. Javno govorjenjeje dajanje.« 30Zaradi vpliva starodavnih zapovedi nekateri ne govorijo,če niso poklicani k besedi, pa nosijo v sebi silnomodrost, spet drugi ničesar nimajo v glavi, ker vsesproti izpovedo, kar se utrne. Poslušalci pa dobijo zelenogrižo, kakor otroci, ki se najedo nezrelih jabolk.Zanimivi so izsledki raziskave, ki smo jo izvedli v Šoliretorike, čeprav metodologija ni zrasla na našem zelniku.V skupini dvajsetih se med tečajem javlja k besediin oglaša vselej trojica do četverica enih in istih.Ostali modro molčijo. Čez pol ure pošljemo teljudi »na odmor«. Ven. Odstranimo jih iz skupine.Delo se nadaljuje in glej zlomka – pojavita se dvanova pogumneža, ki v prvem delu nista niti pisnila,zdaj pa sta glavna nosilca razprave. Tudi onadva gresta»na gavge«. Sledijo novi in novi razpravljavci, kise pred tem niso oglašali. Vsi smo potemtakem govorci,samo vsi ne začutimo govornega vzgiba ob istemčasu. Pathos se nam zbuja ob različnih urah. Marsikdose ne javi k besedi, ker s tem vstopi v javno čakalnico.Še zlasti, če so pred njim prijavljeni drugi govorci.Lahko da govorijo natanko tisto, kar je ponosnopripravil čakajoči. Ali pa izrečejo skrivnosti, zaradikaterih bi si čakajoči govornik raje jezik odgriznil,kakor še karkoli povedal. Samo čakanje na vrstopa je sila duhamorno za neizkušene razpravljalce inse lahko spremeni v verigo smrti.Veriga smrtiKadar je beseda podeljena prvemu vitezu okrogle mizein potem enemu za drugim vsem preostalim, se začnečakanje na govorni stol. Molk bi pomenil nečastnodejanje in vsakdo bo govoril. »Še sedem jih je predmenoj, še trije, še eden.« Radostni govorniki si nizajoogrlice nor adrenalina (hormon, ki poživlja razmišljanjein odločanje), da bodo blesteli, prestrašenim pakortizol (stresni hormon, ki uničuje možganske celice)obgloda možgane.Mrtvi tek osmisli veščina »vzdrževanja govorne pripravljenosti«.Govorec, ki čaka, da bo govoril, pa neve, kdaj, si mrtvi tek zagreni s čakanjem, da bo govorecpred njim zaključil. Prikriva nestrpnost in ne slišibesed. Ukvarja se s čakanjem na ovalni ritem padajočegastavka. Namesto da bi iskrivo poslušal, kakor dagovoreči nikdar ne bo prenehal. Ko pa vendarle preneha,si naslednji vselej lahko vzame nekaj drobcev časa,popravi metuljčka na baritonu, pogladi močne mišiceprvih besed in govorno steče.Prijava k besediOd vseh gibov prijave k besedi skoraj celoten popisvzame zase človekova roka, do ramenskega obroča, zdlanjo, prsti in vsem, kar anatomija rokam prizna kotnesporno njihovo. Kretnja roke, ki sporoča željo in namen,da bi lastnik govoril, je postala arhetipska.»Kdo ve?«»Jaz, jaz, jaz!« dvigujejo prstke šolarčki na iztegnjenihrokah in bliskajo s pogledi kakor paparaci. Ali pa nevedo. Vedo, da kdor bo prvi dvignil pogled, bo »ustreljen«z vprašanjem. Takrat so pogledi povešeni. Japonskiprotokol bi zadovoljno mrmral. Predavatelj pa neve, kako bi izbezal poglede, ki brusijo parket. Naj ležena tla in zasači skrivače? Naj se zapelje nenadoma z deskona vzmetnih kolescih, ki jo uporabljajo mehaniki,in mimogrede postavi v vrstni red tri do pet govorcev?»Geste kot signali s pomenom so z evolucijskega stališčastarejše od glasov in mimike – človeku podobneopice jih uporabljajo, njihove manj razvite sorodnicepa ne.« 31Dvigovati roko je za marsikoga potratno. Taki spregovorijo,kadar se jim dvigne jezik in ne glede na to, kdomedtem govori in o čem. Na srečanju v črnogorskemPrimorju je sedelo na seminarju dvajset stasitih gospodoviz okoliških krajev in še nikdar niso ne videli neslišali, da bi kdo z roko nakazal preden bi začel govoriti.Ko smo prvikrat preizkusili ta običaj, je v komolcihškripalo, kakor bi dvigal zarjavelo sidro. Dvig rokeso občutili kot duševno ponižanje, zato so kretnje napolnilis sporočilom: »Naj ti bo, sirota, ki stojiš predmenoj, ki gosposko sedim – usmilil se te bom in ti pomolildelček prsta v prijavo k besedi.«29Razstava Joca Žnidaršiča v Cankarjevem domu 17. malega srpana 2005 ob 18. uri.30Škarić, I.: V iskanju izgubljenega govora, Pravljično gledališče, Ljubljana 1996, str. 166.31Vir: Dvignite roko, če hočete besedo, Mladina, 16. junij 2007.