Revija 1, 2012 - Ministrstvo za notranje zadeve
Revija 1, 2012 - Ministrstvo za notranje zadeve Revija 1, 2012 - Ministrstvo za notranje zadeve
Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1, s. 14-26na kriminalne dogodke, prezre pa tisto, kar se redno in –podčrtajmo – v glavnem zakonito dogaja, namreč strukturnonasilje kapitalističnega sistema/ekonomije, na primer (nele nepravična, temveč že naravnost groteskna) porazdelitevbogastva, 15 dohodkov in heteronomnega dela (vključno sevedaz istovrstnim potrošništvom), ekološka škoda, skokovitonaraščanje »odvečne« populacije, stopnjujoče se poblagovljenjesveta, absurdno zaostrovanje konkurence, brezumni odbojiprodukcije, ki se trudi slediti profitni »logiki« (ali instrumentalni»ekonomski racionalnosti«) … Vsi ti – medsebojnovsekakor tesno prepleteni – pojavi ne lebdijo v zraku. Vselejse lahko oprejo na pravno-politični alibi, saj so sproščenougnezdeni na sončni strani »reda in zakonitosti«, kar pomeni,da jih varujejo rule of law (to je skoraj treba zapisati kar vangleščini), Rechtsstat (ta »pojem« bržčas najlepše zazveni vnemščini), policija (državna in zasebna), vojska (poklicna inpogodbena), tajne (in še bolj tajne) službe, sodišča, vrtoglavopreplačani advokati, pravne fakultete in celo »človekove pravice«(saj bojda ni mogoče zanikati, da so bogati in privilegiranivendarle tudi ljudje), za nameček pa še osrednji mediji,izobraževalni sistem, parlamentarne stranke, najrazličnejšistrokovnjaki in ne nazadnje mrzlična aktivnost množic, tj.delovnih ljudi, potrošniških občanov (ki – za razliko od britanskihizgrednikov – plačujejo za blago, ki so ga svobodnoizbrali glede na lastne preference, obenem pa še potrpežljivozbirajo točke in čakajo na morebitne gratis priboljške, nagradeza njihovo zvestobo in privrženost »stvari«) ter navsezadnjedružin, ki so – kot se rado reče – vrednotna srčika (ali ultimativni»življenjski smisel«) domala vsega, kar je pač treba početiin potrpeti, da bi se preživelo in po možnosti doživelo šečim več poljubov sreče (ali vsaj čim manj klofut nesreče). Topa implicira, da bo sleherni zares radikalni upor zoper (resdanadvse dinamični, celo permanentno »revolucionarni«) statusquo domala neizbežno dojet in ovrednoten kot »nasilje«, 16na primer zoper pravni sistem (oziroma njegov sveti temelj, tj.15»Premoženje najbogatejših treh ljudi na svetu je večje od skupnegaBDP najrevnejših 48 držav! Imetje najpremožnejših 15 posameznikovje vredno več od BDP vse podsaharske Afrike. Imetje najbogatejših32 ljudi na svetu je večje od BDP celotne Južne Azije.Lastnina najbogatejših 84 ljudi je vredna več od BDP Kitajske, kiima 1,2 milijarde prebivalcev! Za konec: 225 največjih premoženjje skupaj vrednih 1000 milijard dolarjev, kar je enako letnim dohodkom47 odstotkov najrevnejših ljudi po vsem svetu, se pravi2,5 milijarde ljudi! Poročilo iz leta 2001 pravi, da ima najbogatejšapetina svetovnega prebivalstva v lasti 86 odstotkov svetovnegaBDP, najrevnejša petina pa le en odstotek! Celotni dohodki vsehmanj razvitih držav, kar pomeni 609 milijonov ljudi, znašajo le169 milijard dolarjev, se pravi približno 15 odstotkov premoženjaprvih 200 multimilijarderjev (1135 milijard dolarjev) oziroma soenaki premoženju najbogatejših treh multimilijarderjev!« (Latouche2009: 16.)16O vlogi in različnih manifestacijah nasilja v okviru uporniškihpraks glej Žižek 2009: 472–488.lastninsko pravico), parlamentarno »demokracijo«, človekovo»svobodo«, ekonomsko »racionalnost«, družbenozgodovinski»napredek« in druge vrednote (ali kulturne pridobitve)zahodne civilizacije.Kakor koli že, jasen in razločen uvid v naravo (ki se ideološkokaže ali prezre kot »naravnost«) strukturnega nasilja(in njegovih raznovrstnih vsakdanjih reperkusij) bistvenopredrugači prevladujoče dojemanje »prava«. V kriminološkihperspektivah je po običaju v ospredju kazenskopravnisistem, vključno z njegovo normativno substanco, ki nastopabodisi kot relativno nevtralno ogrodje (z zagroženimi formalnimisankcijami zavarovano skladišče soglasnih – oziromav skrajnem primeru vsaj minimalnih ali abstraktnih – normativnihoprijemališč »skupne moralne zavesti«, consciencecollective, ki je podlaga »mehanske solidarnosti«) bodisi kotpredmet zdaj blage/dobronamerne, zdaj ostrejše kritike, in sicerzaradi »načelne« selektivnosti ali razredne pristranskostiveljavnih inkriminacij (na ravni formulacije, interpretacije inaplikacije), dokaj pogosto pa tudi zaradi njihove arhaičnosti(konservativnosti) ali liberalnosti (pomislimo na največkratprecej vroče polemike v zvezi s splavom, evtanazijo in uživanjemprepovedanih drog). Ko pa gre za strukturno nasilje(s katerim imamo opravka tako rekoč vsak dan, čeprav ne vsina enak način in v enaki meri), ni pod vprašajem le kazenskopravo, temveč že »pravo kot tako«, v prvi vrsti pravica dozasebne lastnine, ki (kot transcendentalni pogoj možnosti)dopušča varno in donosno izkoriščanje, zatiranje, uničevanje,izključevanje ali krajo tistega (na primer naravnega in kulturnegabogastva), kar bi moralo biti skupno, javno ali osebno(problem, skratka, ni primarno v tem, da njegovi akterji nisoformalno ali neformalno sankcionirani, marveč dosti bolj vtem, da so celo sistematično nagrajevani, in to na račun in vškodo večine). Ob vsem tem je seveda skrajno čudno, da jepravo tako redko izpostavljeno radikalnim kritikam, ki se neprimernorajši lepijo na »kapitalizem«, »tajkune« (tj. »slabe«,normativno oporečne bogataše), »moralni hazard« finančnihin bančnih čarodejev … Razlogov za to nezaslišano prizanesljivost(ali celo slepoto) je gotovo več, na primer: (a) trdoživatradicija »republike lastnine« (Hardt in Negri); 17 (b) izdatna17Hardt in Negri (2010: 22) opozarjata, da so vse tri velike meščanskerevolucije (angleška, ameriška in francoska) merile, sprožilein utrdile predvsem »republiko lastnine« (ne pa svobode, enakostiin bratstva/solidarnosti): »V vsakem primeru sta bila namenvzpostavitve ustavnega reda in vladavine prava obramba privatnelastnine in njeno upravičevanje.« To pa je tudi ključni razlog,zaradi katerega haitijska revolucija, ki je osvobodila sužnje (inse s tem pregrešila zoper vladavino lastnine), ni bila sprejeta vpanteon modernih republikanskih prevratov: »Sklepanje je tukajpreprosto: republika mora varovati privatno lastnino; sužnji soprivatna lastnina; zato mora republikanizem nasprotovati osvobajanjusužnjev. S primerom Haitija je republikansko pretvarjanje,da se cenita svoboda in enakost, dejansko prišlo v neposre-18
Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektivipodpora, ki jo zagotavljajo drugi »ideološki aparati države«(še posebej pa »organski intelektualci« vladajočih razredov);(c) nepreglednost, pogosto težko (če sploh) razumljivo ubesedenjein še zlasti vrtoglava »produktivnost« izdelovanjapredpisov; 18 (č) mistifikacija prava kot znanosti ali nečesa, karlahko pravilno razumejo, tolmačijo in uporabljajo zgolj strokovnjaki,šolani pravniki (ki so se pripravljeni – za močnejši»umetniški« vtis na sodiščih – celo našemiti v kvazivampirskaali duhovniška oblačila); (d) potreba ljudi, da si v domišljijiustvarijo nekakšno sanjsko (harmonično ali idilično) pokrajino,v kateri ne vladajo (tako ali drugače »pokvarjeni«) ljudje,ampak visokoleteča načela, domala vsem ljub(k)i ideali tersplošne in abstraktne (z angelsko čistostjo obsijane) normativneentitete; (e) formalizem, ki vse pravne subjekte (nosilcelastninske pravice) obravnava (in načeloma tudi varuje) kotenake, tj. ne glede na to, kaj dejansko imajo …In še huje, meščansko pravo ne omogoča le zakonitega ropanja,marveč tudi varuje plen kot nekaj, do česar ima ponosnilastnik ekskluzivno pravico (uživanja, uporabljanja in razpolaganja)in kar lahko celo prenese na potomce (ki se potemtakemže rodijo bogati ali vsaj zavidljivo premožni), s čimer jezagotovljena zasebna/izključujoča koncentracija materialnihvirov na srednji ali dolgi rok. Tako se (s političnimi zakonizačarani) krog veselo sklene. Bogataši imajo namreč privilegij,da svobodno ravnajo z najmočnejšim, najpriljubljenejšimorodjem/orožjem, kar si jih je mogoče zamisliti, namreč z denarjem,s katerim si je mogoče priskrbeti ne le najbolj ekstravagantneprimerke in odmerke luksuza (ki logično vključujetudi sex & love storitve), ampak se tudi prikupiti množicam(na primer z lastništvom priljubljenega športnega kluba, najrajenogomet- nega), delovati moralno 19 (na primer pomagatinadarjenim, revnim ali še kako drugače ubogim), kupovatiparlamentarne stranke in politike 20 (ki potem hvaležno poskrbijo,da okorni pravni udi niso v napoto nevidni tržni roki, daobdavčitve niso previsoke, da so širokogrudne subvencije »racionalno«porazdeljene …), izsiljevati vlade, financirati nevladneorganizacije, 21 odpirati nova delovna mesta, sponzoriratikulturne, umetniške ali ekološke projekte in še posebej medije(kajpak z oglaševanjem, ki med drugim deluje kot osupljivoprepričljiva volilna kampanja in continuo), prejemati vso podnonasprotje z vladavino lastnine – in lastnina prevlada.« (Hardtin Negri 2010: 26.)18Petrovčič (2011: 27) navaja osupljiv podatek, da velja v Sloveniji807 zakonov, 13.905 podzakonskih aktov in 2218 mednarodnihpogodb. Ni malo za dobra dva milijona ljudi, mar ne?19O povezavi med bogastvom in moralo glej Adorno 2007: 207–210.20O vlogi denarja v severnoameriški »demokraciji« glej Starikov2011: 63–83.21V zvezi s financiranjem mednarodnih nevladnih organizacij glejStarikov 2011: 158–168.trebno oskrbo (pre)dobro plačanih strokovnjakov (na primerza odnose z javnostmi, sodišči, davkarijo, bankami, delavci …)in tako dalje. Na kratko: »javno« pravo je v ključnih razsežnostihbistveno zasebno (načeloma bi kajpada pričakovali ravnoobratno situacijo), tj. v prid lastnikom, okrašenih z avreolo posvečenostiali nedotakljivosti. In še več: v normativnih »virih«shranjeno pravo se prikazuje kot emanacija »države«, nosilca(ali fiktivno personifikacijo) »suverenosti«, ki so kot transcendencasui generis dviguje nad imanentno družbeno ravnino,med to »božjo« besedo (ali »postavo«) in »verniki« (čredaminebogljenih ovac) pa se vrine še »cerkev«, katere duhovščino(»pastirje« in »ovne vodnike«) tvorijo pravniki, razporejeni pojavnem in zasebnem sektorju (na primer v vlogi advokatov, kizastopajo ali zagovarjajo laike v sodnih obredih ali »mašah«,ali kot najeta uradniška delovna sila v državnih organih in privatnihpodjetjih). Na ta način (namreč z de facto pravniško»monopolizacijo«) dobi buržoazno pravo še dodano zaščito,krepak, že skoraj nepredušen varovalni oklep, ki je skovan izmaterialnih in statusnih interesov navadno zgledno indoktriniranih»klerikov« ali vsaj zadosti ciničnih oziroma zavidljivoplačanih kadrov, še zlasti pa absolutno/groteskno preplačanih»prostih strelcev« v mučno razbohoteni privatni »industrijipravnih storitev« (ki pa vendarle pogosto dosti bolj spominjana business as usual).Morala »v akciji« (in etike »na čakanju«)Obsojanje bogatašev 22 (in privatnega bogastva, njihovenajpomembnejše lastnosti) je neredko – zlasti v krogih uglednih,izobraženih in odgovornih ljudi, ki jim »ni vseeno« –ožigosano kot populistično moraliziranje, kar pa ne velja zaistovrstno grajanje statusno nižje razvrščenih smrtnikov, okaterih se širi obtožujoči ali vsaj utemeljeno sumničavi glas,češ da so leni, goljufivi ali še drugače nravno oporečni, zatojih je treba s »palico« (njena disciplinsko najbolj učinkovitarazličica je strah 23 pred brezposelnostjo, revščino in pomanj-22»Naš čas prenaša eno samo vrsto bogatašev, namreč takšne, ki sesramujejo svojega bogastva. Ko o nekom slišimo, da ‘je zelo bogat’,imamo pri tem takoj enak občutek kot ob pogledu na odvratnobolezensko nabrekanje, denimo debelost ali vodenico: na silo semoramo spomniti svoje človečnosti, da bomo lahko s tem bogatašemobčevali tako, da ne bo opazil naših občutkov gnusa.« (Nietzsche205: 531.)23Bembič (2011: 219–224) opozarja, da je ravno potreba (vladajočih)po tovrstni palici ključni razlog odpora kapitalističnegarazreda do imperativa polne zaposlenosti in relativno visokegagmotnega standarda (družbenoekonomske varnosti) delavskihmnožic, ne nazadnje pa pojasnjuje tudi politični poraz keynesovskegaprojekta. Izkazalo se je namreč, da posplošena in pravzapravcelo zavidljiva ekonomska varnost (po drugi svetovni vojni)ni »udomačila« delavcev (v toplih nedrih »razrednega kompromisa«in »socialne države«), ampak je (posebej v šestdesetih letih)19
- Page 1 and 2: ISSN 0034-690 X20121letnik 63Revija
- Page 3: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 6: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 9 and 10: Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 11 and 12: Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 13 and 14: Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 15 and 16: Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 17 and 18: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 19: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 23 and 24: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 25 and 26: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 27 and 28: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 29 and 30: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 31 and 32: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 33 and 34: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 35 and 36: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 37 and 38: PPNMiran Mitar, Boštjan Žnidarši
- Page 39 and 40: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 41 and 42: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 43 and 44: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 45 and 46: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 47 and 48: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 49 and 50: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 51 and 52: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 53 and 54: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 55 and 56: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 57 and 58: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 59 and 60: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 61 and 62: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 63 and 64: Pregled strokovnih člankovv revni
- Page 65 and 66: Prikazi, ocene, recenzijeDaniel Coh
- Page 67 and 68: Prikazi, ocene, recenzijeodpravo al
- Page 69 and 70: Prikazi, ocene, recenzijeRobert J.
Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektivipodpora, ki jo <strong>za</strong>gotavljajo drugi »ideološki aparati države«(še posebej pa »organski intelektualci« vladajočih razredov);(c) nepreglednost, pogosto težko (če sploh) razumljivo ubesedenjein še zlasti vrtoglava »produktivnost« izdelovanjapredpisov; 18 (č) mistifikacija prava kot znanosti ali nečesa, karlahko pravilno razumejo, tolmačijo in uporabljajo zgolj strokovnjaki,šolani pravniki (ki so se pripravljeni – <strong>za</strong> močnejši»umetniški« vtis na sodiščih – celo našemiti v kvazivampirskaali duhovniška oblačila); (d) potreba ljudi, da si v domišljijiustvarijo nekakšno sanjsko (harmonično ali idilično) pokrajino,v kateri ne vladajo (tako ali drugače »pokvarjeni«) ljudje,ampak visokoleteča načela, domala vsem ljub(k)i ideali tersplošne in abstraktne (z angelsko čistostjo obsijane) normativneentitete; (e) formalizem, ki vse pravne subjekte (nosilcelastninske pravice) obravnava (in načeloma tudi varuje) kotenake, tj. ne glede na to, kaj dejansko imajo …In še huje, meščansko pravo ne omogoča le <strong>za</strong>konitega ropanja,marveč tudi varuje plen kot nekaj, do česar ima ponosnilastnik ekskluzivno pravico (uživanja, uporabljanja in razpolaganja)in kar lahko celo prenese na potomce (ki se potemtakemže rodijo bogati ali vsaj <strong>za</strong>vidljivo premožni), s čimer je<strong>za</strong>gotovljena <strong>za</strong>sebna/izključujoča koncentracija materialnihvirov na srednji ali dolgi rok. Tako se (s političnimi <strong>za</strong>koni<strong>za</strong>čarani) krog veselo sklene. Bogataši imajo namreč privilegij,da svobodno ravnajo z najmočnejšim, najpriljubljenejšimorodjem/orožjem, kar si jih je mogoče <strong>za</strong>misliti, namreč z denarjem,s katerim si je mogoče priskrbeti ne le najbolj ekstravagantneprimerke in odmerke luksu<strong>za</strong> (ki logično vključujetudi sex & love storitve), ampak se tudi prikupiti množicam(na primer z lastništvom priljubljenega športnega kluba, najrajenogomet- nega), delovati moralno 19 (na primer pomagatinadarjenim, revnim ali še kako drugače ubogim), kupovatiparlamentarne stranke in politike 20 (ki potem hvaležno poskrbijo,da okorni pravni udi niso v napoto nevidni tržni roki, daobdavčitve niso previsoke, da so širokogrudne subvencije »racionalno«porazdeljene …), izsiljevati vlade, financirati nevladneorgani<strong>za</strong>cije, 21 odpirati nova delovna mesta, sponzoriratikulturne, umetniške ali ekološke projekte in še posebej medije(kajpak z oglaševanjem, ki med drugim deluje kot osupljivoprepričljiva volilna kampanja in continuo), prejemati vso podnonasprotje z vladavino lastnine – in lastnina prevlada.« (Hardtin Negri 2010: 26.)18Petrovčič (2011: 27) navaja osupljiv podatek, da velja v Sloveniji807 <strong>za</strong>konov, 13.905 pod<strong>za</strong>konskih aktov in 2218 mednarodnihpogodb. Ni malo <strong>za</strong> dobra dva milijona ljudi, mar ne?19O pove<strong>za</strong>vi med bogastvom in moralo glej Adorno 2007: 207–210.20O vlogi denarja v severnoameriški »demokraciji« glej Starikov2011: 63–83.21V zvezi s financiranjem mednarodnih nevladnih organi<strong>za</strong>cij glejStarikov 2011: 158–168.trebno oskrbo (pre)dobro plačanih strokovnjakov (na primer<strong>za</strong> odnose z javnostmi, sodišči, davkarijo, bankami, delavci …)in tako dalje. Na kratko: »javno« pravo je v ključnih razsežnostihbistveno <strong>za</strong>sebno (načeloma bi kajpada pričakovali ravnoobratno situacijo), tj. v prid lastnikom, okrašenih z avreolo posvečenostiali nedotakljivosti. In še več: v normativnih »virih«shranjeno pravo se prikazuje kot emanacija »države«, nosilca(ali fiktivno personifikacijo) »suverenosti«, ki so kot transcendencasui generis dviguje nad imanentno družbeno ravnino,med to »božjo« besedo (ali »postavo«) in »verniki« (čredaminebogljenih ovac) pa se vrine še »cerkev«, katere duhovščino(»pastirje« in »ovne vodnike«) tvorijo pravniki, razporejeni pojavnem in <strong>za</strong>sebnem sektorju (na primer v vlogi advokatov, ki<strong>za</strong>stopajo ali <strong>za</strong>govarjajo laike v sodnih obredih ali »mašah«,ali kot najeta uradniška delovna sila v državnih organih in privatnihpodjetjih). Na ta način (namreč z de facto pravniško»monopoli<strong>za</strong>cijo«) dobi buržoazno pravo še dodano <strong>za</strong>ščito,krepak, že skoraj nepredušen varovalni oklep, ki je skovan izmaterialnih in statusnih interesov navadno zgledno indoktriniranih»klerikov« ali vsaj <strong>za</strong>dosti ciničnih oziroma <strong>za</strong>vidljivoplačanih kadrov, še zlasti pa absolutno/groteskno preplačanih»prostih strelcev« v mučno razbohoteni privatni »industrijipravnih storitev« (ki pa vendarle pogosto dosti bolj spominjana business as usual).Morala »v akciji« (in etike »na čakanju«)Obsojanje bogatašev 22 (in privatnega bogastva, njihovenajpomembnejše lastnosti) je neredko – zlasti v krogih uglednih,izobraženih in odgovornih ljudi, ki jim »ni vseeno« –ožigosano kot populistično moraliziranje, kar pa ne velja <strong>za</strong>istovrstno grajanje statusno nižje razvrščenih smrtnikov, okaterih se širi obtožujoči ali vsaj utemeljeno sumničavi glas,češ da so leni, goljufivi ali še drugače nravno oporečni, <strong>za</strong>tojih je treba s »palico« (njena disciplinsko najbolj učinkovitarazličica je strah 23 pred brezposelnostjo, revščino in pomanj-22»Naš čas prenaša eno samo vrsto bogatašev, namreč takšne, ki sesramujejo svojega bogastva. Ko o nekom slišimo, da ‘je zelo bogat’,imamo pri tem takoj enak občutek kot ob pogledu na odvratnobolezensko nabrekanje, denimo debelost ali vodenico: na silo semoramo spomniti svoje človečnosti, da bomo lahko s tem bogatašemobčevali tako, da ne bo opazil naših občutkov gnusa.« (Nietzsche205: 531.)23Bembič (2011: 219–224) opo<strong>za</strong>rja, da je ravno potreba (vladajočih)po tovrstni palici ključni razlog odpora kapitalističnegarazreda do imperativa polne <strong>za</strong>poslenosti in relativno visokegagmotnega standarda (družbenoekonomske varnosti) delavskihmnožic, ne na<strong>za</strong>dnje pa pojasnjuje tudi politični poraz keynesovskegaprojekta. Izka<strong>za</strong>lo se je namreč, da posplošena in prav<strong>za</strong>pravcelo <strong>za</strong>vidljiva ekonomska varnost (po drugi svetovni vojni)ni »udomačila« delavcev (v toplih nedrih »razrednega kompromisa«in »socialne države«), ampak je (posebej v šestdesetih letih)19
Change language