ODVETNIK st-67

38 RetorikaOdvetnik 67 / jesen 2014breme vloge izpostavljenega. Tovrstno evtanazijo izvajamores šele tedaj, ko prejmemo klice na pomoč vzenicah sogovornika. Izurjeni govorci lahko podležejonestrpnosti in sekajo jecljajoče glave, ki bi morebitivsak čas porodile modro Ateno. Otroci, ki ne razpolagajoz desetinami na poseg pripravljenih miselnihvzorcev, s katerimi odrasli kupujejo čas, potrebujejostrpnega poslušalca, da se učvrstijo v dobre govorce.Priganjanje jim lahko zaseje vse polno vozličkovv govorno pričujočnost, ki se jih ne znebijo dolgov starost. Biti molčeča palica opore ob stebelcu,ki se čvrsti, v pravem trenutku pa izpuliti palico in znjo zažugati skakanju v besedo drugih, je veščina govornegavzgojitelja.Posebna vrsta hudobije je z molkom puščati kri nemočnemugovorcu, ki pred učiteljem govorjenja skušagovoriti izbrano in pravorečno – čeprav bi s pristnostjone mogel zgrešiti. Ko ugotovimo, da je naslovnik pobudemrzel in bo ostal nem, ga odrešimo s podvprašanji,pojasnili, zasukom smeri ali pa ga ne-žaljivo začasnozamrznemo kot izzvanega govorca. Poseben položajnastopi, kadar sogovornik privoli v skakanje v besedo,v prekinjanje toka svojih misli brez predsodkov,včasih celo z željo po takem načinu mentorstva. Prekiniteme, če bom nejasen – prekinite me, če bom nespameten.Marsikateri Sokratov mladi sogovornik ne mrščičela, kadar mu mojster priskoči z besedo k besedi.Alkibiad: Sokrat, ali tedaj, ko praviš »način«, misliš:»na pravičen način« ali »na krivičen način«?Sokrat: Natanko to.Alkibiad: Vendar pa se ravno to razlikuje v celoti inpovsem …Sokrat: No, kaj? Kaj boš svetoval Atencem, s kom najse vojskujejo? S tistimi, ki ravnajo krivično, ali s tistimi,ki ravnajo pravično?Alkibiad: Sprašuješ nekaj strašnega: četudi bi kdo mislil,da se je treba vojskovati z ljudmi, ki (z nami) ravnajopravično, tega ne bi priznal. 16Alkibiad se v znamenitem dialogu sploh ne ukvarja večz namero, da bi povedal misel (ki mu jo je Sokrat prekinils svojo mislijo) do konca, ampak nadaljuje ponovi strugi dialoga, ki jo je odprl mojster. Tri pikice,tri pikice so iz misli odletele …Tri pike v »košarici« ločil pravopis opisuje v skladenjskirabi (kot zaznamek nedokončane misli ali izpuščenihdelov navedkov; ločuje enodelne tri pike in dvodelne),pri neskladenjski rabi pa jih opiše kot nakazovalkeizpusta dela besed. 17V dramskem (in siceršnjem pogosto prav tako) pisanjupa ima ločilo »…« (tri pike) velikokrat povsemsamosvoj pomen, ki je razviden iz »dialoške semantike«– tri pike pomenijo, da je nekdo nekoga prekinilsredi živo govorjenega stavka in mu skočil v besedo.Sodim, da bi moralo takšno prekinitev »označevati«drugačno ločilo, tri pike niso primerne že zato,ker so tri pike, ne pa denimo ena sama ali dve – s temdajejo vtis trajanja, kakor da skok v besedo doskoči v»upočasnjenem posnetku«, v resnici pa je poseg največkratbliskovit kakor udarec z mečem. Še zlasti dramskabesedila bi tako ločilo potrebovala zaradi poenostavitvepri didaskalijah, saj morajo igralci natančno vedeti,ali nekomu zarežejo v misel ali zgolj prevzamejovrstni red govorjenja. Pri neposrednem skoku v besedo,ko je v besedilu beseda zapisana smo do polovice,pa so sicer tri pike jasna oznaka.Denimo:»Ti bom tako prima …«»Ti boš, reva, kajpada!«Tudi Avguštin od najvišje avtoritete sprejme skok vsvojo nevredno besedo kakor največjo milost, čepravje intervencija posredna.»Pa tudi naslednje je bilo od tebe. Ko mi je bila matisvoje sanje povedala in sem jih poskušal razložiti v temsmislu, naj rajši sama upa, da utegne postati, kar sembil jaz, mi je takoj brez oklevanja vskočila v besedo, rekoč:'Ne, ne, ni mi rekel: kjer on, tam ti, ampak: kjerti, tam on.' Priznam ti, Gospod, kar sem že večkrat dejal:kolikor se spominjam in me moj spomin ne vara,me je ta tvoj odgovor po materi, ki se kljub verjetnostimoje napačne razlage ni dala zmotiti in je namahdoumela pravi pomen svojih sanj, medtem ko ga jaz,preden mi jih ni razložila, nisem doumel, ta tvoj odgovor,pravim, me je že tedaj globlje ganil kakor sanjesame, po katerih je bila pobožni ženi za tolažbo v njenitakratni žalosti že tako zgodaj napovedana vesela sreča,ki jo je čakala šele v daljni prihodnosti.« 18Kadar stranke telefonirajo v Šolo retorike, imajo ponavaditežave. Modro je potemtakem prevzeti pobudo,da pogovor lažje steče. Tudi vljudno, da gost v pogovorupo telefonu ni v zadregi, ko skuša pravilno oblikovatistavke in se izražati na najvišji ravni, misleč, daje to – to. Če bi mu ne priskočili v besedo, bi se čedaljebolj zapletal, glede sogovornika pa bi se »poznavalcih«zdelo, kakor da se privoščljivo naslaja ob »brezupnemprimerku«.Skok ob besedo»Ne skači v besedo« pa vsekakor ne pomeni; »Ustavidihanje, medtem ko sogovornik govori«. Skakanjemed besedo je verodostojno, če v istem trenutku tudiizskočimo.Med »odrezati besedo« ali pa »ščebetati ob govorjenjudrugega« je bistvena razlika. Tudi kriki odobravanja,če ostanejo v domeni »metriotes« (prava mera),so lahko verodostojna nota kakovostnega poslušanja.Spet in spet je segal Ivanu v besedo z vzkliki: »No, no,naprej, naprej, rotim vas! Samo pri vsem, kar vam jesveto, ne izpustite ničesar!« 19Kadar navržemo misel, pa ne prekinemo govorca, kadarne ogrožamo ritma in živosti govorjenja govorečegaz medklici, kadar dodamo ocvirek ali naglo dopolnimoin nevsiljivo pojasnimo – tedaj so naši posegi lahko16Platon: Izbrani dialogi in odlomki, Klasiki Kondorja, Mladinska knjiga, Ljubljana 2003, str. 57.17Slovenski pravopis 1, Pravila, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1990, str. 50–51.18Avguštin: Izpovedi, Celjska Mohorjeva družba, 2003.19Buglakov, M.: Mojster in Margareta, Delo, Ljubljana 2004, str. 138.