Revija 1, 2012 - Ministrstvo za notranje zadeve

Prikazi, ocene, recenzijePo Le Blancovi splošni teoriji nadzora obstajajo štirjemehanizmi osebnega nadzora: povezovanje, postavljanjedrugih v ospredje, primerjanje in zadrževanje. Povezovanjese nanaša na načine, na katere se ljudje med seboj povezujemo– glavni pomen tega mehanizma je, da se umestimo vdoločeno skupino, milieu. Postavljanje drugih v ospredje senanaša na psihološko odraščanje, naravno rast in spremembe,ki se kažejo v samonadzoru v času, ko oseba začne upoštevatiželje drugih. Primerjanje je obstoj pozitivnih vzorcev, ki oblikujejokonformnost in prisotnost možnosti za posameznika.Zadrževanje kot zadnji izmed predstavljenih mehanizmov jeusmerjanje konformnosti z različnimi neposrednimi ali posrednimiomejitvami, ki jih posredujejo različne institucije –orodja socializacije.Le Blanc se je lotil razmisleka s pomočjo teorije polja inparadigme kaos-red ter poskušal oblikovati medsebojno povezanorazvojno pot samonadzora in družbenega nadzora vinterakciji s prestopniškim vedenjem v skupnosti. Se pravi,poskušal je preseči razvojno kriminologijo, ki razlaga osebninadzor nad prestopniškim vedenjem v življenju, s paradigmokaos-red, ki naj bi pojasnila, kako se ti procesi zgodijo.Kot zadnji avtor v zborniku se predstavi Anthony Bottomsz esejem o vzdržnosti (odločitvi, da posameznik ne sodelujev kaznivih dejanjih), o socialnih vezeh in vplivu posameznikovegaodločanja. Že v uvodu poudari raziskave, opravljenena odraslih prestopnikih, ki so prišle do zaključkov, da so pripovratništvu ključni pomembni ostali; če so sodelujoči v raziskavahimeli koga, ki jim je nudil podporo – razumevajočegadelodajalca, partnerja ipd., so te osebe poročale o bistvenomanj prestopkih in bistveno večji konformnosti kot ostali, kite podpore niso imeli. Bottoms prav tako poudari dejstvo, dase poti prestopništva ne da napovedati v ranem otroštvu; lahkopredvidimo rezultate, vseeno pa obstaja veliko prelomnicv življenju, ko se okoliščine v okolju in življenju posameznikaspreminjajo in ko ima ta posameznik izbiro, ali bo prevzelvajeti v svoje roke in nadaljeval drugačno življenje. Se pravi,ko razmišljamo o vzdržnosti posameznika, ne smemo poenostavljati,da bo vzdržen najstnik nato vse življenje nadaljevalvzdržno pot, kot tudi ne smemo pripisati mladoletnemu prestopniku,da bo to svojo pot nadaljeval v odrasli dobi.Avtor predstavi dva britanska avtorja, ki sta istega leta(2000) izdala deli s podobno tematiko, vendar sta prišla dorazličnih zaključkov. Vprašanje človekovega odločanja insprejemanja odgovornosti je bilo srž dela Barryja Barnesa inMargaret Archer; prvi je svoje zanimanje usmeril predvsem včlovekovo socialno življenje in temu pripisal bistveni pomenpri človekovi odločitvi, da ne bo kršil pravil, Margaret Archerpa je zanimala povezava med človekovim odločanjem/sprejemanjemodgovornosti in dojemanjem samega sebe in svojeidentitete. Pojav osebne identitete se po mnenju Archerjevezgodi zaradi vzorca obvez, ki jih posameznik ima; tudi najboljosnovne obveze, ki jih sprejmemo zaradi biološke nujnosti,vsebujejo elemente, ki jih pripišemo na podlagi čustev (ali kotje pojasnjeno – poročena oseba bo ob priložnosti za nezvestobohkrati z močnim telesnim nagibom, da bi tako dejanje storila,čutila tudi elemente čustvenega bremena, odgovornostido partnerja, in se za to dejanje ne bo odločila).Bottoms nadaljuje s predstavitvijo ameriških avtorjevMustafe Emirbayerja in Anne Mische, ki sta pisala o pomenudojemanja časovne dimenzije človekovega odločanja in sprejemanjaodgovornosti. Pri tem sta opredelila tri vidike tegapojava: iracionalni vidik (ali rutino), projekcijski vidik (ali namen)ter praktičnoocenjevalni vidik (ali presojo). Večino časase ne odločamo zgolj z enim od naštetih vidikov, ampak so tiv vsakodnevnem življenju med seboj prepleteni.Zadnji, četrti pogled na vprašanje človekovega odločanjain sprejemanja odgovornosti predstavlja avstralska avtoricaJeanette Kennett, ki se zanima za vprašanje »šibkosti volje«oziroma vprašanje moralnega popuščanja. Razlikuje med napakamiv oceni (ko posameznik narobe oceni, kaj bi v določenisituaciji moral narediti) in praktičnimi napakami (ko posameznikne uspe delovati na način, ki je po njegovi/njeni presojipravilen), znotraj obeh skupin pa razlikuje še med osebami,ki se na koncu odločijo za odgovorno ravnanje, in tistimi, kiizberejo neodgovorno ravnanje.Zbirka esejev ob prvem branju zaradi različnih pristopovin stališč avtorjev deluje precej kaotično. Mario Bunge se kotfizik spoprime s tem, kako bi lahko kriminološke pojave pretvoriliv enačbe, formule; Robert J. Sampson predlaga noveusmeritve pri raziskovanju vpliva skupnosti na kriminalitetoin pri tem ostaja trdno zasidran v teoriji; prav tako Per-OlofH. Wikström zelo natančno in razumljivo predstavi nekajgradnikov svoje teorije; Terrie Moffitt in Avshalom Caspi seoddaljita od teorije in objektivno predstavita zgolj trdna dejstva– izsledke raziskav; Rolf Loeber, N. Wim Slot in MagdaStouthamer-Loeber se lotevajo teme vzročnih mehanizmovsistematično in zelo dobro razložijo osnovne pojme, nato pase lotijo teme tridimenzionalnega prikaza teorije; Marc LeBlanc poskuša predstaviti preprosto idejo z zelo neotipljivimiorodji teorije polja in paradigme kaos-red; zaključi AnthonyBottoms s predstavitvijo štirih novejših piscev s področja človekovegaodločanja in sprejemanja odgovornosti ter odpremarsikatero filozofsko izhodišče, vendar nanj ne odgovarja,ampak se zadovolji z opredelitvijo problema.Navkljub raznolikosti oziroma morda prav zaradi nje senam ob prebiranju zbornika lahko utrne veliko dobrih idej zaraziskovanje; tak nabor nas bralce (in raziskovalce) spodbu-69