ODVETNIK st-67

14 ČlankiOdvetnik 67 / jesen 2014Edita Turičnik,univ. dipl. pravnica, doktorska kandidatka na Pravni fakulteti Univerze v MariboruRedni, poenostavljeni, hitri in nujni postopekpredhodnega odločanjaGlede na decentralizirano naravo pravnega reda Evropske unije (EU) so vsa nacionalna sodišča državčlanic hkrati redna »evropska« sodišča v zadevah prava EU, ki morajo pravo EU v skladu z načelomiuria novit curia poznati in uporabljati ex officio ter kot taka zagotoviti učinkovito pravno varstvopravic posameznikov, ki zanje iz le-tega izhajajo. Z namenom, da se tudi v postopkih pred nacionalnimisodišči zagotovi poenotena uporaba prava EU in zlasti da se (zaradi različnih pravnih sistemov,specifične terminologije, pravne tradicije in razlike v pravni zavesti v vseh 28 državah članicah) preprečimorebitna različna razlaga določb prava EU, je v členu 276 Pogodbe o delovanju Evropske unije(PDEU) 1 določen postopek za predhodno odločanje.Ta določa, da je Sodišče EU edino pristojno za predhodnoodločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb terveljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradovali agencij Unije, in sicer če se takšno vprašanje postavikateremukoli nacionalnemu sodišču države članice,pa to sodišče meni, da je treba glede vprašanjasprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo vglavni zadevi, ki poteka na nacionalni ravni. Pri temčlen 267 PDEU izrecno loči med sodišči, zoper končneodločbe katerih je dovoljeno pravno sredstvo ponacionalnem pravu, in tistimi, katerih končne odločitvepo nacionalnem pravu ni mogoče ponovno meritornopresojati v morebitnem postopku z rednimi aliizrednimi pravnimi sredstvi. Zgolj slednja so namrečzadevo oziroma vprašanje (tudi v imenu načela pravnevarnosti in učinkovitega varstva posameznikovih pravic)dolžna predložiti 2 v predhodno odločanje SodiščuEU. 3 V nadaljevanju člen 267 PDEU izrecno določaše, da Sodišče EU odloča v najkrajšem možnemčasu, kadar je tako vprašanje postavljeno v postopku,ki teče pred sodiščem države članice glede osebe, ki jije odvzeta prostost.S tem je v okviru postopka predhodnega odločanjauzakonjen odnos sodelovanja (inter iudices), ki sevzpostavi med Sodiščem EU in nacionalnimi sodiščioziroma tribunali držav članic, 4 kadar slednji (na nacionalniravni) pri reševanju spora z evropskim elementomin s tem pri uporabi prava EU podvomijo onjegovi interpretaciji ali veljavnosti. Sodba, ki jo izdaSodišče EU, je za nacionalno sodišče, ki je postavilozahtevo za predhodno odločanje, obvezujoča, 5 pa tudiza vsa druga (celo višjeinstančna) sodišča, ki se bodoukvarjala z istim primerom v kakšni drugi (morda poznejši)fazi postopka. Ob tem je treba poudariti, da sezavezujoč učinek razteza na celotno sodbo, in ne samona njen izrek (operative part), kajti tudi obrazložitev(the reasoning) je treba upoštevati, saj prav tam najdemopravna pravila. 6 Še bolj bistvena pa je ugotovitev,da se učinek sodne odločbe Sodišča EU, izdane v postopkupredhodnega odločanja, razteza tudi na sodiščain druge organe v vseh drugih državah članicah. Ševeč. Odločitev Sodišča EU veže celo institucije EU. 7Učinek ima torej tudi zunaj konkretnega postopka, pričemer velja, da je interpretacija Sodišča EU le ugotovitvena(deklaratorna), kar pomeni, da ne postav ljanobenega novega pravila, pač pa pravilo iz odločitvepostane neposredno del tiste določbe prava EU, ki jebila podvržena presoji Sodišča EU. Tako se zavezujočanarava odločitve spoji z zavezujočo naravo določbe,s čimer dobimo erga omnes učinek sodbe, ki jo morajovsi spoštovati. 8Redni postopek predhodnegaodločanjaPrav zaradi tako daljnosežnih posledic, ki jih odločitevSodišča EU prinaša, je bistveno, da je sam postopekpredhodnega odločanja določno opredeljen in izdelan.Enako pomembno pa je tudi, da je v postopkuvsem udeležencem, 9 ki bodo nato občutili učinke1UL C 326, 26. oktober 2012, str. 47.2Tako ne bo zgolj v primeru, ko bodo izpolnjene posebne okoliščine, ki jih je Sodišče EU v svoji sodni praksi (zlasti v zadevi C-283/81, CILFIT) samo opredelilokot možne izjeme, ko vprašanja vendarle niti zadnjeinstančnim nacionalnim sodiščem ni treba postaviti. Te izjeme so: če pravno vprašanje sploh ni pomembno zameritorno odločbo; če že obstaja sodna praksa Sodišča EU, ki obravnava identično pravno vprašanje (acte eclaire), in če je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da(upoštevaje značilnosti in specifičnosti prava EU) ne dopušča nobenega prostora za dvom glede pravilnosti interpretacije (acte claire).3Slednje pomeni, da imajo hierarhično nižja sodišča, katerih odločbe je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi pred hierarhično višjim sodiščem, diskrecijsko pravico,da po svoji odločitvi posredujejo vprašanje v predhodno odločanje ali pa brez predložitve vprašanja Sodišču EU odločijo o glavni stvari. Vendar to velja le v primerudvoma o razlagi prava EU. Iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je v primeru dvoma o veljavnosti sekundarnega prava EU vsako nacionalno sodišče (neglede na njegovo mesto v hierarhiji sodniškega odločanja) zavezano predložiti akt sekundarnega prava v odločanje Sodišču EU. Nobeno nacionalno sodišče namreč nemore samo določenega akta prava EU razglasiti za neveljavnega (zadeva C-314/85, Foto-Frost).4Pojem »sodišče« oziroma »tribunal« je avtonomni pojem prava EU, katerega razlago je Sodišče EU med drugim podalo tudi v zadevi Vaasen (61/65). Po njegoviinterpretaciji je to stalen organ, neodvisen, ustanovljen z zakonom, z obvezno jurisdikcijo, ki na podlagi pravnih norm odloča v konkretnem (kontradiktornem) sporu,v katerem sam ni ena od pravdnih strank, pri čemer sta stranki vezani z dokončno odločitvijo, ki jo organ sprejme.5Zadeva C-29/68, Milch-, Fett- und Eierkontor GmbH proti Hauptzollamt Saarbrücken, ZOdl. 1969, str. 165.6Zadeva C-52/76, Benedetti proti Munari, ZOdl. 1977, str. 163.7Zadeva C-66/80, International Chemical Corporation, ZOdl. 1981, str. 1191.8Primerjaj Fairhurst, J.: Law of the European union, Seventh edition, Longman, Pearson Education Limited, 2010, str. 188.9Ti udeleženci oziroma intervenienti so poleg strank v sporu o glavni stvari in države članice, iz katere je predložitveno sodišče, lahko tudi vse druge države članice EU,Komisija EU, institucija, ki je sprejela akt, katerega veljavnost ali razlaga je sporna, države podpisnice Sporazuma o EGP, ki niso države članice, Nadzorni organ EFTA,