glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

18NOVICENaturae veneris in Dunja WedamV Malem razstavišču Kliničnega centra nas razveseljujerazstava fotografinje in umetnice Dunje Wedam.Dunja je kutina – v mnogih južnoslovanskihjezikih. Obe besediverjetno izvirata iz grškekydonia, vse tri pa pomenijomočno dišeč, rumen sadež,oblike podobne jabolku in hruški. Ravno tasadež imajo v krajih, kjer je od nekdaj dobrouspeval, za največji simbol ženskosti. Zanimivo,bolj kot katerikoli drug sadež kutinapri teh narodih simbolizira žensko lepoto.Zaradi svoje žlahtne barve, prijetnega vonja,nežne in gladke »kože« ter precej ženskih»oblin«. Sadež so pustili dozorevati kar vprostorih svojih hiš, da so se sobe napolnilez njegovim vonjem. Ravno ta sadež, ki zori indiši na omari v sobi zaljubljenega moškega,je v mnogih narodnih in ciganskih pesmiho (ne)srečni ljubezni postal prispodoba zaljubljeno žensko, ki je pesniku nedosegljiva,bodisi dejansko (je poročena ali obljubljenadrugemu) ali samo v določeni svoji sferi (jev svoji naravi nikoli razumljena do konca)– lahko jo gledaš, občuduješ in se omamljašz njenim vonjem, a zaužiti je ne moreš, nesmeš, ne znaš… Na ta sadež in te stare pesmiSilikonkipomislim vedno, ko srečam žensko s temdišečim in zvočnim imenom.Drugič sem ob Dunji Wedam pomislila nasadje, ko sem uzrla njene »Naturae Veneris«.Spomnila sem se poezije Erice Jong »Sadje inzelenjava« (Fruits and vegetables). Tudi ona je,čeprav v besedah in ne v sliki, slavila obilje inradodarnost matere narave, le-to je za tokratnorazstavo ujel tudi objektiv Dunjine kamere.Seveda, ne kar sam od sebe! Vodilo ga je resnicein lepote vešče oko fotografinje. Zanimivo je, daje tudi pisateljica Jong nekoč povedala, da imavsak človek nek talent, redki pa so tisti, ki imajopogum slediti svojemu talentu na tista temnamesta, kamor jih ta zapelje (citat po spominu).To se mi je ponovno zazdelo tako resničnoob fotografijah Dunje Wedam. So nekaj letnastajajoča zbirka utrinkov iz sveta narave,ki človeku dobesedno zadišijo po »prepovedanemsadju«. Sprva morda v nas povzročijotrohico sramu, tistega kot »človeštvo starega«priučenega sramu zaradi lastne golote. Nato sev hipu zavemo »skupne krivde«, ki jo nehotedelamo drug drugemu in ostalim živim bitjem,ko živimo naša vsevedna in utečena življenjapremalokrat se sprašujoč o bistvu, o naravi,premalokrat ji izkazujoč dolžno spoštovanjeob razgaljenju njenih najintimnejših resnic,pravzaprav premalokrat spoštujoč življenjesamo… In ko se v naslednjem trenutku nelagodniobčutki poležejo, zadišijo fotografijepo lepem, po intimnih spominih, ki jih vsinosimo v duši, po sanjah, ki smo jih vsi nekočsanjali, ali jih še bomo. Zadišijo po sprehodu vgozdu in sveži spomladanski sapi… Zadišijopo prvi roži, ki nam jo je ljubljena oseba dala,Rad gledam lepe rožiceDa bo veliko reglanjaISIS julij 2004