<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / <strong>2012</strong> / 1, s. 14-26nju z njimi zlepljenih naporov, živčnega hitenja, odtujenostiali negativnih emocij; (d) sklicevanje na domnevno univer<strong>za</strong>lnenormativne smernice (na primer na »človekove pravice«),vse bolj priljubljeno »moralo žrtev«, tolerantni »multikulturalizem«ali etiko »spoštovanja razlik«; (e) interesno (»egoistično«)ali instrumentalno (v službi služenja denarja), vendar časovnoin energijsko nadvse angažirano sodelovanje v moralnonizkointenzivnem »življenjskem toku«, ki ga prelamljajo sporadičniizbruhi – navadno medijsko izzvanega – ogorčenja,podkletenega z rutinskim brbotanjem resentimenta, neredkoskritega <strong>za</strong> trpko masko resignacije; (f) bolj ali manj dosledenizstop (»eksodus«) iz dominantnih vrednoteno-normativnihparadigem oziroma selitev na teren alternativnih (sistemskodeviantnih 7 ) teorij in praks; (g) sestop v nihilizem (voljodo niča), ki pa ima seveda celo vrsto pojavnih manifestacij(vključno z najbolj negativnimi in destruktivnimi 8 ). In takonaprej (bi morali <strong>za</strong>pisati »na<strong>za</strong>j«?).Pravo ni pravoPomislimo na »izgrede« v Veliki Britaniji (poudarek je sevedana pridevniku), ki so privlekli na dan (namreč v ospredje– resda relativno kratkotrajne – medijske pozornosti) domalavse ključne ideje iz orožarne prevladujočih kriminoloških teorijin z njimi zlepljenih sugestij o tehnično ali etično dobrihpraksah (bodisi preventivnih bodisi <strong>za</strong>tiralnih). Nekateri soizpostavili moralne pomanjkljivosti plenilske, roparske, nasilniškein vandalske drhali, tj. zvečine mladostnikov, ki daso leni, neodgovorni, divjaški, nezmerni, sprijaznjeni z odvisnostjood »socialne pomoči« ali celo odkrito sovražni dokulturnih vrednot lojalne večine (pripadnikov »organiziranenedolžnosti« 9 ), drugi pa so usmerili obtožujoči prst na njihovestarše (oziroma na bolj ali manj »disfunkcionalne družinskecelice«), katerih krivda naj bi bila v tem, da svojim otrokomniso znali ali zmogli vcepiti veljavnih vedenjskih pravil indružbeno sprejemljivih življenjskih ciljev (oziroma jih pri-7O zgodovinskih primerih alternativnih skupnosti ali »osvobojenih«prostorih glej Žižek 2004: 5–9. Pisec (2004: 7) v zvezi s tempoudarja, da velja – glede na to, da kapitalizem strukturira celotočloveške civili<strong>za</strong>cije – vsako »komunistično« ozemlje šteti <strong>za</strong> osvobojeno:»V tem smislu moramo razumeti geslo Alaina Badiouja:mieux vaut un désastre qu'un désêtre, ki je tako šokantno <strong>za</strong> liberalnosenzibilnost: najhujši stalinistični teror je boljši kot najboljliberalna kapitalistična demokracija. Seveda je v trenutku, ko primerjamopozitivno vsebino obeh, država blaginje kapitalističnedemokracije neprimerljivo boljša – stalinistični 'totalitarizem'odkupi njegov formalni vidik, prostor, ki ga odpre.«8Za natančno politično in psihološko analizo značilno postmoderneganihilizma glej Sloterdijk 2009: 295–310.9Za podroben sociološki in psihološki oris »organizirane nedolžnosti«glej Bilwet 1999: 230–237.merno vzgojiti, učinkovito disciplinirati ali vsaj omejiti njihovo»izvorno samovoljnost« 10 ). V luči takih razlag se zdijorešitve, ki jih ponudi »desna« (ali »konservativna«) ideološkaopcija, dokaj logične (ali vsaj neproblematične <strong>za</strong> »zdravi razum«,common sense): država mora s svojimi represivnimi in»socialnimi« aparati ostreje/strožje obravnavati urbano nasiljeoziroma a- in antisocialno vedenje prestopnikov, katerihprimarni »problem« ni materialna prikrajšanost (deprivation),ampak moralna pokvarjenost/izprijenost (depravity), povsej verjetnosti podkletena še s pomanjkljivimi mentalnimizmožnostmi, <strong>za</strong>kaj to je edini način, da se <strong>za</strong>varuje »kakovostživljenja« vseh tistih, ki v glavnem pri<strong>za</strong>devno in vestno opravljajoosrednje družbene vloge/funkcije (in si potemtakem večkot <strong>za</strong>služijo, da to počnejo v civiliziranem, omikanem, spodobnem,urejenem in mirnem okolju). 11 Z »levega« brega jebilo slišati drugačne interpretacije. Čeravno se nasilje v splošnemkajpak ne odobrava (saj se šteje, da bi morali biti protesti»prekletih« – ponižanih in <strong>za</strong>tiranih – mirni in dostojanstveni,a hkrati vendarle dovolj medijsko privlačni, da ne bi izzveneli»v prazno«), so izgredniki (če odmislimo peščico »črnihovac«) prika<strong>za</strong>ni kot neke vrste žrtve, na primer policijskesurovosti (oziroma nasploh krivično selektivnega delovanjakazenskopravnih institucij), diskriminacije (eksplicitnega aliimplicitnega rasizma), kroničnega pomanjkanja »sprejemljivega«mezdnega dela, relativnih gmotnih (in posledično šestatusnih) deprivacij, ujetosti v brezizhodno eksistencialno situacijo(ki jih obsoja na bedno in nevidno životarjenje na dnuali obrobjih družbe »izobilja« ali »spektakla«), in to ob sinhronipolni vključenosti v potrošniško kulturo in njene fetiše,namreč kult bogastva, prestižne blagovne znamke, imperativ»esteti<strong>za</strong>cije sebstva«, storilnostno nadvse obteženi meščanski»hedonizem« … Na kratko: v tej perspektivi je poglavitni krivec»sistem« (oziroma njegove jedrne – ideološke, ekonomskein politične – sestavine), kar se še najpogosteje skrči natrditev, da kapitalizem ustvarja potrebe, želje in cilje, ki jih10Žižek (2011: 9) opo<strong>za</strong>rja, da to, v kar je usmerjena vzgoja človeškegaosebka (ter nato oblikovanje posameznikove individualnosti,racionalne svobode ter moralne avtonomnosti in odgovornosti),ni njegova živalska (nagonsko »programirana«) narava, marvečsvojevrstno vmesno (»denaturalizirano« ali »iztirjeno«) stanje,v katerem otrok po eni strani ni več zgolj žival, po drugi stranipa tudi še ni podružbljeno, kulturno bitje jezika: »Kant v svojihantropoloških spisih poudari, da človeška žival potrebuje pritiskdiscipline, da bi se ukrotila grozljiva 'samovoljnost', ki se zdi inherentnačloveški naravi – divje, nebrzdano nagnjenje k trmastemuvztrajanju pri svojem, ne glede na posledice.« O nadaljnjih implikacijahteze, da »je človek žival, ki potrebuje gospodarja« (ne le<strong>za</strong>to, ker mu manjkajo trdne biološke koordinate vedenjskih vzorcev,ampak <strong>za</strong>radi težavnega omejevanja in uravnavanja lastne»divje svobode«, vsaj v obdobju »nerazsvetljene nedoraslosti«),glej Žižek 2009(a): 189–194.11O razvoju, implikacijah in posledicah tovrstnih kriminološkihidej glej Wacquant 2008: 12–22.16
Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektivi(pre)mnogi ne morejo doseči, to pa krepi frustracije, <strong>za</strong>mere,<strong>za</strong>vist, agresijo in druge »negativne emocije«, ki in extremisprivedejo tudi do izbruhov množičnega divjanja, vključno sprotipravnim lovom na »svetlikajoče se objekte poželenja«.Predlagane rešitve niso presenečenje, saj se predvidljivo gibljejoznotraj standardnega socialdemokratskega imaginarija: večsocialne (in manj policijske ali kaznovalne) države, boj zoperbrezposelnost (odpiranje novih delovnih mest), vključevanjeizključenih, multikulturna strpnost (ali – v bolj ambicioznirazličici – odprtost do »drugačnosti« 12 ), pravičnejša porazdelitevmaterialnih virov, univer<strong>za</strong>lna ali vsaj državljanska»temeljna plača«, krepitev lokalnih skupnosti (oziroma vanjevtkanih neformalnih mehanizmov družbenega nadzorstva) …Toda pozor. Je sploh še smiselno razpravljati o tej tematiki?Izgredi so že spokojno pokopani v »preteklost« in torejbolj ali manj izbrisani iz »družbenega spomina«. Policija jebila že kmalu kos svojemu poslanstvu (<strong>za</strong>gotavljanju »redain miru«, tj. politične stabilnosti pravno in ideološko »normaliziranih«izkoriščevalskih ekonomskih praks), zvrstile sose množične aretacije »uličnih kriminalcev«, medijski strojje »šokantne dogodke« mahoma pogoltnil, rutinsko prebavilin tihoma izločil. Življenje teče, prav<strong>za</strong>prav dirja dalje: dobriin nedolžni »državljani« se lahko zopet pomirjeno posvečajosvojim vsakdanjim, banalnim opravkom oziroma bolj alimanj rednim delovnim, družinskim in potrošniškim obveznostim… »Pošastno zlo« je doživelo nagel in <strong>za</strong>služen poraz.Zdi se, da nauk te kratke zgodbe ni – vsaj prima facie – nikakršnaskrivnost: nedotakljivo pravico do plenjenja, ropanjain uničevanja imajo zgolj vladajoči (in njihovi zvesti »kadri«),medtem ko je družbena vloga objektivno podrejenih (dobrodušne»moralne večine«) predvsem v tem, da jim vdanoslužijo in pomagajo po svojih najboljših močeh oziroma –če le utegnejo – občudujejo njihovo uspešnost, podjetnost,inovativnost (ali vsaj »iznajdljivost«), inteligenco, odločnost,odličnost in pretkanost, včasih pa tudi – nikar ne po<strong>za</strong>bimo!– sočutno dobrodelnost (ali »ganjeno naklonjenost« do te alione viktimizirane kategorije človeških ali nečloveških živali).12V zvezi z etiko strpnosti (»mirno prenašaj motečo drugačnostmnenj, prepričanj, videzov in vedenjskih vzorcev«) ali priznavanjadrugega (na primer priseljencev, homoseksualcev in Romov)Badiou (1996: 23) opo<strong>za</strong>rja, da so številni samooklicani apostoli»pravice do različnosti« precej zgroženi, če je drugačnost videtipreveč poudarjena ali nezdružljiva z vrednotnim obzorjem bogategaZahoda, kar implicira, da mora biti »drugi«, ki ga je treba»sprejeti«, bolj ali manj tak, kakršni smo »mi«, tj. <strong>za</strong>govornikiliberalne demokracije in tržnega gospodarstva, oziroma se vsajhoče integrirati v »naš« way of life and work (ter eo ipso zradiratisvojo neprimerno različnost): »Tako je čisto mogoče, da je etičnaideologija, četudi ločena od religioznega pridiganja, ki ji je podeljevalovsaj širino neke 'razodete' identitete, zgolj <strong>za</strong>dnja besedaciviliziranega <strong>za</strong>vojevalca: 'Postani tak kot jaz, in spoštoval bomtvojo razliko.'«Hočete ubijati in trpinčiti ljudi, požigati, uživati v destrukciji?Ni problema, postanite profesionalni vojak: če vse to počnetev Iraku, Afganistanu, Libiji ali kaki drugi »malopridni« (oziroma»odpadniški«) državi, ne boste le gmotno nagrajeni,ampak se boste lahko <strong>za</strong> nameček šteli <strong>za</strong> misijonarja v službidemokracije in človekovih pravic, borca <strong>za</strong> svobodo (freedomfighter), humanitarnega (socialno-policijskega) delavca »brezmeja«, branilca <strong>za</strong>hodnega way of life (in z njim spetih »univer<strong>za</strong>lnih«vrednot 13 ) … Se vam zdi mezdno delo v (»javni«ali <strong>za</strong>sebni) neposredni produkciji nasilja preveč tvegano, moralnosporno ali preslabo plačano? Nič hudega. Če ste dovoljkvalificirani in kompetentni, lahko kandidirate <strong>za</strong> katero odlepo nagrajevanih uradniških, pravniških, menedžerskih alifunkcionarskih služb v tej ali oni agenturi svetovne »državekapitala« (in njenih nacionalnih podružnic), <strong>za</strong>kaj tovrstnepoklicne opcije omogočajo a- ali antisocialno vedenje brezslabe vesti (oziroma vsaj brez mučnega soočanja s prostorskoali časovno odmaknjenimi odboji rutinskih delovnih praks).Pa je to <strong>za</strong>res vse? Zdi se, da nekaj pomembnega – alinemara celo bistvenega – vendarle (u)manjka. V zvezi s temkajpak ne <strong>za</strong>dostuje pripomniti (nekako v duhu zdaj že rajnke»radikalne« kriminologije), da so zločini mogočnih (nosilcev<strong>za</strong>sebne in »javne« moči, sile in oblasti) hujši – namrečbolj škodljivi in tudi moralno bolj <strong>za</strong>vrženi – kakor plenjenje(in drugi izgredi) »sodrge«. Težava ni le v pomenski innormativni meglenosti sintagme »crimes of the powerful«, 14marveč tudi oziroma še dosti bolj v tem, da se nanaša zgolj13Wallerstein (2006: 52–56) poudarja, da je »univer<strong>za</strong>lizem« v glavnemideologija »kadrov« svetovnega sistema, ne pa tistega pičlegaenega odstotka na vrhu hierarhične piramide, ki ima največmoči in bogastva. Z drugimi besedami: univer<strong>za</strong>lne norme so prisrcu skupini, ki ima vodstvene in nadzorne položaje v različnihustanovah, saj jim daje prijetno tolažilni občutek, da so otipljivekoristi, ki jih imajo/prejemajo od sistema, bolj ali manj to, kar si»resnično« <strong>za</strong>služijo.14Pomislimo na utajo davkov, ki se kaže bodisi kot kršitev veljavnihpredpisov bodisi kot »darilo kreativnega računovodstva« (razločekje pogosto precej nejasen), predvsem pa jo omogoča – političnoblagoslovljen in <strong>za</strong>varovan – obstoj »davčnih nebes«, kjer naj bise po dostopnih podatkih skrivala tretjina svetovnega bruto družbenegaproizvoda (oziroma četrtina svetovnega bogastva). No, inprav ta skrivnostna »davčna nebesa«, kjer se vsako leto utaji približno250 milijard dolarjev davkov (Lukič 2011: 14), so nemaranajbolj v oči bijoča ponazoritev »vzporednega sveta«, »dereguliranegakraljestva«, ki si ga je ustvarilo »izbrano ljudstvo« globalnoorganizirane »države« kapitala: »Skozi davčna nebesa je speljanaveč kot polovica svetovne trgovine, več kot polovica bančne aktivein več kot tretjina tujih korporativnih investicij. Skoraj vse največjeameriške korporacije imajo podružnice v davčnih nebesih, karpomeni, da doma, v Ameriki, davkov sploh ne plačujejo. Podobnovelja tudi drugod: leta 2007 so ugotovili, da tretjina največjih britanskihkorporacij <strong>za</strong> prejšnje leto ni plačala davkov, niti penija.«(Štefančič 201: 36.)17
- Page 1 and 2: ISSN 0034-690 X20121letnik 63Revija
- Page 3: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 6: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 9 and 10: Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 11 and 12: Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 13 and 14: Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 15 and 16: Maja Jere, Andrej Sotlar in Gorazd
- Page 17: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 21 and 22: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 23 and 24: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 25 and 26: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 27 and 28: Zoran Kanduč: Postmoderni najstven
- Page 29 and 30: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 31 and 32: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 33 and 34: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 35 and 36: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 37 and 38: PPNMiran Mitar, Boštjan Žnidarši
- Page 39 and 40: Miran Mitar, Boštjan Žnidaršič:
- Page 41 and 42: Revija za kriminalistiko in krimino
- Page 43 and 44: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 45 and 46: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 47 and 48: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 49 and 50: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 51 and 52: Damjan Potparič, Anton Dvoršek: O
- Page 53 and 54: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 55 and 56: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 57 and 58: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 59 and 60: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 61 and 62: Bojan Dobovšek, Jure Škrbec: Koru
- Page 63 and 64: Pregled strokovnih člankovv revni
- Page 65 and 66: Prikazi, ocene, recenzijeDaniel Coh
- Page 67 and 68: Prikazi, ocene, recenzijeodpravo al
- Page 69 and 70:
Prikazi, ocene, recenzijeRobert J.
- Page 71 and 72:
Prikazi, ocene, recenzijePo Le Blan
- Page 73 and 74:
Prikazi, ocene, recenzijeekološke
- Page 75 and 76:
Zapisiin demokratične oblike druž
- Page 77 and 78:
Zapisilovanje državljanov s polici
- Page 79 and 80:
Zapisišanje tega zaupanja. Medtem
- Page 81 and 82:
Nove knjigev knjižnicah Inštituta
- Page 83:
Nove knjigeGlasgow, N. A.: What suc