glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

62Z A N I M I V Ouporabljali komercialno. Ali je možno v kratkem času pridelati cepivo, kadarje treba najprej razvozlati zapletena lastništva patentov?Treba je priznati, da je prikrivanje ptičje influence med temeljnimidejavniki, ki so vzrok, da je bolezen ušla iz nadzorstva in se začela širiti vobsegu, ki si ga težko predstavljamo. Bolezen in infekcije s ptičjo influencoso prikrivale vse države na področju današnje epidemije. Ali se niso ničesarnaučile od epidemije sarsa pred letom dni? Ministrstva za zdravstvovedo, kako ravnati preventivno. Ptičja influenca vsaj na začetku prizadeneperutnino, zato ministrstva za kmetijstvo varujejo svoje področje in trgovinoter po večini razmišljajo kratkoročno. Težje priznajo težave z infekcijami priživalih, dokler v to niso prisiljena. Podobno se je že zgodilo, če pomislimole na epidemijo BSE pred nekaj leti! Lord Philips, predsednik angleškekomisije za BSE, je v zaključku takrat zapisal: “Prikrivanje infekcije, slabaznanost in slaba vlada so vzroki za nesrečo z BSE”.Prikrivanje infekcije z virusi influence je nevarno. Kaj bi bilo treba storitidanes? Ena od rešitev je, da se začne nadzorovati gibanje virusov, kakor senadzoruje jedrsko orožje ali kemikalije, ki načenjajo ozonsko plast v atmosferi.Predlog je na prvi pogled videti precej “za lase privlečen”. Zresnimopa se, če pomislimo na možne posledice ptičje influence, na stroške takšnepandemije in izgubo človeških življenj, če bi se muhast novi sev virusainfluence nenadoma začel prenašati tudi s človeka na človeka. Ali je trebasprejeti mednarodno pogodbo o širjenju patogenih mikrobov? Nekaj za zdravstvo zanimivih drobceviz zgodovineJurij ZalokarRodoslovno iskanje najde svoj smisel, če hoče izvedeti kajveč tudi o času, v katerem so živeli pretekli rodovi. Prebiranjematičnih knjig in drugih virov odkriva zanimivosti,kakršne bi bilo škoda ne omeniti.Najprej nekaj o veliki umrljivosti otrok. Še posebnopretresljiva je matična knjiga za Grahovo, ki nas seznani s tragičnousodo družine Jurija in Neže Kos (Coos) iz Granta nad Bačo. Prvi otrokjima je umrl star šest let, Uršula je imela ob smrti dve leti, Ivan pet let,Katarina dva meseca, še drugi Ivan pet let, Franc tri leta, Lavrencij trileta in pol, in še druga Katarina tri leta. V času od 1760 do 1778 leta sotako pomrli vsi njuni otroci, nato pa sta leta 1800 umrla še oče in mati.Iz njihove usode še razberemo tudi sicer pogosto opažanje, da dajanjeimena umrlega otroka naslednjim, ne zagotavlja preživetja. Nenavadnaje tudi tragedija, ki sta jo doživeli družini bratov Jurija in Nika Zalokar,ki sta živeli v Križevski vasi pri Metliki. 8. julija 1822 je Juriju umrlašestletna hčerka Marija, 14. septembra istega leta pa Niku prav takošestletna Barbara. Že 11. novembra istega leta je umrla Jurijeva Barbara,stara šestnajst let. Dve leti kasneje, 5. septembra, je Juriju umrla petletnaAna in nato 20. oktobra istega leta Niku prav tako petletna Ana.Ob zadnji zgodbi se moramo vprašati, ali so naključja res naključja?Prav tako ne moremo iti mimo dogodkov, ki se koreninijo v starodavnemvraževerju. Svetina (1944) je v knjigi o metliškem sodstvu opisaldogodek, ki bi skoraj izvabil enega od zadnjih čarovniških procesovv Sloveniji. 10. marca 1716 je neki Gabrielli obtožil vdovo MargaretoSmole obrekovanja: “Gabrielli jo je dolžil, da je baje rekla, da sta onin njegova žena metala kosti mrtvecev čez Gladika in njegovo ženo,ko sta ta dva šla v cerkev, in da sta oba Gladika zaradi tega zbolela,dokler jima ni toženka z zelišči pomagala.” Seveda nas to spomni nastaroselski običaj v Avstraliji, po katerem naj bi umrl človek, v kateregaje nekdo uperil kost umrlega. Naj dodam, da sem vero v usodno močkosti mrtvih sam doživel ob koncu 20. stoletja. Slučajno sem bil napokopališču, kjer je grobar prekopaval star grob. Z lopato je odlagalkosti nekega pokojnika na poseben kup. Ko sem pobral eno, da si joogledam, sem začutil nenavaden molk in tišino, ki je zavladala, potempa sem zaznal zgrožen pogled prisotnih. Kosti pokojnika se namreč nebi smel dotakniti z golo roko...Še več o navadah, ki izvirajo iz iracionalnih prvin duševnosti inso danes še prav tako prisotne kot včeraj, čeprav v povsem drugačnihsodobnih oblikah, je pisal zgodovinar Koblar (1891) v zgodovini kugena Slovenskem. Takole piše: “Že so se zbali da je (kuga) prišla na Belokranjsko,ker so ljudje kar mrli. Zato so poslali dr. Franca Ksav. Zalokarjapreiskovat bolezen. Zaznamoval jo je za nalezljivi “Pleuritidis maligna”.Pritožil se je ob jednem pri vladi zoper to, kako da oni mrliča varujejo.Prineso ga v tesno, nizko, močno zakurjeno sobo. Vsedejo se okrog inše žerjavica mora zraven stati, ki se imenuje “Pegue”, da se tako rekoč zmrličem peko vsi varuhi. Nato začno obhajati mrtvaščino, veliko jedoin pijejo, vlečejo v se kužni zrak in razgreti gredo na mraz. Neki otrokje bil padel na “Pegue” in se na pol spekel”. Potem nadaljuje: “Nekaj časaso kot najboljše sredstvo zoper kugo slovele krastače ali krote. Zdravnikiso jih lovili med šmarnimi mašami, češ da ta žival posebno dobro vlečenase kužni strup. Prah stolčenih krastač so gospoda in kmetje nosili vsvilnatih mošničkih ob srčni jamici. Drugi so jih kuhali na mleku alikisu in vse skupaj pojedli...” Deželna vlada je takrat zahtevala, da gredoljudje k spovedi in “se opero velikih grehov”. Škofijski ukaz za leto 1713pa se je glasil: “Po četrt ure naj se vsak dan zvoni z vsemi zvonovi zjutrajob devetih in zvečer ob osmih. Verniki naj molijo tačas po pet očenaševin pet češčenih Marij, da bi Bog umaknil zagroženo šibo.”Vir zgodovinskih podatkov so tudi pokopališča. Na pokopališčuPri treh farah nad Metliko najdemo grob ranocelnika Jožefa (Josef)Zollnerja, ki je umrl leta 1841 leta, star 75 let. Očitno je bil njegov očeJurij Zollner, ki je bil 1767 leta priča Pavlu Sallokarju v Metliki, staremuočetu zdravnika - ranocelnika Franca Zalokarja. Med ranocelniki vMetliki omenja Svetina (1944) tudi Matijo Rekarja.Kasneje je bil v Metliki za razvoj mesta in kot zagovornik panslovanstvapomemben lekarnar Franjo Wacha, ki je tam leta 1878 kupillekarno (Rus 1999). Poleg v drugem prispevku omenjenih Franca inFerdinanda Zalokarja (Zalokar 2002) pa je kot Metličana treba omenitiše prof. dr. Mirka Černiča, znanega kot enega od borcev za ustanovitevMedicinske fakultete v Ljubljani, prostovoljca v Srbiji leta 1913 in medprvo svetovno vojno ter partizana v drugi svetovni vojni. Ves čas je bilnapreden javni delavec in tvorec slovenske zdravstvene besede.Pregled poročnih knjig župnije sv. Nikolaja v Ljubljani je naletel nazabeležko poroke dr. Marka Gerbca, o katerem so nekateri raziskovalcinjegovega dela domnevali, da je bil ves čas samski. Vendar preberemo,ISIS julij 2004