izumitev politiËnega izumitev politiËnega - AirBeletrina

Jara gospoda
Socialistične ideologije so v začetku devetdesetih razpadle v nacionalkomunizem,
ki je netil plenilske vojne, v njihovem zaledju je potekalo liberalno
grabljenje družbene lastnine. Nacional-komunistično vojevanje “velikih” državic je
slonelo na tihi koaliciji z “lastniškim prestrukturiranjem”, pri katerem je še razločljiva
Proudhonova formula o lastnini kot tatvini. Do srede desetletja je bilo
jasno, da militaristi še vojn ne znajo izpeljati tako, kot so načrtovali. Tudi te so
postale domena tehnokratov. Srbi so (zaenkrat) poraženi, Rusi osramočeni. Koalicija
uspešnih plenilcev zaledja in neuspešnih osvajalcev s fronte je razpadla. S tem se je
končalo prehodno obdobje iz socializma v kapitalizem.
Vprašanje je, kakšen je ta kapitalizem druge polovice devetdesetih, ki osrečuje
ljudstva bivših srednje- in vzhodnoevropskih imperijev. Skupni mentalni imenovalec,
ki se je vzpostavil v prvi fazi, je plenjenje. Ne samo plenjenje trupel in družbenih
podjetij, tudi zasedba oblasti, ne glede na demokratične procedure, je dejanje
razdeljevanja plena, kjer funkcije ne dobijo kompetentni, temveč “zaslužni”. Zato je
imaginarij države izrazito ruralen: gre za konkreten grunt, ki ga omejujejo planki, in
ne za kompleksen sistem abstraktnih pravnih razmerij. Vzpostavi se narodnjaški
pojem države, ki je podlaga nove koalicije z liberalnimi plenilci. Narodnjaki si
pridobijo državotvorne resorje, liberalci pa ekonomske, vzpostavi se narodnjaški
liberalizem, sistem poznih devetdesetih. Slovenska dvostrankarska koalicija je tako
analogna hrvaški dvofrakcijski HDZ. Na simbolni ravni ne gre več za analogije,
kvečjemu za razlike v temperamentu: medtem ko je na eni strani v ospredju
južnoameriški remake, pa na naši zremo v evropsko estetizacijo politike. Totalitarnost
umetniške forme, pompoznost, spektakularnost in razsipništvo projektov pa zdaj
nimajo več tiste subverzivne funkcije, da državi kažejo njeno lastno zatajeno
totalitarno podobo. Umetniški spektakel ne provocira (razen najbolj zagovednih
provincialcev in poklicnih klerikalcev), temveč evocira. Junaki osemdesetih, ki sedijo
v prvih vrstah Cankarjevega doma, se spominjajo tesanja Titove štafetne palice pred
Maximarketom ali pa tuhtajo o tem, kateri koncert Laibachov je bil najbolj kul. (PS:
Mislim, da tisti v Festivalni.) Priča smo zanimivi dialektiki: ko je bila ta umetniška
forma odrinjena, je bila subjekt (v klasičnem pomenu besede) kulturnega prostora,
medtem ko je zdaj na odru državnih proslav le zato, da spominja gledalce na minule
zasluge. Umetnost se hitro zave svoje ujetosti v politični spektakel in mu zoperstavi
lastnega. A tudi Peter Mlakar in Laibachi skupaj ne morejo prepoditi več kot le
peščice rahločutnežev. Ostali so bili prekaljeni prav v takšnih bojih, ki so jih
zoperstavljali Beogradu, Jugi, JLA itd. Malcolmu McLarenu ni mogoče podtakniti nove
5