Playbill - Lutkovno gledališče Ljubljana

LUTKOVNO GLEDALIŠČE LJUBLJANAMatija SolceRežija: Matija SolceDramaturgija: Jelena Sitar CvetkoLektura: Tatjana StaničAvtor glasbe: Matija SolceLikovna podoba lutk in scene: Marianna StránskáKostumografija: Jadranka Pavlović, Matija Solce, Marianna StránskáOblikovanje luči: Danilo KorelecZasedbaMartina Maurič Lazar (harmonika, Pes, Psiček, Kuža, Cucek, Kukavica, Maksimilijan, Miš)Gašper Malnar (bumbajs, Osel, ribič Šime)Miha Arh (pralnca - daska, žlice, Mucek, Mornar, Anka, Ivan)Polonca Kores (škantič - violina, Petelinček, ga. Amalia, signora Bruna, Balonarka)inZvonimir Urbič (Lajnar)Vodja predstave: Zvonimir UrbičLučni mojster: Danilo KorelecScenski tehnik: Andrej SlinkarIzdelava lutk in scene: Marianna Stránská, Iztok Bobić, Sandra Birjukov, ZoranSrdić, Mitja Ritmanič, Marjeta Valjavec, David Cajthaml, Matija Solce, delavnicaŠentjakobskega gledališčaVeliki oder LGLPremiera 22. april 2010Sezona 2009/2010

gledališče, o katerem pravimo, da jeogledalo sveta, natanko to?Kot primer naj navedem izredno zanimivtrenutek v predstavi, ko se živali prepirajo,kako si bodo delile denar: konflikt bi skorajvsak režiser s hvaležnostjo zgrabil inizkoristil (za dramo!), on pa ga uporabi zanov glasbeno-animacijski komad.Dramaturg je pri sodelovanju s Solcetomkot režiserjem v posebni vlogi. Besediloje obravnavano glasbeno in se kot takopreverja na vsaki vaji. Stavek je lahkovsebinsko še tako dober, če je »gluh«, zarežiserja ni uporaben.Kompozicija predstaveGre za tri različne lutkovne tehnike, kise dogajajo na treh različnih prizoriščihin se tudi v likovnem smislu razlikujejo.Prehajanje zgodbe iz ene tehnike v drugonaredi predstavo posebno, drugačno inzanimivo.Najprej je občinstvo povabljeno, da vstopiv svet glasbenega gledališča. Vsi skupajmorajo vstopiti v veliko lajno. Občinstvostopi na oder, ki je pravzaprav inštrument.Igra se začne in občutek, da tukaj ne bošlo le za pasivno opazovanje dogajanja,je pravilen. Najprej je treba rešiti nekajugank. Pred občinstvom oživljajo izpredmetov sestavljene živali. Igralci alibolje izvajalci predstave jih v življenjepospremijo z znanimi pesmicami, ki pa soprimerno »umetniško« obdelane. Tako kotživali nastanejo tudi izginjajo, se fizičnorazstavljajo oz. spreminjajo v kupčkeuporabnih kuhinjskih predmetov. A kljubtemu ostanejo navzoče. Zanimivo – lutkaizgine, se razstavi, pa je še vedno tukaj.Osliček se v naslednjem »stavku« pojavikot marioneta na pomanjšanem odru,pridružijo se še drugi trije junaki in gredo »vsvet«. Prav takrat so v majhni »škatli« (lajni,odru) najbolj omejene. Ko bi se moralsvet pred živalmi odpreti, se zapre, zatoda junaki sami poiščejo pot med ljudi. Tonaredijo dobesedno – dejanje prenesejomed občinstvo, gledalci jim morajo zlastnimi telesi (rokami, glavami) sprotioblikovati pot čez sedem gora in dolin, vsedo morja …Mesto je tretje prizorišče – paravan sštevilnimi okenci. V zgodbo je uvedenalutkovna tehnika ročnih lutk. Živali prispejov mesto, v katerem kar mrgoli namenov,opravkov, odnosov. Živalska druščina jetam približno tako izgubljena kot otroškoobčinstvo: pred njimi zaživi svet odraslih.Tukaj se kupčuje, ljubi, hiti. Edini, ki vtem vrvenju ne sodeluje, je pijan mornar,ki »je prejadral ves svet« in mu zato niveč treba hiteti. Prav on je tisti, ki poznapravo vrednost; svoj zadnji kovanec da zadobro muziko – prvi honorar novopečenihgodcev. S prvo ribo, ki jo dobijo zakovanec, ugotovijo, za kaj na tem svetugre: še več glasbe pomeni še več rib insena in kosti in zrnja.Pobudo zdaj prevzamejo igralci, ki vživo izvedejo koncert na »prava« inimprovizirana glasbila. Igrajo občinstvu.V glasbenem smislu je to prav gotovovrhunec predstave. Slišimo pravi koncert,tisto, kar se je ves čas pripravljalo, kar jebilo tudi motiv potovanja.Tukaj se zgodba prevesi: junaki se spetznajdejo na vrvicah in žicah. Spet somarionete v majhnem, omejenem prostoru,kot vedno, kadar se je treba podati na pot.Osel se odpravi s kupom zlatnikov domov,drugi si želijo pravično delitev. Prizor, kibi se lahko v stilu »zlate mrzlice« razvijalnaprej, Solce spet obrne v glasbeno smer.Če so prej živali gostovale v mestu, zdajmesto vdre v njihov mali svet: mornar sepojavi kot deus ex machina in opozori nadruge vrste vrednosti, na vzrok in namennjihovega potovanja. Junaki se odpravijonaprej, v svet, v katerem bodo skupajmuzicirali, kajti to je tisto, pomembno.Igralci pa upajo, da bodo gledalci domapoiskali kakšen improviziran inštrument, naprimer kuhinjski lonec, ali pa celo prave inse pridružili svetu s svojo glasbo.V predstavi glasbo sestavljajo skladbena podlagi ljudskih motivov in pesmiceslovenskega otroškega pevskegarepertoarja. Otroci nekatere od njih leposlušajo, drugim pa pritegnejo s svojimpetjem.Igralsko-pevsko-inštumentalno-animacijskenaloge od igralcev zahtevajo veliko znanja,spretnosti in močno koncentracijo,potruditi pa se morajo tudi gledalci. Potemje zmaga skupna in toliko slajša.Jelena Sitar Cvetko

Univerzalnost glasbeRojen v lutkarski družini se nikoli nisemposebej posvečal lutkovnemu gledališču.Vzljubil sem ga dokaj pozno, ko so meslovaški prijatelji (gledališče Piki) napolna silo spravili na Praško gledališkoakademijo. Zanimivo je, da se nikoli nisemposebej uril v lutkovnih tehnikah, učilsem se kot Butalci, z opazovanjem svojihstaršev in drugih lutkarjev, ter kasneješel naravnost na oder. Po drugi stranisem precej let hodil v glasbeno šolo. Kosem pred kratkim začel s poučevanjemštudentov, sem na lepem moral osmislitiizvor svojega znanja. Šele takrat semodkril, da sem se gledališča naučil skoziglasbo.Kot temo svojega doktorata obravnavam‘’glasbeno perspektivo lutkovnegagledališča’’. Kot glasbenik, igralec,animator in režiser raziskujem “glasbenost”gledališča. Glasba tako ne nastopa samov obliki pesmi ali skladbe, temveč sepojavi kot gib, kot vizualna sprememba,kot sprememba ritma lutke ali igralca,kot situacija. Vznika v besedah, barvah,pogledih, v hoji. Zanimajo me kompozicije,kjer so beseda, glasba in svetlobaenakovredni impulzi. Najpomembnejšovlogo igra pri tem ritem, ki te impulzerazvršča v različne strukture. Ne gledena to, ali gre za izrečeno besedo, zakorak lutke, ali za udarec po struni, jerazumljivost impulza odvisna od trenutka, vkaterem se je sprožil.Glasbeni principi so razumljivi takootrokom kot odraslim, saj temeljijo naosnovnih principih človeškega delovanja.Z glasbo lahko brez besed ponazorimočustva, povemo zgodbo, komuniciramomed seboj. Malokdaj se vprašamo, zakajnam je glasba tako blizu in kako to, dajo razumemo. Verjetno je glasba danesotroku še bliže kot odraslemu, saj je

spontan, direkten in iskren medij. Včasihso jo uporabljali pri delu, zdravljenju,zabavi, pomembnih ritualih, danes pa se jesmisel glasbe zožil na zabavo in sprostitev.Stik z živo glasbo je bistvenega pomena začloveka.Ne da bi se tega zavedali, se glasbapojavlja v vsakem trenutku našegaživljenja. Zato mora gledališče, kot “slikaspremenjene resničnosti”, hočeš nočešslediti glasbenim principom, da bi bilorazumljeno in sprejeto. Približevanjevizualne strani gledališča akustičnispodbuja direkten, spontan in iskrenstik med gledalci in igralci, ga prenašav življenje otrok in znova obuja v življenjuodraslih.V predstavi, namenjeni otrokom, dosežeglasba svoj smisel in deluje na otroke nesamo kot pravljica, ki jo sprejme pasivno,temveč kot doživetje, ki v otroku vzbudinajrazličnejše predstave ter vzpodbujanjegovo zavest in ustvarjalnost. Medtemko se odrasli ob ogledu predstave za nekajtrenutkov vrnejo v preteklost, se otroci obnjej razvijajo in spreminjajo.Glasbena večplastnost predstave oštirih muzikantihIzhodišče predstave je precej predelanazgodba vsem znanih Bremenskih godcev.V naši zgodbi ni več v ospredju konfliktmed dobrim in zlom, temveč pozabljenevrednote današnje družbe. Piramidaosnovnih človekovih potreb je postavljenana glavo, saj naši muzikanti odvržejodenar, zavržejo slavo, zapustijo svojegospodarje in gredo muzicirat naprej.Tega so sposobni samo kot skupina,ki deluje kot organizem - vsak izmedkarakterjev ima svojo funkcijo, svoj ritem,svojo barvo, svojo dinamiko. Kombinacijaštirih karakterjev tvori osnovno melodijo,ki je popolna ko so skupaj. S srečanjemštirih muzikantov vznikne tudi osnovnasituacija, ki prav tako kot leit-motiv narazlične načine varira skozi celo predstavo,pred koncem pa naraste v konflikt medjunaki, ki ga, kot se v pravljici spodobi,srečno prebrodijo. Predstava ima strukturoglasbene kompozicije s tremi stavki invelikim koncem. Vsak stavek uporabljadrugo formo lutkovnega izraza in s tempridobi povsem drug karakter. Začnemos predmetnim gledališčem, kjer se našijunaki dobesedno “sestavijo”. Na potovanjeodrinejo v obliki marionet, ki imajo jasnevizualne karakteristike. V tretji fazi ročnelutke dobro ponazorijo vrvež mesta, vkaterem se za vsakim oknom odigravadruga zgodba.Sámo glasbeno izhodišče predstave jenapol pozabljeno ljudsko glasbeno izročiloiz različnih koncev Slovenije ter bolj inmanj znane otroške pesmi. K nekaterimse gledalec prida, spet druge gredo hitrov uho in se jih lahko vsak nauči. Srčno paupam, da si bo po predstavi gledalec šenekaj časa prepeval ljudske pesmi ali pacelo naučil svoje bližnje.Gledališče kot izkušnjaPrednost gledališča pred televizijskoumetnostjo je omogočanje pristnegačloveškega stika. S tem se ustvari vgledališču posebno vzdušje in vsakapredstava je človeški dogodek, ki je bližeritualu.

Posebnost naše predstave kot dogodkasmo pokazali že s samo scenografijo, sajsmo na oder postavili tako igralce kottudi gledalce. Ti dobijo že ob vstopu vtako okolje občutek, da gre za povsemdrug svet in da niso v gledališču. S temsmo zabrisali frontalnost gledališkegadogajanja in razpršili dejavnost igralcevna cel prostor. Obenem je ves časprisotna interakcija z občinstvom, kitako sámo postane del predstave.Včasih gledalci nadomestijo scenskielement, spet drugič potisnejozgodbo v naslednje poglavje, nakoncu zaigrajo skupaj z igralci.Predstava se bo tako mogočenadaljevala tudi zunaj gledališča …gledalcem. Otroka vzpodbudi, da bosposoben širšega dojemanja, kot ga jenavajen v vsakdanjem življenju, in aktiviranjegovo domišljijo.Namesto velikih zvočnih fasad izreproduktorjev bo gledalec v predstavi“Štirje muzikanti” slišal akustično petje inigranje. S tem postane predstava precejkrhka in zahteva od igralcev veliko meroenergije in koncentracije, saj morajoanimirati lutke, peti, igrati ter obenemdržati stik z občinstvom.Lutke v naši kuhinjiGeslo mojega delovanja sem sisposodil pri legendarnem lutkovnemugledališču “Bread and Puppets”.Kultura je kot kruh, kultura je za vsakokuhinjo, kultura je poceni, hura! Gresicer za simbolično misel o kulturi koto eni izmed osnovnih človeških potreb,pa vendar bi želel, da bi se po predstavio štirih muzikantih v slovenskih kuhinjahzačeli nenadzorovano dogajati koncertiin lutkovne predstave.Predmetno gledališče kot ena izmedosnovnih oblik v naši predstavi, jev otroški produkciji danes precejzapostavljeno. Ustvarjanje iz naključnihpredmetov, ki nas obdajajo, je lahko dostibolj iluzivno in ponuja veliko več možnostispreminjanja perspektiv kot točna slikaklasičnih lutk. Iz nekaj vilic in kuhalniczraste pred našimi očmi verodostojenkarakter, skače, poje in komunicira zPo drugi strani se tako ustvari pristnost indirektnost zvoka in slike, ki je ljudem velikobližja od reproducirane slike. Prav takšenzvok in prav take lutke lahko preprostoustvarjamo tudi sami, doma v našihkuhinjah.Matija Solce

Štirje muzikantiŠtirje muzikanti so sad dolgoletnegasodelovanja med scenografko (Marianna)in gledališkim režiserjem (Matija). V temčasu nama je uspelo oblikovati skupenjezik za izražanje tistega, kar želiva izraziti.Zato je najin jezik z vsakim novim projektomvse natančnejši in vse bolj osredinjen.Matija pri režiji namenja pozornostpredvsem glasbi, tako da ta neposrednovpliva na koreografijo ter ritme gibanjaigralcev in lutk, nastopajočih v prostoru,ki ga oblikujem zanje. Scenografski delpredstave pri najinih projektih ni omejenzgolj na vizualne učinke, temveč imapredvsem dramaturško vlogo.V času medijskih bombardiranj z vsehstrani smo samo nedejavni opazovalci.Dejavnost se kaže predvsem pri našem bojuza obstanek (družina, delo), toda duhovnadejavnost večinoma ostaja daleč v ozadju.Ena največjih otrokovih potreb je potrebapo igri. Igra je sredstvo za otrokovosamouresničevanje, izpolnjevanjeskritih želja. Snov igre pa je ustvarjanjedomišljijskih okoliščin. Zato je mojaglavna naloga Srečanje (Soočenje)sredi igre, ki odpravi sramežljivost,nesproščeno sporazumevanje,in preseže vse starostne indružbene meje (omejitve). To Soočenjeomogoči sprostitev vseh sestavin domišljijein postane ena od teh sestavin. Prigledalcih želimo spodbuditi domišljijo in jihpovabiti k sodelovanju na potovanju Štirihmuzikantov. Naša predstava je čisto novaživljenjska izkušnja.Skušam ustvariti prostor, ki bi gledalca

Solcetov lutkovni triptih o štirihživalihNa začetku so bile štiri zavržene živali,ki so se odpravile v Bremen za godce.Brata Jakob in Wilhelm Grimm stapravljico zapisala po pripovedi družinevon Haxthansen. Nenavadno je, dase v pravljici, kot je ta, pojavlja imeresničnega mesta. Anekdota pravi, da sopripovedovalci hoteli grajati mestne godceiz Bremna, ki so tako slabo igrali, da bi šeosel, pes, maček in petelin bolje muzicirali.Zapis bratov Grimm je postal splošnoznana zgodba, ki se je razširila in postaladel repertoarja pripovedovalcev po vsemsvetu. Kot druge Grimmove pravljice, ki sopravzaprav ljudske in jim niti ni bilo trebaponarodeti, so tudi Štirje godci doživelištevilne različice. V eni od njih razbojniki nakoncu pojedo živali.Pri pripravah za predstavo Štirje muzikantinam je prišel v roke tudi zapis FranjaFrančiča, ki ga je pisec našel v Istri.Zanimiv je njegov konec: živali se namrečodločijo, da denarja ne bodo obdržale, inga »robinhudovsko« razdelijo med reveže.Če za analizo Grimmovih Štirih muzikantovuporabimo funkcijsko analizo ruskegastrukturalističnega mojstra Vladimira J.Proppa, najprej ugotovimo, da tu ne greza čudežno, temveč za živalsko pravljico.Kljub temu bi pri podrobni analizi njenihfunkcij našli tudi marsikaj zanimivega v zveziz našo zgodbo. Najprej je tu odhod (1),»prizor, ko gre osel, potem pa še vsi drugi,po svetu. Stavek, ki je postal sinonim zato pravljico (kot je npr. »Babica, zakaj imaštako velike oči?« v Rdeči kapici), je: »Kajboljšega kot smrt boš pa tudi kje našel!« Vbesedilu najdemo še poizvedovanje (4) –kje je mesto, kamor so namenjeni, težko

nalogo (25), izpolnitev naloge (26) itd.Štirje muzikanti so bili uvrščeni v repertoartekoče sezone iz več razlogov. Glede nasezonsko vsebinsko rdečo nit, imenovalismo jo ekologija odnosov, je pravljicazanimiva že po svoji motiviki: položajstarejših ljudi, pa tistih, ki čez nočostanejo brez službe, in odnos onih, kiimajo moč, do njih. Po obravnavi intimesodobnih osamljencev v Love Dolls, pospraševanju o odnosu človeka do naravein s tem planeta, na katerem živi, v Knjigio džungli, po razmišljanju o zvočni polucijiin iskanju harmonije v Izgubljenem tonunaj bi se vprašali, kakšen je odnos močnihdo ranljivih socialnih skupin. Rešitev izstiske bremenski godci najdejo v podporiskupine, v novemu cilju, ki si ga zastavijoin jih vodi do samoaktualizacije. Tolahko dosežejo, in to je pomembno, zumetnostjo. In že smo pri glasbi, našemdrugem skupnem imenovalcu letošnjihpredstav.To, da smo k sodelovanju povabili režiserjaMatijo Solceta, je glede na navedenaizhodišča logična izbira; saj je glasbenik inlutkar hkrati. Pri delu po svoje kombiniraoboje. Povezovanje lutkarstva in glasbe jev zgodovini lutkarstva znano, z neapeljskimPulcinello živi že od renesanse. Zanimivoje, da je Solce začel svojo samostojnolutkarsko pot prav v Neaplju, kjer ga je zaročne lutke navdušil slavni Bruno Leone vsvoji šoli Pulcinelle. Od tam je šel v Pragona tamkajšnjo DAMU, kjer je magistriralna oddelku za lutkarstvo in alternativnogledališče.Glasbo in lutke združuje po načelihgledališča 21. stoletja, ko čas teče hitrejein je svet postal naš novi okvir gibanja. Čeza sodobnega umetnika velja, da več časapreživi na letališču kot v ateljeju, potemje Matija Solce sodobni umetnik, ki sesrečuje s številnimi kulturami.Otroštvo je preživel na Hrvatinskem gričuin gledal na eni strani Koper, na drugi Trst,živel je na stičišču romanske in slovanskekulture. S starši lutkarji je na turnejahprepotoval velik del sveta. Študij v Pragiga je ponesel v češko okolje, lani se je naŠvedskem izpopolnjeval v ljudski glasbi.Z lutkami in glasbo išče svojo lastnoidentiteto ter gradi mostove k drugimljudem in kulturam. Za to pa v naši zgodbipravzaprav gre.Jelena Sitar Cvetko,Umetniški vodja

LUTKOVNO GLEDALIŠČE LJUBLJANAKREKOV TRG 21000 LJUBLJANASLOVENIJAtelefon: 01 3000 970faks: 01 3000 980e-pošta: info@lgl.sispletna stran: www.lgl.siGledališki list, sezona 2009/2010izdalo: Lutkovno gledališče Ljubljanaza izdajatelja: Marjan Gabrijelčičodgovorna urednica: Jelena Sitar Cvetkourednica: Lidija Franjićlektorirala: Tatjana Stanič, Tea Kontefotografije: Žiga Koritnikoblikovanje: Andreja Peklar, Borko Tepina,Matija Prnavertisk: M – Grafika d.o.o.naklada: 1000 izvodovInfo center - Blagajna LGLinformacije: www.lgl.sitelefon: 01 3000 982, 080 2004Info center LGL - Blagajna (vhod pri vzpenjači) jeodprta od ponedeljka do petka med 9. in 19. uro,v soboto med 9. in 13. uro in uro pred predstavo.Kartica KU KU vam omogoča nakup vstopnicpri blagajni in prek interneta. Vstopnice za tekočimesec si lahko zagotovite v predprodaji.Poleg Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana – Oddelka za kulturo nam omogočajouresničevanje programov še:Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina publikacije (spletne strani, DVDja ipd.) je izključnoodgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.