ODVETNIK st-67

Odvetnik 67 / jesen 2014 Evropsko sodišče za človekove pravice23reakcijo in v to javno razpravo se je vključil tudi profesorErdoğan.V spornem članku je v večjem delu besedila analiziralrazloge za sprejeto odločitev in predstavil svoje mnenjeo očitni zmotnosti teh razlogov, pri tem pa je uporabiltudi precej ostrih besed. Med drugim je sodnikeUstavnega sodišča označil kot osebe z »nezadostnimiintelektualnimi sposobnostmi«, »brez znanjao pravu, demokraciji, teoriji ustavnega prava ali sekularizmu«in z »neustrezno strokovnostjo za opravljanjefunkcije ustavnega sodnika«. Poleg tega je namignil,da naj bi sodišče odločitev sprejelo pod vplivomvojaških krogov.Objavi članka je sledila tožba prizadetih sodnikov, kiso od avtorja, urednika in izdajatelja revije zahtevaliodškodnino zaradi posega v čast in dobro ime. Turškosodišče je zahtevkom ugodilo in naložilo pritožnikomplačilo odškodnine zaradi razžalitve. Po neuspešnemizčrpanju domačih pravnih sredstev so pritožnikivložili še pritožbo na ESČP.Večja svoboda izražanja zaradiakademske svobodeESČP je zadevo presojalo na podlagi 10. člena Evropskekonvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki vsakomurzagotavlja pravico do svobode izražanja. V zadevini bilo sporno, da je omejitev pravice do svobodeizražanja pritožnikov, ki je izhajala iz odločb turškihsodišč, temeljila na zakonu (na civilnopravnih praviliho varstvu časti in dobrega imena) ter da je sledilalegitimnemu cilju. Postavilo pa se je vprašanje, ali jebila omejitev pravice do svobode izražanja res »nujnav demokratični družbi«.ESČP je ponovilo, da je svoboda izražanja izjemnopomembna, zato se morebitne omejitve razlaga strogo,razlogi zanje pa morajo biti prepričljivi. 2 Poudariloje tudi pomen razlikovanja med navajanjem dejstevin vrednostnimi sodbami. Navedbe dejstev je mogočepreveriti (dokazovati), medtem ko vrednostnih sodbni mogoče dokazovati, zato dopustnosti tovrstnih trditevsodišča ne smejo pogojevati z dokazom resničnosti.Tudi vrednostna sodba pa ni brez vseh omenitev,saj mora imeti zadostno dejansko podlago, ki jo podpira,sicer je pretirana. 3Naslednji pomemben vidik je, da je po mnenju ESČPtudi razprava o sodstvu in sodnikih razprava v javneminteresu. Zato je v taki razpravi dopusten širši obsegkritike, čeprav ne tako širok, kot velja za političneosebnosti. Istočasno pa je treba varovati posebnovlogo sodstva v pravni državi, saj mora nujno uživatidoločeno stopnjo zaupanja javnosti. Iz teh razlogov jev določenih primerih nujno zavarovati sodstvo predžaljivimi napadi, še posebej ker se sodniki sami zaradipoklicnih razlogov ne morejo odzvati na kritike. 4Pri iskanju občutljivega ravnovesja med varovanjemsodstva in varstvom svobode izražanja je ESČP v tejzadevi tehnico nagnilo v prid svobodi izražanja. Resje sicer avtor uporabil ostre izjave, vendar je po presojiEČSP treba ločiti med kritiko in žalitvijo: le v primeru,če je edini namen izjave žalitev sodnikov ali sodišč,je omejitev pravice do svobode izražanja dopustna.Sporne izjave profesorja Erdoğana pa niso imeleizključno tega namena, poleg tega naj bi bile vrednostnesodbe z zadostno dejansko podlago, saj so temeljilena sprejeti odločitvi ustavnega sodišča, glede katereje že potekala širša javna razprava.Poseben pomen je ESČP pripisalo tudi dejstvu, da sobile izjave del prispevka profesorja prava, ki je bil objavljen v polznanstveni reviji in je spadal v okvir strokovnegapodročja avtorja. 5 Ker razlogi za omejitev,ki so jih ponudila nacionalna sodišča, niso prepričaliESČP, da je omejitev nujna v demokratični družbi,je pritožbi ugodilo in ugotovilo kršitev pravice do svobodeizražanja pritožnikov.SklepOdločitev v zadevi Erdoğan je tesno povezana z okoliščinamiprimera. To je bolj kot iz večinske odločitverazvidno iz pritrdilnega ločenega mnenja, iz kateregaizhaja, da je bila pri presoji zelo verjetno odločilna pravokoliščina, da je bila predmet presoje izjava profesorja,objavljena v polznanstveni reviji. Ni torej šlo za nepoučenegakritika, pač pa za mnenje ustrezno informiranegastrokovnjaka, ki je smel glede na okoliščine izrazitisvoje mnenje, tudi če bi lahko bilo dejansko nepravilno.Iz odločbe smiselno izhaja tudi stališče, dabi moralo biti varstvo svobode izražanja akademikovše posebej zaščiteno.V drugačnih okoliščinah bi lahko bila odločitev torejtudi drugačna. ESČP je namreč že večkrat poudarilo,da so sodišča v pravni državi porok pravičnosti inmorajo uživati javno zaupanje; zato se lahko v določenihprimerih zaščita pred žaljivimi in neprimernimiverbalnimi napadi šteje za nujno potrebno. 6 Vendarse zdi, da je tudi na tem področju ESČP usmerjenov vse večjo zaščito svobode izražanja, v odmevnihzadevah pa je zaradi zanimanja javnosti dovoljena žeskoraj vsaka izjava. Ne glede na morebitne pomislekev zvezi s takšno usmeritvijo ESČP je očitno, da bodomorala tudi sodišča v sodobni »demokratični družbi«trpeti ostre napade in lastno avtoriteto graditi tako, datakšne kritike sprejmejo in s prepričljivimi odločitvamidokažejo, da na vsebino sodnega odločanja taki dejavnikine vplivajo.2Tako denimo v zadevi Perna proti Italiji, št. 48898/99, 6. maj 2003, točka 39, in mnogih drugih.3Pedersen in Baadsgaard proti Danski, št. 49017/99, 17. december 2004, točka 76.4Skałka proti Poljski, št. 43425/98, 27. maj 2003, točka 34.5Ta vidik so še posebej izpostavili trije sodniki v pritrdilnem ločenem mnenju. Po njihovem mnenju je ostre izjave upravičevala prav okoliščina, da so bile izrečene vokviru strokovnega prispevka profesorja kot nekakšen vrednostna sodba za zaključek sicer znanstvene analize sprejete odločitve sodišča.6Tako denimo Skałka proti Poljski, št. 43425/98, 27. maj 2003, točka 34, De Haes in Gijsels proti Belgiji, št. 19983/92, 24. februar 1997, točka 37.