Revija 4, 2011 - Ministrstvo za notranje zadeve

More documents

Recommendations

Info

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4 13. Memon, A.; Vrij, A.; Bull, R. (2003). Psychology and Law: Truthfulness, accuracy, and credibility, second edition. Chichester: John Wiley & Sons Ltd. 14. Parker, A. D.; Brown, J. (2000). Detection of deception: Statement Validity Analysis as a means of determining truthfulness or falsity of rape allegations. Legal and Criminological Psychology, 5, str. 237–259. 15. Pezdek, K.; Hinz, T. (2002). The construction of false events in memory. V: Westcott, H. L.; Davies, G. M.; Bull, R. H. C.: Children’s testimony: A handbook of psychological research and forensic practice. Chichester: John Wiley & Sons Ltd., str. 99–116. 16. Pezdek, K.; Morrow, A.; Blandon-Gitlin, I.; Goodman, G. S.; Quas, J. A.; Saywitz, K. J.; Bidrose, S.; Pipe, M. E.; Rogers, M.; Brodie, L. (2004). Detecting deception in children: Event familiarity affects criterion-based content analysis ratings. Journal of Applied Psychology, 89, str. 119–126. 17. Raskin, D. C.; Esplin, P. W. (1991). Statement Validity Assessment: Interview procedures and content analysis of children’s statements of sexual abuse. Behavioral Assessment, 13, str. 265–291. 18. Ruby, C. L.; Brigham, J. C. (1997). The usefulness of the criteriabased content analysis technique in distinguishing between truthful and fabricated allegations. Psychology, Public Policy, and Law, 3, str. 705–737. 350 19. Saywitz, K. J. (2002). Developmental underpinnings of children’s testimony. V: Westcott, H. L.; Davies, G. M.; Bull, R. H. C.: Children’s testimony: A handbook of psychological research and forensic practice. Chichester: John Wiley & Sons Ltd., str. 3–20. 20. Steller, M.; Boychuk, T. (1992). Childrens as witnesses in sexual abuse cases: Investigative interview and assessment techniques. V: Dent, H.; Flin, R.: Children as witnesses. New York: John Wiley & Sons Inc., str. 47–73. 21. Steller, M.; Köhnken, G. (1989). Criteria-based statement analysis. V: Raskin, D. C.: Psychological methods in criminal investigations and evidence. New York: Springer, str. 217–245. 22. Umek, P. (1995). Psihološki vidiki pričevanja očividcev kaznivih dejanj. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 46/4, str. 342– 350. 23. Umek, P. (2009). Kako dobre priče so zlorabljeni otroci ali kako dobri spraševalci so preiskovalci. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60/1, str. 16–24. 24. Vrij, A. (2008). Detecting lies and deceit: pitfalls and opportunities. Chichester: John Wiley & Sons Inc. 25. Yuille, J. C. (1988). The systematic assessment of children’s testimony. Canadian Psychology, 29, str. 247–262. Brief presentation of the method of statement validity analysis Igor Areh, Ph.D. in Psychology, Assistant Professor of Forensic Psychology, Faculty of Criminal Justice and Security, University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia Statement validity analysis is a method used to establish the credibility of testimony given by victims of crime. Although this method has been in use in certain countries of Central and Eastern Europe for some fifty years and is considered to be the best verbal method for verifying the truthfulness of statements with satisfactory accuracy, it is practically unknown and unused in Slovenia. The aim of this contribution is to present in brief the application of this method, its theoretical background, its scientific reliability and validity and applicability in pre-trial and criminal proceedings. The method was originally aimed at assessing the veracity of children’s statements, alleged victims of sexual abuse. However, in the last twenty years the method has been improved and extended and has since also been used for adult victims of criminal offences. Although criteria indicating the truthfulness of statements are nowadays experimentally relatively well verified and confirmed, they can nevertheless be expected to be upgraded in the future and the reliability of this procedure thus improved. The principal difficulties of the method of statement validity analysis are, firstly, the criteria by which the assessors decide whether the statements of a person analysed are true or not and secondly, great differences in the abilities of assessors. In spite of some shortcomings, it is nevertheless generally recognized among experts that this method is a useful instrument in the hands of a trained and scrupulous person. This method is not used in practice in Slovenia, which can be attributed to ignorance about it, although its use could also be recommended in this cultural environment. Key words: credibility of testimony, victims, sexual abuse, usefulness of procedure UDC: 340.63 + 343.143
Iz zgodovine Pravne določbe o uporabi oboroženih sil pri nas za neobrambne naloge (1850–2011) Pavle Čelik * 1 Uvod Pred vzpostavitvijo poklicnih državnih varnostnih sil leta 1850 je bila pri nas vojska namenjena tudi za vzdrževanje notranjega reda. To je bilo razumljivo, saj so bila druga varnostna moštva precej šibka in namenjena predvsem za lokalno uporabo, na primer grajska straža (biriči), finančna in mestna straža. Vprašanje o vlogi vojske pri varnostnih dogodkih znotraj države se je postavilo torej z oblikovanjem državnih varnostnih sil. V vseh režimih, ki so bili odtlej pri nas, je bilo tako posredovanje armade dopustno po določbah bodisi ustave bodisi vojaških predpisov. Med temi tremi režimi so bile glede tega zelo majhne razlike. Razlikovale so se le posamezne zvrsti oboroženih sil, na primer redna (skupna) vojska, teritorialna (deželna) obramba in pomožna vojska. Prav povsod je do poseganja (redne vojske) tudi prihajalo, in sicer v cesarskih, kraljevih in republiških časih. Najbolj grob je bil poseg JLA v Sloveniji spomladi 1991. Predpisi so v vseh treh navedenih obdobjih predvidevali tudi pomoč vojske ob naravnih nesrečah ter ob množičnih zbiranjih, v tretjem obdobju pa tudi pri gradnji raznih objektov. Ob osamosvojitvi je Slovenija leta 1991 sprejela zakon, ki je dopuščal, da tedanja teritorialna obramba izjemoma posreduje tudi ob izrednih dogodkih. To je bilo razumljivo med pripravami na osamosvojitev. Potem leta 1994 zakon takega posredovanja ni več predvidel, saj je vojsko izrecno ločil od političnega ali strankarskega dogajanja pri nas. Slovenska vojska se sme uporabiti le za pomoč ob naravnih in drugih hudih nesrečah. Tako ureditev poznajo tako rekoč vse države, saj je vojska pri roki, ustrezno opremljena in razmeščena po vsem ozemlju države. Zakon o obrambi leta 2004 in nato še Zakon o službi v Slovenski vojski leta 2007 sta malce razširila mogoče sodelovanje vojske s policijo ter državnimi in lokalnimi oblastmi. Ključne besede: pravni predpisi o vojski, naloge oboroženih sil v notranjem dogajanju, dejanski posegi vojske v notranjosti države. UDK: 355.3 + 351.74 (497.4) Ko je bila vzpostavljena stalna armada, temelječa na splošni vojaški dolžnosti, je do vsakokratne družbe razvila številna razmerja, ki so praviloma temeljila na vsakokratnih pravnih predpisih. Ti so ob določenih primerih dovoljevali delovanje vojske tudi v notranjosti države. Tudi danes beremo in slišimo, kako v posameznih državah nastopi vojska in opravlja naloge, ki niso povezane z obrambo v klasičnem pomenu besede. Take naloge so vsaj štirih vrst: naloge, ki so sicer izvirno v pristojnosti policijskih sil; naloge, ki so povezane z zaščito in reševanjem prebivalstva in dobrin ob hudih nesrečah; naloge, ki so povezane z množičnimi zbiranji državljanov ob različnih pomembnih dogodkih; naloge, ki so povezane s sodelovanjem pri gradnji infrastrukturnih in podobnih objektov. Na ta način je presežena ustaljena predstava preprostega človeka o tem, da * Pavle Čelik, magister sociologije, poveljnik Slovenske milice v pokoju so oborožene sile namenjene za obrambo države pred zunanjo nevarnostjo, policija pa skrbi za varnost ljudi in premoženja prebivalcev, za javni red in mir ter varnost prometa. Taka predstava očitno ne zdrži niti danes niti ni zdržala v preteklosti, saj se je vojska pojavljala v vseh naštetih vlogah. Zakaj taka vloga vojske? Da je vojska postala dejavnik tudi pri zagotavljanju javne varnosti, je povezano z več okoliščinami; nekaj jih bom naštel. Prvič, pred oblikovanjem varnostnih sil v sodobnem pomenu besede, to je orožništva in policije pred približno stoletjem in pol, so oborožene sile pomenile hkrati tudi najpomembnejši dejavnik notranje varnosti. Drugič, stalna vojska z nabornim sistemom je bila zbrana po vojašnicah in je lahko delovala ob vsakem času, če je nastala potreba oziroma je oblast tako ocenila, policijske sile pa same niso bile zadostne za izpolnjevanje določenih nalog. Vojašnice so bile navadno prav v večjih mestih, kjer je bilo največ varnostnih potreb te vrste. Tretjič, v državah, kjer poznajo poleg policije še orožništvo, je slednje praviloma tudi v okviru notranjega in vojaškega resorja, zato je tam laže govoriti o upo- 351
Page 1 and 2:
Revija za kriminalistiko in krimino
Page 3:
Page 6 and 7:
Page 8 and 9:
Page 10 and 11: Revija za kriminalistiko in krimino
Page 54 and 55: Iz prakse Kratka predstavitev metod
Page 70 and 71: Pregled strokovnih člankov Revue i
Page 95: Revija za kriminalistiko in krimino
show all

Revija 4, 2011 - Ministrstvo za notranje zadeve

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?