<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / <strong>2012</strong> / 1bali<strong>za</strong>cija v mnogih pomembnih vidikih <strong>za</strong>ostaja <strong>za</strong> »prvo«(ki sta jo omogočila iznajdba telegrafa ter razvoj zemeljskihin pomorskih prevoznih sredstev, na primer železnice, parnikain hladilnih ladij). To velja zlasti <strong>za</strong> finance in mednarodnemigracije. Zgolj <strong>za</strong> ilustracijo: leta 1913 je londonskiCity izvozil petdeset odstotkov angleškega prihranka onstranmorja (po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi bila ravnoupočasnjena dinamika ponovnih vlaganj dobičkov v domačegospodarstvo razlog <strong>za</strong> počasni <strong>za</strong>ton britanskega imperija vdevetnajstem stoletju), v francoskem primeru pa so v tujiniinvestirali četrtino nacionalnega prihranka. Cohen poudarja,da so to visoke številke, ki jih danes še zdaleč ne dosegamo. Nadrugi strani pa so leta 1913 deset odstotkov prebivalstva predstavljalipriseljenci, tj. ljudje, ki so živeli in delali v državi, kjerse niso rodili. Danes sestavljajo priseljenci – navkljub obsežnimobilnosti ljudi (človeškega blaga, ki samo poskrbi <strong>za</strong> svoj lastnitransport) – zgolj tri odstotke svetovnega prebivalstva. Inše več, Cohen opo<strong>za</strong>rja, da je bila v okviru »včerajšnje« globali<strong>za</strong>cijetudi pravna integracija bolj dosledna kakor v današnjemčasu. Toda najpomembnejše je vendarle tole: že prvaglobali<strong>za</strong>cija je poka<strong>za</strong>la, da s »svobodno« trgovino ni mogočerazširiti blaginje najbogatejših na najrevnejše. Zgodilo seje celo še nekaj precej hujšega: neenakosti so se na svetovniravni neverjetno povečale. Naj ponazorimo: Anglija je bilaleta 1820 v primerjavi z Indijo (že) dvakrat bogatejša na prebivalca,leta 1913 – ob <strong>za</strong>tonu »prve« globali<strong>za</strong>cije – pa je razlikaposkočila na ena proti deset. Z drugimi besedami: prišloje do petkratne pomnožitve razlike v bogastvu med bogatimiin revnimi. Nauk, ki so ga iz te zgodbe potegnile države »tretjegasveta«, je bil preprost (in pričakovan): prosta svetovnatrgovina je – v eklatantnem nasprotju s predvidevanji, ki jihimplicira Ricardova teorija o blagodejnih učinkih ekonomskespeciali<strong>za</strong>cije glede na prednosti določenega naroda/deželev primerjavi z drugimi – ovira <strong>za</strong> gospodarski razvoj revnihnarodov. Po zlomu kolonializma so se <strong>za</strong>to formalno osamosvojenedržave večinoma odločile <strong>za</strong> protekcionizem. A tudita pot ni privedla do ravno bleščečih rezultatov. V osemdesetihin še posebej v devetdesetih letih dvajsetega stoletja sorevne države zopet vstopile v omrežja svetovne kapitalističnetrgovine. Posledica: vzpostavitev nove mednarodne delitvedela, katere ključna značilnost je vertikalna dezintegracijaproizvodnje (in ne več stara speciali<strong>za</strong>cija po gospodarskihsektorjih, kar pomeni, da nekatere države <strong>za</strong>gotavljajo surovine,druge pa končne izdelke): <strong>za</strong>snova proizvoda (»nematerialno«delo), marketing in oglaševanje (oziroma reklamiranjeblagovne znamke) se zgoščajo v bogatih državah, neposrednaproizvodnja (»materialno« delo) pa je preseljena (»eksternalizirana«)na (pol)periferijo svetovnega sistema. Globali<strong>za</strong>cijane obsega zgolj kroženja blaga, kapitala, informacij in človeškihbitij. Vključuje tudi predstave o globali<strong>za</strong>ciji, na primervabljive podobe dobrega, celo rajskega življenja, <strong>za</strong> katere niprikrajšana niti najbolj <strong>za</strong>kotna vasica, če le ima elektriko.Polovica človeškega prebivalstva, ki živi z manj kakor dvemadolarjema na dan, je kajpak surovo odre<strong>za</strong>na od tostranskihparadižev, lahko pa jih zvedavo opazuje, kar ima številne psihičnein kulturne odboje, na primer na področju razmnoževanja(oziroma »demografskega problema«). Cohen opo<strong>za</strong>rja,da je eksplozija prebivalstva v nerazvitih okoljih staro in hkratikočljivo vprašanje. Vseeno pa je v <strong>za</strong>dnjem času domalapovsod (razen v Afriki in Pakistanu) opaziti tako imenovanodemografsko tranzicijo, tj. prehajanje visoke rodnosti (naprimer šest otrok na žensko) na nizko rodnost (manj kakordva otroka na žensko). Kako pojasniti ta proces? Razlaga, kijo je ponudil Gary Becker (v delu A Treatise on the Family izleta 1981) in ki predvideva, da se z izboljšanjem materialnegastandarda zmanjša povpraševanje po otrocih (starši imajomanj potomcev, a <strong>za</strong>nje bolje poskrbijo, ker jim želijo – zlastis šolanjem – omogočiti svetlejšo prihodnost), v tem primeruvsekakor odpove. Demografska tranzicija namreč poteka(v mestih in na podeželju) kljub temu, da ostajajo materialnerazmere nespremenjene (oziroma zelo slabe). Cohen ponudidrugačno teorijo, ki se opira na učinkovanje »virtualne« (alikulturne) globali<strong>za</strong>cije: ženske z vsega sveta vidijo na televizijiživljenjski model, ki jih fascinira, to pa je way of life <strong>za</strong>hodnih»sester«, ki imajo v glavnem malo otrok (in torej tudi večsvobode <strong>za</strong>se). Čeravno prihajajo tovrstne podobe iz sveta,ki je zelo oddaljen od tistega, v katerem živijo revne ženske,pa ustvarjajo pričakovanja, odločitve in prakse, ki dajejo vtis,kot da so materialno prikrajšani že vstopili v družbo blaginje.Toda napoved, da se bo demografska tradicija na globalniravni ustavila do leta 2050, vseeno ni razlog <strong>za</strong> optimizem:dotlej naj bi namreč svetovno prebivalstvo naraslo <strong>za</strong> več kotpetdeset odstotkov, in to predvsem <strong>za</strong>radi povečanja številarevežev. To pa pomeni, da bomo tedaj priče pomnožitvi težavsedanjega sveta, zlasti ekoloških problemov in tistih, ki izvirajoiz prepada med bogatimi (manjšino) in revnimi (večino).Tretje predavanje obravnava raznovrstnost kapitalizma,raznolične institucionalne modele, ki so se izoblikovali (v odvisnostiod kulturnih posebnosti in konstelacije političnih bojev)v okviru svetovnega kapitalističnega sistema. Spoznanje,da ne obstaja zgolj en sam samcat tip kapitalizma, nemara delujespodbudno, saj omogoča vsaj blago kritiko (ali distanciranjeod) neoliberalnega gesla: There is no alternative (TINA).Ta razvpita krilatica namreč predpostavlja, da obstaja le enasama pot (koncepcija globali<strong>za</strong>cije), en sam idealni tip kapitalističnegagospodarstva ter posledično družbe, kulture indržave. Ta one-size-fits-all »zlasti jopič« (Thomas Friedman),ki skrči politične odločitve na izbiro med Pepsi-Colo in Coca-Colo, vključuje privati<strong>za</strong>cijo državnih podjetij in javnih storitev,odpravo omejitev (oziroma odpiranje gospodarstva terdelnic in obveznic) <strong>za</strong> tuje naložbe, deregulacijo finančnih trgov,zmanjševanje državne birokracije, vzdrževanje nizke stopnjeinflacije (stabilnosti cen) in uravnoteženega proračuna,64
Prikazi, ocene, recenzijeodpravo ali zmanjšanje uvoznih tarif, obstoj konkurenčnihpokojninskih shem/opcij, spodbujanje domače konkurence… No, raznoterost kapitalističnih modelov, ki jih je sicermogoče razvrščati po različnih merilih (na primer glede nato, kako podjetja rešujejo probleme koordinacije na področjukorporativnega upravljanja, usposabljanja delovne sile, industrijskihodnosov ali razmerij z <strong>za</strong>poslenimi, državo in drugimipodjetji), resda kaže, da smer razvoja kapitalističnegaizkoriščanja in <strong>za</strong>tiranja ni ena sama, vprašanje pa je, ali najbo to resnično razlog <strong>za</strong> vsaj zmerni optimizem. Kapitalizemje pač kapitalizem, tudi tedaj, ko kaže svoj dozdevno človeškiobraz (ki dobiva v evropskem prostoru ponovno vse bolj srhljivenemške poteze).Cohenovo analizo postindustrijske družbe sijajno dopolnjujespremna beseda, ki jo je napisal Branko Bembič. Avtorpokaže, da je treba <strong>za</strong> razumevanje postmodernega svetanajprej osvetliti »zlato obdobje« industrijskega kapitalizma,utemeljenega na keynesovskem makroekonomskem projektu(konsenzu) oziroma razrednem kompromisu med organiziranimdelom (sindikati), delodajalci in političnimi (levimiin desnimi) strukturami nacionalne države (katere relativnoekonomsko samostojnost je <strong>za</strong>gotavljal sistem, sprejet v mestuBretton Woods). Preprosto povedano: delavci so se v <strong>za</strong>meno<strong>za</strong> naraščajoče mezde in pravice, ki jih je <strong>za</strong>gotavljala državablaginje (v zvezi s šolstvom, zdravstvom in vseživljenjskimdohodkom), odpovedali prevratniškim političnim ciljem(zrušenju kapitalizma), kapitalisti so (v <strong>za</strong>meno <strong>za</strong> koncesije)dobili stabilno in dobičkonosno okolje, država (politične intehnokratske elite), ki je z aktivno denarno in fiskalno politikouravnavala agregatno efektivno povpraševanje (ter koordiniralapoganja o plačah oziroma njihovem usklajevanju zrastjo produktivnosti), pa si je <strong>za</strong>gotovila socialni mir. Idila?Hm, ne <strong>za</strong> vse. Frankfurtska šola je kritizirala keynesovskikonsenz kot mehanizem gospostva (obvladovanja ljudi in narave),v katerem je delavec preobražen v objekt manipulacij»računarskega« (ali »instrumentalnega«) uma, pri čemer imapomembno vlogo tudi »kulturna industrija«, ki industrijske»hlapce« pomirja z lažnimi <strong>za</strong>dovoljitvami in jim vceplja vglave neumnosti iz obveznega repertoarja vladajoče ideologije.Rezultat: proletariat, ki naj bi bil subjekt/protagonist revolucionarnihsprememb, »po<strong>za</strong>bi« na svojo zgodovinsko vlogoin se raje konformistično integrira v upravljano (»administrirano«)družbo, ki <strong>za</strong>gotavlja – pod ljubečim okriljem pastoralneoblasti (materinsko skrbeče socialne države) – relativnovisok življenjski standard, udobje in kalejdoskop industrijskih/potrošniškihnadomestkov »presežnega užitka«. Todapozor! Dejansko se je zgodilo nekaj povsem drugega. Nekaj,česar v »zlasti dobi« kapitalističnega razvoja po drugi svetovnivojni, skoraj nihče ni pričakoval: po eni strani stopnjevanje(radikali<strong>za</strong>cija) delavskih bojev in <strong>za</strong>htev, po drugi strani pakulturna revolucija oziroma »veliko <strong>za</strong>vračanje« osrednjihaparatov disciplinske industrijske družbe, namreč družine,šole in delovne organi<strong>za</strong>cije (oziroma tovarne). Presenečenje?Ne, če upoštevamo, da ključni dosežek institucionaliziranegakompromisa in »paternalistične« socialne države (v obdobjugospodarskega razcveta) ni bila integracija delavstva v režimpotrošniške blaginje, temveč odprava – ali vsaj korenitozmanjšanje – njegove odvisnosti od kapitala in osrednjiheksistencialnih negotovosti (tveganj, ki se vežejo na bolezen,izgubo plačane <strong>za</strong>poslitve in starost), tj. temeljev kapitalističnegagospostva in discipline. Takoj ko so popustile te <strong>za</strong>resbistvene kontrolne varovalke, se je razredni boj delavcev razplamteloziroma intenziviral (mimo ali celo v nasprotju s pričakovanjiin <strong>za</strong>htevami sindikatov in političnih strank »starelevice«), in to celo do te mere, da je nadvse resno ogrozil obstojin reprodukcijo kapitalističnega sistema. To, kako nevarni(subverzivni) so bili delavski upori v šestdesetih in zgodnjihsedemdesetih letih (v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Italijiter drugih kapitalističnih deželah <strong>za</strong>hodne Evrope), je bržkoneše najbolj razvidno iz silovitosti kontrarevolucionarnihreakcij vladajočih (političnih, finančnih in ekonomskih elit).Njihova rdeča nit – srčika (neoliberalne in neokonservativne)»restavracije« – je bila ponovna instalacija temeljnih nadzorstvenihvarovalk, tj. odvisnosti od kapitala (delodajalcev) inokrepitev negotovosti, in sicer predvsem z vzpostavitvijo obsežnerezervne armade brezposelnih, razkrajanjem socialnedržave in »prekari<strong>za</strong>cijo« plačanih <strong>za</strong>poslitev. No, Bembič vzvezi s tem opozori na politični ukrep, ki je pogosto prezrt,ko steče beseda o razredni kontroli oziroma discipliniranjustrukturno podrejenega delavstva: gre <strong>za</strong> denarno politikooziroma povišanje obrestnih mer (v kombinaciji z omejevalnofiskalno politiko, ki – ravno tako kakor podražitev investicij –slabi agregatno povpraševanje, upočasnjuje gospodarsko rast,zmanjšuje povpraševanje po delovni sili, povečuje brezposelnostin eo ipso razkraja kolektivno/solidarno moč delavcev).V Veliki Britaniji je takšno monetarno politiko uvedla vladaMargaret Thatcher, v ZDA je Paul Volcker (šef misterioznihZveznih rezerv) močno zvišal obrestne mere leta 1979 (in stem spravil na kolena večino držav drugega in tretjega sveta,vključno z Jugoslavijo), v <strong>za</strong>hodni Evropi pa je v sedemdesetihletih to delo zgledno opravila nemška centralna banka. Gledena vse to vsekakor ni čudno, da vladajoči (v bistvu precej taneksloj najbogatejših plenilcev, lopovov in prevarantov) takozelo vztrajajo, da morajo biti centralne banke samostojne alineodvisne od »politike«. Eden izmed ključnih vzvodov kapitalističneoblasti mora namreč ostati v domeni peščice posvečenih,čim dlje od oči in ušes »nestrokovne« javnosti (terseveda od demokracije).Kulturni boji (novih družbenih gibanj) so v primerjaviz delavskimi upori, ki so bili neusmiljeno <strong>za</strong>trti, dosegli večuspehov, čeravno so se tudi ti soočili z nasprotnikom, ki se munajvečkrat reče »novi konservativizem«, oznako, ki pokriva65
- Page 1 and 2:
ISSN 0034-690 X20121letnik 63Revija
- Page 3:
Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 6:
Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 9 and 10:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 11 and 12:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 13 and 14:
Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 15 and 16: Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 17 and 18: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 19 and 20: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 21 and 22: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 23 and 24: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 25 and 26: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 27 and 28: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 29 and 30: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 31 and 32: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 33 and 34: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 35 and 36: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 37 and 38: PPNMiran Mitar, Boštjan Žnidarši
- Page 39 and 40: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 41 and 42: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 43 and 44: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 45 and 46: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 47 and 48: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 49 and 50: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 51 and 52: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 53 and 54: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 55 and 56: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 57 and 58: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 59 and 60: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 61 and 62: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 63 and 64: Pregled strokovnih člankovv revni
- Page 65: Prikazi, ocene, recenzijeDaniel Coh
- Page 69 and 70: Prikazi, ocene, recenzijeRobert J.
- Page 71 and 72: Prikazi, ocene, recenzijePo Le Blan
- Page 73 and 74: Prikazi, ocene, recenzijeekološke
- Page 75 and 76: Zapisiin demokratične oblike druž
- Page 77 and 78: Zapisilovanje državljanov s polici
- Page 79 and 80: Zapisišanje tega zaupanja. Medtem
- Page 81 and 82: Nove knjigev knjižnicah Inštituta
- Page 83: Nove knjigeGlasgow, N. A.: What suc