glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

132ZDRAVNIKI V PROSTEM ČASUNeponovljivost bivanjaRazočaranje upanjaVem! Ni mi treba razlagati,ker ga poznam,dobro poznam tisti skeleči občutek,tisto dušeče nelagodje,ko predano zaupajoče očipostanejo nekega dne raziskujoče prestrašene,razočarane,skoraj sovražnev trenutku umiranja upanja...ugasnejo,čeprav te še gledajo...Zazrte postanejo v notranjost,poskušajo doumeti neznano,ki prihaja...V trenutku umiranja upanjate nehajo spraševati:»Kam si skrila upanje?«Nehajo zahtevati:»Daj mi upanje!Saj vendar obstaja upanje!«,ker so zaznale pred teboj,da je upanje v tebi ugasniloin ker je ugasnilo,jim ga ne moreš več dati...Umrlo je upanje v tvojih očeh,s katerimi si ga pojilain prepoznal te je, lažnivko,v trenutku razočaranja upanjain dovolila si,Zlata RemškarŽivljenjepis zdravnice Z. R.Sem v letih, ko sem že stara in nisem stara,ko se tu in tam zjutraj zbudim z dvajsetimiin ležem v posteljo s sedemdesetimi leti...Sem v letih,ko zaradi izkušenj umeščam mnoge stvari drugače kot pri dvajsetih,ko se zavestneje zavedam svojega bivanja,svoje neponovljivosti,ko začenjam zaznavatipolzenje k končni neskončnosti časain poskušam živeti predvsem za danesin ne za jutri, ki šele prihaja...In sem v letih,ki so dokončno odčaralanapuh in samozadostnost svečeništva mojega poklica,da sem opustila hvalnico nezmotljivosti in močiin se le še poskušam naučiti slišati bolečino in žalost.Napisala sem tri pesniške zbirke, zadnjo pred desetimi leti in morda bi bil čas za oblikovanječetrte!?sprenevedajoča lažnivka,da je ugasnilo njegovo upanje,ki si ga s svojim vendar gojila...in si vedela,ves čas vedela,da je vse le utvara časain da ni izhoda,si vedela,ves čas vedelain si se sprenevedala,priznam!,spretno sprenevedala,vse do včeraj,ko si se razkrilaz mrtvimi očmiin si dopustilaugasnjenje upanja,ki si ga pojila...Jočeš?Ne jokaj!Razočaranja razočaranega upanja ne morešizjokati!Ostaja v srcu!Ni mi treba razlagati!Predobro poznam ta skeleči občutek nemoči...Dr. Zlata Remškar, dr. med.Priletele so vraneTistega dne,ko so umrle njegove očiin je ugasnilo upanje v njih,so priplahutale vranein so posedle v večer,ki se je levil v noč...Z večerom je odhajal tudi on,ki še ni hotel oditi,saj še ni bil pripravljen oditi v neznano,ker se moraš na odhod vendar pripravitiin on še ni bil pripravljen.Vstopila sem v sobo...Vrane so naju motrile...Morala sem vstopiti...Zdravniki vstopamo v njihove sobe.Nisem mogla pobegniti.Morala sem vstopiti v njegovo sobo,katerega zaupanja nisem izpolnila...Gledala sem v izmučen obraz,poiskala umrle očiin jih prosila,iz srca prosila odpuščanja,izdajalka njegovega upanja,njegove ugasle oči sem prosila odpuščanjain vrane so naju tiho motrilein so videle vso osamljeno žalost tistega večerain so delile skelečo nemoč z menoj,dokler se niso vrnile tja od koder so priletele.ISIS julij 2004