<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / <strong>2012</strong> / 1različna gibanja <strong>za</strong> družino, »življenje« (oziroma proti splavu)in tradicionalne vrednote. Poka<strong>za</strong>lo se je, da kapitalizem zlahka– in celo s precejšnjimi dobički – posrka vase <strong>za</strong>hteve po(»nekonformistični«) afirmaciji lastne individualnosti, užitku,domišljiji, raznolikosti družinskih oblik, življenjskih slogov inidentitet, samoaktuali<strong>za</strong>ciji, osebnostni rasti … Še huje, vse tomu je v postmoderni dalo celo nov – krvavo potreben – duhovniin ideološki <strong>za</strong>gon ter emocionalno pogonsko gorivo.Če poenostavimo: v postmodernem kapitalizmu je načelomasprejemljivo postavljati vsakovrstne kulture <strong>za</strong>hteve, najstrožjepa je prepovedano (in sankcionirano) ravno tisto, kar je ključno:razredni – političnopravni in ekonomski – boj delavstva (vrazredni vojni smejo namreč aktivno sodelovati – in zmagovati!– zgolj kapitalistične elite in njihovi biriči v aparatih nacionalnedržave in nadnacionalnih oblastniških organi<strong>za</strong>cijah).Temeljni imperativ (Grundnorm) kapitalistične ekonomije –in njenega kulturnega <strong>za</strong>veznika, ki se mu še najbolj prilegaoznaka »duh stupidnosti« – je torej naslednji: tatove, izsiljevalce,oderuhe, roparje, prevarante, davčne utajevalce in drugeplenilce iz prve kriminalne lige (kapitalistične ChampionsLeague) je treba pustiti lepo pri miru; če ste dovolj iznajdljivi,premeteni, brezkompromisni, podjetni, pohlepni, oblastiželjni,amoralni in a- ali antisocialni, jih kajpak lahko zgolj posnemate.Za druge (manj- ali ničvredne človeške živali) pa veljapreizkušena hlapčevska maksima: Arbeit macht frei (čeprav vnajboljšem primeru osvobaja zgolj tiste, ki jim ni treba delati).No, obstaja pa tudi zdravilno sredstvo (sedativ) <strong>za</strong> vse tiste, kijih institucionalizirani kriminal vsaj tu pa tam vendarle zmoti,pretrese ali razburi: vzneseno žebranje »mantre« (moralnopolitičnokorektnega molitvenega obrazca, ki je primeren <strong>za</strong> ateistein teiste) o človekovih pravicah, demokraciji, vladavini prava(ali – po izbiri – pravni državi), neodvisnem in strokovnemsodstvu (vključno z ustavnim, ki je že po definiciji najbolj neodvisnoin strokovno) ter – nikakor ne na<strong>za</strong>dnje – človekovemdostojanstvu. Priznajte: če to že ni najboljši od možnih svetov,je vsaj najmanj slab. Predvsem pa, hvala bogu, ni totalitaren.Zoran KandučThe Explanation of Crime: Context, Mechanisms and Development(Razlaga kriminalitete: konteksti, mehanizmi in razvoj). Cambridge University Press, New York, 2006.Izhajajoč iz dveh konferenc na Švedskem v zgodnjihdevetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je leta 2002 razvilamednarodna mreža raziskovalcev, imenovana ScoPiC(»Social Context of Pathways in Crime«, kar bi lahko prevedliv »družbeni kontekst vzrokov kriminalitete«). Mreža združujestrokovnjake z različnih področij in raziskovalnih usmeritevter spodbuja drugačno razmišljanje, ki naj bi pripomoglo kteoriji, ki bi presegla okvirje zgolj enega področja.Knjiga »The Explanation of Crime: Context, Mechanismsand Development« je eden izmed rezultatov sodelovanjaraziskovalcev; predstavlja sedem esejev različnih avtorjev.Avtorji poskušajo v svoje delo vplesti tri glavne motive: družbenikontekst, posameznikov razvoj in vzročne mehanizme.Pri tem pa se razmisleka lotijo vsak znotraj svojega strokovnegapodročja.Mario Bunge v prvem poglavju predstavi splošni pristopk družbenem kontekstu; to stori s kritiko prevladujočih individualističnihin holističnih pristopov k razlagi družbenihpojavov (prestopkov). S tem, ko prvi poudarjajo pomen posameznikain drugi pomen družbe, tudi predlagajo različnerešitve – individualistični kriminologi bi prilagodili pristopglede na vsakega posameznika in njegove značilnosti, medtemko bi se holisti usmerili na družbene reforme in pri temspregledali osebne probleme in navade tega posameznika.Četudi se lahko vsaj deloma strinjamo z obema pristopoma,pravi Bunge, resnica leži nekje vmes – nihče izmed nas neobstaja brez družbe, brez mreže ljudi, prijateljev in znancev.Upravljanje kriminalitete bi moglo vsebovati tako družbenereforme na ravni celotne družbe (pristope »od zgoraj navzdol«)kot tudi pristope, usmerjene k posamezniku (pristope»od spodaj navzgor«). Bunge poudari tretji pristop h gledanjuna kriminaliteto posameznika: sistemski pristop – ko prestopnikavidimo kot žrtev in kot storilca, ki viktimizira.Avtor predlaga matematično formulo, ki bi nam lahkopomagala sistemsko gledati na vsak zločin in matematičnorazložiti teorijo, ki jo <strong>za</strong>govarja Per-Olof H. Wikström.Verjetnost, da posameznik stori določen zločin – C, lahkoopredelimo kot produkt petih spremenljivk: družinskegastatusa f (posameznik je poročen ali neporočen); <strong>za</strong>poslitvenegastatusa u (posameznik je <strong>za</strong>poslen ali ne<strong>za</strong>poslen); ne<strong>za</strong>dostnesociali<strong>za</strong>cije s (koliko družbeno ne<strong>za</strong>želenih dejanjje posameznik <strong>za</strong>grešil v preteklosti); učinkovitosti določeneaktivnosti e (koristi minus stroški, ulomljene s koristmi) terpredhodno ocenjene vrednosti aktivnosti v (stopnja, do katereaktivnost <strong>za</strong>dovolji potrebe in želje).C = f . u . s . e . v66
Prikazi, ocene, recenzijeRobert J. Sampson se v svojem eseju <strong>za</strong>nima <strong>za</strong> razlike naravni sosesk v pojavu kriminala. Pri tem se izogne pove<strong>za</strong>vimed kriminaliteto na ravni družbene sestave določene skupnosti(rase, denarnega položaja), saj meni, da take raziskaveiščejo dejavnike ogroženosti, pri tem pa ne razložijo pove<strong>za</strong>v.Sampsona <strong>za</strong>nimajo socialni mehanizmi – ki jih definira kotnekaj, kar se lahko razloži v teoriji, čeprav jih največkrat ni mogočeopazovati. Razloži jih kot kontekstualne procese, ki opredelijodoločen fenomen – v tem primeru stopnjo kriminalitete.Avtor iz tujih empiričnih študij izlušči pet dejstev, ki sovseprisotna: najprej, da obstaja velika družbena neenakostmed soseskami, še posebno, kar se tiče socialno-ekonomske inetnične segregacije – obstaja tudi pove<strong>za</strong>va med deprivilegiranimiobmočji in manjšinami ali imigranti, ki so tam naseljeni;kot drugo, problemi v takih soseskah se kopičijo in segajo odpovečanega obsega kriminalitete do povečanega obsega mladoletniškegaprestopništva, družbenega nereda, nizkih porodnihtež novorojencev, rojenih v teh soseskah, smrtnostidojenčkov, neopravičenih izostankov šoloobveznih otrok odpouka ter prijav grdega ravnanja z otroki. Nadalje – napovedovalcikriminalne kariere pri otrocih na stopnji soseske sokoncentracija revščine, rasna izoliranost, enostarševske družinein v manjši meri tudi posedovanje nepremičnine ter dolžinanajema nepremičnine. Kot četrto dejstvo Sampson poudari, daje enota soseske robusten fenomen, ki bo poka<strong>za</strong>l rezultate,četudi izberemo različne oblike razdelitve na soseske (glede napoštno razdelitev, glede na geografsko razdelitev ipd.). Zadnjedejstvo po Sampsonu je, da se je koncentracija revščine povečalav <strong>za</strong>dnjih desetletjih, kot se je po drugi strani povečala tudimoč vpliva tistih, ki so na drugi strani dohodkovne lestvice.Avtor se nato posveti predstavitvi metodologije, ki omogočiocenitev sosesk, kar poimenuje s terminom ekološkaocena ali »ekometrija«. Izpostavi štiri razrede mehanizmovna ravni soseske, ki imajo pomen <strong>za</strong> teorijo; to so gostotasocialne mreže/interakcij; norme in kolektivna učinkovitost;organi<strong>za</strong>cijska infrastruktura; rutinske aktivnosti. Kot bistveno<strong>za</strong> razumevanje kriminalitete v soseski Sampson poudarikolektivno učinkovitost – aktivacijo socialnih vezi, da se dosežejoskupna pričakovanja glede delovanja; to je s sodelavcitudi poka<strong>za</strong>l v študiji iz leta 1995, ki so jo opravili na 8782rezidentih širše okolice Chicaga (ZDA).Na<strong>za</strong>dnje avtor omeni nekaj izzivov, s katerimi se bodoraziskovalci neizbežno srečevali pri delu v soseskah; najprejzelo očiten pomislek glede izbire sosesk in izbire oseb, ki priraziskavah sodelujejo; nato razmislek o tem, ali se posredniučinki določenih vplivov znotraj okolja dajo <strong>za</strong>znati v statičnihmodelih – ali bi mogli raziskave v soseskah vedno izvajatilongitudinalno; sledi metodološko vprašanje »lepljenja«socialnih procesov – ali lahko en faktor pojasni več na videzločenih socialnih procesov; na<strong>za</strong>dnje pa – kar je najbrž <strong>za</strong> slovenskiprostor najbolj <strong>za</strong>nimivo – vprašanje komparativnihštudij – se bodo njihovi konstrukti, ki so izdelani <strong>za</strong> določenodružbo in njen miselni ustroj, izka<strong>za</strong>li <strong>za</strong> pomembne tudi vdrugih državah po svetu?Tretji esej v knjigi predstavlja situacijske mehanizme inrazlago kriminalitete. Avtor, urednik Per-Olof H. Wikström,<strong>za</strong>čne esej z osnovno razlago svoje teorije o situacijski akciji– SAT; zločin je dejanje kršenja moralnih <strong>za</strong>konov; če želimopojasniti kriminaliteto, moramo torej pojasniti, <strong>za</strong>kajposamezniki kršijo moralna pravila, ki smo jih definirali tudiz <strong>za</strong>koni. Glavna predpostavka SAT je, da ljudje udejanjijodoločeno akcijo (tudi kar se tiče kršenja <strong>za</strong>konov) glede nato, katere alternative akciji dojemajo, in o tem odločajo, ko sozoperstavljeni značilnostim določenega okolja. Glede na to,kdo so ti posamezniki (kakšni so njihovi znanje in spretnosti,izkušnje in moralnost) ter glede na značilnosti okolja (se pravi,priložnosti in ovire v moralnem kontekstu), bodo dojemalirazlične alternative dejanj. Za to, da bi bolje razumeli celotenproces, moramo razložiti, kako posameznikova nagnjenost hkršenju <strong>za</strong>kona medsebojno deluje z dražljaji okolja, ali če <strong>za</strong>pišemdrugače – poznati moramo situacijske mehanizme, kipovezujejo posameznika in okolje v določenem zločinu.Teorija SAT je splošna teorija, ki želi opredeliti vzročnemehanizme, <strong>za</strong>radi katerih se posamezniki odločijo <strong>za</strong> kršenjepravil. Splošnost pomeni, da se nanaša na mnogo različnihdejanj, ki imajo le malo skupnega. Poleg tega se <strong>za</strong>koni spreminjajo,in zgodi se lahko, da je neko dejanje en dan prekršek,naslednji dan pa ni več. Avtor meni, da bi moralna pravila,četudi bi popolnoma opustili kazenske <strong>za</strong>konike in kaznovanje,še vedno obstajala, <strong>za</strong>to bi obstajalo tudi kršenje teh pravil.Klasične akcijske teorije, ki obstajajo od časov Aristotela,poudarjajo posameznikove motivacije, ki jih definirajo z željami;te po razmisleku vodijo v namere (ko se človek <strong>za</strong>vežek določeni akciji), ki se lahko udejanjijo (ali pa tudi ne) terimajo posledice. Wikström poudarja, da celotna motivacijani odvisna samo od želja, nekatere akcije so preprosto motiviranez željo po akciji – kot ilustrira s primerom moškega,ki bo na željo žene izpraznil pepelnik, četudi nima nobenemotivacije <strong>za</strong> to – prošnja sama služi kot motivator <strong>za</strong> akcijo.Drug pomemben poudarek je to, da je včasih nedelovanjepomembnejše <strong>za</strong> pojasnjevanje kakor delovanje – <strong>za</strong>kaj sečlovek odloči, da nečesa ne bo storil. Wikström poudari tudivprašanje razumevanja dejanja in moralnega razmisleka terpomen motečih dejavnikov, interferenc, ki lahko prekinejodejanje in tako spremenijo tok dogajanja.Proces izbire je oblikovanje namere, da se določeno dejanjeizvede (ali ne izvede). Začetek pomeni že omenjena motiva-67
- Page 1 and 2:
ISSN 0034-690 X20121letnik 63Revija
- Page 3:
Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 6:
Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 9 and 10:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 11 and 12:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 13 and 14:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 15 and 16:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 17 and 18: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 19 and 20: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 21 and 22: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 23 and 24: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 25 and 26: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 27 and 28: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 29 and 30: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 31 and 32: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 33 and 34: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 35 and 36: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 37 and 38: PPNMiran Mitar, Boštjan Žnidarši
- Page 39 and 40: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 41 and 42: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 43 and 44: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 45 and 46: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 47 and 48: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 49 and 50: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 51 and 52: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 53 and 54: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 55 and 56: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 57 and 58: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 59 and 60: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 61 and 62: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 63 and 64: Pregled strokovnih člankovv revni
- Page 65 and 66: Prikazi, ocene, recenzijeDaniel Coh
- Page 67: Prikazi, ocene, recenzijeodpravo al
- Page 71 and 72: Prikazi, ocene, recenzijePo Le Blan
- Page 73 and 74: Prikazi, ocene, recenzijeekološke
- Page 75 and 76: Zapisiin demokratične oblike druž
- Page 77 and 78: Zapisilovanje državljanov s polici
- Page 79 and 80: Zapisišanje tega zaupanja. Medtem
- Page 81 and 82: Nove knjigev knjižnicah Inštituta
- Page 83: Nove knjigeGlasgow, N. A.: What suc