ODVETNIK st-67

30 Svobodna tribunaOdvetnik 67 / jesen 2014nerazvitostjo). Če psihiater ugotovi, da tožnik v resnicini kreten, gre za obrekovanje ali žaljivo obdolžitev, vnasprotnem primeru pa je tožnik sicer lahko užaljen, aje to zgolj njegov osebni problem, s katerim se sodiščene ukvarja. Nobenega upravičenega razloga ni za to, dabi bil kreten užaljen zaradi tega, ker je kreten. Podobnokot ni nobenega upravičenega razloga, da bi bil nekdo,ki nosi očala užaljen, če bi mu rekli, da je slaboviden.Ali da bi bil nekdo z mavcem na nogi užaljen, čebi javno izjavili, da je polomljen. Ali če bi bil nekdo,ki nosi lasuljo užaljen, če bi mu rekli, da je plešast. Itd.Vzemimo za ilustracijo v zadnjem času razvpit primernekdanjega poslanca Slovenske nacionalne stranke(SNS) Srečka Prijatelja. Leta 2005 je izkoristil priložnostv parlamentu (obravnava zakona o registracijiistospolnih partnerskih skupnosti) za to, da je pred kolegiizvedel skeč, v katerem se je norčeval iz istospolnousmerjenih ljudi. Med drugim je zaigral prizor, v katerempride homoseksualec po otroka v vrtec: 4»Čavčiii! Prišel sem poteeee! Si že oblečen?«Po mnenju novinarja Mladine Jureta Aleksića ne leda ni bil duhovit, ampak je bil tudi nekulturen. Zatoga je označil za ‘cerebralnega bankrotiranca’. Poslanecmu ni ostal dolžen in je novinarja tožil zaradi prestanihduševnih bolečin. Tožbo je pred rednim sodiščemdobil, ustavna pritožba revije Mladina pa je bila zavrnjena.Slovenski sodniki so skratka menili, da je novinaržalil poslančeve intelektualne sposobnosti, kar jebilo po njihovem mišljenju nedopustno. Zadeva pa ses tem še ni končala. Mladina se je pritožila na Evropskosodišče za človekove pravice (ESČP). Po mnenjuevropskih sodnikov je novinarjeva svobode izražanjapomembnejša od poslančeve užaljenosti.Kaj lahko rečemo o tem primeru? Po našem mišljenjuse motijo tako slovenski kot evropski sodniki. Slovenskise motijo zato, ker presojajo o tem, ali je poslanectrpel duševne bolečine zaradi dvoma, ki ga je novinarizrazil o njegovi inteligenci. Sodniki ne vedo ničesar oduševnih bolečinah Srečka Prijatelja. Lahko mu le verjamejona besedo, imajo o zadevi svoje mnenje. Namestoda v prazno psihologizirajo o namenu zaničevanjain o duševnih bolečinah, bi morali enostavno izmeritiposlančev IQ in ugotoviti, ali je bila novinarjeva izjava,da je ‘cerebralni bankrotiranec’, resnična ali ne. Nadrugi strani so evropski sodniki trdili, da je bilo pisanjenovinarja žaljivo, vendar si je po njihovem mišljenjuposlanec to zaslužil, ker se je norčeval iz ranljiveskupine ljudi. Ta argumentacija je po našem mišljenjuenako zgrešena. Kot smo videli, sodišč v modernihdržavah nimamo zato, da skrbijo za kulturo dialogav skupnosti. Sodniki imajo lahko le mnenje o tem,katere skupine ljudi so ranljive. O tem se ne strinjajoniti družboslovci, ki naj bi bili strokovnjaki na tempodročju. Če že ocenjujemo po tem merilu, je bilo pisanjenovinarja Aleksića celo bolj sporno, saj je v političnemobračunu s poslancem uporabil (kdo bi rekel,da zlorabil) skupino duševno zaostalih ljudi. Verjetnobi se nas večina strinjala, da so duševni bolnikibolj ranljiva skupina kot istospolno usmerjeni, datežje artikulirajo in branijo svoje interese. Vendar sotovrstne razprave nesmiselne. Sodišča imamo zato, dasankcionirajo kršitve zakonov, ne pa da preganjajo neprimernoobnašanje.V danem primeru je stvar popolnoma jasna: nalogasodišča je, da ugotovi, ali je Srečko Prijatelj intelektualnozaostal. Če ni, gre za lažno obdolžitev. Če je, jeužaljenost njegova osebna stvar. V tem, kar je naredilposlanec, ni bilo po našem mišljenju ničesar kaznivega.Bi se pa lahko istospolno umerjeni, ki jih je poslančevoobnašanje osebno užalilo, na to odzvali na enaknačin in pred parlamentom, vpričo medijev, uprizoriliskeč, v katerem bi se norčevali iz možatosti poslancaSNS. Mediji bi njihov performans z veseljem posredovalijavnosti. Vendar pa te možnosti niso izkoristili,iz česar lahko sklepamo, da jih poslanec ni pretiranohudo užalil.Ko gre za posameznika, potrebujemo pravni red, vkaterem imamo vsi enake pravice pred zakonom,tudi politiki in druge javne osebe, sodniki parazsojajo le o (ne)resničnosti žaljivih­­izrekanj.Razsodba ESČP­­v zadevi Mladina proti Prijateljuv svojem bistvu legalizira pravico do maščevanjanad drugimi, kar vrača pravo v pred-moderne čase.Je lep primer neintencionalne posledice pretiranepolitične korektnosti.Drugi primer je, ko je zaradi razžalitve užaljena država.V predmoderni, socialistični Jugoslaviji smo imelipravni sistem, ki je predvideval tudi užaljeno državo.Užaliti jo je bilo mogoče s hudobnimi nameni in neresničnimprikazovanjem družbenih in političnih razmerv državi. Tožilci so morali biti še posebno pozorni,da ne bi državljani po nemarnem omenjali zastave,grba, himne, najvišjih organov ali njihovih predstavnikov,vključno z vojsko. Vzemimo za ilustracijo žaljenjadržave poskus leta 1981, da bi Študentska kulturna organizacija(ŠKUC) objavila punkovski fanzin. Do izdajeni prišlo, ker so ‘strici iz ozadja’ menili, da bi bilomogoče nekatera besedila v nesojenem fanzinu razumetikot ‘klic na pomoč’. ‘Strici iz ozadja’ niso bili –tako kot danes – nujno iz Murgel, ampak so bili razpršenipo celotnem takratnem slovenskem političnemprostoru: predstaviki Zveze komunistov (ZK) v založbiMladinska knjiga, v Republiškemu komiteju Zvezesocialistične mladine Slovenije (RK ZSMS), v tiskovnemsvetu Socialistične zveze delovnega ljudstva(SZDL), na policiji, pa tudi za punk zainteresirana javnostv sami ZK. Po njihovem mnenju bi nekatera besedilav fanzinu v potencialnem bralcu lahko vzbudilaobčutek, da je režim represiven, ker opozarjajo napolicijsko nasilje nad punkerji. Država bi bila užaljena,če bi se javno razvedelo, da se v njenem imenu izvajatajno in nezakonito nasilje nad otroki in mladostniki. 5V čem vidimo problem tovrstne zakonodaje? Dve težavista. Na prvo težavo je opozoril že Boris Popovič4Škrinjar, K., in Vukelić, M.: Kritika neokusne norčavosti je v Evropi dopustna. Delo, 18. april 2014, str. 2.5Tomc, G.: Cenzurirani punk: analiza primera cenzure Punk Problemov, v Režek, M. (ur.): Cenzurirano. Zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes.Nova revija, Ljubljana 2010.