Revija 1, 2012 - Ministrstvo za notranje zadeve

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 14-26obraze romarjev in blagoslavlja sveto pot, ki vodi k njemu inki je seveda brez konca in kraja (»absolutno« je pač noumen,Ding an sich, tj. stvar sama na sebi, ne pa fenomen), njena poimenovanjapa se v času spreminjajo: »napredek«, 42 »razvoj«, 43»globalizacija« … Sicer pa imena tako in tako niso važna,ključno je to, kar označujejo (ali vsaj obljubljajo), namreč stalnopovečevanje materialne blaginje, najprej, razumljivo, tistihzgoraj (najbolj pobožnih ali morda celo predestiniranih), natopa postopoma – potrpljenje je božja mast! – še onih spodaj(trickle down effect). Nič manj pomembno pa ni to, kar je natej poti treba početi: delati! Delo osvobaja, če ne drugače, pavsaj tako, da ti prinese zaslužek (bolje delaš, višji je) in s temvsaj aproksimacijo udeleženosti v transcendentnem bistvu (jekaj lepšega od tega, da se zvečer vrneš domov prijetno utrujenin – preden začneš gledati televizijo – preveriš dvigajoče sestanje na bančnem računu?). Delo menda moralno izboljšujeali povzdiguje (in extremis pa tudi odrešuje) človeka. In ševeč, delo pokaže, kdo je resnično veren, pravoveren, kdo paje krivo- ali narobeveren ali celo neveren in eo ipso goden zazasluženo kazen: kdor ne dela, naj ne je! Z drugimi besedami:smrt lenuhom, ki se norčujejo iz svetega! Prezir in sovraštvodo vseh, ki se nesramno rogajo kultu dela(vca). Ki neracionalnozapravljajo svojo čas z dejavnostmi, v katerih – samo pomislite!– samo oni sami vidijo vrednoto, smisel, odtis lastnesvobode (oziroma samodoločanja) ali korist. Ki svojega življenjane posvečajo delanju, kopičenju in oplajanju denarja. Ki seneolikano posmehujejo bogatašem (vernikom par excellence),o katerih celo trdijo, da je njihovo premoženje odblesk zločinovin da torej sploh ni zares njihovo (ker imajo ali prejemajoveč, kot bi jim – pravno, moralno, politično ali ekonomsko– smelo pripadati) oziroma je njihovo zgolj po zaslugi globokozakoreninjene pravne zmote, splošne zaslepljenosti, ki vsajdeloma izvira tudi iz veljavnih zakonskih predpisov …42Ideja napredka, ki izvira iz razsvetljenstva (in je torej stara komajkakšnih dvesto let), je nedvomno pomembna opora kapitalističneideologije: »Tiha predpostavka kapitalizma je, da se svet razvijaproti boljši, svetlejši prihodnosti in da je motor tega napredovanjagospodarska rast, torej širjenje obsega blaga in storitev, ki soljudem na voljo. V tem procesu lahko sicer pride do občasnih motenj,recimo v obliki periodičnih recesij, toda sila vztrajnosti nasnenehno potiska naprej.« (Hamilton 2007: 93.)43Latuche (2009: 25) opozarja, da je »razvoj« precej varljiv, celosprevržen koncept: »Ker pri žrtvi onesposobi zmožnost presojein anestezira njeno kritično mišljenje, odlično izpelje ideološkonavidezno delo, ki ga nalagamo ‘psom čuvajem’ (Nizan) ali ‘čistilcemimperija’ (Brecht), da bi vzpostavili konsenz med nasprotnimistranmi: izraze, kakršni so akumulacija kapitala, izkoriščanjedelovne sile, zahodni imperializem ali svetovna nadvlada, ki soresnica razvoja in globalizacije, pa bi tisti, ki so na napačni stranirazrednega boja in svetovne ekonomske vojne, upravičeno insamodejno zavrnili. Mojstrovina te mistifikacijske umetnosti jeneizpodbitno ‘trajnostni razvoj’.«V redu. Ampak kako je potem mogoče, da je prav iz tegaskorajda idilično soglasnega dobrega (na katerega ne prisegajole bogati, marveč večinoma tudi revni in oni vmes, milijonarjina čakanju) izšlo tolikšno zlo in gorje, na primer kolonializem,imperializem, suženjstvo, 44 eksploatacija mezdnih(formalno svobodnih) delavcev, vojne (katerih kulminacijaje vsekakor mesarsko dvajseto stoletje), konvencionalni (inorganizirani) kriminal šibkih in močnih, odtujenost (»alienacija«),reifikacija, megalomanska revščina (oziroma socialno-ekonomskapolarizacija 45 ), uničevanje in onesnaževanjenarave … Je morda tudi tokrat triumfiral zlodej, ki se znaneverjetno vešče skrivati za zapeljivimi maskami dobrega?So ljudje prenaglo pokopali krščanskega boga, ki je bil, karse dela tiče, zgledno varčen in učinkovit (delal je – in še to lez besedami! – pičlih šest dni, nato pa se je sproščeno predalbrezdelju)? So ravnali nepremišljeno, ko so zavrgli modroststarih, ki so »bogastvo« enačili z nedelom (svobodo), delopa z »revščino« (oziroma nujnostjo, s katero se morajo pečatisužnji)? Ali pa je problem v tem, da smo pozabili, da je»trdo« (heteronomno ali abstraktno) delo ena izmed najboljzahrbtnih oblik »lenobe« (vsaj v razmerju do vsega tistega,kar je človeško najbolj dragoceno), zasvojenosti, samopozabeali samozatajevanja, da delo nikakor ni svobodna »opcija«,marveč naravna nuja (ki jo je mogoče – in tudi zaželeno! –44O ekonomski vlogi suženjstva v »moderni republiki lastnine« glejHardt in Negri 2010: 74–80. Čeprav je suženjstvo v očitnem protislovjuz ideologijo »svobodnega« dela – oziroma posameznika kotlastnika samega sebe (svoje delovne sile, ki jo menjava za mezdo)–, je odigralo pomembno vlogo v razvoju kapitalistične ekonomije:»Ko pa razširimo svoj pogled in ugotovimo, da so kontekst, bistvenza rojstvo in rast kapitala, široki krogotoki prehajanja ljudi,bogastva in blaga, ki segajo daleč onkraj Evrope, lahko vidimo, daje suženjstvo popolnoma integrirano v kapitalistično produkcijo,vsaj v 18. in večjem delu 19. stoletja.« (Hardt in Negri 2010: 76.)45Wallerstein (2004: 160–161) poudarja, da je kapitalistična ekonomijaustvarila največjo geografsko polarizacijo bogastva in privilegijev,kar jih je svet kdaj poznal: »O kapitalističnem svetovnemsistemu lahko razmišljamo kot o socialno tridelnem sistemu,(simbolično) razdeljenem na 1 odstotek na vrhu, 19 odstotkovkadrov in 80 odstotkov na dnu. Dodajmo temu še prostorski element,ki smo ga že omenjali. V mejah enotnega sistema, tj. kapitalističnesvetovne ekonomije, teh 19 odstotkov ni razvrščenihenakomerno med vse politične enote, temveč so zbrani le v nekaterihizmed njih.« Pisec (2004: 162)opozarja, da ima ravno zasistemske kadre »demokracija« zelo pomembno mesto na lestvicivrednot: »In čeprav je demokratizacija v zadnjih dvesto letih koristilale hipotetičnim 19 odstotkom svetovnega prebivalstva, je bilaza vrhnji 1 odstotek zelo draga in zanjo je šel precejšen del pogače.Če bi iz 19 odstotkov nastalo 29 odstotkov (kaj šele, če bi nastalo89 odstotkov), ne bi za privilegirance ostalo nič. Če smo čistokonkretni, nič več ne bi bilo nepretrgane akumulacije kapitala, karje, konec koncev, raison d'être kapitalistične svetovne ekonomije.«O moralnih vidikih soobstoja absolutnega bogastva in absolutnerevščine glej Singer 2008: 213–219.24