glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

32AKTUALNOOdločba ustavnega sodiščaU-I-321/02, 27. 5. 2004Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo sindikata Fides,Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, ki ga zastopa predsednik Konrad Kuštrin, na seji dne 27. maja 2004odločilo:1. Drugi in tretji odstavek 41a. člena, 42. člen, 46. člen ter tretji odstavek 62. člena Zakona o zdravniški službi(Uradni list RS, št. 98/99, 67/02, 15/03, 2/04 in 36/04 - ur.p.b.), kolikor se nanaša na nazive zdravnik, doktor dentalne medicine in specialist, indrugi odstavek 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 67/02) niso v neskladju z Ustavo.2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvahZakona o zdravniški službi se zavrže.ObrazložitevA.1. Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (v nadaljevanjuFides) zahteva presojo ustavnosti posameznih določb Zakona ozdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) in Zakona o spremembahin dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS-A). Ureditev izpodbija zlasti z vidika zdravnikov, zaposlenih v mrežijavne zdravstvene službe. Uvodoma zatrjuje, da je ZZdrS, kolikorureja tudi delovna razmerja zdravnikov, zaposlenih izven mrežejavne zdravstvene službe, v neskladju z 2. členom Zakona o delovnihrazmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 - v nadaljevanju ZDR), kine predvideva posebnega urejanja delovnih razmerij za te zdravnike,in z načelom enakosti iz 14. člena Ustave.2. Pobudnik izpodbija drugi in tretji odstavek 41a. člena ZZdrS, ki stabila v ta zakon vnešena z določbo 4. člena ZZdrS-A in ki določata, dase delovni dan zdravnikov praviloma ne pričenja pred 8. uro zjutraj,v izvenhospitalni dejavnosti, namenjeni storitvam za uporabnike, pamora najmanj petina delovnega časa potekati po 16. uri. Zatrjuje, dadrugi zakoni s področja urejanja delovnih razmerij takšnih določbne poznajo, temveč je urejanje delovnega časa večinoma prepuščenodelodajalcem. Po mnenju pobudnika gre za diskriminacijo zdravnikovna podlagi poklica, ki je prepovedana s 14. členom Ustave, inhkrati za poseg v načelo enakosti pred zakonom. Določba drugegaodstavka 41a. člena ZZdrS naj bi bila tudi v neskladju z 49. členomUstave, ker zdravnikom neutemeljeno omejuje svobodo dela pred8. uro zjutraj.3. Pobudnik izpodbija 42. člen ZZdrS o dežurni zdravniški službi, dopolnjenin spremenjen s 5. členom ZZdrS-A. Meni, da je dežurstvokot posebna oblika prisotnosti na delovnem mestu nepotrebno, sajje neprekinjeno zdravstveno varstvo mogoče doseči že z instrumenti,ki jih pozna ZDR kot splošen predpis (npr. delo v izmenah in nadurnodelo). Izpodbijana določba naj bi omogočala nadurno delozdravnikov pod blažjimi pogoji, kot veljajo za druge poklice, saj najbrez utemeljenih razlogov ne bi predpisovala omejitev, ki so sicerdoločene za dopustnost takšnega dela. Nasprotuje tudi ureditvi, kipredvideva različno plačilo za efektivne in neefektivne ure, kar najbi povzročilo, da je opravljanje dela v dežurstvu vrednoteno slabšekot druge oblike nadurnega dela. Drugačna kot v splošni ureditvi(drugi odstavek 141. člena ZDR) naj bi bila tudi definicija efektivnegadelovnega časa. Pobudnik meni, da takšna ureditev diskriminirazdravnike na podlagi poklica in je v nasprotju z načelom enakostipred zakonom. Pobudnik ji očita tudi neskladje z Direktivo 93/104/ESo določenih vidikih organizacije delovnega časa (Council directive93/104/EC of 23 November 1993 concerning certain aspects ofthe organization of working time, OJ 1993, No L 307, as amendedby Directive 2000/34/EC of the European Parliament and of theCouncil of 22 June 2000 ameding Council Directive 93/104/ECconcerning certain aspects of the organisation of working time tocover sectors and activities excluded from that Directive, OJ 2000,No L 195 - v nadaljevanju Direktiva) 1 , v skladu s katero naj bi bilotreba v delovni čas všteti vse ure dežurstva. Posledično meni, da jeizpodbijana ureditev v neskladju z načelom Evropskega sporazumao pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimiskupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviruEvropske unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97, MP, št.13/97 - v nadaljevanju ESP) o približevanju slovenske zakonodajeevropski. Kot takšna naj bi bila izpodbijana ureditev tudi v neskladjuz drugim odstavkom 153. člena Ustave.4. Nadalje izpodbija prehodno določbo prvega odstavka 11. členaZZdrS-A o dopustnem obsegu nadurnega dela zdravnikov. Opozarja,da je skladno s to določbo nadurno delo zdravnikov dopuščeno vvečjem obsegu kot za druge poklice, kar naj bi pomenilo neutemeljenodiskriminacijo zdravnikov. Ureditev naj bi bila tudi v neskladju zDirektivo in kot takšna v neskladju tudi z ESP oziroma po vstopuSlovenije v Evropsko unijo z drugim odstavkom 153. člena Ustave.Še posebej sporen naj bi bil drugi odstavek 11. člena ZZdrS-A onadurnem delu specializantov in sekundarijev. Pobudnik namrečmeni, da ni nobenih utemeljenih razlogov za večjo obremenitev tehzdravnikov. Ureditev naj bi pomenila diskriminacijo teh zdravnikovna podlagi izobrazbe, ki naj bi bila prepovedana s prvim odstavkom14. člena Ustave v zvezi z načelom enakosti pred zakonom iz drugegaodstavka te določbe Ustave. Ob tem meni, da večjih delovnihobremenitev ni mogoče utemeljiti s potrebo po izobraževanju, saj bispecializant, ki bi bil na specializaciji v času pomanjkanja zdravnikov,moral opravljati specializacijo skupno več ur kot specializant, ki bidelal v času, ko ni deficita, za kar pa ni utemeljenih razlogov.5. Pobudnik je nezadovoljen z ureditvijo pravice do stavke iz 46. členaZZdrS, spremenjenim z 8. členom ZZdrS-A. Meni, da je zaradi javnegainteresa omejitev pravice do stavke sicer utemeljena, vendar bizdravniki v zameno morali biti upravičeni do ustreznega denarnegaISIS julij 2004