ODVETNIK st-67

Odvetnik 67 / jesen 2014 Retorika37posveti in ne želi več posvečenim krasti časa ali pakadar se skesa, da je usmeril razpravo v slepo ulico.V besedo velikokrat vskoči tudi televizijski ali radijskigostitelj, ki mu javna oseba, dolžna podati svoja stališča,skuša zbežati kakor veverica na povsem tankeveje. V skladu z etiko svojega poklica jo zasleduje inji skuša iztrgati iz krempeljcev lešnike, ki po zakonuo javnih uslužbencih pripadajo javnosti. Celo moralnisilobran: »A dovolite, da povem do konca,« padepred veščim izpraševalcem: »Ne dovolim, ker govoritetisto, kar želite vi povedati. Odgovorite na vprašanje,prosim.« Če se omenjeni izmuzne tudi drugičin ni upanja, da bi zapel, potem veliko gostiteljevpogovora zmuzljivca prekine in preide na drugeteme. Narod ni neumen in bo njegovemu izmikanjupisal sodbo sam.Kadar govorec med dvema mislima nakopiči ogromnomašil, da jih ušesni čistilci mrčesa besede ravno še komajočedijo, takrat smemo mrtvo vmesno tkivo obravnavatikot premor, ki dovoljuje legalen pristop s svojimisporočili. Vtis, da se bliža premor, pa ni vselej pravilen,ko govorec spusti glas, se že vzboči hrbet govornegaplenilca. Zanimiv je tudi skok v besedo »alla reservatio«,ko govorec brez vsebinskih hotenj ogovorizaključevanje trenutnega govorca in s tem napove, dabi rad bil in da bo naslednji govornik on.Skok v besedo »alla Kolumbovo jajce«Kadar govorec prekorači vse časovne okvire tega sveta,kadar ure pregorijo in poslušalci nemočni obležijona svojih sedežih, vdani v usodo, takrat stari dobriMachiavellijev duh prišepne: »Vse je dovoljeno vsakomur,samo da ta človek utihne.«Edini pogoj pa je, da je kopje, ki ga zalučate v bika, ki nepreneha rjoveti, pomočeno v strup klenega humorja.Frank Harris, urednik Saturday Rewiew, je priredilvečerjo v Cafe Royal in povabil nekaj najimenitnejšihlondonskih duhovitežev, med katerimi je bil tudiOscar Wilde. Harris je imel ves čas glavno besedo inse ni zmenil za namige, naj pusti govoriti tudi drugim.Wilde je postajal vedno bolj nemiren, ko je Harrisna široko razkladal, v koliko velikih in imenitnihhiš je bil že povabljen. Nazadnje mu je Wilde le segelv besedo:»Dragi Frank, saj ti verjamemo; bil si povabljen vprav vse hiše v Londonu – ampak v vsako samo poenkrat!« 13Ne-jemanje besede in tiščanje rok za prijavo vžep je včasih nespodobnoPremor med živimi besedami je velikokrat vabilo k vtisom.Rahlo podaljšan premor medklice kliče in kdorsedi za omizjem, je dolžan izpovedati svoja stališča.Obratno sorazmerna hiba pa je odpoved vseh organovsodelovanja. Mrlič se zavali v stol, ovojnico s sejninovloži v torbico in počaka, da seja mine. Svojohibernacijo ohladi z ustrezno pijačo in jo obrazloži stem, da ne želi skakati v besedo nikomer.»Da si vzamemo besedo, ni samo obveznost po nenapisanemdružbenem dogovoru, ampak je pogosto tudineformalna delovna obveznost. Tako je na delovnih,strokovnih sestankih, tako je na storitvenih delovnihmestih. Po nekaterih podatkih 60 odstotkov udeležencevsestankov sploh ne govori, ampak puščajo druge,da se oglašajo. Večina študentov še ne čuti dolžnosti,da aktivno sodeluje na seminarjih (za sodelovanje, kijim ga nekdo plača), niti ne čuti, da se spodobi javitise k diskusiji po predavanju.« 14Skok v besedo za telebaneMed miselnimi retoričnimi figurami (figurae sententiae)je za pogovarjanje o skakanju v govorjenje najboljzanimivo »retorično vprašanje« (interrogatio) in njegovbližnji sorodnik »retorično vprašanje z odgovorom«,ki so ga stari Latinci imenovali »subiectio« oziromapodtikanje.Kdor na prvo žogo odgovori na retorično vprašanje, jeteleban. Nesrečni učenec, naučen naučeno odgovarjatina vsak namig, ali pa vojak, ki odgovarja zaradi dolžnosti.Lahko tudi z retoričnim okrasjem nepokvarjeniotrok ali preprostež. Ali pa tisti, ki v javnem pogovoruodgovori na retorično zastavljeno vprašanje in stem ni teleban on, ampak tisti, ki v javno dostopnempogovornem dvojcu zastavlja vprašanja, na katera nepričakuje odgovora. Telebanstvo se že vozi proti drugiskodeli na tehtnici, saj govornik, ki zastavlja retoričnovprašanje nedosledno, nejasno ali po domače – zanič– figuro uniči in sogovornik ali poslušalec spontanoodgovori, saj ga je nekdo nekaj vprašal.Kaj bi storil Catilina, če bi Cicero svojega vprašanjane zastavil retorično v izvedbi, ampak bi naslonil desnikomolec v levo dlan in čakal na odgovor? »Kolikočasa boš, Catilina, še zlorabljal naše potrpljenje?« 15Bi mu siknil cinično puščico v obraz ali bi se stoičnoposmehnil? Spretna tarča retoričnega vprašanja, kisedi v dvorani, pa lahko tudi zaigra telebana in ob retoričnemvprašanju skoči pokonci in zavpije ugovor. Šezlasti, če je izzivalec v svojem govoru sklenil uporabitiretorično vprašanje z odgovorom, pa ga izzvani prehiti.S tem lahko besednega napadalca vrže iz jurišnegasedla, če je le njegov um v drobcu trenutka zmogelobdelati darilo iznajdljivosti in najti v tistem trenutkunajbolj prave besede. Če je enakovredno spreten prvigovorec, lahko sledi čudoviti spopad v dialogu, ki nudisladokuscem besednih iger toliko veselja. V hipu pritečejozapisovalci anekdot in retorična dramatika zapišedogodek z zlatimi črkami v svojo zgodovino.Skočimo v besedo, ker priskočimo na pomoč –priskočiti v besedo z besedoKo se naš sogovornik s prikrito grozo vse bolj zapleta,mu presekamo gordijski vozel in odvzamemo13Krušnik, S.: Smeh stoletij 3, Karantanija, Ljubljana 2008, str. 420.14Škarić, I.: V iskanju izgubljenega govora, Pravljično gledališče, Ljubljana 1996, str. 166.15Hriberšek, M., Smolej, T.: Retorične figure, Državna založba Slovenije, Ljubljana 2006, str. 73–74.