22 Sodišče EU / Evropsko sodišče za človekove pravice Odvetnik <strong>67</strong> / jesen 2014kjer bi lahko državi članici pred<strong>st</strong>avili svoje argumentein poglede. Angleška in tudi bolgarska, češka, e<strong>st</strong>onska,latvijska, malteška, slovaška, slovenska in finska različicate določbe pa govorijo o pojmu »uporaba« vozil,brez podrobnejše pojasnitve, medtem ko danska,nemška, litovska, madžarska, romunska in švedska različicadoločbe govorijo še splošneje o obvezno<strong>st</strong>i sklenitvezavarovanja civilne odgovorno<strong>st</strong>i zaradi uporabeali delovanja vozila, ne glede na to, ali do uporabe alidelovanja pride v prometni situaciji.Pojem »uporaba vozila«Sodišče EU je v okviru po<strong>st</strong>opka predhodnega odločanjana podlagi člena 2<strong>67</strong> Pogodbe o delovanju Evropskeunije izdalo sodbo in podalo mnenje, ki bo zagotoviloenotno sodno prakso pri razlagi in opredelitvi pojma»uporaba vozila« pri obravnavanju primerov s področjaobveznega zavarovanja civilnopravne odgovorno<strong>st</strong>ipri uporabi motornih vozil. V skladu z u<strong>st</strong>aljenosodno prakso Sodišča EU iz zahtev po enotni uporabiprava EU in iz načela enako<strong>st</strong>i izhaja, da je treba izrazedoločbe prava Unije, ki se za opredelitev svojega smislain pomena ne sklicuje posebej na pravo držav članic,običajno razlagati samo<strong>st</strong>ojno in enotno v celotni EU.Sodišče EU je v odmevni sodbi poudarilo, da presojapojma »uporaba vozila« ne more biti prepuščena državamčlanicam. Tako je najprej ugotovilo, da traktors prikolico u<strong>st</strong>reza opredelitvi pojmu vozila (podrobnejeje pojasnjen v členu 1 Direktive Sveta 72/166 inpomeni »motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanjepo kopnem in ga poganja mehanska moč, vendarne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez«.Nadalje Sodišče EU ugotavlja, da za to opredelitev nipomembno, za kakšno uporabo zadevnega vozila greali bi lahko šlo. Zato dej<strong>st</strong>vo, da se traktor, po potrebis prikolico, v nekaterih okoliščinah lahko uporabljakot poljedelski delovni <strong>st</strong>roj, ne vpliva na ugotovitev,da tako vozilo u<strong>st</strong>reza pojmu »vozilo« iz člena 1 točke1 člena Direktive Sveta 72/166. Ob preučitvi vsehdirektiv s področja obveznega zavarovanja motornihvozil in razvoja ureditve Unije na tem področju je SodiščeEU zavzelo <strong>st</strong>ališče, da si je zakonodajalec Unijenenehno prizadeval za izpolnitev in krepitev cilja var<strong>st</strong>vaoškodovancev nesreč, ki jih povzročijo vozila, intako ni mogoče šteti, da je zakonodajalec s področjavar<strong>st</strong>va, ki ga te direktive dajejo, želel izključiti oškodovancenesreče, ki je povzročena z vozilom ob njegoviuporabi, če je slednja v skladu z običajno funkcijovozila. Tako je Sodišče EU podalo sklepno ugotovitev,da je nesrečo, ki je privedlo do spora, povzročilovozilo, ki je vozilo vzvratno z namenom premikana določeno me<strong>st</strong>o, ter se posledično zdi, da je donesreče prišlo pri uporabi vozila, ki je bila v skladu znjegovo običajno funkcijo (slovensko sodišče mora sicerto še preveriti).Sodišče EU je razsodilo, da je treba člen 3 (1) DirektiveSveta 72/166/EGS razlagati tako, da pojem »uporabavozil« iz tega člena zajema vsakršno uporabo vozila,ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Takobi navedeni pojem lahko zajemal okoliščine, kakršneso v zadevi premik s traktorjem na dvorišču kmetijeza pre<strong>st</strong>avitev prikolice tega traktorja v skedenj, kar pamora preveriti predložitveno sodišče.Aleš Velkaverh,odvetnik v odvetniški pisarni Starman/Velkaverh iz KopraDovoljene meje javne kritike sod<strong>st</strong>vaMu<strong>st</strong>afa Erdoğan in drugi proti Turčiji, št. 346/04 in 39779/04,27. maj 2014V praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) so <strong>st</strong>andardi var<strong>st</strong>va svobode govora po<strong>st</strong>avljenivisoko. ESČP pogo<strong>st</strong>o poudarja, da morajo uživati var<strong>st</strong>vo tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo,češ da so take zahteve pluralizma, <strong>st</strong>rpno<strong>st</strong>i in duhovne širine, brez katerih ni demokratične družbe. 1Pred tovr<strong>st</strong>nimi izjavami ni povsem zaščiteno niti sod<strong>st</strong>vo, čeprav naj bi bilo po drugi <strong>st</strong>rani tudi samodeležno posebnega var<strong>st</strong>va zaradi potrebe po ohranjanju ugleda te in<strong>st</strong>itucije v javno<strong>st</strong>i. Prav vprašanjerazmerja med svobodo izražanja na eni <strong>st</strong>rani ter varovanjem ugleda in do<strong>st</strong>ojan<strong>st</strong>va sod<strong>st</strong>va na drugi<strong>st</strong>rani je bilo zadnje čase pri nas posebej izpo<strong>st</strong>avljeno v zvezi z medijskimi odzivi o zadevi Patria, ki jesprožila eno najo<strong>st</strong>rejših javnih razprav o posamični sodni zadevi doslej. Pri tem je bila večkrat omenjenatudi nedavno izdana sodba ESČP v zadevi Erdoğan, ki je pred<strong>st</strong>avljena v tem prispevku.Leta 2001 je turški profesor u<strong>st</strong>avnega prava Mu<strong>st</strong>afaErdoğan objavil članek, v katerem je kritično ocenjevalpred tem izdano odločbo turškega u<strong>st</strong>avnegasodišča. S kritizirano odločbo je u<strong>st</strong>avno sodiščezaradi domnevnega nasprotja z u<strong>st</strong>avnim načelomsekularizma prepovedalo delovanje islami<strong>st</strong>ične politične<strong>st</strong>ranke in odvzelo mandat njenim izvoljenimpred<strong>st</strong>avnikom. Odločba je v javno<strong>st</strong>i sprožila burno1Za širšo pred<strong>st</strong>avitev sodne prakse glej pri Čeferin, R.: Svoboda izražanja v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, Odvetnik, št. 50, december 2010, <strong>st</strong>r. 4–9.
Odvetnik <strong>67</strong> / jesen 2014 Evropsko sodišče za človekove pravice23reakcijo in v to javno razpravo se je vključil tudi profesorErdoğan.V spornem članku je v večjem delu besedila analiziralrazloge za sprejeto odločitev in pred<strong>st</strong>avil svoje mnenjeo očitni zmotno<strong>st</strong>i teh razlogov, pri tem pa je uporabiltudi precej o<strong>st</strong>rih besed. Med drugim je sodnikeU<strong>st</strong>avnega sodišča označil kot osebe z »nezado<strong>st</strong>nimiintelektualnimi sposobno<strong>st</strong>mi«, »brez znanjao pravu, demokraciji, teoriji u<strong>st</strong>avnega prava ali sekularizmu«in z »neu<strong>st</strong>rezno <strong>st</strong>rokovno<strong>st</strong>jo za opravljanjefunkcije u<strong>st</strong>avnega sodnika«. Poleg tega je namignil,da naj bi sodišče odločitev sprejelo pod vplivomvojaških krogov.Objavi članka je sledila tožba prizadetih sodnikov, kiso od avtorja, urednika in izdajatelja revije zahtevaliodškodnino zaradi posega v ča<strong>st</strong> in dobro ime. Turškosodišče je zahtevkom ugodilo in naložilo pritožnikomplačilo odškodnine zaradi razžalitve. Po neuspešnemizčrpanju domačih pravnih sred<strong>st</strong>ev so pritožnikivložili še pritožbo na ESČP.Večja svoboda izražanja zaradiakademske svobodeESČP je zadevo presojalo na podlagi 10. člena Evropskekonvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki vsakomurzagotavlja pravico do svobode izražanja. V zadevini bilo sporno, da je omejitev pravice do svobodeizražanja pritožnikov, ki je izhajala iz odločb turškihsodišč, temeljila na zakonu (na civilnopravnih praviliho var<strong>st</strong>vu ča<strong>st</strong>i in dobrega imena) ter da je sledilalegitimnemu cilju. Po<strong>st</strong>avilo pa se je vprašanje, ali jebila omejitev pravice do svobode izražanja res »nujnav demokratični družbi«.ESČP je ponovilo, da je svoboda izražanja izjemnopomembna, zato se morebitne omejitve razlaga <strong>st</strong>rogo,razlogi zanje pa morajo biti prepričljivi. 2 Poudariloje tudi pomen razlikovanja med navajanjem dej<strong>st</strong>evin vredno<strong>st</strong>nimi sodbami. Navedbe dej<strong>st</strong>ev je mogočepreveriti (dokazovati), medtem ko vredno<strong>st</strong>nih sodbni mogoče dokazovati, zato dopu<strong>st</strong>no<strong>st</strong>i tovr<strong>st</strong>nih trditevsodišča ne smejo pogojevati z dokazom resnično<strong>st</strong>i.Tudi vredno<strong>st</strong>na sodba pa ni brez vseh omenitev,saj mora imeti zado<strong>st</strong>no dejansko podlago, ki jo podpira,sicer je pretirana. 3Naslednji pomemben vidik je, da je po mnenju ESČPtudi razprava o sod<strong>st</strong>vu in sodnikih razprava v javneminteresu. Zato je v taki razpravi dopu<strong>st</strong>en širši obsegkritike, čeprav ne tako širok, kot velja za političneosebno<strong>st</strong>i. I<strong>st</strong>očasno pa je treba varovati posebnovlogo sod<strong>st</strong>va v pravni državi, saj mora nujno uživatidoločeno <strong>st</strong>opnjo zaupanja javno<strong>st</strong>i. Iz teh razlogov jev določenih primerih nujno zavarovati sod<strong>st</strong>vo predžaljivimi napadi, še posebej ker se sodniki sami zaradipoklicnih razlogov ne morejo odzvati na kritike. 4Pri iskanju občutljivega ravnovesja med varovanjemsod<strong>st</strong>va in var<strong>st</strong>vom svobode izražanja je ESČP v tejzadevi tehnico nagnilo v prid svobodi izražanja. Resje sicer avtor uporabil o<strong>st</strong>re izjave, vendar je po presojiEČSP treba ločiti med kritiko in žalitvijo: le v primeru,če je edini namen izjave žalitev sodnikov ali sodišč,je omejitev pravice do svobode izražanja dopu<strong>st</strong>na.Sporne izjave profesorja Erdoğana pa niso imeleizključno tega namena, poleg tega naj bi bile vredno<strong>st</strong>nesodbe z zado<strong>st</strong>no dejansko podlago, saj so temeljilena sprejeti odločitvi u<strong>st</strong>avnega sodišča, glede katereje že potekala širša javna razprava.Poseben pomen je ESČP pripisalo tudi dej<strong>st</strong>vu, da sobile izjave del prispevka profesorja prava, ki je bil objavljen v polznan<strong>st</strong>veni reviji in je spadal v okvir <strong>st</strong>rokovnegapodročja avtorja. 5 Ker razlogi za omejitev,ki so jih ponudila nacionalna sodišča, niso prepričaliESČP, da je omejitev nujna v demokratični družbi,je pritožbi ugodilo in ugotovilo kršitev pravice do svobodeizražanja pritožnikov.SklepOdločitev v zadevi Erdoğan je tesno povezana z okoliščinamiprimera. To je bolj kot iz večinske odločitverazvidno iz pritrdilnega ločenega mnenja, iz kateregaizhaja, da je bila pri presoji zelo verjetno odločilna pravokoliščina, da je bila predmet presoje izjava profesorja,objavljena v polznan<strong>st</strong>veni reviji. Ni torej šlo za nepoučenegakritika, pač pa za mnenje u<strong>st</strong>rezno informiranega<strong>st</strong>rokovnjaka, ki je smel glede na okoliščine izrazitisvoje mnenje, tudi če bi lahko bilo dejansko nepravilno.Iz odločbe smiselno izhaja tudi <strong>st</strong>ališče, dabi moralo biti var<strong>st</strong>vo svobode izražanja akademikovše posebej zaščiteno.V drugačnih okoliščinah bi lahko bila odločitev torejtudi drugačna. ESČP je namreč že večkrat poudarilo,da so sodišča v pravni državi porok pravično<strong>st</strong>i inmorajo uživati javno zaupanje; zato se lahko v določenihprimerih zaščita pred žaljivimi in neprimernimiverbalnimi napadi šteje za nujno potrebno. 6 Vendarse zdi, da je tudi na tem področju ESČP usmerjenov vse večjo zaščito svobode izražanja, v odmevnihzadevah pa je zaradi zanimanja javno<strong>st</strong>i dovoljena žeskoraj vsaka izjava. Ne glede na morebitne pomislekev zvezi s takšno usmeritvijo ESČP je očitno, da bodomorala tudi sodišča v sodobni »demokratični družbi«trpeti o<strong>st</strong>re napade in la<strong>st</strong>no avtoriteto graditi tako, datakšne kritike sprejmejo in s prepričljivimi odločitvamidokažejo, da na vsebino sodnega odločanja taki dejavnikine vplivajo.2Tako denimo v zadevi Perna proti Italiji, št. 48898/99, 6. maj 2003, točka 39, in mnogih drugih.3Pedersen in Baadsgaard proti Danski, št. 49017/99, 17. december 2004, točka 76.4Skałka proti Poljski, št. 43425/98, 27. maj 2003, točka 34.5Ta vidik so še posebej izpo<strong>st</strong>avili trije sodniki v pritrdilnem ločenem mnenju. Po njihovem mnenju je o<strong>st</strong>re izjave upravičevala prav okoliščina, da so bile izrečene vokviru <strong>st</strong>rokovnega prispevka profesorja kot nekakšen vredno<strong>st</strong>na sodba za zaključek sicer znan<strong>st</strong>vene analize sprejete odločitve sodišča.6Tako denimo Skałka proti Poljski, št. 43425/98, 27. maj 2003, točka 34, De Haes in Gijsels proti Belgiji, št. 19983/92, 24. februar 1997, točka 37.
Change language