glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

37AKTUALNOje treba državno pravo razlagati v luči prava Skupnosti. 5 Tudi izjudikature Sodišča evropskih skupnosti namreč izhaja, da je trebapravo Skupnosti razlagati tako, da se dežurna zdravniška služba, vokviru katere mora biti zdravnik na razpolago na delovnem mestu,v celoti všteje v delovni čas zdravnika. 624. Neutemeljen pa je tudi očitek pobudnika, da je na podlagi izpodbijanedoločbe 42. člena ZZdrS nadurno delo v dežurstvu omogočeno podblažjimi pogoji, kot veljajo za druge poklice. To bi lahko držalo v primeru,če se vse ure v dežurstvu ne bi štele v delovni čas zdravnikov.Kot navedeno, pa takšna razlaga Zakona ni mogoča. To pomeni, daje treba tudi dežurstvo obravnavati kot nadurno delo, upoštevajepredpisane omejitve iz splošne oziroma posebne ureditve, kolikorgre za delo preko polnega delovnega časa. Edina razlika, ki velja zanadurno delo zdravnikov, upoštevajoč veljavno posebno ureditevv ZZdrS, je dopusten obseg nadurnega dela zdravnikov. Tretji odstavek143. člena ZDR namreč določa, da lahko traja nadurno delonajveč osem ur na teden, največ dvajset ur na mesec in največ stoosemdeset ur na leto, skladno s prvim odstavkom 41b. člena ZZdrSpa nadurno delo zdravnikov ne sme presegati v povprečju osem urtedensko. Te določbe pobudnik ne izpodbija. Nasprotuje le dopustnemuobsegu nadurnega dela zdravnikov v prehodnem obdobju,urejenem v prvem odstavku 11. člena ZZdrS-A, glede katerega pa,kot izhaja iz 9. točke obrazložitve, pobudniku ni mogoče priznatipravnega interesa za izpodbijanje.Delo preko polnega delovnega časa(nadurno delo)25. Pobudnik je izpodbijal dve določbi, ki se nanašata na nadurno delozdravnikov. Pobudo za presojo prvega odstavka 11. člena ZZdrS-A je Ustavno sodišče zavrglo. Sprejelo pa je pobudo za presojodrugega odstavka te določbe. V skladu s to določbo lahko nadurnodelo zdravnikov sekundarijev in specializantov 7 v obdobju do 31.7. 2007 traja v povprečju največ 18 ur na teden, v naslednjih dvehletih 16 ur na teden in v naslednjih dveh letih 12 ur na teden, pričemer se časovna omejitev tedenskega delovnega časa preko polnegadelovnega časa upošteva kot povprečna omejitev v določenemčasovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od štirih mesecev. Takšnaureditev odstopa od ureditve, ki velja za druge zdravnike in v skladus katero delo zdravnikov preko polnega delovnega časa po 1.1. 2005 brez njihovega soglasja ne bo smelo presegati v povprečjuosem ur tedensko. Pobudnik meni, da pomeni uvedeno razlikovanjemed zdravniki sekundariji in specializanti na eni strani ter drugimizdravniki na drugi strani nedopustno diskriminacijo na podlagi izobrazbe.Tega očitka Ustavno sodišče, iz razlogov, navedenih v 15.točki obrazložitve, ni preizkušalo.26. Izpodbijana določba ni v neskladju z drugim odstavkom 14. členaUstave. Za sporno razlikovanje med zdravniki sekundariji in specializantiin drugimi zdravniki je imel namreč zakonodajalec razumnerazloge. Kot opozarja Vlada, zdravniki sekundariji in specializantimed opravljanjem nadurnega dela pridobivajo dodatne delovneizkušnje. S tega vidika lahko opravljanje takšnega dela mladimzdravnikom koristi. Na izpodbijani ukrep je mogoče zato gledatikot na enega izmed načinov usposabljanja mladih zdravnikov zanadaljnje zdravniško delo. Kot takšen je ta ukrep nedvomno vjavnem interesu, ureditvi, ki omogoča zasledovanje takšnega cilja,pa ni mogoče očitati nerazumnosti. Pri tem ne kaže spregledati, dapobudnik ne zatrjuje, da izpodbijana ureditev dopušča nadurno delozdravnikov sekundarijev in specializantov v takšnem obsegu, da bilahko bil bistveno prizadet varstveni vidik zakonskega omejevanjadolžine delovnega časa, katerega namen je preprečiti pretirano izčrpanjedelavčevih moči in zagotoviti varnost in zdravje delavcevin ki mora biti upoštevan tudi pri urejanju nadurnega dela tehzdravnikov. Na sprejeto odločitev pa tudi ne more vplivati dejstvo,da je pridobivanje delovnih izkušenj med nadurnim delom odvisnood naključne obremenitve zdravnikov sekundarijev in specializantovs takšnim delom.Omejitev pravice do stavke27. Po mnenju pobudnika je neustavna določba 46. člena ZZdrS oopravljanju zdravniške službe v času stavke. Skladno s to določbo jedolžan zdravnik v času stavke izvajati primeroma naštete zdravniškestoritve, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivohudo okvaro zdravja ali smrt, vse zdravstvene storitve za otroke do 18.leta starosti in za bolnike, starejše od 65 let, vse zdravstvene storitvev zvezi z nosečnostjo in porodom ter vse ukrepe za preprečevanjein obvladovanje nalezljivih bolezni. Omejitve pravice do stavke soz ZZdrS predvidene že vse od njegove uveljavitve. Spremembe,uvedene z 8. členom ZZdrS-A, pomenijo samo bolj jasno opredelitevzdravniških storitev, ki jih morajo zdravniki opravljati tudi v časustavke, in le v manjšem obsegu dodatno omejitev zdravnikov priizvajanju te njihove ustavne pravice (v zvezi z dolžnostjo izvajanjaukrepov za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni).28. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je poseg v človekove pravice dopusten,če temelji na legitimnem, stvarno upravičenem cilju. Polegtega, da zasleduje legitimen cilj, mora biti poseg tudi v skladu z načelipravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, kiprepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimizasleduje legitimen cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali negre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagit.i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikovposega: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanegacilja; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanegacilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; 3)ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravicoproporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, kibodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenuoziroma načelo proporcionalnosti). Splošno načelo sorazmernostije treba upoštevati pri vsaki omejitvi človekovih pravic in temeljnihsvoboščin, ne glede na to, na čem temelji legitimnost omejitve (glejodločbo št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004, Uradni list RS, št. 25/04).Velja torej tudi v primerih, kot je obravnavani, ko omejitev ustavnepravice predvideva že sama Ustava, ki v drugem odstavku 77. členadoloča, da se lahko pravica do stavke, če to zahteva javna korist inupoštevaje vrsto in naravo dejavnosti, omeji z zakonom. Tudi ustavnopooblastilo zakonodajalcu za omejitev človekove pravice namreč nepomeni, da lahko zakonodajalec določi omejitve oziroma posegepoljubno. Da je treba tudi dopustnost omejitev ustavne pravice dostavke presojati po strogem testu sorazmernosti, pa izhaja tudi izdosedanje ustavnosodne presoje (glej sklep št. U-I-230/96 z dne 28.10. 1998, OdlUS VII, 199).29. Z omejitvijo pravice zdravnikov do stavke je zakonodajalec zagotovilkontinuiran dostop do nekaterih najpomembnejših zdravstvenihstoritev, ki so vitalnega pomena za življenje in zdravje prebivalcev.Skladno s pravico do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51.julij 2004 ISIS