<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / <strong>2012</strong> / 1cija, konča se v dejanju samem (ali v odločitvi, da se dejanje neizvede). Največkrat se omenjajo trije vidiki procesa odločanja:svobodna volja, racionalna izbira in samonadzor. Avtor meni,da so del odločitve le, kadar je presojanje del procesa odločanja.Kadar posameznik odloča med različnimi alternativamidejanja, lahko rečemo, da je izrazil svobodno voljo, in sicer<strong>za</strong>to, ker presoja pomeni, da obstoječe stanje ni <strong>za</strong>htevalo izbiretočno določene alternative. Drug proces izbire je navada,ki jo lahko opredelimo kot nagnjenje, da se namenoma ravna(ali ne ravna) na določen način kot odziv na določene znaneokoliščine. V nasprotju s presojanjem navade pomenijo dojemanjezgolj ene alternative <strong>za</strong> delovanje, <strong>za</strong>to tudi ne vsebujejosvobodne volje, racionalne izbire in samonadzora.Dojemanje alternativ je odvisno od dojemanja samega,ki je sestavljeno iz opazovanja in opredeljevanja objektov indogodkov. Vsebuje pomembno moralno dimenzijo, saj definiramotudi moralni pomen okolja, v katerem se nahajamo.Dojemanje alternativ in proces izbire sta dva situacijska mehanizma,ki po Wikströmu povezujeta posameznika in okoljez njegovim delovanjem.Terrie Moffitt in Avshalom Caspi v četrtem prispevkuzbornika razglabljata o behavioralni genetiki; pregledata prveštudije v novi generaciji raziskav, ki uporabljajo behavioralnegenetske okvirje <strong>za</strong> pojasnitev medsebojnega delovanja medizmerjenimi okoljskimi tveganji in genetskimi tveganji pripojavu problematičnega vedenja. Poudarjata, da je to področjeraziskovanja novo, <strong>za</strong>to bo potrebno kar nekaj časa inraziskav, preden bodo na voljo otipljivejši rezultati. Avtorjapredstavita obstoječe študije, in vse pritrjujejo temu, da obstajapove<strong>za</strong>va med družinskimi dejavniki tveganja in otrokovimproblematičnim vedenjem. Ko poskušajo študije v formulododati še dejavnik okolja, pa se stvari <strong>za</strong>pletejo, saj okoljskotveganje lahko vpliva na ljudi močneje, kot so mislili poprej,in vpliva tudi na genetsko bolj občutljive segmente populacije.Peti esej avtorjev Rolfa Loeberja, N. Wim Slota in MagdeStouthamer-Loeber predstavi razmislek o tridimenzionalnemmodelu razvojnih poti, ki vodijo k prestopniškemu vedenju,in o možnosti postopnega stopnjevanja tveganja ter po drugistrani stopnjevanja pozitivnih vplivov na model. Po mnenjuavtorjev se teorije te teme lotevajo iz treh smeri: pojasniti poskušajoprestopniško vedenje z življenjem posameznika terse pri tem osredotočajo na pogostnost, izraženost in resnostprestopkov; pojasniti poskušajo razlike med posamezniki vprestopniškem vedenju ter razložiti razvojne spremembe v tehrazlikah; ter na<strong>za</strong>dnje, pojasniti poskušajo tisti del populacije,ki ne dela prekrškov oziroma jih dela le poredko in še takratzelo neizrazito. Te teorije so <strong>za</strong> tiste, ki sprejemajo odločitve,zelo težavne, saj se jih ne da preprosto interpretirati. Večkratse je pojavila želja po modelu, s katerim bi lahko spreminjalistopnjo tveganja in po drugi strani dodajali varovalne dejavniketer gledali, kako se model spreminja. Zelo težavno je tudiodločanje na podlagi empirije, ki ne vsebuje podatkov o tem,kaj se je s posameznikom dogajalo pred raziskavo, poleg tegateorija tudi nima napovedovalne moči, da bi povedala, kaj sebo dogajalo v prihodnosti. Tu vidijo avtorji veliko možnosti<strong>za</strong> napredek, na primer z vključitvijo zgodovine prestopništvaposameznika (z vsemi dejanji, ki so bila <strong>za</strong>beležena) kot tudiz vpogledom v razlike med posamezniki glede na izpostavljenostzgodnjim faktorjem tveganja (na primer izpostavljenoststrupom v materinem telesu, zlorabo v otroštvu) ter izpostavljenostvarovalnim dejavnikom (na primer pozitivnemu odnosuz odraslo osebo v otroštvu).Prestopniška dejanja so le redkokdaj osamljeni primeri,temveč so običajno dober napovedovalec, kaj se bo s tem posameznikomdogajalo tudi v prihodnosti. V teoriji je večkratomenjen model trojne poti; prva pot se <strong>za</strong>čne s konfliktom <strong>za</strong>vtoriteto pred dvanajstim letom starosti, ki se nato spremeniv trmoglavost in nato v izogibanje avtoriteti in v neopravičenoodsotnost od pouka; druga pot je prikrita, običajno se ne<strong>za</strong>zna do petnajstega leta, nato <strong>za</strong>čne najstnik uničevati tujolastnino in običajno nadaljuje z resnim prestopništvom; tretjapot je odkrita, <strong>za</strong>čne se z manjšimi dejanji agresije, se nadaljujez fizičnim obračunavanjem in nato v tretji stopnji napredujev še bolj izraženo nasilje. Te tri poti, nadaljujejo avtorji, bi bilotreba združiti z vsemi dejavniki tveganja in pozitivnimi vplivi,ki jih od posameznika izvemo. Avtorji poudarjajo, da je<strong>za</strong> dobro napoved obnašanja v prihodnosti treba poznati takonegativne kot pozitivne dejavnike.Prav tako <strong>za</strong>vračajo dvodimenzionalne modele, saj po njihovemmnenju ne prikažejo različnih poti, ki potekajo vzporedno,glede na številčnost prisotnosti dejavnikov tveganja/odsotnosti pozitivnih vplivov. Prikažejo tridimenzionalnimodel, ki bi lahko vključeval tveganja, pozitivne vplive kottudi različne poti v prestopništvo.Avtorji <strong>za</strong>ključijo z mislijo, da razumevanje vsakega dejavnikatveganja ali po drugi strani pozitivnega dejavnika nepomeni, da imamo v rokah orodje, ki bo čudežno izbrisaloprestopništvo po svetu, prav tako pa ne more izbrisati že obstoječegastanja. Želja avtorjev je, da bi tak model služil <strong>za</strong> napovedovanje,da bi lahko opozoril strokovne službe, kje je njihovaprisotnost še posebno pomembna, ter bi usmeril njihovo dejavnostv pozitivne dejavnike, ki bi lahko prestopništvo zmanjšali.Marc Le Blanc v šestem poglavju razmišlja o samonadzoruin družbenem nadzoru ter prestopništvu. Četudi je v kriminološkiteoriji že veliko napisanega o eni in drugi temi, seje do zdaj malo pisalo o poteku samonadzora in poteku družbeneganadzora, še posebno v skupnosti.68
Prikazi, ocene, recenzijePo Le Blancovi splošni teoriji nadzora obstajajo štirjemehanizmi osebnega nadzora: povezovanje, postavljanjedrugih v ospredje, primerjanje in <strong>za</strong>drževanje. Povezovanjese nanaša na načine, na katere se ljudje med seboj povezujemo– glavni pomen tega mehanizma je, da se umestimo vdoločeno skupino, milieu. Postavljanje drugih v ospredje senanaša na psihološko odraščanje, naravno rast in spremembe,ki se kažejo v samonadzoru v času, ko oseba <strong>za</strong>čne upoštevatiželje drugih. Primerjanje je obstoj pozitivnih vzorcev, ki oblikujejokonformnost in prisotnost možnosti <strong>za</strong> posameznika.Zadrževanje kot <strong>za</strong>dnji izmed predstavljenih mehanizmov jeusmerjanje konformnosti z različnimi neposrednimi ali posrednimiomejitvami, ki jih posredujejo različne institucije –orodja sociali<strong>za</strong>cije.Le Blanc se je lotil razmisleka s pomočjo teorije polja inparadigme kaos-red ter poskušal oblikovati medsebojno pove<strong>za</strong>norazvojno pot samonadzora in družbenega nadzora vinterakciji s prestopniškim vedenjem v skupnosti. Se pravi,poskušal je preseči razvojno kriminologijo, ki razlaga osebninadzor nad prestopniškim vedenjem v življenju, s paradigmokaos-red, ki naj bi pojasnila, kako se ti procesi zgodijo.Kot <strong>za</strong>dnji avtor v zborniku se predstavi Anthony Bottomsz esejem o vzdržnosti (odločitvi, da posameznik ne sodelujev kaznivih dejanjih), o socialnih vezeh in vplivu posameznikovegaodločanja. Že v uvodu poudari raziskave, opravljenena odraslih prestopnikih, ki so prišle do <strong>za</strong>ključkov, da so pripovratništvu ključni pomembni ostali; če so sodelujoči v raziskavahimeli koga, ki jim je nudil podporo – razumevajočegadelodajalca, partnerja ipd., so te osebe poročale o bistvenomanj prestopkih in bistveno večji konformnosti kot ostali, kite podpore niso imeli. Bottoms prav tako poudari dejstvo, dase poti prestopništva ne da napovedati v ranem otroštvu; lahkopredvidimo rezultate, vseeno pa obstaja veliko prelomnicv življenju, ko se okoliščine v okolju in življenju posameznikaspreminjajo in ko ima ta posameznik izbiro, ali bo prevzelvajeti v svoje roke in nadaljeval drugačno življenje. Se pravi,ko razmišljamo o vzdržnosti posameznika, ne smemo poenostavljati,da bo vzdržen najstnik nato vse življenje nadaljevalvzdržno pot, kot tudi ne smemo pripisati mladoletnemu prestopniku,da bo to svojo pot nadaljeval v odrasli dobi.Avtor predstavi dva britanska avtorja, ki sta istega leta(2000) izdala deli s podobno tematiko, vendar sta prišla dorazličnih <strong>za</strong>ključkov. Vprašanje človekovega odločanja insprejemanja odgovornosti je bilo srž dela Barryja Barnesa inMargaret Archer; prvi je svoje <strong>za</strong>nimanje usmeril predvsem včlovekovo socialno življenje in temu pripisal bistveni pomenpri človekovi odločitvi, da ne bo kršil pravil, Margaret Archerpa je <strong>za</strong>nimala pove<strong>za</strong>va med človekovim odločanjem/sprejemanjemodgovornosti in dojemanjem samega sebe in svojeidentitete. Pojav osebne identitete se po mnenju Archerjevezgodi <strong>za</strong>radi vzorca obvez, ki jih posameznik ima; tudi najboljosnovne obveze, ki jih sprejmemo <strong>za</strong>radi biološke nujnosti,vsebujejo elemente, ki jih pripišemo na podlagi čustev (ali kotje pojasnjeno – poročena oseba bo ob priložnosti <strong>za</strong> nezvestobohkrati z močnim telesnim nagibom, da bi tako dejanje storila,čutila tudi elemente čustvenega bremena, odgovornostido partnerja, in se <strong>za</strong> to dejanje ne bo odločila).Bottoms nadaljuje s predstavitvijo ameriških avtorjevMustafe Emirbayerja in Anne Mische, ki sta pisala o pomenudojemanja časovne dimenzije človekovega odločanja in sprejemanjaodgovornosti. Pri tem sta opredelila tri vidike tegapojava: iracionalni vidik (ali rutino), projekcijski vidik (ali namen)ter praktičnoocenjevalni vidik (ali presojo). Večino časase ne odločamo zgolj z enim od naštetih vidikov, ampak so tiv vsakodnevnem življenju med seboj prepleteni.Zadnji, četrti pogled na vprašanje človekovega odločanjain sprejemanja odgovornosti predstavlja avstralska avtoricaJeanette Kennett, ki se <strong>za</strong>nima <strong>za</strong> vprašanje »šibkosti volje«oziroma vprašanje moralnega popuščanja. Razlikuje med napakamiv oceni (ko posameznik narobe oceni, kaj bi v določenisituaciji moral narediti) in praktičnimi napakami (ko posameznikne uspe delovati na način, ki je po njegovi/njeni presojipravilen), znotraj obeh skupin pa razlikuje še med osebami,ki se na koncu odločijo <strong>za</strong> odgovorno ravnanje, in tistimi, kiizberejo neodgovorno ravnanje.Zbirka esejev ob prvem branju <strong>za</strong>radi različnih pristopovin stališč avtorjev deluje precej kaotično. Mario Bunge se kotfizik spoprime s tem, kako bi lahko kriminološke pojave pretvoriliv enačbe, formule; Robert J. Sampson predlaga noveusmeritve pri raziskovanju vpliva skupnosti na kriminalitetoin pri tem ostaja trdno <strong>za</strong>sidran v teoriji; prav tako Per-OlofH. Wikström zelo natančno in razumljivo predstavi nekajgradnikov svoje teorije; Terrie Moffitt in Avshalom Caspi seoddaljita od teorije in objektivno predstavita zgolj trdna dejstva– izsledke raziskav; Rolf Loeber, N. Wim Slot in MagdaStouthamer-Loeber se lotevajo teme vzročnih mehanizmovsistematično in zelo dobro razložijo osnovne pojme, nato pase lotijo teme tridimenzionalnega prika<strong>za</strong> teorije; Marc LeBlanc poskuša predstaviti preprosto idejo z zelo neotipljivimiorodji teorije polja in paradigme kaos-red; <strong>za</strong>ključi AnthonyBottoms s predstavitvijo štirih novejših piscev s področja človekovegaodločanja in sprejemanja odgovornosti ter odpremarsikatero filozofsko izhodišče, vendar nanj ne odgovarja,ampak se <strong>za</strong>dovolji z opredelitvijo problema.Navkljub raznolikosti oziroma morda prav <strong>za</strong>radi nje senam ob prebiranju zbornika lahko utrne veliko dobrih idej <strong>za</strong>raziskovanje; tak nabor nas bralce (in raziskovalce) spodbu-69
- Page 1 and 2:
ISSN 0034-690 X20121letnik 63Revija
- Page 3:
Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 6:
Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 9 and 10:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 11 and 12:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 13 and 14:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 15 and 16:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 17 and 18:
Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 19 and 20: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 21 and 22: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 23 and 24: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 25 and 26: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 27 and 28: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 29 and 30: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 31 and 32: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 33 and 34: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 35 and 36: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 37 and 38: PPNMiran Mitar, Boštjan Žnidarši
- Page 39 and 40: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 41 and 42: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 43 and 44: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 45 and 46: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 47 and 48: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 49 and 50: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 51 and 52: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 53 and 54: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 55 and 56: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 57 and 58: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 59 and 60: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 61 and 62: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 63 and 64: Pregled strokovnih člankovv revni
- Page 65 and 66: Prikazi, ocene, recenzijeDaniel Coh
- Page 67 and 68: Prikazi, ocene, recenzijeodpravo al
- Page 69: Prikazi, ocene, recenzijeRobert J.
- Page 73 and 74: Prikazi, ocene, recenzijeekološke
- Page 75 and 76: Zapisiin demokratične oblike druž
- Page 77 and 78: Zapisilovanje državljanov s polici
- Page 79 and 80: Zapisišanje tega zaupanja. Medtem
- Page 81 and 82: Nove knjigev knjižnicah Inštituta
- Page 83: Nove knjigeGlasgow, N. A.: What suc