DUHOVNA TEOLOGIJA - Student Info

identifikacija (ugotovitev) korenine omogoča primeren poseg, ki zadeva samo korenino in ne levedenja, obnašanja določene osebe.Če je res, da je tisti, ki ne pozna svoje zgodovine, obsojen, da jo ponovi, velja isto tudi za tistega, kine pozna dobro korenin svojih inkonsistenc.- Moč v slabosti. Pogosto pravijo, da je zrel človek močan, da je razrešil vse svoje inkonsistence inodstranil nezrelost ... Toda to ni povsem res oziroma je celo nevarno, če obstaja v formaciji idejazrelosti kot popolnosti. Dokler smo na tej zemlji, nas vedno spremlja nezrelost, kajti popolnosti nina tem svetu. In vendar je mogoče živeti osebno slabost na zrel način, kadar – paradoksno –najdemo v njej lastno moč. Kaj to pomeni?To pomeni predvsem sposobnost jasnega, resničnega spoznanja lastne nezrelosti: tj. poimenovati join poznati njeno korenino. Potrebno je torej integrirati (vključiti) lastno slabost oziroma jo osmisliti,tj. spoznati v njej ali po njej temeljni element svoje identitete ali pa temeljno držo, ki naj bi jozavzeli v življenju. Odrasel človek ve, da je v določenih vidikih življenja še vedno otrok (čeprav senavzven ne vidi), pozna zelo dobro svoja nasprotja (kontradikcije), ve, da se v njem včasih sprožiprepotentna (objestna) moč, pred katero se počuti resnično slaboten. Če hočemo to vedeti, moramonujno imeti jasno idejo o sebi, da ne bomo zaverovani vase in se bahali. Prav tako pa moramorazumeti, da je in mora biti na začetku in na koncu poti svetosti izkustvo usmiljenja.Kdor ni trpel zaradi svoje slabosti, tako da je izkusil tudi neko nemoč, ni niti začel kakršne koli potizrelosti, ne človeške ne krščanske. Glede tega nas zgovorno uči sam apostol Pavel (prim. Rim 7,15-24; 2 Kor 12,7-10). Najprej je hotel odstraniti slabost, enkrat za vselej odpraviti ponižujoč »trn vmesu« oziroma premagati »satanovega sela«. Zato je trikrat prosil Gospoda, da ga umakne od njega.Na koncu pa je odkril, da se lahko ob njem okoristi, da se po njem dopolnjuje moč in da je dovoljmilost.Takšno izkustvo je pomembno tudi za to, da znamo prav živeti s slabostmi drugih. Kdor dobropozna svoje brezno egoizma in zlobe ter tudi prizadevanja za zboljšanje, ki so bila včasih brezsadov, se ne pohujšuje nad uboštvom tistega, ob katerem je, in ne zavrača nobenega, ker je slaboten.Kdor to dela z večjo ali manjšo ošabnostjo, znova razkriva, da še zelo slabo pozna samega sebe inse poslužuje drugih, da v njih projicira tisto, česar ne sprejema v samem sebi.Spust v lastna podzemlja da tudi nepričakovan sad: učenje molitve. Boleča zaznava šibkosti innemoči vrže vernika na kolena pred Bogom, ga spodbudi k iskanju pomoči in moči, ki jo ne najde vsebi, mu da na usta besede resnične prošnje: »Gospod, usmili se ..., Gospod, reši me ..., pokaži misvoje obličje ...«Kdor ni nikoli izkusil tega nedvoumnega obupa, se ne bo nikoli naučil moliti in ne bo spoznalupanja, ki se rodi v srcu prav takrat, ko se dotakne dna. To bi morali razumeti nekateri mladi, ki sovečno diletanti (šušmarji) v duhovnih stvareh, ki niso bili nikoli v krizi, hkrati pa so zelo malonavdušeni, malo verni in še manj molivci. Isto velja tudi za vzgojitelje, ki so zelo malo pripravljenispremljati druge na tej naporni poti k koreninam jaza.Končno nam prav to, da smo videli obraz lastne nakaze (pošasti), pomaga – čeprav se lahko zdičudno –, da moremo bolje določiti svoje ideale. Področje lastne slabosti ne postane samo področjeprizadevanja za rast, temveč tudi jasno pokaže, v kateri smeri lahko subjekt odkrije skrivnostsvojega idealnega jaza, to, kar še ne ve o sebi, pa čeprav predstavlja posebnost njegove identitete innjegove poti zorenja. Na primer, če je središčna inkonsistenca čustvene (afektivne) narave, osebave, da se bo samo, če bo rasla na tem področju, v polnosti spoznala in bo postala svobodna, da se bolahko uresničila in bo v polnosti srečna. Torej, tam, kjer odkrijem in izkušam svoje zlo (oz. krivdo,slabost ...), tam se skriva poziv, da bi postal boljši, tam se skriva moja idealna identiteta, tam mečaka moj Odrešenik.9