ODVETNIK st-67

Odvetnik 67 / jesen 2014 Retorika41Nazadnje državnik ni več zdržal in je s prstom pokazalna nesramnega vsiljivca:»Gospod, ki tako vztrajno vzklika svoje ime, bi moralvedeti, da mora vsak, ki želi besedo, pismeno sporočitisvoje ime predsedniku zborovanja!« 25Saj bi skočil v besedo, pa ne smem, ker bi sirazbil lastno glavoJulija 1959 je tedanji ameriški podpredsednik RichardNixon odpotoval v Moskvo, da bi odprl razstavo, ki jeslavila tehnološke in materialne dosežke njegove domovine… pozneje tistega večera so Nixona povabili,naj spregovori na sovjetski televiziji, in priložnostje izkoristil za to, da je podrobno izkoristil prednostiameriškega načina življenja … v Združenih državah silahko privoščite hišo v kateremkoli od tisoč različnihslogov arhitekture. Večina teh hiš je večja od televizijskegastudia. Poleg Nixona je sedel besni Hruščov, stiskalpesti in nemo ponavljal: »Njet! Njet!« – po nekaterihpričevanjih pa je tudi polglasno dodal: »Jeb/tvoju babuški.« 26Preslišati zahtevo po prekinitvi & »narediti seFrancoza«Pod sveto zastavo humorja se imenitno skrije tudi odzivgovorca, ki ga prekinejo, ta pa si ne pusti do živega.»A lahko, prosim, povem do konca« se lahko pove načudovite načine. Spet znameniti Anglež.Britanski pisatelj Oscar Wilde je moral med študijemv Oxfordu opraviti preizkušnjo, v kateri so kandidatiprevajali iz grške različice Svetega pisma Nove zaveze.Wilde je dobil odlomek o Kristusovem pasijonuter začel tekoče in natančno prevajati. Možje v izpitnikomisiji so bili zadovoljni in rekli so mu, da je dovoljin da lahko neha. Wilde pa je nemoteno prevajal naprej.Nazadnje so ga le ustavili. »Oh, prosim, dovolitemi, da nadaljujem,« je rekel. »Rad bi izvedel, kakose zgodba konča.« 27Kadar ugotovimo, da so nas gostitelji zvabili v ogrado,kjer pričakujejo, da se bomo na smrt spopadli z nekomz nasprotnega brega – se nam ni treba. Če nas nenehnoprekinjajo, lahko zapustimo oddajo, če prepričamoobčinstvo, da so nam telesno odvzete pravice do govora.Vsakdo ima pravico povedati misel do konca invsakdo je dolžan sporočiti občinstvu svojo voljo. Tegani mogoče preprečiti. Tudi če kdo ne želi niti govoritiniti pomigati z veko, ni bral Watzlavicka: »Ni mogočene sporočati.« Če bi bilo to mogoče, bi igra pokrapostala nesmiselna.Ko je imel Eamon De Valera, trikratni predsednik vladein poznejši predsednik Irske, v Ennisu ognjevit govor,so ga aretirali. Po enem letu so ga izpustili iz ječein takoj je pohitel nazaj v Ennis, sklical zborovanje inzačel svoj govor:»Kakor sem dejal, ko so me prekinili …« 28Podeljevanje besedeDajanje besede. Poveriti nekomu odgovornost spregovoritiv usodnih trenutkih. Povezovanje. Usklajevanjepogovora. Je podeljevalec gospodar besede ali enakmed enakimi? Je ruski knez, ki svojemu gostu izkaženajvečjo čast tako, da mu pošlje sol s svoje mize in stem dovoli, da se mu ta zahvali?Veščina poslušanja je vrlinaVzeti si čas za govorjenje je mogoče, kadar si poslušalcivzamejo čas za poslušanje.Prijateljem ne skačem v besedo, ker jih poslušam, drugimne skačem v besedo, ker jih ne poslušam. Predavatelj,ki ceni poslušalce, ki ne želijo skočiti v besedo,pa jim pride pol poti naproti. Izkušen govorec namrečgovori v naravnem ritmu pripovedovanja, s temda vsake toliko časa naredi premor. Tak premor nastanemed dvema sporočilnima celotama. Govorec govoriv čim krajših miselnih sklopih in obče prepoznavniritardando pozornemu poslušalcu nakaže, da bo poljebesed vsak čas »nikogaršnja zemlja« in da bo vabljenk razpravi. Vendar pa je govorec plačan na besedo. Neopaznipogled na skriti števec, ki šteje njegove besede,zazna zaostajanje. Dosežena kvota besed, potrebnaza samodejno nakazilo na retorjeve skrivne račune,je daleč. Ker se čas izteka, govorec prestavi z dvestobesed na minuto na tristo. Na tristo petdeset. Premoriin odmori v pripovedi pa so prve žrtve besednegagalopa. Jih ni več. Govorec se bliža mejni hitrosti štiristopetdesetih besed na minuto. Govorni tok se zlijev eno samo brzico. Poslušalstvo pa je nejevoljno. Poslušalstvuje predavatelj zagotovil pravico do ugovoraad hoc. Celo povabljeni so bili k vtisom, vendar si neželijo skakati v besedo. Zato pa pogumno posežejo postari dobri semiologiji. Jezik gibov je prepuščen sloguosebe, ki prosi za besedo. Ni zapovedano pri prijavi iztegnitidesnico v smeri neba in zaklicati govorčev cenjeninaziv in plemeniti vzdevek – vsakdo izrazi željopo govorjenju tako, kakor je tisti hip najbolj primerno.Edina zaveza je biti opazen. Kretnja »govoril bom« pazahteva odgovor. Gib, ki nastane po navadi v »mikrolokaciji»očesa in je podoben poblisku spogledovanja,potrdi prijavo k besedi in pove: »Takoj boš dobil besedo!«V tem času govoreči zaključi misel, ki jo ravnokarrazpreda, to je njegova pravica. Dolžnost pa, dazatem takoj prepusti besedo dotičnemu.Izkušen predavatelj ne predava, ampak nagovarja. Spremori vabi k besedi in če vabilo ni dosledno, postanevzvišeno. Kakor bi govorec nenehno zastavljal občinstvuretorična vprašanja, z namigi, da so odgovorinezaželeni. Iskrena pobuda z besedami vabiti besedeje velika vrlina govorca. S tem premaga samozaverovanost.»Bleščeče podaja snov, vendar izklopi svetlo občinstvo,ki ga posluša!« Če ne uvidi želje občinstva, dabi v sveti preproščini dodalo svoje poleno na govorčevogrmado, je govoru odvzeto poslanstvo. Ker jih prezre,jih prezira. Vabiti k pogovoru je veščina in zdrs vgovorniško monodramo značajska hiba.25Krušnik, S., nav. delo, str. 99.26De Botton, A.: Utehe filozofije, Vale Novak, Ljubljana 2001, str. 37–38.27Krušnik, S., nav. delo, str. 420.28Krušnik, S., nav. delo, str. 126.