ODVETNIK st-67

20 Sodišče EUOdvetnik 67 / jesen 2014na pravila EU. 16 Zato lahko država članica v boju protizlorabi svobode ustanavljanja sprejme ukrepe, s katerimiprepreči, da bi se državljani s sklicevanjem naolajšave, določene v PEU, skušali izogniti predpisomsvoje nacionalne države. 17 Vendar morata biti za ugotovitevobstoja zlorabe izpolnjena objektivni in subjektivnielement. 18 Objektivni element obstaja, kadariz vseh objektivnih okoliščin izhaja, da kljub spoštovanjuformalnih pogojev, določenih v ureditvi Unije,cilj, ki mu ta ureditev sledi, ni bil dosežen. 19 Glede subjektivnegaelementa mora biti očitno, da obstaja namenpridobitve neupravičene koristi, ki izhaja iz ureditveUnije, in sicer da se umetno ustvarijo pogoji zapridobitev te koristi. 20 Ravnanje pritožnikov, da sta vdrugi državi članici EU pridobila poklicni naziv odvetnika(abogado) in se zatem vrnila v svojo državo, znamenom opravljanja odvetniškega poklica pod nazivomiz Španije, samo po sebi ne pomeni zlorabe pravicedo ustanavljanja. Po mnenju sodišča gre le za primer,v katerem je bil cilj Direktive 2 dosežen. Še več.Pravice državljanov države članice, v kateri nameravajopridobiti poklicno kvalifikacijo, in države članice,v kateri nameravajo opravljati svoj poklic, so neločljivopovezane z izvajanjem temeljnih svoboščin, zagotovljenihs pogodbama o EU. 21 K temu sodišče šedodaja, da 3. člen Direktive 2 nikjer ne določa, da sevpis, kot sta ga zahtevala pritožnika, lahko pogojuje spridobitvijo nekaterih praktičnih izkušenj z opravljanjemodvetniške dejavnosti v matični državi članici.Če se za opravljanje dejavnosti kot abogado v Španijine zahtevajo izkušnje, zakaj bi se lahko zahtevale zaopravljanje dejavnosti z enakim poklicnim nazivomabogado v drugi državi članici?Glede drugega vprašanja, ali je 3. člen Direktive989/5/ES ob upoštevanju člena 4(2) PEU neveljaven,22 je Sodišče EU najprej opozorilo, da se citiranadoločba PEU nanaša le na pravico do ustanavljanja vdržavi članici z namenom opravljanja odvetniških poklicevpod poklicnim nazivom, pridobljenim v matičnidržavi članici. Zato ta določba ne ureja niti dostopa doodvetniškega poklica niti opravljanja tega poklica podpoklicnim nazivom, pridobljenim v državi članici gostiteljici.Predlog za vpis v imenik odvetnikov, vloženna podlagi 3. člena Direktive 2, zato ne omogoča izognitise uporabi zakonodaje države članice gostiteljicev zvezi z dostopom do odvetniškega poklica. Ravnanjepritožnikov ni moglo vplivati na temeljne političnein ustavne strukture države Italije v smislu člena4(2) PEU. Zato preizkus drugega vprašanja ni pokazalnobenega elementa, ki bi lahko vplival na veljavnost3. člena Direktive 2. Sodba Sodišča EU v oblikiodgovorov na vprašanji CNF v postopku predhodnegaodločanja je bila zato pozitivna za oba pritožnika.SklepV obravnavanem primeru so bile izpolnjene zgolj pozitivneokoliščine, ki so vezane na uporabo 3. členaDirektive 2. Zato je Sodišče EU zlahka ugotovilo, daje ravnanje obeh pritožnikov treba obravnavati kotprimer, v katerih je cilj Direktive 2 dosežen, tj. da seskrajša trajno opravljanje odvetniškega poklica v drugidržavi članici kakor tisti, v kateri je bila pridob ljenapoklicna kvalifikacija. Vendar je treba dodati, da lahkoorgani države članice gostiteljice kljub temu zavrnejoprošnjo zaradi zlorabe pravic, če v konkretnemprimeru ugotovijo, da sta prisotna objektivni in subjektivnielement zlorabe ali goljufije državljana, kise sklicuje na olajšave 23 v PDEU z namenom izigravanjasvoje nacionalne zakonodaje (npr. če organi državegostiteljice pridobijo nedvomne dokaze, da je vlagateljpoklicni naziv v matični državi članici pridobilna goljufiv ali nezakonit način, pri čemer lahko tudizaprosijo za sodelovanje).Glede konkretnega primera je treba dodati, da pritožnikanista zaprosila za vpis v imenik odvetnikov s poklicnimnazivom države gostiteljice (»avvocato«), pačpa za vpis v posebni oddelek imenika odvetnikov, ki sonaziv pridobili v tujini. To pomeni, da bosta po vpisulahko opravljala le omejeno poklicno dejavnost iz5. člena Direktive 2, glede pravil poklicnega ravnanjabosta zavezana t. i. dvojni deontologiji (kodeksu španskihin italijanskih odvetnikov), v Italiji bosta imela aktivnovolilno pravico v zbornične organe, ne pa tudipasivne. Gre v bistvu za vprašanja, ki jih slovenski Zakono odvetništvu ureja v členih 34c in 34d.16Sodba Halifax in drugi, C-255/02, tč. 68, Sices in drugi, C-155/13, tč. 29.17Sodba Inspire Act, C-167/01, tč. 136.18Sodba Sices in drugi, C-155/13, tč. 31.19Sodba Sices in drugi, C-155/13, tč. 32.20Sodba O. in B., C-456/12, tč. 58.21Sodba Komisija proti Španija, C-286/06, tč. 722.22Člen 4(2) PEU nalaga EU spoštovanje nacionalne identitete držav članic, ki je del njihove temeljne in ustavne strukture.23Sodba C-58/13 in C-59/13 se glasi:1. Člen 3 Direktive 98/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakortisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena, je treba razlagati tako, da ne gre za zlorabo, če državljan države članice odide v drugo državo članico, da bi tam pridobilpoklicno kvalifikacijo odvetnika po uspešno opravljenih univerzitetnih izpitih, in se vrne v državo članico, katere državljan je, da bi tam opravljal poklic odvetnika podpoklicnim nazivom, pridobljenim v državi članici, v kateri je bila ta poklicna kvalifikacija pridobljena.2. Preizkus drugega postavljenega vprašanja ni pokazal nobenega elementa, ki bi lahko vplival na veljavnost 3. člena Direktive 98/5.