Odkriti svojo nezrelost pomeni torej odkriti tisto, k čemur smo poklicani, oziroma hoditi v resnici inznova najti moč v slabosti.- Svoboda za samo-načrtovanje. Človek je po svoji naravi poklican, da gre iz sebe, da se postavipred apel, pred ti, ki ga kliče, da bi bil on sam (tisto, kar je) in tudi, da bi presegel samega sebe.Nihče se ne spozna tako, da se gleda v ogledalu in zre svojo podobo. Prav tako se ne uresniči, čepreračunava in išče poroštva, da ne bi ničesar tvegal. Logika »ravnanja po svojih sposobnostih« sepogosto konča tako, da onemogoči samouresničenje, ki pa je pravzaprav precej skromen cilj začloveka, ki je poklican k preseganju samega sebe. Izbruh opreznosti in zahteva po poroštvu(garanciji) imata običajno omejevalen učinek na možnosti uresničenja samega sebe. Kdor nimapoguma/srčnosti za tveganje, za pogumna dejanja, ostane pri bednem ponavljanju samega sebe.Kdor sledi tej logiki, ne bo mogel nikoli odkriti najboljše plati svoje osebnosti niti se ne bo mogelpovsem posvetiti Bogu. Prihodnost namreč ne more biti preprosta projekcija sedanjosti, kajti idealnijaz – po svoji naravi – doda in mora vedno dodajati aktualnemu jazu nekaj novega in še neznanega,skrivnostnega in tudi tveganega, nekaj, kar gre onstran tistega, za kar je oseba povsem prepričana,da zna narediti. Idealni jaz govori subjektu resnico, kadar mu predlaga preseganje samega sebe inzahteva od njega prizadevanje za največ (maksimalno) glede na njegove sposobnosti. Če pa mukaže kot cilj uresničitev tistega, kar že je ali nenehno (neskončno) ponavljanje svojih sposobnosti, jeto neresnično, psihološko napačno. Tedaj bi življenje postalo moreče dolgočasno in prihodnost bi seskrčila na naveličano fotokopijo sedanjosti, ko bi izginila vsaka sled svobodne izbire.Zrel človek sprejme tisto naravno težnjo, ki ga potiska vedno naprej in mu preprečuje, da bi sezadovoljil s povprečnostjo ali da bi živel od rente, zaradi predčasnega postaranja. Sprejme izziveživljenja kot pogoj za odkritje samega sebe in svoje izredne (in pogosto skrite) vire (zmožnosti).Sposoben je odločiti se za načrtovanje svojega življenja in svoje prihodnosti. Še več, pripravljen jeiti naprej, preko samega sebe, onstran bojazljivega preračunavanja in bednosti, onstran tudi svojihvrlin in talentov, ter sprejeti tisti skrivnostni poziv/klic, ki presega jaz, s tem da ga projicira vonstransko razsežnost. Le tako lahko človek postane tvorec (ustvarjalec) svojega bivanja, postaneto, kar resnično je in kot Natanael bo videl in bo lahko uresničil vedno večje stvari (prim. Jn 1,47-50).- Izročitev življenja. Človeško bitje se mora nujno izročiti komu ali čemu. Vsak posameznik se samodloči, komu ali čemu bo izročil samega sebe, toda na vsak način se mora izročiti. Kdor se ne izročiin se slepi, da pripada samo samemu sebi, dejansko postane suženj nečesa, kar ignorira(podcenjuje), in njegova sužnost je toliko hujša, kolikor manj se tega zaveda. Predvsem pa jesužnost žalostna in samotna, kajti kdor se odloči, da se ne bo izročil, postane vedno bolj sam innezaupljiv, ne zaupa nikomur (prijatelju, skupnosti, prihodnosti, Bogu ...) in ne dopusti, da bi bil odkogarkoli odvisen. Na koncu izgubi vsakršno zaupanje, tudi v samega sebe, in nato v resnici trpizaradi odvisnosti od množice stvari in neskončnega strahu.Zrel človek ni nekdo, ki zadostuje samemu sebi, zaprt v svojo samozadostnost. Priznava svojopotrebo po drugih in zaupa v tistega, ki je ob njem tako zelo, da je pripravljen izročiti svoježivljenje v roke Drugemu in se pusti omejiti celo s slabostjo drugega. To je logika svobode, ki,kadar izvira iz resnice, postane zaupanje in prepustitev, postane svoboda, ki se odpove sama sebi.Primer takšne svobode lahko najdemo pri Pavlu, »jetniku v Gospodu« (Ef 4,1), ki je popolnomaizročil svoje življenje v njegove roke in se zaradi tega čuti svobodnega, svobodnega od vsega in odvseh, od postave, od zahteve, da bi se rešil s svojimi sredstvi, od potrebe, da bi ugajal drugim itd.Postal je tako svoboden, da se je lahko odpovedal svoji lastni svobodi v dobro svojim bratom, takoda je bil pripravljen odpovedati se za vedno mesu, samo da ne bi pohujšal svojega brata, ki jeslaboten v svoji veri (prim. 1 Kor 8,13).10
Skrivnost človeške zrelosti je torej: prepoznati tisto objektivno in tudi zgodovinsko resnico, kiodkrije človeka samemu sebi, tisto slabost, ki zbuja moč, tisto svobodo, ki nas napravlja služabnikein privede k izročitvi lastnega življenja. To je zrelost, ki se vedno bolj zrašča z duhovno zrelostjo.1.2. Duhovno zorenjeČloveško zorenje se odpre in dopolnjuje v duhovni rasti, ki mora biti srce in središče, kipoenoti vso krščansko vzgojo vsakega kristjana, kajti v eno povezuje njegovo bitje in njegovoživljenje kot kristjana. »Vsak človek, ustvarjen od Boga in odrešen s Kristusovo krvjo, je poklican vprerojenje ›z vodo in Duhom‹ (prim. Jn 3,5), in da postane ›sin v Sinu‹. V tem učinkovitem Božjemnačrtu je temelj globoke religiozne razsežnosti človekovega bitja, kot jo sicer uvidi in priznapreprost razum: človek je odprt za nadnaravno, za absolutno; ima srce, ki je nemirno, dokler se neodpočije v Bogu« (DVP 45).Cilj duhovne vzgoje je, da kristjan pod vplivom Svetega Duha pride do »popolne doraslosti vKristusu« (Ef 4,13). Oglejmo si nekatera znamenja duhovne zrelosti: 12- Prizadevanje za globoko, osebno enost s Kristusom, ki temelji na krstu in se izraža s temeljitimobnavljanjem v vsakdanjem življenju (prim. DVP 46).- Vztrajno spreobračanje in preobraževanje srca in uma, kajti le to omogoča razpoznavanje, »kajhoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Rim 12,2). Krščanska zrelost predpostavljaposlušnost in podvrženost Božji volji, ki jo je treba vedno znova iskati, razločevati in se v skladu znjo odločati.- Poslušnost Kristusovemu Duhu. Duhovno zorenje je dejansko delo Svetega Duha in zajamecelotnega človeka.- Duhovna sposobnost, da prodre v globino skrivnosti Kristusa, jo doume in sprejme (prim. 1 Kor2,6s; Ef 1,9). Zaradi tega se tudi odpira skrivnosti Cerkve, ki je zakrament Kristusa, in skupaj sKristusom gradi Cerkev (prim. Ef 2,20-22). Sposoben je tudi vstopiti v ustvarjalen dialog stroedinim Bogom, z brati in sestrami v Kristusu, z vsakim človekom in s svetom.- Novo življenje v Kristusu vključuje »biti« in »delati«, zato se vedno odraža tudi v »etosu«,nravnem življenju kristjana.- Osebna enost s Kristusom je najbolj notranje povezana s poslanstvom in njegovo uresničitvijo.Duhovna zrelost se zato razodeva tudi v tej enosti med notranjim življenjem in poslanstvom vCerkvi in v svetu ali pa med tako imenovanim »duhovnim« in »svetnim« življenjem (prim. KL 59).- Celostna vključitev v hojo za Kristusom in v sodelovanje z njim pri odreševanju sveta v skladu zBožjim načrtom.2. Poti duhovnega življenjaŽivljenje je pot, hoja, potovanje. Človek je od vedno popotnik. Od vsega začetka nosi v sebinomadskega duha. To njegovo nenehno romanje nosi v sebi znamenje notranjega nemira, težnjo knečemu, kar bi potešilo globino njegovega bitja. Zato ni kar slučajno definiran kot homo viator.Življenje kot pot, itinerarij, je od vedno zgovorna metafora, s katero lahko razbiramo kompleksnostčlovekovega življenja in njegovega nastajanja. Ta podoba nam more poenotiti človekovo življenjein je lahko tudi pomembna podoba duhovnega življenja.12Prim. L. Fanin, La crescita nello Spirito, 182-183; I. Platovnjak, La direzione spirituale oggi, 408-409: R. Zavalloni,Maturità cristiana, v: NDS 934-936.11