ODVETNIK st-67

Odvetnik 67 / jesen 2014 Intervju27Vesna in Iztok.Glavni junak romana Iztok Vidmar je pravi junaks pozitivnimi lastnostmi, in ne neko moderno, neodločno,neuspešno in nevrotično bitje. Edina»napaka«, ki sem jo opazil pri njem, je ta, da jebil član ZKS.Ja, Iztoka sem želel narediti iz mesa in krvi. Če bi gapisal še enkrat, bi ga naredil še boljšega, ampak to jevedno tako, vedno se da narediti bolje. Lastnosti semiskal v svoji zavesti in svojem videnju lastnega odraščanja.Ko si mlad, moraš imeti ideale, ko si mlad, si»komunist«, potem, ko se postaraš, okostenijo ne lesklepi, ampak tudi misli, postaneš konzervativec. Iztokadoloča tudi čas, v katerem živi, tista naša pomlad,pričakovanje, želja po novem, svežem in svetlejšem.Koliko je ta roman avtobiografski, glede na to, dasi ti odvetnik, odvetnica je tvoja žena, imata dvasinova, najbrž leseno hišo …?V romanu je veliko avtobiografskih elementov, čepravnisem pisal avtobiografije. Hotel sem pokazati čas, kosem bil mlad, poln idej, elana in življenja, čas, ko sta serodila sinova, ampak vsega se vedno ne da zajeti, velikobi se še dalo povedati, dramaturgija dela je zahtevalasvoje, zgodba je morala teči, ni bilo časa za zastranitve,stranske rokave in dodatne epizode.Zdi se mi, da pri pisanju bolj slediš cilju, da bi teljudje brali, kot pa da bi ugajal kritikom.Nekoč me je nekdo vprašal, kako se počutimo umetnikis periferije. Nisem iz Ljubljane, zdi se, kakor dakritiki ne vedo zame. Kar nekaj mojih del obravnavaizredno zanimive zgodbe, pa ni bilo nobenega odziva.Roman Gran Canaria pripoveduje zgodbo izbrisanih,pa ni bilo prav nobenega odziva. Ja, zgodba je tisto, karpripovedujem, umetniški vtis mi doslej ni uspeval, kersem pisal preveč na dušek, s preveliko željo, da zgodbaleti in da ji bralec kot uročensledi. Upam, da mi bo že v naslednjemposkusu uspelo umiriti konjein dvigniti umetniško raven.V nekem intervjuju leta 1994si slovensko družbo ocenil kotdružbo kriminala. Kako jo vidišdanes?Še vedno sem prepričan, da gre zakriminalno družbo, in to moje prepričanjese krepi iz dneva v dan. Pritem ne mislim na tajkunske zgodbe,bančne luknje in povezave poslovnihin političnih elit, zaradi katerihvsi državljani Slovenije plačujemoveliko večje stroške življenja,kot bi jih sicer. Zame je kriminal,da lahko ustanoviš slamnato podjetjebrez slehernih težav, da lahkodržavi ukradeš DDV, če le imaš petminut časa, da državne institucijenimajo znanja, da bi svoje storitveopravile profesionalno, pošteno in v korist nas, državljanov.Kriminal je, da morajo ljudje živeti s 500 evri,da država da denar neki družbi za zaposlitev brezposelnih,potem pa ta družba ponikne in delavci ostanejobrez plačila. Kriminal je, da država velikim družbamdovoljuje, da ne plačujejo prispevkov za delavce,čeprav bi to lahko uredili povsem enostavno. Pogojza poslovanje bi moralo biti plačilo prispevkov, in čev enem mesecu družba ne bi poravnala obveznosti inbi izigrala zakon, bi morala biti sankcija prenehanjeposlovanja. Kriminal je, da država noče narediti reda,kjer bi ga lahko na povsem enostaven način.Ker se ukvarjaš s kazenskim pravom, te sprašujem,kako razlagaš spremembo v sodni praksi, koso prej zakonite gospodarske poteze naših tajkunovnenadoma postale kazniva dejanja, tajkunipa so obsojeni na zelo visoke zaporne in denarnekazni?Pred časom sem vprašal kolega, sošolca, ali bi mi narediluslugo, pa mi je rekel nekaj neverjetnega, namrečda je sam v kazenskem postopku, ker je opravljal pravnestoritve pri privatizaciji nekega podjetja. Kazenskopravo ne bi smelo biti pravo za trenutne potrebe, vedetibi se moralo, kaj je dovoljeno in kaj ne. Nikakorni mogoče razumeti primerov, ko se nekaj dovoljenega,priznanega in celo postavljenega za vzor spremeniv prepovedano, zavržno in kaznivo. Nisem privrženecpljuvanja po sodišču in kritizerstva kar povprek. Pravnadržava, to je zaupanje v pravo, ampak zaupanje si jetreba prislužiti. Za vsako sodbo se skriva sodnik, ki jepreštudiral zadevo, si ustvaril mnenje in odločil. Bojimse, da vsi sodniki niso sposobni prenesti teh bremen.Želim si strokovno podkovanih sodnikov, avtoritete,ko se podrediš ne zato, ker je tako rekel sodnik,ampak zato, ker ima prav in to zna argumentirati. Bojimse, da v vseh primerih ni tako. Dolgoročno samopoštenje in znanje lahko preprečita vplive na neodvisnostpri sojenju. Na dolgi rok morata zmagati znanjein profesionalnost, kratkoročni cilji se pri kazenskempravu vedno pokažejo za neustrezne.Nekje v romanu Odvetnik praviš, da se je glavnijunak Iztok, ko je postal odvetnik, spremenil, začelse je gnati za denarjem in z njim premagovatitežave. Prej je mislil, da lahko vse doseže z dobrotoin medsebojno pomočjo. Kako ti vidiš odvetniškipoklic in etične dileme in izzive, ki jih prinaša?To je temeljno vprašanje, ki odloča o obstoju človeštva.Človek je na zemlji približno dva milijona let, milijonlet kot homo sapiens, šele nedavno zmagovalec v boju zerektusom in neandertalcem. Denar ni bil nikoli gibalorazvoja. Do nastopa kapitalizma in univerzalno gledano,do danes. Na zemlji zdaj vlada enoumje, denar jerešitelj sveta. Gibalo napredka je tržno gospodarstvo,to pa zahteva vedno večjo produkcijo in rast produktivnosti.Večja je produktivnost, več denarja se prilijeod vlagateljev. Uničujemo naravo, da bi proizvedli večproizvodov, ki jih v resnici ne potrebujemo. Da bi dobilidenar in da bi z njim počeli ... kaj? Ne znamo živeti,znamo se samo še pehati za denarjem.V romanu Odvetniku sem skušal dati nekaj odgovorovna to temeljno vprašanje, ampak odgovor ni enoznačenin odgovorov je več. Ko se boriš za družino, za svojegaotroka, za življenje, za svojo kri, uporabiš orodje, ki tiprinese rezultat. Iztok spozna, da potrebuje denar, kerga bo edino ta rešil, ampak ob tem čuti, da tvega izguboljubezni svoje žene, ker se v pehanju za zaslužkomspreminja in izgublja moralni kompas. Ljubezen si jepriboril, ker je bil dober in etičen, ko se je začel gnatiza denarjem, je v odnosu zaškripalo.Če se vrnem k tvojemu vprašanju, bi lahko rekel, dasmo odvetniki takšni, kot so ljudje na splošno. Nekateri