ODVETNIK st-67

Odvetnik 67 / jesen 2014 Svobodna tribuna29dr. Gregor Tomc,profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v LjubljaniRazžaljeni in ponižani: drugič 1O drugem se lahko žaljivo izražamo na dva načina – z žaljivim mnenjem ali z neresnično trditvijo. Zamnenja vemo že od starih Grkov naprej, da niso ne resnična ne neresnična, ampak zgolj minljiva izrekanjao minljivem svetu. Brez pomoči Grkov so to vedeli tudi v filozofiji slabše podkovani Slovenci.Od tod pregovor: misliti se pravi nič vedeti. Na drugi strani so (ne)resničnostne trditve, ki jim lahkopridemo do dna z racionalnim razmišljanjem in preverjanjem. Pravilen odgovor je dostopen vsakomur,ki je pripravljen v to vložiti nekaj truda.Vzemimo za ilustracijo dva primera. Če izjavi ena sosedao drugi, da je grda, je izrazila svoje mnenje. Nihče– z izjemo zaposlenih na Ministrstvu za kulturo, kiimajo posebne aparature, s katerimi natančno merijoestetsko težo pojavov – ne zna na tako vprašanje odgovoritidrugače kot z mnenjem. Ali je iz načina izražanjain drugih okoliščin razvidno, da je imela namenzaničevanja? Kdo bi vedel? Tudi sodniki ne. Če pa novinaro prvaku politične opozicije izjavi, da je lopov,lahko to izjavo preverimo. O izjavi lahko oblikujemodejstveno sodbo (npr. tako, da ugotovimo, ali je bilpolitik zaradi kršitve državnih zakonov pravnomočnoobsojen na sodišču ali ne).Po našem mišljenju je glavni problem Kazenskega zakonikav tem, da sankcionira obe vrsti razžalitve. Naeni strani se sankcionira žaljivo izražanje z namenomzaničevanja. Kaznuje se vsakogar, ki se o drugem žaljivoizraža, razen če ne gre za znanstvenika, umetnika,resnega kritika, državnega uradnika, novinarja alipolitika. Pustimo ob strani neprijetno podrobnost, dazakon na ta način državljane deli na dve kategoriji ljudiz različnimi pravicami, da skratka pred zakonom nismovsi enaki. Pustimo ob strani tudi drugo neprijetnopodrobnost, da ostaja nejasno, kako zakonodajalec ločipleve od semen, v našem primeru razsoja o tem, kdoje na primer resen in kdo neresen kritik. Na tem mestunas zanima nekaj drugega. Žaljivo izražanje je zeloohlapna kategorija, ki lahko zajema marsikaj, tudi trditeviz našega prvega primera, da je soseda grda. Odločanjeo tem, ali je imela prva soseda pri tem namen,da se o drugi sosedi izraža zaničljivo, prav tako sodi vobmočje mnenj. Tovrstne razprave so zanimiva temapogovora v gostilnah, ne sodijo pa na sodišča. Presojanjesodnikov o povzročenih duševnih bolečinah innamenu zaničevanja sodijo v nek drug prostor in čas.Sodniki niso namreč nič bolj kotkdor koli drug kompetentni,da presojajo o mnenjih. Čisto drugače pa je,ko sodniki razsojajo o (ne)resničnosti žaljivih izrekanj.Tista člena zakonika, ki govorita o obrekovanju (kdoro kom trdi kaj neresničnega, kar je lahko žaljivo, čepravve, da so trditve neresnične) in o žaljivi obdolžitvi(kdor o kom trdi nekaj neresničnega, čeprav ni nujno,da ve, da gre za neresnično trditev), po našem mišljenjupovsem ustrezno ščitita pred razžalitvijo. 2Sodniku v moderni državi lahko zaupamo le, ko presojao (ne)resničnostni izjav. Kritiki lahko na to odvrnejo,da bi redukcija razžalitve v Kazenskem zakonikuna ugotavljanje (ne)resničnosti izrekanj vodila v porastžaljivega javnega komuniciranja. Temu je mogoče oporekatina vsaj dva načina. Kot prvo ni naloga sodišč,da skrbijo za kulturo dialoga v skupnosti. To je nalogastaršev. Starši morajo vzgajati otroke tako, da odrastejov spodobne odrasle ljudi. Kot drugo pa lahkosodišča večino primerov, ki se danes obravnavajo kotizrekanja žaljivih mnenj, prevedejo v primere izražanja(ne)resničnih trditev. Kako? Tako, da trditve razumemodobesedno, metaforične razsežnosti pomena paprepustimo domišljiji posameznika. Če za nekoga naprimer javno izjavimo, da je idiot, mora sodnik zgoljpoklicati izvedenca psihiatrične stroke, da ugotovi, alije tožnik res najhuje duševno omejena oseba ali ne.Tudi če se sodniki omejijo zgolj na preverjanje (ne)resničnosti žaljivih izrekanj, bodo imeli pri presojanjuo razžalitvah še vedno veliko dela. Užalimo lahko namrečposameznika, državo ali domišljijski lik. Oglejmosi na kratko vse tri primere. Začnimo s posamezniki.Bistvo problema je z njemu lastno elokventnostjoin lucidnostjo izrazil koprski župan Boris Popovič,ki je bil obsojen zaradi razžalitve, ker je za nekogarekel, da je kreten: 3»Če rečem nekomu, da je kreten, je pač kreten, insem rekel, da je kreten. In zato sem obsojen, ker semrekel kretenu kreten. Če sem rekel kretenu, da je kreten,kako sem lahko obsojen?«Popovič ima po našem mišljenju povsem prav. Sodnikse ne sme ukvarjati s tem, ali je župan povzročil drugemus svojo izjavo duševne bolečine, ker o bolečinahtožnika ne ve ničesar in na načelni ravni o temtudi ne more ničesar izvedeti. Lahko pa pokliče na sodiščeizvedenca psihiatrične stroke, da ugotovi, ali jetožnik res kreten (ali torej boleha za prirojenim endemičnimali sporadičnim hipotiroidizmom z duševno1Gre za skrajšano in predelano različico besedila, ki ga je avtor napisal za zbornik Razžalitve v tiskanih medijih, avtorji Tomo Korošec … et al., Znanstvena knjižnicaFDV, Ljubljana 2002.2Tomc, G.: Razžaljeni in ponižani. Svet prava s perspektive kognitivne znanosti, v: Korošec, T. … et al.: Razžalitve v tiskanih medijih. Znanstvena knjižnica FDV,Ljubljana 2002, str. 132–133.3Boris Popovič v rubriki Izjava tedna, Mladina št. 36/2013, str. 13.