ODVETNIK st-67

28 IntervjuOdvetnik 67 / jesen 2014Športni ribič.dobri, nekateri slabi. Poklic odvetnika je naporen inzahteva veliko večjo dozo moralne drže, kot bi si mislili.Izzivi so včasih za nekatere izmed nas prehudi. Bitipošten ne glede na vse je izredno težko. Ni mogoče verjeti,da bo naš ceh, samo zato, ker smo odvetniki, imunna vplive okolja, kjer je denar sveta vladar, da bomo nekakšninadzemeljski čistuni, čeprav bi v idealnem svetutako moralo biti. Človeške napake se kažejo pri sodnikih,pri tožilcih, pri gospodarstvenikih, pri bankirjih,zdravnikih, pa tudipri odvetnikih. Toje v človeški naraviin temu ni mogočeubežati. Mogočebi morali bitimehanizmi sprejemanjanovih odvetnikovstrožji, ampakto ni univerzalnozdravilo. Nikomurni mogočepreprečiti vstopana trg storitev.Seveda tudi ni nikjerzapisano, danovi mladi koleginiso bolj srčniin bolj etični od nekaterih »starih mačkov«. Vsi imamosvoje izkušnje in na to vprašanje si lahko odgovorikar vsak sam.V romanu se Iztok v eksistenčni stiski loti tudietično vprašljivih ravnanj, kot je nelojalna konkurenca,prejemanje gotovine brez potrdila ipd.Ker držimo z Iztokom, mu to seveda spregledamoin oprostimo, vendar …Pravijo, da lakota spremeni ljudi v živali. Lahko bi rekel,da ne samo lakota. Človek v stresu deluje samoohranitvenoin v taki situaciji se ljudje ne menijo zaetiko, moralo in »prav«. Hotel sem izpostaviti to stisko,v kateri se je znašel Iztok. Prisiljen je v iskanje»bližnjic«, ki pa v našem poklicu niso dovoljene in socelo sankcionirane. Seveda vidim še en problem, ki jev tem, da naša mlada država nima tradicije, ki je nujnopotrebna za pravilno delovanje institucij in tudi vsehposameznikov v njej. Če je splošno mnenje, da ni trebaplačevati davkov, da si bedak, če jih plačuješ in sejim ne izogneš, potem je z družbo nekaj hudo narobe.Otroških bolezni naša družba še vedno ni prebolela.Bomo v prihodnosti tudi v reviji Odvetnik lahkoprebrali še kakšno zanimivo zgodbo iz sodnihdvoran?Prošnjo tvojega predhodnika, žal že pokojnega kolegadr. Bojana Kukca, da bi v reviji objavil čisto literarniprispevek, sem sprva sprejel precej začudeno. Kajbo literatura med strokovnimi članki? Po njegovih trditvahsta bili obe zgodbi zanimivi in berljivi in uživalsem v njih tudi sam, ker sem lahko pisal o čisto vsakdanjihtežavah, ki so se kot rdeča nit vlekle skozi sicer literarnozgodbo. Obe zgodbi sta bili sicer že pripravljenikot scenarija za televizijsko nadaljevanko Iz sodnihdvoran, ki jo je naročil urednik dramskega programaRTV Dušan Vajevec, potem pa ni prišlo do realizacijezaradi meni neznanih razlogov. Teh zgodb je dvanajst.Dva od teh scenarijev sem spet spremenil v literaturoin jih predelal na novo v skladu s časom ter vsakonadaljevanje opremil s tekočimi dogodki v Sloveniji.Z veseljem sem pripravljen nadaljevati s sodelovanjem,dokler bo obstajalo zanimanje oziroma želja uredništva.Težava je v tem, da sem zadnje leto veliko časaporabil za piljenje Odvetnika in predvsem mladinskegaromana, glede objave katerega čakam na odločitevurednice.Si zadovoljen s filmsko in TV-uprizoritvijo svojihdel? Ali slovenski režiserji obvladajo »obrt«, kije potrebna za uspešno ekranizacijo takih zgodb?S filmsko uprizoritvijo Patriota nisem zadovoljen. Sicerje Tugo Štiglic zelo dober režiser, ampak Patriotnaj bi bil prva slovenska kriminalka, nekakšen JamesBond, ki se ni posrečil zaradi kopice napak. Najprej zasedba,ki je bila preveč gledališko usmerjena in ni obvladalafilmske obrti, potem napačni režiserski poudarki,pomanjkanje obrtnega znanja oziroma kilometrinev akcijskih filmih, ki je ustvarjalci sploh niso imeli.Bolj sem zadovoljen s TV-nadaljevankami. PredvsemKlan z enajstimi nadaljevanji mi je všeč. V Klanu nastopaosemdeset slovenskih igralcev, pobrali so vse, karleze in gre. Nekatere kreacije so izjemne. Pozna se, daje delo manj akcijsko in da je potrebne tudi nekaj karakterneigre. Tudi Dosje JK je dobro uspel in je akcijaprecej gledljiva.Sodeloval sem samo z dvema režiserjema, AntonomTomašičem, ki je res naredil veliko iz materiala, ki gaje imel na voljo, in, kot že rečeno, Tugom Štiglicem,ki pa se mu zadeva ni posrečila. Za obvladanje obrtibi morali imeti več priložnosti, ampak v Slovenijito ni mogoče, ker so zadeve s filmom precej podobneotroškemu vrtcu, kjer otroci sedijo v krogu in imavsak eno priložnost.Poleg odvetništva in pisateljevanja si tudi športnoaktiven. Kaj ti pomeni šport?Zaljubljen sem v igre z žogo in sem aktivno igral nogomet,rokomet in tudi košarko. Srce seveda ni dovolj,če si visok samo sto dvainsedemdeset centimetrov,in za nas otroke s podeželja se je športna karieraobičajno nehala s trenutkom, ko je bilo treba v večjemesto, v mojem primeru v Celje, v gimnazijo. Veseljedo športa je ostalo, ostali so tek, planinarjenje, hoja.To mi je prineslo vsaj to, da je moja sedanja teža enakamoji teži konec gimnazije, torej slabih triinšestdesetkilogramov. Z Marijo sva postajala vsako leto boljaktivna in to prenesla tudi na sinova. Zlezla sva tudina kar precej pet- in šesttisočakov, nekaj let sva opravilatudi kar nekaj vzponov v suhi skali, okusila triglavskoseverno steno, kakšno kar lepo smer v Paklenici.Rada se potapljava, najraje pa se podava na kakšnodaljšo pot po brezpotju. Ni lepšega kot nositi v nahrbtnikuspalnico, kuhinjo in vso hrano in z zemljevidomin včasih kompasom slediti obzorju, se vmes ustavljati,pripraviti obrok, nabrati kaj jagodičja, ujeti kakšnoribo in tako v enem dnevu prehoditi tudi dvajset, tridesetkilometrov. Pred dvema letoma sva na delu kraljevskepoti na Švedskem od treh zjutraj do petih popoldneprehodila devetinštirideset kilometrov in se povzpelana dva tisoč metrov višine. To je res popoln odklop.Rada sva aktivna in to nama je na srečo postalonajpomembnejše vprašanje v življenju.Andrej Razdrih