Revija 1, 2012 - Ministrstvo za notranje zadeve

Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektiviskih banalnosti, z vseh strani gomazeča negotovost ter raznolikialternativni načini organiziranja zasebnosti, intimnosti in seksualnosti,za nameček pa se na to trdoživo institucijo naslavljajočedalje zahtevnejše naloge, kajpak tudi v zvezi z »optimalno«vzgojo otroka (dragocenosti par excellence), kar številne zmedenestarše sili v blodeče tavanje po labirintih vsakovrstnihstrokovnih nasvetov in konkretnih zgledov (ob čemer se zastavlja»nemogoče« vprašanje, kdo naj vzgaja vzgojitelje). ZaKatoliško cerkev se zdi, da se po eni strani še najbolj zagnanoubada s finančnimi, poslovnimi in politikantskimi zadevami,po drugi strani pa se utaplja v močvari pedofilskih afer (celo papež– torej sam sveti oče in ekskluzivni zastopnik transcendentnegaOčeta – je bil nedavno deležen tožbe na Mednarodnemkazenskem sodišču zaradi zločina proti človečnosti). Šolniki sepritožujejo nad svojimi razvajenimi, neubogljivimi ali »samo«nezainteresiranimi klienti. Ugled osrednjih ustanov »demokratične«države, obdanih z gosto meglo korupcije, je na osupljivo(a vendarle upravičeno) nizki ravni. Poslovnim elitam se še najboljprilega oznaka »kriminalno odličništvo«. Kazenskopravnisistem plava v oblakih, njegove vezi s sidrišči v neformalnihmehanizmih nadzora nad kriminalnimi pojavi (in njihovimiakterji) so vse bolj razrahljane. Obvladovanje »rizičnih« kategorijne temelji na nravni »vzgoji srca«, ampak predvsem naizolaciji, segregaciji in kvazivojaških intervencijah v žarišča nemirov,tj. predvsem na taki ali drugačni inkarceraciji (na primerv zaporih za kriminalce in nezaželene priseljence ali v getu, kije dandanes ključno odlagališče odvečnega prebivalstva). Nadrugi strani pa novinarji obsedeno (a najbrž v skladu z določilicehovskega etičnega kodeksa) tekajo za notoričnimi lopovi inprevaranti, da bi od njih prejeli medijsko vročo izjavo, dobriin pošteni mali ljudje pa jih volijo in ponižno moledujejo zadrobne pozornosti … Naj nadaljujemo?Toda to je le ena plat medalje. Obstaja še druga (ali nemaracelo več njih), vsaj navidezno lepša, tesno zraščena z družbenimisegmenti, ki utelešajo kulturni napredek, avantgardnoozaveščenost, »bazično« zadovoljstvo (ki neredko preskoči vsrečo) in še posebej relativno udoben materialni standard. Vtovrstnih (liberalno- ali socialnodemokratskih) kontekstih sene govori o krizi (ali celo zatonu) tradicionalne, monolitne inzatiralske morale, marveč dosti bolj o revitalizaciji (ali celo inovaciji)»etičnega«, 30 tj. o vzniku novih vrednotno-normativnihorientacij, ki postopoma nadomeščajo stare, za katerimi v bistvuni vredno žalovati. Če poenostavimo: postmoderna etikaje pluralna, spoštljiva do različnosti in drugačnosti, nespoštljivapa je do rasizma, seksizma in drugih podobnih »izmov«, še najboljdo vsakršnega prisilnega kolektivizma ali »totalitarizma«(ki je v tej optiki soglasno dojet kot zlo z največjo mogočo začetnico31 ). V tem pogledu se lahko vselej ponosno pokaže na30Za zgoščen opis postmoderne etike glej Lipovetsky 1992: 11–25.31»To nam v glavo vbijajo zadnjih petnajst let: vsak revolucionarniizboljšani položaj otrok, žensk, spolnih in drugih manjšin …Postmoderna etika je zlahka združljiva z živopisno mavricoživljenjskih slogov, identitetnih politik, telesnih videzov in eksistencialniheksperimentov … Nad vsem tem brbotanjem »civilne«družbe pa vihra mogočen prapor, ki zavezuje vse in nakaterem piše »človekove pravice«. Te niso več le obledela črkana papirju, ampak nekaj, kar ima dovolj očitne konsekvence:v njihovem imenu se organizirajo vojaški pohodi (humanitarneintervencije) zoper kriminalne oblastnike, s čimer se liberalnademokracija zlagoma, a zanesljivo (čeprav ne tako naglokakor tržna ekonomija) širi po vsem svetu (in radostno oznanjakonec zgodovine, politike in ideologije, torej vsega tistega,kar »nas razdvaja«). A to še ni vse. Postmoderna etika ima vsvojem rokavu še vrsto drugih adutov. Pomislimo na ostrenjeekološke zavesti, sortiranje in recikliranje odpadkov (poglavitnegaproizvoda kapitalističnega gospodarstva), varčevanje zenergijo, skesane avtomobiliste na kolesih ali celo pešpoteh …Ne prezrimo povečane skrbi za zdravje (in čilost), ki se kaže,denimo, v sistematičnem preganjanju kadilcev, kampanjah zapreprečevanje debelosti, boju zoper prepovedane droge, medicinskoneoporečnem prehranjevanju, konstruktivno rekreativnemali »aktivnem« preživljanju prostega časa … Ozrimo sena podjetja: njihovi upravljavci zdaj z vso resnostjo poudarjajo»družbeno odgovornost« in »sonaravni razvoj«, obžalujejoneobzirno izkoriščanje delovne sile, zaposlenim srečnežemobljubljajo trajno osebnostno rast in mamljive poklicne izziveoziroma možnost kreativnega, samostojnega, nekonvencionalnega,zabavnega, timskega, odgovornega dela … Ne pozabimona brstenje etičnih komisij in kodeksov, ki normativno uokvirjajoprimerno opravljanje različnih poklicev (ha, imajo ga celoadvokati!). Se mar res še komu kolca po starokopitni, ozkosrčni,togi morali, ki je surovo teptala željo, užitek, svobodo izbire, 32projekt, ki ga označijo kot ‘utopičnega’, se sprevrže, nam pravijo, vtotalitarno moro. Vsako prizadevanje po uvedbi ideje pravičnostiali enakosti se sprevrže v zlo. Vsaka kolektivna volja do Dobregapovzroča Zlo.« (Badiou 1996: 15.)32V zvezi s »svobodo« velja razlikovati voljo kot preferenco (kar implicira,da subjekt daje prednost x pred Y) in voljo kot odločitev/odločenost: »Svobodna volja kot preferenca je nasprotje svobodnevolje kot odločitve; je svobodna volja, zvedena na kapricioznost,naključnost nagiba ali, še huje, na ozir na ugodje in udobje,komoditeto. ‘Raje’ se nasloni na naključno dozo ugodja, ki bi gautegnilo bolj nuditi eno kot drugo. Prav ta nagib in ozir sta tisto,kar preferenco postavlja nasproti ‘pravi’ svobodni odločitvi, kipač terja presekanje z ugodjem in nagibom.« (Dolar 2004: 155.)Pojem »svoboda« je sicer notorično večpomenski. Svobodo je, recimo,mogoče razumeti »negativno« kot odsotnost (naravnih aliumetnih) ovir, omejitev ali prisil (tako da lahko počneš, kar »seti zahoče«) ali »pozitivno«, kar pa med drugim pomeni: (a) zbirnotranjih moči ali zmožnosti (vključno s samokontrolo oziromaobvladovanjem naključnih vzgibov); (b) avtonomnost (vladanjesamemu sebi oziroma stanje, v katerem si posameznik sam postavljaideale, načela, pravila, cilje ali projekte); (c) pristnost želja,21