DUHOVNA TEOLOGIJA - Student Info

SKRIPATADUHOVNA TEOLOGIJA2. DELPROF. IVAN PLATOVNJAK1

papežev, zlasti Pavla VI. in Janeza Pavla II. Poleg tega pa je bogat vir izkustvo oseb in raznihkrščanskih skupnosti v zgodovini Cerkve. Janez Pavel II. v svoji okrožnici še posebej kaže na lik sv.Ludvika Marijo Grignon de Monfortskega: 5 »Ta je priporočal kristjanom posvetitev Kristusu poMarijinih rokah kot učinkovito sredstvo za zvesto življenje po krstnih zaobljubah. Z veseljemugotavljam – pravi papež –, da tudi v naših dneh ne manjkajo nove oblike javljanja te duhovnosti inpobožnosti« (OM 48).4.3 Vloga svetnikov- Svetniki: uresničitev hoje za Kristusom. Krščanstvo je svojevrstna oblika religije. V velikihreligijah kot so islam ali judovstvo, budizem ali hinduizem itd., obstaja neki program, nauk,določena pravila, ki jih je treba sprejeti in jim biti pokoren, če hočeš doseči religiozni cilj, ki gaobljubljajo. Seveda so tudi v krščanstvu programi, nauki, pravili, toda vse to je le nekaj drugotnega,spremljajočega in ne prvenstvenega. Osrednje je neka Oseba. Zato je krščanstvo predvsemosebnostna religija. Kaj je pravzaprav krščanstvo, kako ga je treba uresničevati, kako dosečinjegove cilje, kako izpolnjevati njegove zahteve, je mogoče razbrati samo iz oseb. In odločilnaoseba je Jezus Kristus. Ker je najpomembnejše hoditi za njim, ki je edina pot k Bogu ter našeodločilno merilo in vodilo, moramo seveda vedeti, kako moremo to uresničiti kot ljudje. To hojo zaKristusom moremo najlažje razbrati na tistih, ki hodijo za njim. Kristjan se zato vedno znovaorientira po »oblaku prič« (Heb 12,1), po svetnikih, ki so bili vedno zavestno v občestvu sKristusom, kakšna koli je že bila njihova usoda. Prav zaradi tega ukvarjanje s svetniki ni niti malopopačenje krščanske vere, temveč spada k pravemu realizmu, po katerem se krščanstvo odlikuje.»Svetnik je – poudarja Wolfgang Beinert – posebno posrečena uresničitev hoje za Kristusom, kočlovek v polnosti postane Kristusov učenec. Tako se naše oko brez odpora neubranljivo ustavi nanjem, če išče Kristusa.« 6Seveda Cerkev ne uči, da bi morali katerega koli svetnika, tudi Marijo, brezpogojno častiti ali sivzeti za zgled. Tridentinski koncil pravi, da je dobro in koristno, če se obračamo nanje, več pa ne(prim. DzS 1821). Svetniki torej niso nekaj, s čimer bi Cerkev stala ali padla. Toda zanjo sopomembni in potrebni kot živa realnost evangelija, kot zgodovinski »dokaz« notranje resničnostievangelija in dejstva, da ga je mogoče udejanjiti. »Kar velja o vseh svetnikih glede tega ali onegavidika v življenju, to je treba v vsej polnosti in brez kake okrnitve reči o Mariji. Marija niGospodova učenka poleg drugih. Marija je popolna Kristusova učenka. Kot takšna pa postanemerilo za krščansko vernost ...« 7- Pomembnost novih svetnikov. Papež Janez Pavel II. je v svojem apostolskem pismu V zarjitretjega tisočletja, 10. 11. 1994 (ZTT) poudaril, da je naloga apostolskega sedeža z vidika tretjegatisočletja posodobiti martirologije za vesoljno Cerkev. Znova naj bi posvetili več pozornostisvetosti tistih, ki so v prejšnjem stoletju živeli popolnoma v Kristusovi resnici. Na poseben načinnaj bi si prizadevali za priznanje heroičnosti kreposti moških in žensk, ki so uresničili svojopoklicanost v zakonu. Papež je prepričan, da tudi v tem stanu ne manjka sadov svetosti. Potrebno paje najti najprimernejše poti, da se jih preveri in predloži vsej Cerkvi za vzor in spodbudo drugimkrščanskim zakonom (prim. ZTT 37). Vse krajevne Cerkve je k temu pozival skupaj s sinodalnimiočeti na sinodi o krščanskih laikih oktobra 1987 in v Posinodalni apostolski spodbudi O krščanskihlaikih, 30. 12. 1988: »Krajevne Cerkve in še zlasti mlade Cerkve morajo marljivo med lastnimi udirazpoznavati takšen može in žene, ki so v takšnih pogojih (v vsakdanjih pogojih v svetu inzakonskem stanu) izpričali svetost in morejo biti zgled drugim in jih je zato mogoče predložiti zabeatifikacijo in kanonizacijo« (KL 17).5Sv. Grignon Monfortski, Prava pobožnost do Device Marije.6W. Beinert, Marija, naša življenjska sopotnica, Ljubljana 1987, 19.7W. Beinert, n. d., 20.5

Z razglasitvijo in češčenjem blaženih in svetih daje Cerkev najvišjo čast samemu Bogu in častiKristusa, ki je izvor njihove svetosti. Razglasitve na poseben način razodevajo življenjskostkrajevnih Cerkva in so izkaz vsemogočne Odrešenikove navzočnosti po sadovih vere, upanja inljubezni v moških in ženskah tolikih jezikov in ras, ki so hodili za Kristusom v raznih oblikahkrščanske poklicanosti. To pa ima tudi ekumenski pomen in zgovornost. Papež naglaša, da je»ekumenizem svetih, ekumenizem mučencev [...] morda najbolj prepričljiv. Občestvo svetnikovgovori glasneje kot dejavniki razkola« (ZTT 37). Pričevanje za Kristusa do prelitja krvi je namreč,kot je poudaril Pavel VI., skupna dediščina katoličanov, pravoslavnih, anglikancev in protestantov. 8- Češčenje svetnikov in njihova priprošnja. Blaženi in svetniki zaradi svojega tesnega zedinjenja sKristusom utrjujejo celotno Cerkev v svetosti, poglabljajo njeno češčenje in na mnoge načineprispevajo k njeni nadaljnji graditvi (prim. 1 Kor 12,12-27). »Kajti odkar so bili sprejeti v domovinoin bivajo pri Gospodu (prim. 2 Kor 5,8), ne nehajo po njem, z njim in v njem prositi za nas priOčetu, darujoč zasluženja, ki so jih pridobili na zemlji po edinem sredniku med Bogom in ljudmi,Kristusu Jezusu, (prim. 1 Tim 2,5) tako, da so v vseh stvareh služili Gospodu in dopolnjevali, karmanjka Kristusovim bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev (prim. Kol 1,24). Njihova bratskaskrbnost je zelo v oporo naši slabosti« (C 49). Svetnike ne častimo samo zaradi njihovega zgleda,temveč še bolj zato, da bi se tako okrepila enost vse Cerkve v Duhu (prim. Ef 4,1-6), potujoče inpoveličane. Kakor nas, brate in sestre v Kristusu, medsebojna povezanost vodi bliže h Kristusu,tako nas tudi povezanost s svetniki združuje s Kristusom, iz katerega izvira vsa milost in našeživljenje.Koncilski očetje nas spodbujajo, da »ljubimo te prijatelje in sodediče Jezusa Kristusa, pa tudi našebrate in dobrotnike, da dajemo zanje Bogu dolžno zahvalo, da jih ›ponižno kličemo in se zadoseganje dobrot od Boga po njegovem Sinu Jezusu Kristusu, našem Gospodu, ki je edini našOdrešenik in Zveličar, zatekamo k njihovim molitvam in njihovi mogočni priprošnji‹« (C 50). Česmo povezani s svetniki v luči vere, to nikakor ne zmanjšuje najvišjega češčenja, ki naj gaizkazujemo Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu, temveč je res ravno nasprotno: še bolj gabogati (Prim. C 51).- Branje življenjepisov svetnikov. Današnjega človeka večkrat zmedejo nekatere pripovedi oživljenju svetnikov, ki gotovo ne ustrezajo nobenemu merilu zgodovinske verodostojnosti. Todazavedati se moramo, da so bile stare svetniške zgodbe napisane svojemu času primerno. Z njimi soželeli med drugim tudi hraniti duhovno domišljijo. Vedeli so, da je človek duhovno ustvarjalen letakrat, če ima duhovno domišljijo. Tolike podobe, dogodki in prizori iz življenja svetnikov so torejnamenjeni predvsem navdihovanju tistega, ki jih bere. Samo znotraj takšnega branja, ki spodbujadialog, navdih in ustvarjalnost lahko prav razumemo, kaj pomeni posnemati svetnike. Moralizempreteklih stoletij je žal preveč poudarjal posnemanje svetnikov na neposreden, formalen način.Takšen način posnemanja lahko vodi v razosebljenje in v celo vrsto psiholoških in duhovnihpatologij. Kajti »neposredno« posnemanje svetniških anekdot in bogatih podob lahko postanenevarna psihološka igra, ki povzroči odpor proti moralističnemu in voluntarističnemu krščanstvu.Zaradi te nevarnosti so v bližnji racionalistični preteklosti odstranili legende in razne dogodke izsvetniških zgodb. Ohranili so samo tisto, kar je preneslo golo zgodovinskokritično metodo.Življenjepisi so postali suhoparni, skoraj neberljivi in nekoristni. »Danes pa – poudarja Ivan MarkoRupnik –, ko smo oropani vsake duhovne domišljije, je čutiti močno potrebo, da bi imeli pred očmine le teorije in abstraktne misli, temveč način življenja, dogodke, podobe, navdihe, s katerimi bi selahko naša ustvarjalna domišljija pogovarjala in ustvarjala. V sedanjem času se cele generacijehranijo samo s televizijsko domišljijo, torej z domišljijo, ki je predvsem čustvena, čutna in mesena[...] To ogroža resnično, sončno duhovno življenje in gotovo povzroča tudi krizo poklicanosti, takov poročenost kot v duhovništvo in redovništvo, saj mladi težko izberejo pot, na kateri pred sabo nevidijo zgleda, ki bi jih prepričal o vrednosti njihove izbire. Samo geniji lahko ustvarjajo brez8Prim. Pavel VI., Homilija pri kanonizaciji ugandskih mučencev, v: AAS 56 (1964), 906.6

domišljijske primerjave. Lahko pa se zgodi in se že dogaja še nekaj hujšega – po nekakšnem›zakonu nihala‹, po katerem ena skrajnost povzroči drugo, ravno nasprotno – spodbujajo reakcijoidealizma, abstrakcije, neutelešene, eterične religioznosti. Življenje svetnikov skupaj s to oblikoprimerjanja – ne v smislu posnemanja, temveč navdihovanja – bi lahko pripomogla, da bi lahkoponovno ustvarjali.« 9 Prav zaradi tega je prijateljevanje s svetniki tisto, kar najbolj pripomore kduhovni rasti na zares realen, a tudi radikalen način. S komer se družiš, takšen postajaš! In svetnikiso ljudje, ki jih je prežarila Božja ljubezen!9M. I. Rupnik, Razločevanje. Drugi del: Kako ostati s Kristusom, Ljubljana 2002, 59-60.7

ČETRTO POGLAVJE: DINAMIKA DUHOVNEGA ŽIVLJENJA1 Človeška in duhovna zrelost v KristusuDuhovni vzgojitelj se mora vedno zavedati, da mora biti človeško zorenje vedno vključeno v procesduhovnega zorenja. A. Cencini razloži to pomembno dejstvo takole: »Če človeška razsežnostpredstavlja globino človeka-skrivnosti oziroma vir energij, ki jih ima, potem duhovna razsežnostkaže višino, h kateri je človek poklican, to, kar lahko in mora postati. In kot višina predpostavljaglobino – in kolikor bolj obstaja prizadevanje za višino, toliko bolj se zahtevajo zelo globokekorenine –, tako duhovna razsežnost ne more obstajati brez človeške razsežnosti, temveč jo uresničiv polnosti, v največji meri njene človeškosti. Ne more torej obstajati nobena duhovna razsežnost inzrelost brez nujne človeške podpore in ne da bi se v njej razcvetela polnost človeškosti.« 101.1. Človeška zrelostNovi človek, o katerem govori apostol Pavel, je popolnoma razsvetljen z modrostjo Svetega Duha,toda ta luč odseva v njegovi človeškosti. Novi človek je res nov, toda še vedno človek. Zato nesmemo nikoli izgubiti izpred oči njegove človeške razsežnosti. Oglejmo si sedaj na kratko znamenjačloveške zrelosti, kot jih nakazuje A. Cencini. 11- Od iskrenosti k resnici (resnicoljubnosti). Zreli človek predvsem pozna samega sebe, še posebejzvezo med tem, kar je bil, in tem, kar je, ali pa med jazom, ki je sedaj, in tem, kar naj bi postal, spozitivnim in negativnim, ki spada k vsakemu živemu bitju.Iskrenost je subjektivna in pomeni svobodo, da moremo spoznati in reči sebi (in nato drugim, če jepotrebno) tisto, kar notranje občutimo, tisto, kar vidi vsak v svoji zgodbi in misli o sebi. Pomembnoje imeti to svobodo. Jasno je, da ima to vrsto spoznanja, ki izvira iz poslušanja samega sebe, samotisti, ki se za to zanima. Toda to je samo prvi korak. Še več, prav to je hkrati tisto, kar napravljaiskrenost slabo in dvoumno ali pa vsaj nepopolno glede na poznavanje samega sebe. Nekdo namrečmeni, da je iskren in da nima dlake na jeziku. Ne ve pa, da največja iskrenost ni dovolj za to, da smoresnični, in si ne predstavlja, kako daleč je lahko njegova iskrenost od resnice tistega, kar je.Resnica je namreč objektivna in je svoboda, ki omogoča zaznavati ne samo občutek, ki je običajnoenostavno razpoznaven, ampak tudi tisto, iz česar prihaja, njegov pravi izvor, ki ni vedno jasen,temveč je pogosto nezaveden in vendar predstavlja nekaj realnega in pogojuje življenje, čeprav gapogosto sploh ni mogoče zaznati, kontrolirati. Toda v vsakem primeru ga je mogoče razpoznati vlastni zgodbi, pretekli in sedanji.Ni dovolj, da neka oseba spozna na primer svojo simpatijo do druge osebe ali da ugotovi v sebipogosto nagnjenje k temu, da sklepa odnose (zveze), jih neguje, da se čuti iskanega itd., temveč jenujno, da odkrije, od kod vse to prihaja, od katere prave potrebe (lahko gre za močno potrebo potem, da bi bil ljubljen) in nato, da odkrije izvor (korenino) in razvoj te potrebe v svojem življenju.Običajno prav to odkritje izvora (korenine) ali to iskanje zgodovinske resnice o sebi pomagarazumeti pravi smisel neke psihološke potrebe (in skupaj s tem tudi tista razpoloženja ali stanjaduše, ki so s tem povezana) ali tisto, kar imenujemo psihodinamična funkcija intrapsihičneganagnjenja. Ta čezmerna čustvena (afektivna) potreba bi lahko izvirala npr. iz skromnegasamospoštovanja ali iz navade, biti v središču pozornosti, ali iz strahu pred osamljenostjo ... Prav10A. Cencini, I sentimenti del figlio. Il cammino formativo nella vita consecrata, Bologna 1998, 107.11Prim. A. Cencini, n. d., 98-103.8

identifikacija (ugotovitev) korenine omogoča primeren poseg, ki zadeva samo korenino in ne levedenja, obnašanja določene osebe.Če je res, da je tisti, ki ne pozna svoje zgodovine, obsojen, da jo ponovi, velja isto tudi za tistega, kine pozna dobro korenin svojih inkonsistenc.- Moč v slabosti. Pogosto pravijo, da je zrel človek močan, da je razrešil vse svoje inkonsistence inodstranil nezrelost ... Toda to ni povsem res oziroma je celo nevarno, če obstaja v formaciji idejazrelosti kot popolnosti. Dokler smo na tej zemlji, nas vedno spremlja nezrelost, kajti popolnosti nina tem svetu. In vendar je mogoče živeti osebno slabost na zrel način, kadar – paradoksno –najdemo v njej lastno moč. Kaj to pomeni?To pomeni predvsem sposobnost jasnega, resničnega spoznanja lastne nezrelosti: tj. poimenovati join poznati njeno korenino. Potrebno je torej integrirati (vključiti) lastno slabost oziroma jo osmisliti,tj. spoznati v njej ali po njej temeljni element svoje identitete ali pa temeljno držo, ki naj bi jozavzeli v življenju. Odrasel človek ve, da je v določenih vidikih življenja še vedno otrok (čeprav senavzven ne vidi), pozna zelo dobro svoja nasprotja (kontradikcije), ve, da se v njem včasih sprožiprepotentna (objestna) moč, pred katero se počuti resnično slaboten. Če hočemo to vedeti, moramonujno imeti jasno idejo o sebi, da ne bomo zaverovani vase in se bahali. Prav tako pa moramorazumeti, da je in mora biti na začetku in na koncu poti svetosti izkustvo usmiljenja.Kdor ni trpel zaradi svoje slabosti, tako da je izkusil tudi neko nemoč, ni niti začel kakršne koli potizrelosti, ne človeške ne krščanske. Glede tega nas zgovorno uči sam apostol Pavel (prim. Rim 7,15-24; 2 Kor 12,7-10). Najprej je hotel odstraniti slabost, enkrat za vselej odpraviti ponižujoč »trn vmesu« oziroma premagati »satanovega sela«. Zato je trikrat prosil Gospoda, da ga umakne od njega.Na koncu pa je odkril, da se lahko ob njem okoristi, da se po njem dopolnjuje moč in da je dovoljmilost.Takšno izkustvo je pomembno tudi za to, da znamo prav živeti s slabostmi drugih. Kdor dobropozna svoje brezno egoizma in zlobe ter tudi prizadevanja za zboljšanje, ki so bila včasih brezsadov, se ne pohujšuje nad uboštvom tistega, ob katerem je, in ne zavrača nobenega, ker je slaboten.Kdor to dela z večjo ali manjšo ošabnostjo, znova razkriva, da še zelo slabo pozna samega sebe inse poslužuje drugih, da v njih projicira tisto, česar ne sprejema v samem sebi.Spust v lastna podzemlja da tudi nepričakovan sad: učenje molitve. Boleča zaznava šibkosti innemoči vrže vernika na kolena pred Bogom, ga spodbudi k iskanju pomoči in moči, ki jo ne najde vsebi, mu da na usta besede resnične prošnje: »Gospod, usmili se ..., Gospod, reši me ..., pokaži misvoje obličje ...«Kdor ni nikoli izkusil tega nedvoumnega obupa, se ne bo nikoli naučil moliti in ne bo spoznalupanja, ki se rodi v srcu prav takrat, ko se dotakne dna. To bi morali razumeti nekateri mladi, ki sovečno diletanti (šušmarji) v duhovnih stvareh, ki niso bili nikoli v krizi, hkrati pa so zelo malonavdušeni, malo verni in še manj molivci. Isto velja tudi za vzgojitelje, ki so zelo malo pripravljenispremljati druge na tej naporni poti k koreninam jaza.Končno nam prav to, da smo videli obraz lastne nakaze (pošasti), pomaga – čeprav se lahko zdičudno –, da moremo bolje določiti svoje ideale. Področje lastne slabosti ne postane samo področjeprizadevanja za rast, temveč tudi jasno pokaže, v kateri smeri lahko subjekt odkrije skrivnostsvojega idealnega jaza, to, kar še ne ve o sebi, pa čeprav predstavlja posebnost njegove identitete innjegove poti zorenja. Na primer, če je središčna inkonsistenca čustvene (afektivne) narave, osebave, da se bo samo, če bo rasla na tem področju, v polnosti spoznala in bo postala svobodna, da se bolahko uresničila in bo v polnosti srečna. Torej, tam, kjer odkrijem in izkušam svoje zlo (oz. krivdo,slabost ...), tam se skriva poziv, da bi postal boljši, tam se skriva moja idealna identiteta, tam mečaka moj Odrešenik.9

Odkriti svojo nezrelost pomeni torej odkriti tisto, k čemur smo poklicani, oziroma hoditi v resnici inznova najti moč v slabosti.- Svoboda za samo-načrtovanje. Človek je po svoji naravi poklican, da gre iz sebe, da se postavipred apel, pred ti, ki ga kliče, da bi bil on sam (tisto, kar je) in tudi, da bi presegel samega sebe.Nihče se ne spozna tako, da se gleda v ogledalu in zre svojo podobo. Prav tako se ne uresniči, čepreračunava in išče poroštva, da ne bi ničesar tvegal. Logika »ravnanja po svojih sposobnostih« sepogosto konča tako, da onemogoči samouresničenje, ki pa je pravzaprav precej skromen cilj začloveka, ki je poklican k preseganju samega sebe. Izbruh opreznosti in zahteva po poroštvu(garanciji) imata običajno omejevalen učinek na možnosti uresničenja samega sebe. Kdor nimapoguma/srčnosti za tveganje, za pogumna dejanja, ostane pri bednem ponavljanju samega sebe.Kdor sledi tej logiki, ne bo mogel nikoli odkriti najboljše plati svoje osebnosti niti se ne bo mogelpovsem posvetiti Bogu. Prihodnost namreč ne more biti preprosta projekcija sedanjosti, kajti idealnijaz – po svoji naravi – doda in mora vedno dodajati aktualnemu jazu nekaj novega in še neznanega,skrivnostnega in tudi tveganega, nekaj, kar gre onstran tistega, za kar je oseba povsem prepričana,da zna narediti. Idealni jaz govori subjektu resnico, kadar mu predlaga preseganje samega sebe inzahteva od njega prizadevanje za največ (maksimalno) glede na njegove sposobnosti. Če pa mukaže kot cilj uresničitev tistega, kar že je ali nenehno (neskončno) ponavljanje svojih sposobnosti, jeto neresnično, psihološko napačno. Tedaj bi življenje postalo moreče dolgočasno in prihodnost bi seskrčila na naveličano fotokopijo sedanjosti, ko bi izginila vsaka sled svobodne izbire.Zrel človek sprejme tisto naravno težnjo, ki ga potiska vedno naprej in mu preprečuje, da bi sezadovoljil s povprečnostjo ali da bi živel od rente, zaradi predčasnega postaranja. Sprejme izziveživljenja kot pogoj za odkritje samega sebe in svoje izredne (in pogosto skrite) vire (zmožnosti).Sposoben je odločiti se za načrtovanje svojega življenja in svoje prihodnosti. Še več, pripravljen jeiti naprej, preko samega sebe, onstran bojazljivega preračunavanja in bednosti, onstran tudi svojihvrlin in talentov, ter sprejeti tisti skrivnostni poziv/klic, ki presega jaz, s tem da ga projicira vonstransko razsežnost. Le tako lahko človek postane tvorec (ustvarjalec) svojega bivanja, postaneto, kar resnično je in kot Natanael bo videl in bo lahko uresničil vedno večje stvari (prim. Jn 1,47-50).- Izročitev življenja. Človeško bitje se mora nujno izročiti komu ali čemu. Vsak posameznik se samodloči, komu ali čemu bo izročil samega sebe, toda na vsak način se mora izročiti. Kdor se ne izročiin se slepi, da pripada samo samemu sebi, dejansko postane suženj nečesa, kar ignorira(podcenjuje), in njegova sužnost je toliko hujša, kolikor manj se tega zaveda. Predvsem pa jesužnost žalostna in samotna, kajti kdor se odloči, da se ne bo izročil, postane vedno bolj sam innezaupljiv, ne zaupa nikomur (prijatelju, skupnosti, prihodnosti, Bogu ...) in ne dopusti, da bi bil odkogarkoli odvisen. Na koncu izgubi vsakršno zaupanje, tudi v samega sebe, in nato v resnici trpizaradi odvisnosti od množice stvari in neskončnega strahu.Zrel človek ni nekdo, ki zadostuje samemu sebi, zaprt v svojo samozadostnost. Priznava svojopotrebo po drugih in zaupa v tistega, ki je ob njem tako zelo, da je pripravljen izročiti svoježivljenje v roke Drugemu in se pusti omejiti celo s slabostjo drugega. To je logika svobode, ki,kadar izvira iz resnice, postane zaupanje in prepustitev, postane svoboda, ki se odpove sama sebi.Primer takšne svobode lahko najdemo pri Pavlu, »jetniku v Gospodu« (Ef 4,1), ki je popolnomaizročil svoje življenje v njegove roke in se zaradi tega čuti svobodnega, svobodnega od vsega in odvseh, od postave, od zahteve, da bi se rešil s svojimi sredstvi, od potrebe, da bi ugajal drugim itd.Postal je tako svoboden, da se je lahko odpovedal svoji lastni svobodi v dobro svojim bratom, takoda je bil pripravljen odpovedati se za vedno mesu, samo da ne bi pohujšal svojega brata, ki jeslaboten v svoji veri (prim. 1 Kor 8,13).10

Skrivnost človeške zrelosti je torej: prepoznati tisto objektivno in tudi zgodovinsko resnico, kiodkrije človeka samemu sebi, tisto slabost, ki zbuja moč, tisto svobodo, ki nas napravlja služabnikein privede k izročitvi lastnega življenja. To je zrelost, ki se vedno bolj zrašča z duhovno zrelostjo.1.2. Duhovno zorenjeČloveško zorenje se odpre in dopolnjuje v duhovni rasti, ki mora biti srce in središče, kipoenoti vso krščansko vzgojo vsakega kristjana, kajti v eno povezuje njegovo bitje in njegovoživljenje kot kristjana. »Vsak človek, ustvarjen od Boga in odrešen s Kristusovo krvjo, je poklican vprerojenje ›z vodo in Duhom‹ (prim. Jn 3,5), in da postane ›sin v Sinu‹. V tem učinkovitem Božjemnačrtu je temelj globoke religiozne razsežnosti človekovega bitja, kot jo sicer uvidi in priznapreprost razum: človek je odprt za nadnaravno, za absolutno; ima srce, ki je nemirno, dokler se neodpočije v Bogu« (DVP 45).Cilj duhovne vzgoje je, da kristjan pod vplivom Svetega Duha pride do »popolne doraslosti vKristusu« (Ef 4,13). Oglejmo si nekatera znamenja duhovne zrelosti: 12- Prizadevanje za globoko, osebno enost s Kristusom, ki temelji na krstu in se izraža s temeljitimobnavljanjem v vsakdanjem življenju (prim. DVP 46).- Vztrajno spreobračanje in preobraževanje srca in uma, kajti le to omogoča razpoznavanje, »kajhoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Rim 12,2). Krščanska zrelost predpostavljaposlušnost in podvrženost Božji volji, ki jo je treba vedno znova iskati, razločevati in se v skladu znjo odločati.- Poslušnost Kristusovemu Duhu. Duhovno zorenje je dejansko delo Svetega Duha in zajamecelotnega človeka.- Duhovna sposobnost, da prodre v globino skrivnosti Kristusa, jo doume in sprejme (prim. 1 Kor2,6s; Ef 1,9). Zaradi tega se tudi odpira skrivnosti Cerkve, ki je zakrament Kristusa, in skupaj sKristusom gradi Cerkev (prim. Ef 2,20-22). Sposoben je tudi vstopiti v ustvarjalen dialog stroedinim Bogom, z brati in sestrami v Kristusu, z vsakim človekom in s svetom.- Novo življenje v Kristusu vključuje »biti« in »delati«, zato se vedno odraža tudi v »etosu«,nravnem življenju kristjana.- Osebna enost s Kristusom je najbolj notranje povezana s poslanstvom in njegovo uresničitvijo.Duhovna zrelost se zato razodeva tudi v tej enosti med notranjim življenjem in poslanstvom vCerkvi in v svetu ali pa med tako imenovanim »duhovnim« in »svetnim« življenjem (prim. KL 59).- Celostna vključitev v hojo za Kristusom in v sodelovanje z njim pri odreševanju sveta v skladu zBožjim načrtom.2. Poti duhovnega življenjaŽivljenje je pot, hoja, potovanje. Človek je od vedno popotnik. Od vsega začetka nosi v sebinomadskega duha. To njegovo nenehno romanje nosi v sebi znamenje notranjega nemira, težnjo knečemu, kar bi potešilo globino njegovega bitja. Zato ni kar slučajno definiran kot homo viator.Življenje kot pot, itinerarij, je od vedno zgovorna metafora, s katero lahko razbiramo kompleksnostčlovekovega življenja in njegovega nastajanja. Ta podoba nam more poenotiti človekovo življenjein je lahko tudi pomembna podoba duhovnega življenja.12Prim. L. Fanin, La crescita nello Spirito, 182-183; I. Platovnjak, La direzione spirituale oggi, 408-409: R. Zavalloni,Maturità cristiana, v: NDS 934-936.11

Oglejmo si različne poti duhovnega življenja, ki jih lahko razberemo v Svetem pismu in zgodoviniCerkve. 132.1 Predlogi duhovnih poti v Svetem pismu- Dve poti starozaveznega človeka: pot življenja in smrti. Starozavezni človek je bil poklican, daizbira med potjo življenja in smrti: »Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt innesrečo, ko sem ti danes zapovedal, da ljubi Gospoda, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh inizpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in Gospod, tvoj Bog, tebo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last. [...] Nebo in zemljo kličem danes zapričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, daboš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš Gospoda, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš«(5 Mz30,15-16.19-20).Pot življenja in dobrega je ravna in popolna (prim. 1 Sam 12,23); vključuje prizadevanje zapravičnost, zvestobo in mir (prim. Prg 8,20; 12,28). Pot smrti in slabega pa je vijugasta (prim. Prg21,8) in vodi v razvaline.Pobožen Hebrejec ne more slediti splošnim in načrtovanim potem, »kajti moje misli niso vaše misliin vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko somoje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,8-9). Božje poti postavijočloveka vedno v stanje pripravljenosti in odhoda (npr. Abraham). Hebrejsko ljudstvo je tako vednoživelo stanje izhoda (eksodus).- Pot v Novi zavezi. V govoru na gori Jezus jasno opozori, da morajo njegovi učenci izbirati meddvema potema: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi vpogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi vživljenje, in malo jih je, ki jo najdejo (Mt 7,13-14).Mnogi »izreki« govorijo o načinu vstopa v Božje kraljestvo. Med drugim Jezus pravi: »Če se nespreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3). V temin drugih izrekih Jezus jasno pove, kaj je bistveno za vstop v nebeško kraljstvo: najprej je potrebnospreobrnjenje; nato pa je potrebna vera oziroma potrebno je verovati in se oprijeti njega in njegovebesede z vsem prepričanjem in z vso zvestobo.Zanimivo je tudi to, da se v Apostolskih delih krščanstvo večkrat opiše s »potjo«. Kristjani sopredstavljeni kot tisti, ki so »privrženci Poti« (Apd 9,2). Apolo je bil seznanjen z »Gospodovopotjo« (Apd 18,25).- Hoja za Kristusom. Hoditi za Kristusom pomeni stopiti v občestvo z njim, biti z njim: »Nato je šelna goro in poklical k sebi, katere je sam hotel [...] Postavil jih je dvanajst, [...] da bi bili z njim in bijih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone« (Mr 3,13-16). Občestvo z njim inposlanstvo sta najbolj notranje povezana. Poslanstvo se ne more uresničiti drugače, kakor preko»biti z Jezusom«, kajti le tako more vedno spominjati nanj in ga resnično predstavljati.Hoditi za Jezusom pa ne pomeni samo biti v občestvu z njim, temveč tudi biti deležen njegoveusode: usode zavrženosti, trpljenja, preganjanja, smrti (prim. Mt 10,17-21).- Jezus sam je pot. Jezus sam se predstavi kot pot: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pridek Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,6). Ni mogoče več doseči in živeti modrost in pravičnost zizpolnjevanjem zapovedi ali »deset besed« stare zaveze, temveč s sprejetjem Jezusa Kristusa. On jepot k Očetu, srednik in njegovo razodetje, »odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja«(Heb 1,3). On je tudi cilj, torej resnično življenje, točka prihoda. Po Kristusovi krvi imamo tudi miprost vstop v »nebeško svetišče« (prim. Heb 9,24; 10,19-20).13Prim. L. Fanin, La crescita nello Spirito, 151-174.12

Kristus je torej nova in nenadomestljiva pot. Vsakdo ima možnost, da v njem najde lastnoodrešenje, kajti za vsakega on sam tudi posreduje: »Dokončno lahko odreši tiste, ki po njemprihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje« (Heb 7,25). Zato apostol Pavel upravičenovabi kristjane iz svojih občestev, naj hodijo (živijo) v Gospodu Jezusu Kristusu (prim. Kol 2,6), kotso ga spoznali, in v »ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas (vas) in je daroval sam sebe za nas(vas) kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 5,2).- Imitacija, posnemanje. V jeziku apostola Pavla postane hoja za Kristusom prizadevanje zaimitacijo, posnemanje Kristusa. V njegovih pismih je izraz »hoja za Kristusom« nadomeščen s»posnemati«, »posnemanje«. Sinoptiki so z izrazom »hoditi za Kristusom« izrazili »občestvenoživljenje z Jezusom«, biti z njim. V času po vstajenju pa ni bilo več zgodovinske bližine Jezusa in tanačin odnosa se je zamenjal. Med Kristusom in vernikom se tako vzpostavi drugačno občestvoživljenja, ki temelji na izkustvu vere, na izkustvu, ki ga lahko označimo kot duhovno-mistično.Pavel vidi kristjanovo življenje kot postopno oblikovanje po podobi Kristusa, križanega, vstalega inpoveličanega: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor biodsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor odGospoda, Duha« (2 Kor 3,18). Ta proces oblikovanja ne vsebuje preprostega zunanjega delovanja,temveč notranje in živeto deleženje velikih odrešenjskih dogodkov, ki so zaznamovali zgodovinoJezusa Kristusa.Kristjanova notranja pot je določena s postopnim deleženjem pri njegovem trpljenju, njegovi smrti,da bi tako dosegel življenje v njegovi slavi. Pavel se posluži predloga »z/s« (syn), da bi tako izrazilto duhovno izkustvo: »so-trpeti«; »biti z njim križani«, »z njim umreti«, »biti z njim pokopani«; »znjim vstati«; »z njim sedeti v nebesih«.Temeljni zakrament našega oblikovanja po Kristusu je za Pavla sveti krst. Po njem smo namrečzedinjeni s Kristusom v smrti, ki je podobna njegovi, da bi nato dosegli z njim vstajenje: »Če smonamreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja«(Rim 6,5).Apostol Pavel zelo pogosto vabi bralce svojih pisem, naj sprejmejo Kristusa kot svoj model inposnemajo njegove kreposti: ponižnost, pokorščino, potrpežljivost, velikodušnost, ravnodušnost,medsebojno odpuščanje, ljubezen do Boga in bližnjega (npr. Fil 2,5.8).- Sklep: pot duhovne rasti v Novi zavezi. Upoštevajoč to, kar smo doslej rekli o pomenu podobepoti v Svetem pismu, in kristjanovo pot duhovne rasti v Novi zavezi, lahko rečemo, da moremo nanek način videti na tej poti tri stanja (momente): začetno stanje, dano s krstom; sledi stanje rasti; nakoncu pa je stanje duhovne zrelosti. Seveda se moramo zavedati, da govorimo o vsem tem vpodobah poti, hoje, napredovanja.• Začetno stanje: krst. Kot smo že videli, kristjan začenja svojo duhovno »postulovščino« s krstom.Z njim se začenja novo življenje v Kristusu po Svetem Duhu. Krst je najprej Božje delo, toda odkatehumena zahteva navzočnost vere in dejavno prizadevanje za iskreno spreobrnjenje oziroma zaživljenje po Duhu (prim. Gal 5,16-17). Potrebno je torej kristjanovo radikalno prizadevanje, pričemer pa si ne sme zapirati oči pred težavami verovanja in mora biti pripravljen, da se zavestnosooči s skušnjavami in preizkušnjami v vsakdanjem življenju. Zavedanje vsega tega ga ne vodi vomahovanje ali predajo, temveč ga še bolj spodbuja, da čim bolje opravi tisto, kar se od njegapričakuje, pri tem pa ne računa samo na samega sebe, temveč predvsem na dinamično navzočnostSvetega Duha v njem.• Stanje rasti. Na temelju krsta in obljub novega življenja se kristjan poda na dolgo pot. Uresničitevte poti je odvisna od njega in od sodelovanja s Kristusovim Duhom. Spoprijeti se mora zdolgotrajno in postopno rastjo, ki je zaznamovana z vzponi in s padci. Novozavezni spisi seposlužujejo simbolične govorice, da bi opisali to postopno rast k zrelosti. Uporabljajo predvsembinome: otrok-odrasel; nepopoln-popoln; nevednež-učitelj; mesen-duhoven.13

Otrok-odrasel. V duhovnem življenju obstaja nevarnost, da ostanemo vedno otroci 14 oziroma ujeti vprobleme, ki so povezani s prvimi koraki, tako da se kar naprej hranimo s hrano, ki je primernasamo za prvo stopnjo rasti (npr. mleko). Toda nujno moramo postati odrasli, tj. osebe, ki sosposobne stopiti naproti neizogibnim težavam s solidno notranjo konsistenco (skladnostjo). Nemoremo ostati kot »nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka včloveški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju« (Ef 4,14). Kajti poklicani smo, da »živimoiz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rastli vanj, ki je glava, Kristus« (Ef 4,15).Kvalitativni skok je odvisen od odnosa, ki se vzpostavi s Kristusom. Če ga zaznamuje nestalnost,majhno poznavanje Kristusa, površnost v svojih soočenjih z njim ali še slabše, odsotnost vsakegaglobljega izkustva, vodi to v stanje zastoja (paralize) ali duhovne fiksacije. Če pa ga spodbuja željapo poglobitvi, rasti, preverjanju in vsakdanjemu razločevanju, vodi to k duhovni zrelosti.Nepopoln-popoln. Nepopolnost je gotovo začetek vsake hoje, tudi duhovnega življenja. Prehod odstarega človeka (način poganskega življenja) k novemu človeku (način krščanskega življenja) nienostaven, kajti bremena, ovire in padci iz preteklosti ostajajo dolgo časa. Ločitev od vsega tega seuresničuje postopoma, čeprav Božja velikodušnost pri prvih korakih zbuja misel, da se bo zgodilčudež popolne in takojšnje spremembe.Kljub temu si je potrebno zastaviti visok cilj in si prizadevati za popolnost, kot nas spodbuja samUčitelj: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). To je zelo oddaljen cilj, todak njemu moramo težiti. Seveda se moramo zavedati, da v Matejevem evangeliju ne gre za popolnostv etičnem smislu, temveč postati popoln pomeni postati usmiljen, kakor je Oče usmiljen z vsakimustvarjenim bitjem, tako z dobrimi kot s slabimi, brez vsakršne razlike. Preiti od nepopolnosti kpopolnosti, pomeni vstopiti v Očetovo ljubezen, s tem da ljubimo svoje sovražnike in molimo zasvoje preganjalce (prim. Mt 5,44).Učenec-učitelj. Krščansko življenje je podobno podaljšanemu času šole in vajeniške dobe, da biprešli od začetne nevednosti k učiteljevi modrosti. Toda to se ne zgodi vedno. Sam čas še ne prineseavtomatično rasti v Kristusovem nauku. Lahko gremo v šolo krščanskega življenja in po enemšolskem letu lastnega življenja še vedno ne znamo brati in pisati Božje besede. Zato se povsemupravičeno pritožuje pisec pisma Hebrejcem: »Čeprav bi namreč morali biti po tem času že učitelji,ponovno potrebujete koga, da bi vas naučil začetne prvine Božjih izrekov« (Heb 5,12).Mesen-duhoven. V srcu slehernega človeka sta dve možnosti: težnja, da bi živel po »mesu«oziroma da bi poslušal egoizem, svoje interese, potrebe in zahteve, hkrati pa obstaja tudi težnja, dabi sledil »glasu Duha«. Med tema težnjama je nenehna napetost. Enkrat zmaga ena, drugič druga.Zrelost je odvisna od zmanjšanja točk na račun prve, vse do njene izginitve, in od množenja druge,tako da začne človek delovati samo še po Duhu. Ni potrebno mnogo napora, da se zavemo, kakodelujemo, kajti to lahko jasno vidimo po sadovih: »Sicer pa so dela mesa očitna. To so:nečistovanje, nečistost, razuzdanost [...] Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost,blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,19.21-22).• Zaključno stanje: popolna zrelost. Cilj kristjanove duhovne poti je jasen: dospeti »do popolnegačloveka, do mere doraslosti Kristusove polnosti« (Ef 4,13). Pri tem pa se moramo zavedati, da nemoremo nikoli dospeti do Kristusove popolne zrelosti! Vedno ostaja pred nami še nepretečena pot.Obstaja namreč nepremagljiva razdalja (distanca) med ustvarjenim in Stvarnikom, med človeškimin Božjim, med končnim in neskončnim, med zemljo in nebesi. To dejstvo ne sme voditi človeka vstisko in pobitost (depresijo), temveč mora spodbujati k še bolj vztrajni hoji naprej. Pred nami stanamreč skriti zaklad in dragocen biser (prim. Mt 13,44-46). Če ju želimo imeti, se splača vseprodati.14Evangeliji vidijo otroka kot simbol ustvarjalnosti in razpoložljivosti za poslušanje in »hojo za« (prim. Mr 10,15; Mt18,3-4; 19,14).14

2.2 Predlogi duhovnih poti v zgodovini CerkveOglejmo si nekatere poti duhovnega življenja, ki jih lahko najdemo v življenju Cerkve.- Pot življenja in pot smrti. To klasično temo o dveh poteh smo že opisali na temelju Svetegapisma. O njej pa spregovorita še posebej dve deli: Didache in Barnabovo pismo.• Didache (nauk apostolov). Ta tema je povsem spontano in neposredno stopila v prvo krščanskokatehezo. O tem nam pričajo nekateri apostolski spisi, še posebej Didahe: »Obstajata dve poti, enaje pot življenja, druga je pot smrti; toda med njima je velika razlika.«• Barnabovo pismo (okr. 130). To pismo povsem jasno pravi: »Obstajata dve poti učenja indelovanja: pot luči in pot teme.« Avtor tega patrističnega dela prinaša glede na Didahe več jasnosti:luč postane sinonim za življenje, tema sinonim za smrt. Ta pot je lahko takšna po nauku in vzgojiali pa po delovanju in obnašanju.- Ideal življenja popolnega kristjana• Klemen Aleksandrijski (+ 215) prikaže duhovno življenje kot askezo, ki postopno vodi h »gnozi«oziroma k popolnemu poznanju Boga. Temelj poti je v zakramentu krsta.• Origen (+ 254) razširi in poglobi nauk svojega učitelja, sv. Klemena. V njegovih spisih odkrijemozanesljiv nauk o duhovnosti. Po njem je najboljša pot k idealu popolnosti posnemanje (imitacija)Kristusa.Prva stopnja je spoznanje samega sebe. Najprej je nujno potrebno poznati svoje obnašanje, oziromakaj moramo delati, česa se izogibati in v čem se moramo poboljšati. To prvo poznavanje samegasebe vodi k temu, da se pripravimo za boj proti grehu, ki je resnična ovira za napredovanje kpopolnosti. S tem se začne čas boja proti strastem in svetu, ki so pravi vzroki greha.Popolna ločitev od sveta se more doseči samo z askezo, ki zaobjema celotno življenje in vsebujepogosta bedenja ter stroge poste. Vse to pa mora vedno spremljati marljiv študij Svetega pisma. Potej pripravi se je potrebno boriti zoper hudiča in demone, da bi dosegli krepost. Vendar, kolikor boljse množijo boji, toliko več tolažb sprejme duša. V njej se rojeva globoka želja po nebeških stvarehin Kristusu, ki ji obljublja, da bo prešla vse preizkušnje.V tem času lahko duša prejme dar videnj: to so razsvetljenja med molitvijo ali branjem svetih knjig.Omogočajo uvid Božjih skrivnosti. Nato sledi mistična enost duše s Kristusom, Logosom (Besedo).S pomočjo simbolične govorice Origen govori o Kristusovem rojstvu v srcu in o njegovi rasti vnjem, oziroma o enosti duše z Logosom s podobo duhovne poroke. Ne smemo pa pozabiti, da poOrigenovem nauku duhovna pot ni nikoli končana, čeprav pride do kontemplacije, popolnosti,»gnoze« (poznanja), poročne enosti duše s Kristusom. Duhovna pot gre še naprej onstran tega, karje že dosegla.- Pot ljubezni. Učitelja te poti sta sv. Avguštin in sv. Bernard.• Sv. Avguštin (+ 430) »ni pisal ex professo dela duhovnosti, toda vsa njegova dela so polnaduhovnosti, kajti govorijo o Božji ljubezni, največjem dobrem, in tudi o Kristusovi ljubezni, ki jekonkretno in očitno razlita na vse ude njegovega telesa, in ker kličejo in molijo notranjega Učitelja,Duha, ki daje spoznanje resnice«. 15 Svojim bralcem nudi dinamičen pogled (perspektivo) nakrščansko življenje, osrediščeno v karitas, v ljubezni, ki je Bog.Razvoj duhovnosti je v rasti ljubezni: »Kolikor bolj ljubiš, toliko bolj se dviguješ«. Ljubezen,karitas, je na prvem mestu v krščanskem življenju. Predstavlja namreč središče, bistvo, mero in cilj.Središče, kajti vsako delovanje mora biti povezano z njo; bistvo, kajti ljubezen je temelj, na katerem15Dumeige, Storia della spiritualità, v: NDS 1551.15

vse temelji; mera, kajti ljubezen je notranja motivacija življenja; cilj, kajti ljubezen je magnet, hkateremu vse teži.Rast duhovnega življenja je zelo tesno povezana s hojo v ljubezni, ki jo moremo živeti na začetnistopnji ali na napredujoči stopnji ali pa na stopnji popolnosti. Z drugimi besedami, ljubezen jelahko »rojena, okrepljena, popolna«.Ljubezen je na začetku spreobrnjenja od zgrešenega življenja (glej Izpovedi). Pomaga premagatipreizkušnje in skušnjave. V drugi fazi življenja osebe, ki ljubi Boga, se lahko isti grehi obrnejo vkorist, kajti vodijo k molitvi ponižnosti, hvaležnosti in slavljenja.Cilj ljubezni je kontemplacija, ki je v močni in radostni ljubezni, in vodi v izkustvo Boga: cilj, ki sev tem zemeljskem življenju nikoli povsem ne doseže. Zaradi tega sv. Avguštin spodbujajoče pravi:»Bodi vedno nezadovoljen s svojim stanjem, če želiš priti do popolnejšega stanja, kajti kadar sizadovoljen s samim seboj, prenehaš napredovati.«• Sv. Bernard (+ 1153) v svojih duhovnih razmišljanjih znova govori o avguštinski ideji opostopnem napredovanju v ljubezni. Zaradi svojega osebnega izkustva je lahko izredno mojstrsko inkompetentno opisal stopnje ljubezni, ki vodijo od stanja nepodobnosti (regio dissimilationis) kzedinjenju z Bogom.Govori o zaporedju v rasti ljubezni: od mesene ljubezni k suženjski, sinovski in mistični ljubezni.Razlaga, da more učenec preseči meseno, zemeljsko ljubezen predvsem z uresničevanjem krepostiponižnosti. Tako more doseči najprej »suženjsko« ljubezen, in nato »sinovsko« ljubezen. Na koncupa ima možnost, da doseže »poročno« ljubezen, ki predstavlja popolno ljubezen.Kristus in Marija sta oporni točki tega napredovanja v ljubezni. Kdor si prizadeva za podobnost sKristusom v skrivnostih njegove človeškosti, bo imel možnost, da bo oblikovan po Besedi v enostiljubezni (v zedinjenju v ljubezni). Devica Marija pa mu s svojim posredovanjem pomaga, da dosežeto popolno ljubezen.- Trojna pot. Omejili se bomo na tri avtorje, ki govorijo o trojni poti duhovnega življenja: Pontski,začetnik trilogije; Pseudo Dionizij, s svojimi deli je prenesel to pot na Zahod; sv. Tomaž Akvinski,teolog ter obširen in sistematičen razlagalec njene dinamike.• Evagrij Pontski (+ 399) opisuje duhovno življenje, razdeljeno na tri obdobja (faze): praksa,kontemplacija, teologija. Prva stopnja je v praksi oziroma je čas »aktivne« askeze, ki obsega vajeočiščevanja duše in doslednega uresničevanja kreposti. Nato sledi čas »gnostike«, ki se uresničuje vdveh stopnjah: v »fizični« kontemplaciji, v smislu osredotočenosti na ustvarjen svet, na ustvarjenestvari, in v mistični konteplaciji Boga, tj. teologija.• Pseudo Dionizij (V.-VI. stol.) je uvedel terminologijo, ki je imela več posnemovalcev na področjuduhovnega življenja. Predstavil je tri obdobja: očiščevalno, razsvetljevalno in zedinjevalnodejavnost. Izrazi vsebujejo in kažejo na tisto, kar je prvenstveno delo v posameznih obdobjih oz.stopnjah.Očiščevalna dejavnost kaže na to, da je v tem obdobju prvenstveno kristjanovo delo očiščevanje inločevanje od zla, greha in obstoječega sporazuma (kompromisa) z lastnim egoizmom.Razsvetljevalna dejavnost ne obstaja toliko v uničevanju vezi z grehom, temveč predvsem vprizadevanju za pozitivno izgradnjo lastnega notranjega sveta z uresničevanjem krščanskih kreposti:najprej teologalnih (vera, upanje, ljubezen), poleg njih pa še drugih tipično krščanskih kreposti.Zedinjevalna dejavnost je najvišja stopnja. V njej doseže srečanje z Bogom takšno intenzivnost, dase zedinijo življenje, dejavnost in eksistenca (obstoj) osebe.• Sv. Tomaž Akvinski (+ 1274) opiše iste Aeropaginove (Pseudo Dionizij) termine z besedami, kibolj ustrezajo ideji »poti«, duhovne hoje. Po njegovem je Božje ljudstvo angažirano kot v dolgem16

pohodu, v katerem so tri vrste ljudi glede na kos poti, po kateri hodijo: začetniki, napredujoči,popolni.Začetniki so seveda tisti, ki so komaj začeli pot in se še vedno spoprijemajo s problemi, ki sopovezani z obdobjem po spreobrnjenju.Napredujoči so tisti, ki so že naredili kar dober kos poti in so se že spoprijateljili s krepostmi.Popolni so pa tisti, ki so že skoraj na cilju ter že slutijo in vnaprej okušajo zedinjenje in srečanje zBogom, ki bo povsem dokončno šele po smrti.Sv. Tomaž takole opiše posamezne stopnje: »Človek si mora predvsem prizadevati, da se oddalji odgreha in da se zoperstavi lastnim željam, ki ga silijo k polu, nasprotnemu Bogu. To je nalogazačetnikov […] Sledi drugo prizadevanje, v katerem človek skuša predvsem napredovati v dobrem[…] Tretji napor je v prizadevanju za popolno združenje z Bogom in da bi bili blaženi v njem. To jenaloga popolnih.« 16- Pot duše k Bogu. Srednjeveško obdobje pozna različna dela, ki govorijo o itinerariju v duhovnemživljenju, toda gotovo je najbolj poznan Bonaventurov (+ 1274): Itinerarium mentis in Deum.Veliki frančiškanski doktor in mistik je stopil iz strogo osebnega področja, ki smo ga videli vpredhodnih primerih, in je vključil v to vzpenjanje k Bogu tudi vesolje z njegovimi ustvarjenimibitji. V tem se razodevajo frančiškanski duh in korenine njegove duhovnosti.- Vzpon na goro Karmel. Sv. Janez od Križa (+ 1591) si pomaga s simbolizmom gore pri opisuiskanja Boga po poti notranjosti. Predvsem želi pomagati tistim, ki so stopili na pot duhovnegaživljenja ali pa želijo doseči zedinjenje z Bogom. V Vzponu na goro Karmel veliki karmeličanskiteolog in mistik predstavi obširno notranje delo, za katerega se mora vernik zavzeti, če se želi vzpetina vrh Božje gore, priti do popolnosti. To vzpenjanje vključuje delo oddaljevanja, globokegaočiščevanja, popolnega izpraznjenja vsega, kar preprečuje, onemogoča srečanje z Bogom.To očiščujoče vzpenjanje poimenuje z »nočmi«, ki vsebujejo tri pomembne prehode:Noč čutov vključuje ločitev in zapustitev občutkov (afektov) in odvisnosti, ki so ovira in motnjaduhovnemu vzpenjanju;Noč razuma je v tem, da se v iskanju daje manj poudarka na razumu, da bi tako prišla v ospredjepredvsem pomembnost vere;Noč spomina in volje vodi vernika k temu, da daje vedno več prostora upanju in ljubezni, s tem dapostaja vloga spomina in volje vedno bolj drugotna in ne več središčna kot prej.Ko se oseba upodobi po Kristusu in je dokončala to askezo, začne živeti povsem drugačnorazsežnost, pod dobrodejnim vplivom Božjega Duha.- Pot popolnosti. Tudi sv. Terezija Velika (+ 1582) predlaga duhovno pot, ki jo moremo razbrati iznjenih spisov. Zaslutila je, da je v molitvi (oratio) prednostno (privilegirano) in najbolj uspešnosredstvo za dosego popolnosti ljubezni, tj. zedinjenje z Gospodom. To je sama osebno izkusila intudi razširila v karmelih, ki jih je ustanovila.V svojem najbolj znanem delu Notranji grad opisuje pot, ki vodi preko sedmih sob (mansioni)lastnega notranjega gradu k zadnji, v kateri živi Učitelj (maesto). To so etape ali stopnje molitve, kiomogočajo približanje: med njimi so ustna molitev, meditacija, vlita molitev (arazione infusa) inpopolna kontemplacija: ustna molitev, kjer govori predvsem stvarnina; meditacija, kjer običajnovsebina premišljevanja prihaja od zunaj; vlita molitev, kjer razlogi za molitev izvirajo iz molivčevenotranjosti in so delo Svetega Duha; popolna kontemplacija, kjer postane beseda ustvarjenega bitjamolk pred Bogom, ki se odkriva in razodeva, ko se doseže zadnja »soba« (mansione).17

Kot lahko vidimo, pot popolnosti noče slediti zunanjim ciljem. Usmerjena je predvsem v lastennotranji grad. To pot vodi molitev, oracija. Tisti, ki se poda na to duhovno pustolovščino, bougotovil, da se bo njegova molitev počasi spreminjala glede na njegovo hojo po gradu. Na začetkubo samo on molil, govoril: pogovor bo monolog (ustna molitev). Nato bo postal ploden dialog vdvoje (meditacija, vlita oracija). Na koncu, pred Učiteljem, pa se bo beseda preoblikovala vposlušanje in molčečo kontemplacijo.- Mala pot. Po velikih španskih mistikih ni enostavno odkriti v sledečih obdobjih novih»predlogov« duhovnih poti. Večinoma so hodili po že znanih poteh, ki imajo v trojni poti varno innajbolj razširjeno oporno točko. Kljub temu je pohvalno prizadevanje v zadnjih desetletjih, da bimistika spet vstopila v apostolske dejavnosti, da razvnela misijonsko poslanstvo: »Obnovljenazavest misijonskega poslanstva je vodila k izdelavi duhovnosti, ki ne sovpada z monastičnoduhovnostjo, temveč se obrača na službo Besede in se navdihuje ob vzoru Kristusa in apostolov.« 17Izvirno pot pa svetuje sv. Terezija iz Lisieuxa (+ 1897), ki se mora po njenem imenovati »malapot«. Opišimo jo z njenimi besedami: »Bog bi mi gotovo ne navdihoval neuresničljivih želja; tedajsmem kljub svoji majhnosti hrepeneti po svetosti. Zrasla ne bom več, naj sem torej takšna, kot sem,z vsemi nepopolnostmi. A poiskala bom način, da pridem v nebesa po kaki čisto ravni in kratki poti;moram najti kako novo pot. Saj smo v dobi iznajdb. […] Tudi jaz bi rada kako dvigalo, ki bi medvignilo k Jezusu, zakaj premajhna sem, da bi mogla sopihati po utrudljivih stopnicah dopopolnosti. V svetih knjigah sem iskala dvigalo, po katerem je hrepenelo moje srce. Naletela sem natele besede, ki so prišle iz ust Večne Modrosti: ›Če je kdo PRAV MAJHEN, naj pride k meni!‹ (Prg9,4). […] Ker pa sem hotela vedeti, Gospod, kaj bi ti storil s takšnim čisto majhnim, če bi se le taodzval tvojemu povabilu, sem iskala še naprej. In glej, našla sem tele besede: ›Kako ljubkuje matisvoje dete, tako vas bom jaz tolažil. V svojem naročju vas bom nosil in na kolenih vas bomljubkoval‹ (Iz 66,13.12). […] Dvigalo, ki me dvigne do nebes, so tedaj tvoje roke, Jezus. Zato nitreva, da zrastem; nasprotno, majhna moram ostati, da, celo vedno manjša moram biti.« 18Pojasnilu male karmeličanke so mnogi hitro prisluhnili, kajti govori o razpoloženju srca. Torazpoloženje nas naredi ponižne in majhne v Božjem objemu, kajti zaupamo v očetovskodobrotljivost Boga, pa čeprav se zavedamo svojih slabosti. »Majhna pot« vnaša dinamiko upanja, kise navdihuje ob veri, temelji pa na ljubezni. Osnovana je na evangeliju, na Jezusovem ravnanju, kije pozoren in usmiljen do vsakogar, še posebej pa do malih, ponižnih, do vseh, ki so se čutili ubogipred Bogom.Ob koncu kratkega prikaza različnih poti lahko izpostavimo nekatera sklepna razmišljanja.Potrdimo lahko, da je svetopisemsko osnovana »pot« duhovnega življenja našla svoj odmev vnajrazličnejših obdobjih zgodovine Cerkve. Vsak model duhovne poti je poudaril nekatereznačilnosti hoje, na podlagi različnih dejavnikov: področnih, zgodovinskih, kulturnih in eklezialnihdejavnikov. Nikoli pa se ni nobena pot predstavila kot popolna sama v sebi, kot izčrpen predlog inuporaben za vse. To pa zato, kajti Božji Duh veje, kjer hoče: »Veter veje, koder hoče, njegov glasslišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3,8).17S. De Fiores, Itinerario spirituale, v: NDS 798.18Sv. Terezija Deteta Jezusa, Avtobiografski spisi, Karmel Sora 1997, 185-186.18