Revija 4, 2011 - Ministrstvo za notranje zadeve

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana
Letnik 62, št. 4, 293–385, oktober–december
ISSN 0034-690 X
2 0 1 1
4
l e t n i k 6 2

Izdajatelj: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija
Glavni urednik: dr. Jurij Ferme
Odgovorni urednik: dr. Gorazd Meško
Redaktorica: Marinka Milenković
Prevodi v angleščino: Ivanka Sket
Lektoriranje: Služba za prevajanje in lektoriranje MNZ
Člani uredniškega odbora od letn. 62, 2011, št. 4:
dr. Ljubo Bavcon, zaslužni profesor Pravne fakultete, Univerza v Ljubljani, Slovenija
dr. Stanley Cohen, London School of Economics, Velika Britanija
dr. Katja Filipčič, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija
dr. Zoran Kanduč, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Slovenija
dr. Darko Maver, Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru, Slovenija
dr. Hajrija Sijerčić Čolić, Pravna fakulteta v Sarajevu, Bosna in Hercegovina
dr. Gregor Urbas, Australian National University, Canberra, Avstralija
Mirko Vrtačnik, Državno tožilstvo Republike Slovenije, Slovenija
Povzetki člankov so vklučeni v baze:
SSCI Social Science Citation Index, Thomson Reuters, Philadelphia, ZDA
CSA Worldwide Political Science Abstracts, Bethesda, Maryland, ZDA
Criminal Justice Abstracts, Thousand Oaks, California, ZDA
NCJRS Abstracts Database, Rockville, Maryland, ZDA
CSA Sociological Abstracts, San Diego, California, ZDA
Tehnično oblikovanje: Branka Derenčin, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije
Tisk: Tiskarna Pleško, d. o. o.
Naklada: 510 izvodov
Naslov:
Revija za kriminalistiko in kriminologijo
Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija
Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana
Telefon: 01 428 40 00
Telefaks: 01 428 47 33
E-pošta: rkk@policija.si
Letna naročnina: 25,00 EUR
Revija izhaja štirikrat letno, in sicer marca, junija, septembra in decembra
Revija je recenzirana

Revija za kriminalistiko in kriminologijo
LETO 62 LJUBLJANA 2011 ŠT. 4
UDK 343.98+343.9
Članki
Franc Brinc: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje
kazni zapora in v prevzgojnem domu Radeče
leta 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295
Katja Eman: Ekološka kriminaliteta v kriminologiji:
razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji . . . . . . . . . . . . 312
Maja Jere, Gorazd Meško, Zoran Kanduč: Diskurz
o socialni prevenciji kriminalitete in prestopništva
v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 325
Branko Lobnikar, Alenka Lobnikar: Pravica do zasebnosti
pri izvajanju policijskih pooblastil – analiza percepcije
policijskih šefov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 333
Iz prakse
Igor Areh: Kratka predstavitev metode ocenjevanja
veljavnosti izjav . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 344
Iz zgodovine
Pavle Čelik: Pravne določbe o uporabi oboroženih sil
pri nas za neobrambne naloge (1850–2011) . . . . . . . . . . 351
Pregled strokovnih člankov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 360
Prikazi, ocene, recenzije
Zoran Kanduč: Aleš Bučar Ručman, Potrošniška
demokracija: analiza politično-medijskega diskurza
sodobnih »demokratičnih« družb . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 367
Zoran Kanduč: Nikolaj Starikov, Kriza: kako se to dela . . . . . 369
Sabina Zgaga: Kristina Karsai, Ferencz Nay, Zsolt
Szomora (ur.), Freiheit, Sicherheit, (Straf)recht
(Svoboda, varnost, (kazensko) pravo) . . . . . . . . . . . . . . . . 372
Nove knjige . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 375
ISSN 0034-690X
Articles
Franc Brinc: Social climate in correctional institutions
and the Juvenile Detention Centre Radeče in 2010 . . . . . 295
Katja Eman: Environmetal crime in criminology: the
development of a new branch of criminology
in Slovenia . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 312
Maja Jere, Gorazd Meško, Zoran Kanduč: Discourse
about the social prevention of crime and delinquency
in Slovenia . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 325
Branko Lobnikar, Alenka Lobnikar: The right to privacy
in police procedures – an analysis of the view
of police commanders . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 333
From Practice
Igor Areh: Brief presentation of the method of
statement validity analysis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 344
From History
Pavle Čelik: Legal regulations concerning the use of armed
force in Slovenia for non-defense tasks (1850-2011) . . . 351
Review of Articles . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 360
Book Reviews
Zoran Kanduč: Aleš Bučar Ručman, Consumer
Democracy: An Analysis of Politico-Media Discourse
in Contemporary »Democratic« Societies . . . . . . . . . . . . 367
Zoran Kanduč: Nikolaj Starikov, Crisis : How To Do It? . . . . 369
Sabina Zgaga: Kristina Karsai, Ferencz Nay,
Zsolt Szomora (Ed.), Freedom, Security
(Criminal) Law . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 372
New Books . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 375

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 295-311
Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni
zapora in v prevzgojnem domu Radeče leta 2010*
Franc Brinc **
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani je leta 2010 izvedel že šesto zaporedno merjenje družbenega
vzdušja (socialne klime) v zavodih za prestajanje kazni zapora in v Prevzgojnem domu Radeče (1980, 1985, 1995,
2000, 2005, 2010). Namen raziskave je bil ugotoviti družbeno vzdušje, kot ga doživljajo obsojenci in gojenci ter delavci
v zaprtih, polodprtih ter odprtih zavodih in oddelkih. Leta 2010 je bilo prvič izmerjeno družbeno vzdušje v vseh 13
zavodih in oddelkih v Republiki Sloveniji, v katerih obsojenci prestajajo kazen zapora, in v Prevzgojnem domu Radeče,
v katerem prestajajo mladoletniki vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom.
Za merjenje družbenega vzdušja je bil uporabljen Moosov vprašalnik CIES Form C, ki je bil uporabljen že v prejšnjih
merjenjih. Anketiranih je bilo 679 obsojencev in gojencev (92,13 odstotka vzorca) in 528 delavcev (95,65 odstotka
vzorca). Statistična obdelava je bila opravljena s programom PASW – STATISTICS 18.
Raziskava je pokazala, da doživljajo obsojenci in delavci v odprtih oddelkih ugodnejše vzdušje kot v polodprtih in zaprtih
zavodih in oddelkih. Obsojenci so dosegli nizke vrednosti pri sestavinah, ki odražajo rehabilitacijsko usmeritev zavodov
(odprtost izražanja, reševanje osebnih problemov, avtonomija, pomoč), in visoke vrednosti pri sestavini nadzora, kar
pomeni, da doživljajo zavode kot pretežno nadzorstveno usmerjene brez rehabilitacijskih prizadevanj. Delavci zaprtih,
polodprtih in odprtih zavodov so podobno usmerjeni pretežno k vzdrževanju reda in k nadzoru nad obsojenci ter gojenci.
Od leta 2005 do leta 2010 se je v vseh zavodih poslabšalo družbeno vzdušje po stališčih delavcev ter obsojencev in gojencev,
zmanjšala se je rehabilitacijska usmeritev in povečala usmeritev v vzdrževanje reda in nadzor nad obsojenci, kar kaže, da
je postal nadzor zaradi varnosti osnovna skrb pri izvrševanju zaporne kazni in vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni
dom. Rehabilitacijsko usmeritev zavodov zavirajo visok nadzor, nizka avtonomija, nizko reševanje osebnih problemov
ter nizka odprtost izražanja. Potrebno bo dopolnilno strokovno usposabljanje delavcev za delo s težavnimi in nevarnimi
obsojenci in gojenci z namenom spreminjanja stališč delavcev in povečanja motivacije za delo. Usposabljanje delavcev
mora biti povezano z načrtnim spreminjanjem zaporskega režima ter strukture in organizacije zaprtih, polodprtih in
odprtih zavodov ter prilagojeno dolgoročni kaznovalni in penitenciarni politiki. Posebno pozornost je treba nameniti
merilom za razporejanje obsojencev v zavode in njihovo premeščanje ter pri tem uporabljati teoretično penološko znanje,
saj ni dopustno oblikovanje teh meril pretežno ali izključno na podlagi domnev in zasledovanja praktičnih ciljev.
Ključne besede: izvrševanje kazenskih sankcij, kazenski zavodi, obsojenci, osebje, družbena klima, merjenje, raziskava,
Slovenija
UDC: 316.4 : 343.81 (497.4)
1 Teoretične osnove družbenega vzdušja
Družbeno vzdušje (socialna klima) je skupnost organizacijskih
značilnosti in pogojev, v katerih živijo in delajo delavci in
obsojenci v zavodu. Celovita socialna klima je skupnost vtisov,
ki jih imajo delavci in obsojenci o organizaciji življenja v za-
* Članek je povzet po raziskavi »Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje
kazni zapora in v Prevzgojnem domu Radeče leta 2010«,
ki jo je izvedel Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Naročnik in financer raziskave je Ministrstvo za pravosodje
RS – Uprava republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij.
Vodja raziskave je bil izr. prof. dr. Dragan Petrovec, operativni del
vodu, izkušenj o pogojih življenja in dela v zavodu ter o odnosih
med delavci in obsojenci. Celovita zavodska klima je vsota
povprečnega doživljanja klime vseh posameznih delavcev in
obsojencev v zavodu. Razlike v ugotovljeni socialni klimi, kot
jo doživljajo delavci in obsojenci, so lahko posledica dejanskih
raziskave in statistično obdelavo pa je opravil upokojeni raziskovalec
Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani izr.
prof. dr. Franc Brinc. Raziskava pomeni že šesto zaporedno merjenje
družbenega vzdušja v zavodih za prestajanje kazni zapora in v
Prevzgojnem domu Radeče (1980, 1985, 1995, 2000, 2005, 2010).
** Franc Brinc, univ. dipl. pravnik, doktor pravnih znanosti, upokojeni
raziskovalec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
295

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 295-311
razlik med zavodi ali pa le različnega individualnega doživljanja
družbenega vzdušja vseh delavcev in obsojencev v različnih
zavodih (Wright, 1995: 258). Družbeno vzdušje se na subjektivnem
področju odraža v zavesti vsakega delavca in obsojenca kot
spoznavna (kognitivna) in čustvena (emocionalna) sestavina
stališč vseh delavcev in obsojencev o življenju v zavodu (Toch,
1978: 21). Socialna klima poleg objektivnih dejavnikov vključuje
tudi subjektivne psihološke dejavnike, ki vplivajo na obsojenčevo
oziroma delavčevo doživljanje klime. Ker je ugotovljena
(izmerjena) socialna klima (na določen datum) seštevek individualnih
percepcij vseh posameznih delavcev in obsojencev,
se lahko spremeni ob naknadni zamenjavi večine obsojencev
ali delavcev brez dejanskih sprememb v organizaciji in režimu
zavoda (Wright, Boudouris, 1982: 273). Individualno doživljanje
socialne klime je rezultat socialnih interakcij med samimi
delavci, med delavci in obsojenci ter med samimi obsojenci.
Obsojenci ocenjujejo klimo pretežno po količini in kakovosti
zavodskih programov ter stikov z delavci zavoda (komunikacije),
hkrati pa sami vplivajo na klimo s svojim sodelovanjem pri
izvajanju programov. Od sodelovanja med delavci in obsojenci
je odvisno življenje v zavodu (Fleisher, 2010: 3). Socialna klima
je dinamični dejavnik, saj delavci in obsojenci klimo po eni
strani ustvarjajo, po drugi strani pa je njihovo vedenje rezultat
že ustvarjene klime. V neugodni klimi se slabo počutijo delavci
in obsojenci, medtem ko ugodna klima prispeva k boljšim odnosom
pri izvajanju dejavnosti in nalog. Ugotovljeno družbeno
vzdušje omogoča vpogled v odnose med delavci in obsojenci ter
s tem pokaže, kaj je treba spremeniti za izboljšanje klime (Camp,
Saylor, 1997: 739). 1 Zato je pri vodenju in organizaciji zavodov
treba upoštevati tesno povezanost med vedenjem obsojencev in
delavcev ter psihološkim in fizičnim okoljem, v katerem skupaj
živijo in delajo. V zavodu vsak delavec ustvarja družbeno, delovno
in terapevtsko vzdušje in vsak delavec je povratno pod
vplivom prevladujočega družbenega vzdušja. Čim ugodnejše je
družbeno vzdušje, ugodnejši so pogoji za delo zavoda in lažje je
pričakovati tudi rehabilitacijske uspehe pri obravnavanju obsojencev.
Boljši uspehi pa povratno prispevajo k boljšemu vzdušju
(Moos, Social climate scales…, 2010: 3). 2 Za socialno klimo so
1 Zvezni urad ZDA za zapore (Federal Bureau of Prisons) vsako leto
meri zadovoljstvo in socialno klimo delavcev zvezne korekcijske
uprave z vprašalnikom Work Environment Constructs; vprašalnik
vsebuje 49 vprašanj, ki merijo 10 podskal socialne klime. Saylor,
Gilman, Camp, 1996: 45.
2 Ko je bil v ZDA odprt nov zvezni zapor Pekin, je Zvezni urad za
zapore meril socialno klimo od prihoda v zapor prvih delavcev in
obsojencev. Namen merjenja klime je bil ugotoviti dejavnike, ki določajo
klimo in vplivajo na spremembo klime. Prvič je bila merjena
socialna klima, ko je bilo v zavodu 100 obsojencev, nazadnje pa, ko
jih je bilo 1118. Večkratno merjenje je pokazalo, da se je vsak teden
spreminjala klima, kakor so prihajali v zavod novi delavci in obsojenci.
Osnovna ugotovitev je bila, da se je hkrati s povečevanjem števila
obsojencev povečeval tudi nadzor nad njimi. Fleisher, 2010: 4.
296
pomembni odnosi med delavci in obsojenci, način odločanja in
stil vodenja zavoda, prevladujoče osebnostne lastnosti delavcev
in obsojencev ter njihova stališča (Bojanović, 1987: 68). Odnosi
med delavci in obsojenci odločilno vplivajo na celovito družbeno
vzdušje in počutje delavcev in obsojencev, saj je zavod
za prestajanje kazni zapora celovit socialni sistem, v katerem
delavci in obsojenci v medsebojni interakciji uresničujejo svoje
(socialne) vloge v zelo omejenih psiholoških in fizičnih pogojih
življenja. Bistvo prestajanja zaporne kazni so številna in različna
prikrajšanja (deprivacije) obsojencev (odvzem prostosti,
avtonomije, heteroseksualnih stikov, prikrajšanje za materialne
dobrine in usluge ter za občutek varnosti).
Vedenje delavcev in obsojencev v zavodu za prestajanje
kazni zapora je pogojeno z njihovimi osebnostnimi psihološkimi
in socialnimi značilnostmi pa tudi s fizičnim okoljem
zavoda. Socialna psihologija poudarja pomemben vpliv fizičnega,
psihološkega, socialnega in kulturnega okolja na človekovo
vedenje, saj se človek v različnem okolju različno vede.
Zato je mogoče z načrtnim spreminjanjem okolja spreminjati
tudi človekovo vedenje (Moos, Diferential effects …, 1968: 72).
Ker je človek tesno povezan s stvarmi in ljudmi v svojem okolju,
je treba za razumevanje njegovega vedenja poznati okolje,
v katerem živi, in ljudi, s katerimi živi. Ker ljudje različno doživljajo
okolje, se tudi vedejo različno. Doživljanje okolja in
vedenje sta odvisni od človekovega subjektivnega preoblikovanja
določenega stvarnega okolja v lastno psihološko okolje,
zato je različno vedenje posledica različnega individualnega
doživljanja okolja (Trstenjak, 1984: 28). Človek nenehno presoja,
koliko okolje zadovoljuje njegove psihološke, materialne
in družbene potrebe, in tem spoznanjem prilagaja svoje prosocialno,
antisocialno ali kriminalno vedenje.
Penologija se je dolgo časa ukvarjala samo z obsojenci v
zavodih, danes pa se usmerja tudi na delavce in njihove osebnostne
značilnosti in težave pri delu. Poklicna vloga penoloških
delavcev je polna stresov, nanje delujejo notranji (situacijski)
stresorji, ki izvirajo iz zaporskega okolja, in zunanji
stresorji, ki so posledica zunanjih pritiskov na zavod. Največji
izvor stresov delavcev so njihovi odnosi z obsojenci. Delavci
doživljajo strese zaradi nenehne fizične ogroženosti od obsojencev,
sovražnega odnosa obsojencev do njih ter psihološko
in fizično neprijetnega delovnega okolja. Pomemben izvor
stresov delavcev so tudi hierarhična vojaška organizacija zavoda,
rutinsko delo, odnosi nadrejenosti in podrejenosti, neurejeni
odnosi med delavci in nadzornimi organi ter negativen
odnos javnosti do zavodov. Ljudje se razlikujejo po svoji odpornosti
proti stresu in načinih spopadanja z njimi. Vsak človek
ima določen prag odpornosti proti stresu, in ko je ta prag
presežen, se telesno in psihološko ravnotežje poruši in človek
začne kazati neprilagojeno vedenje (Grossi, Berg, 1991: 80).
Zaradi doživljanja stresov so delavci bolj kaznovalno usmerjeni,
kot bi bilo nujno glede na »družbeno nevarnost« obso-

Franc Brinc: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in v prevzgojnem domu Radeče leta 2010*
jencev ali nadzorstveni režim zavoda. Zaradi lastnih stresov
delavci niso sposobni ustvarjati pozitivnih odnosov z obsojenci
in z drugimi delavci. Stresi povzročajo pri delavcih neugodne
telesne, duševne, družinske in družbene posledice. Več
stresa doživljajo mlajši in po položaju nižji delavci, delavci z
nižjo izobrazbo, delavci v začetku službe, ženske v primerjavi
z moškimi ter delavci zaprtih zavodov. Posledica stresa je malomarno
opravljanje dela, nezadovoljstvo z delom in želja po
zamenjavi službe. Zato je treba pri vseh penoloških delavcih
razvijati sposobnost za razumevanje narave stresov, za njihovo
premagovanje in odpravljanje posledic stresov z individualnimi
in skupinski programi treninga (Stalgaitis et al., 1982:
38). Neugodno počutje delavcev povzroča številne probleme
v delovanju zavodov. Penološki delavci, ki so slabo pripravljeni
za opravljanje svojega poklica, s svojim delom povzročajo
škodo poklicu in obsojencem. Mnogi delavci tudi zapustijo
penološko delo. Čeprav je penološki poklic le eden v množici
poklicev, je odločanje zanj in njegovo opravljanje lahko usodno
tako za same delavce kot tudi za obsojence, s katerimi se
ukvarjajo. Usposobljeni delavci ustvarjajo manj problemov in
probleme lažje rešujejo (Williamson, 1990: 11).
Vse dogajanje z obsojenci v zavodu sestavlja zavodski
režim, ki se razlikuje med zavodi in med različnimi oddelki
znotraj istega zavoda. Režim zavoda je rezultat (formalnih)
predpisov in nenapisanih (neformalnih) pravil, s katerimi
zavod uresničuje svojo zamisel o ravnanju z obsojenci med
izvrševanjem zaporne kazni. Režim poleg zapisanih pravil
zajema tudi odnose med delavci in obsojenci, ki spodbujajo
ali zavirajo kaznovalno ali rehabilitacijsko usmeritev zavoda
pri obravnavanju obsojencev. Osnovna sestavina vsakega
družbenega vzdušja je nadzor nad obsojenci. Preveč v nadzorstvo
usmerjen zavod ustvarja vzdušje nezaupanja, napadalnosti,
sovražnosti, maščevalnosti in želje po prikrivanju
resničnega vedenja, čustev in stališč. Če je v zavodu potrebno
veliko nadzora, zastraševanja in disciplinskega kaznovanja, je
to znak neugodnega družbenega vzdušja. Rehabilitacijo obsojencev
podpirajo demokratični režim, odprtost izražanja,
angažiranost in aktivnost delavcev in obsojencev, neformalni
medosebni stiki, spoštovanje osebnega dostojanstva obsojencev,
delitev odgovornosti, skupno sprejemanje odločitev,
medsebojno zaupanje in skupno reševanje nastalih problemov
(Menard, Leblanc, 1978: 8). Za penološko prakso je z
družbenega vidika odločilno vprašanje, kakšna socialna klima
povečuje rehabilitacijski učinek zaporskih programov in
zmanjšuje povratništvo obsojencev. Danes v penološki teoriji
ne velja več »nič ne deluje« (»nothing works«), ampak se
namesto tega išče odgovor na vprašanje, »kaj bolje deluje«
(»what works best«), in iščejo se »načela in pogoji za učinkovito
rehabilitacijo«. Temeljno družbeno vprašanje je, kako
napraviti zapor »bolj rehabilitacijski« v praktičnem penološkem
pomenu zaradi zmanjšanja sedanje zaporske in prihod-
nje družbene nevarnosti obsojencev (socialna in kriminalna
prognoza). Dosedanje raziskave dokazujejo, da je obsojenčevo
doživljanje zapora (socialne klime) pomemben dejavnik
pri napovedi prihodnjega (pozitivnega ali negativnega) učinka
prestajanja kazni, zato je mogoče iz ugotovljenih razlik v
družbeni klimi različnih zavodov sklepati tudi o različnih
možnih rehabilitacijskih učinkih različnih zavodov (Howells,
2000: 6). Ker je učinek tretmana v odločilni meri odvisen od
»terapevtsko« ali »antiterapevtsko« pretežno usmerjenega
družbenega vzdušja, mora vsak terapevt pri svojem delu
upoštevati tudi družbeno vzdušje, v katerem dela, saj je ugodno
družbeno vzdušje pogoj za rehabilitacijski uspeh prestajanja
zaporne kazni. Zavod (zapor) ni hiša; ustvarijo ga ljudje,
ki v hiši živijo in delajo. Zato je družbeno vzdušje pomemben
dejavnik, ki oblikuje in usmerja življenje delavcev in obsojencev.
Vpliv zavodskega okolja, ki se kaže v obliki družbenega
vzdušja, je pomemben za življenje obsojencev v zavodu, pušča
pa tudi dolgoročne sledove v njihovem življenju in vedenju po
odpustu (Wright, 1985: 257). Prve raziskave socialne klime v
16 kazenskih zavodih Anglije so pokazale, da dosegajo zavodi
z različnim družbenim vzdušjem različne končne učinke na
obsojence (Jones, 1977: 40). Če so znani učinki določenega
ugodnega ali neugodnega družbenega vzdušja na obsojence,
zavod lahko načrtno ustvarja želeno vzdušje in s tem usmerja
vedenje obsojencev zaradi doseganja želenih končnih učinkov
zaporne kazni (socialna rehabilitacija in reintegracija ter preprečevanje
povratništva). V organizaciji zavodskega režima
in izvajanju tretmanskih programov je mogoče spreminjati
devet različnih sestavin in tri osnovne usmeritve družbenega
vzdušja ter s tem načrtno spreminjati tudi sedanje (zaporsko)
in prihodnje (družbeno) vedenje obsojencev.
Družbeno vzdušje v zavodu odraža osnovno življenjsko
filozofijo vodje in vodilnih delavcev zavoda, čeprav so pomembne
tudi njihova strokovnost in osebnostne lastnosti.
Način vodenja zavoda je pomemben za delavce in obsojence,
saj je od vodje in vodilnih delavcev zavoda odvisna stopnja
demokratičnosti in humanizacije odnosov med delavci in
obsojenci v zavodu (Shalast idr., 2008: 52). Vodilni delavci
odločajo o namenih izvrševanja zaporne kazni, o metodah
za doseganje teh namenov ter o oblikovanju in izvajanju programov.
Ugodnejše družbeno vzdušje je odraz ustreznejšega
vodenja in boljše organizacije dela in življenja v zavodu.
Vodja zavoda mora ustvariti ravnotežje med kaznovalno, nadzorstveno,
onesposobitveno, zastraševalno in rehabilitacijsko
vlogo zavoda. Kako se bo izvrševala zaporna kazen, je bolj kot
od zakonodaje in politike odvisno od oseb, ki vodijo državno
službo za izvrševanje kazenskih sankcij in zavode za izvrševanje
zaporne kazni.
Na pomen delavcev pri izvrševanju kazenskih sankcij je
leta 1997 opozoril Svet Evrope z izdajo Priporočila št. (97)
297

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 295-311
12 o delavcih na področju izvrševanja kazenskih sankcij
(Recommendation No. (97)12 on staff concerned with implementation
…). V prvem dodatku priporočila so navedena
Načela za izbor, usposabljanje in delovne pogoje delavcev na
področju izvrševanja kazenskih sankcij (Principles for the
recruitement, selection, training …), v drugem dodatku pa
so zajeta Evropska etična načela za delavce na področju izvrševanja
kazenskih sankcij (European guidelines for staff
concerned …). V obeh aktih je poudarjena potreba po zadostnem
številu delavcev na področju izvrševanja kazenskih
sankcij, ki morajo imeti ustrezne osebnostne in značajske
lastnosti kot tudi potrebno poklicno usposobljenost. Vsi delavci
si morajo prizadevati za ustvarjanje telesno in duševno
zdravega okolja za delavce in obsojence. Temeljne etične zahteve
za delo delavcev so spoštovanje osebnosti obsojencev v
skladu z državnimi in mednarodnimi akti; uveljavljanje namenov
kazenskih ukrepov v skladu s sprejeto državno politiko;
obveznost delavcev, da se vzdržijo vsakega nasilja nad
zaprtimi osebami; ter upoštevanje prepovedi diskriminacije
pri obravnavanju zaprtih oseb. 3
2 Raziskava družbenega vzdušja v zavodih za
prestajanje kazni zapora in Prevzgojnem
domu Radeče
2.1 Namen, cilj, predmet in metodologija raziskave
Raziskava družbenega vzdušja leta 2010 predstavlja že
šesto zaporedno merjenje družbenega vzdušja v zavodih za
prestajanje kazni zapora in Prevzgojnem domu Radeče (1980,
1985, 1995, 2000, 2005, 2010). Namen raziskave je ugotoviti
družbeno vzdušje, kot so ga doživljali obsojenci/gojenci in delavci
leta 2010, in rezultate primerjati z rezultati vzdušja iz leta
2005. Raziskava naj bi omogočila Upravi Republike Slovenije
za izvrševanje kazenskih sankcij vpogled v sedanje dogajanje
v zavodih za prestajanje kazni zapora in v Prevzgojnem domu
Radeče ter pokazala razlike med zaprtimi, polodprtimi in odprtimi
zavodi in oddelki. Rezultati raziskave lahko koristijo
tudi zavodom in oddelkom pri sprejemanju načrtov za prihodnje
spreminjanje vzdušja.
Leta 2010 so bili poleg večjih zavodov in oddelkov, ki
so bili zajeti že v prejšnjih raziskavah družbenega vzdušja
(Celje, Dob, Ig – ženske, Ig – moški, Koper, Ljubljana,
3 Ministrstvo za pravosodje Nizozemske je leta 1995 izdalo Standarde
za delo v zaporih (International handbook on good prison
practice). Gre za mednarodni priročnik za obravnavanje zapornikov,
saj je pri njegovi sestavi sodelovalo 100 vladnih in nevladnih
strokovnjakov iz 25 evropskih držav.
298
Maribor, Radeče, Rogoza, Slovenska vas), prvič zajeti tudi
vsi manjši oddelki za prestajanje kazni zapora (Nova Gorica,
Novo mesto, Murska Sobota, Puščava). Tako je bilo leta 2010
prvič v 30-letnem merjenju družbenega vzdušja zajetih v raziskavo
vseh 13 zavodov/oddelkov za prestajanje kazni zapora
in Prevzgojni dom Radeče, v katerem mladoletniki prestajajo
vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. Tako je bilo zajetih
vseh 14 zavodov, ki jih upravlja Uprava Republike Slovenije
za izvrševanje kazenskih sankcij in v katerih obsojenci prestajajo
kazen zapora ter gojenci vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni
dom.
V raziskavi je bil uporabljen Moosov vprašalnik CIES
Form C, ki ga je leta 1977 za raziskovanje družbenega vzdušja
v Angliji uporabil Howard Jones (Jones idr., 1977: 24. Open
prisons) in ga je za raziskavo družbenega vzdušja leta 1980 iz
angleščine v slovenski in srbohrvaški jezik prevedel dr. Franc
Brinc. Ta vprašalnik je bil uporabljen v vseh dosedanjih šestih
merjenjih družbenega vzdušja.
Leta 1968 sta Moos in Houts razvila prvi vprašalnik za
merjenje psihološkega vzdušja pri bolnikih psihiatričnih bolnišnic
(WARD Atmosfere Scale), kasneje pa sta vprašalnik
priredila za merjenje vzdušja v kazenskih zavodih. Izhodišče
Moosovega vprašalnika je spoznanje, da je vedenje rezultat
individualnega doživljanja (percepcije) okolja (situacije), saj
pritiski neposrednega človekovega okolja (»environmental
press«) vplivajo na njegovo vedenje. Zato daje Moosov vprašalnik
pomembne podatke za ocenjevanje vzgojnih in kazenskih
zavodov, omogoča primerjavo različnih tipov tretmana,
pokaže stopnjo soglasja v doživljanju klime med obsojenci in
delavci ter opozarja, kaj bi bilo treba v zavodskem programu
spremeniti (Moos, Community Oriented …, 2010: 2).
Moosov vprašalnik vsebuje 86 vprašanj, ki zajemajo devet
temeljnih sestavin ter odkrivajo in merijo tri različne razsežnosti
enotnega družbenega vzdušja.
I. Odnosi med delavci in obsojenci ter med obsojenci
(Relationship dimension): ta razsežnost pokaže, kako se obsojenci
vključujejo v zavodsko življenje, koliko jim pomagajo
delavci in jih podpirajo v njihovih prizadevanjih in koliko
si obsojenci sami med seboj pomagajo ter drug drugega
podpirajo. Ta razsežnost vključuje tri sestavine družbenega
vzdušja:
1. angažiranost – vključenost (ANG): ta sestavina pokaže,
koliko so delavci in obsojenci dejavni pri izvajanju programa,
koliko sodelujejo med seboj, ali storijo obsojenci kaj na lastno
pobudo in koliko razvijajo ponos in skupnostni duh v izvajanju
programa;
2. pomoč (POM): ta sestavina pokaže, koliko delavci pomagajo
obsojencem;

Franc Brinc: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in v prevzgojnem domu Radeče leta 2010*
3. odprtost izražanja (OIZ): ta sestavina meri stopnjo, do
katere zavod spodbuja obsojence k odprtosti v izražanju čustev
(vključno z jezo).
II. Tretmanska usmerjenost programov zavoda
(Treatment programme variables): ta razsežnost meri temeljno
programsko usmeritev zavoda in pokaže, koliko zavod
podpira rehabilitacijsko usmeritev. Ta razsežnost vključuje tri
sestavine vzdušja:
4. avtonomija (AVT): ta sestavina meri stopnjo, do katere
delavci spodbujajo obsojence k samostojnemu odločanju ter
pri načrtovanju in vodenju dejavnosti v zavodu;
5. reševanje osebnih problemov (ROP): ta sestavina meri
stopnjo, do katere delavci obsojence spodbujajo, da se soočijo
s svojimi osebnimi problemi, in jim jih pomagajo reševati;
6. praktična usmerjenost v reševanje življenjskih vprašanj
(PUS): ta sestavina meri stopnjo, do katere delavci spodbujajo
obsojence v pripravah na življenje po odpustu iz zavoda.
III. Vzdrževanje reda in discipline v zavodu (System
maintenance variables): ta razsežnost kaže način, s katerim se
vzdržuje režim zavoda. Ta razsežnost vključuje tri sestavine:
7. red in organizacija (ROR): ta sestavina meri stopnjo
reda in organizacije v izvajanju programa obravnavanja obsojencev;
8. jasnost programa (JAS): ta sestavina meri jasnost pravil
in postopkov za izvajanje programa;
9. nadzorstvo delavcev nad obsojenci (NAD): ta sestavina
meri stopnjo nadzora nad obsojenci, način oblikovanja pravil
za vedenje obsojencev ter načrtovanje in razporejanje različnih
dejavnosti obsojencev (Moos, Social climate scales, 2010: 5).
2.2 Število anketiranih delavcev, obsojencev in gojencev
Anketiranje delavcev in obsojencev/gojencev je bilo izvedeno
med 8. novembrom in 7. decembrom 2010.
V času anketiranja je bilo v 13 zavodih/oddelkih in v
Prevzgojnem domu Radeče 923 obsojencev/gojencev, od katerih
jih je 737 izpolnjevalo pogoje za vključitev v vzorec raziskave,
od teh pa je vprašalnike izpolnilo 679 obsojencev/gojencev.
Od delavcev je na dan anketiranja izpolnjevalo pogoje
za vključitev v vzorec 577 delavcev, ob upoštevanju opravičeno
odsotnih delavcev je ostalo za anketiranje 552 delavcev,
od katerih jih je izpolnilo vprašalnike 528 (142 strokovnih in
vodilnih delavcev, 91 inštruktorjev/učiteljev in 295 pravosodnih
policistov). Skupno je vprašalnike izpolnilo 679 obsojencev
(92,13 odstotka izbranega vzorca) in 528 delavcev (95,65
odstotka izbranega vzorca).
Izbor vzorca ter anketiranje delavcev in obsojencev in
statistično obdelavo s programom PASW –STATISTICS 18 je
opravil Franc Brinc.
3 Rezultati merjenja družbenega vzdušja v zavodih/oddelkih
za prestajanje kazni zapora
in Prevzgojnem domu Radeče leta 2010
3.1 Družbeno vzdušje v zavodih/oddelkih za prestajanje
kazni zapora in Prevzgojnem domu Radeče
– DOŽIVLJANJE OBSOJENCEV/GOJENCEV
Uporabljene kratice
CEL – Zavod za prestajanje kazni zapora in mladoletniškega
zapora Celje
DOB – Zavod za prestajanje kazni zapora Dob
IGM – Odprti oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora
Ljubljana na Igu (obsojenci)
IGŽ – Zavod za prestajanje kazni zapora Ig (obsojenke)
KOP – Zavod za prestajanje kazni zapora Koper
LJU – Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana
MAR – Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor
MUS – Oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor
v Murski Soboti
NOG – Oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper v
Novi Gorici
NOM – Oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana
v Novem mestu
PUŠ – Odprti oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora
Dob na Puščavi
RAD – Prevzgojni dom Radeče (mladoletniki, ki jim je bil
izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom)
ROG – Odprti oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora
Maribor na Rogozi
SLV – Polodprti oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora
Dob v Slovenski vasi
299

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 295-311
Tabela 1: Dosežene vrednosti (mean) pri posameznih sestavinah družbenega vzdušja in pri celovitem družbenem vzdušju
(Moosov vprašalnik) – obsojenci in gojenci
Sestavina
družbenega
N = vzdušja*
ANG (10)
POM (10)
OIZ (9)
AVT (9)
PUS (10)
ROP (9)
ROR (10)
JAS (10)
NAD (9)
Grafikon 1: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni
zapora in Prevzgojnem domu Radeče – obsojenci
in gojenci
Iz tabele 1 in grafikona 1 je razvidno, da doživljajo obsojenci
najugodnejše družbeno vzdušje v odprtih oddelkih
Ig (51,9), Puščava (47,7) in Rogoza (42,1). V vseh treh odprtih
oddelkih je ugodnejše vzdušje kot v Polodprtem oddelku
Slovenska vas (30,2) in v devetih zaprtih zavodih in oddelkih
ter Prevzgojnem domu Radeče. Med šestimi zaprtimi zavodi
(Celje, Dob, Ig, Koper, Ljubljana, Maribor) so majhne razlike v
družbenem vzdušju, najslabše vzdušje pa je v zavodu Ljubljana
(15,3). Čeprav prestajajo v zavodih v Ljubljani in Mariboru obsojenci
krajše kazni, je v njih manj ugodno vzdušje kot v strogo
varovanem zavodu za prestajanje dolge kazni na Dobu. To kaže,
da obsojenci s kratkimi kaznimi živijo v manj ugodnem družbenem
vzdušju kot obsojenci na Dobu, ki prestajajo daljše in
dolge kazni zapora (od 18 mesecev do 30 let zapora).
300
CEL DOB IGM IGŽ KOP LJU MAR MUS NOG NOM PUŠ ROG SLV RAD SKUPAJ
N =
32
4,7
3,4
2,4
3,3
3,9
3,3
5,2
3,9
7,0
N =
233
3,6
3,4
2,5
3,2
3,9
3,2
4,3
3,9
6,7
N =
12
7,2
8,0
6,3
6,7
6,1
6,5
8,2
8,0
5,2
N =
32
3,7
3,3
2,2
3,4
3,9
3,0
5,4
4,9
6,7
N =
53
4,0
3,5
2,4
3,0
3,3
3,2
4,7
4,1
6,8
N =
69
3,2
2,1
2,1
2,3
2,9
2,8
3,4
2,8
6,3
N =
69
4,3
3,0
2,1
3,0
3,2
2,9
4,1
3,2
7,1
SKUPAJ 23,2 21,1 51,9 23,0 21,4 15,3 18,7 35,0 36,4 36,8 47,7 42,1 30,2 24,1 24,0
* Številka v oklepaju pomeni najvišji mogoči rezultat pri posamezni sestavini družbenega vzdušja. Glede na mogoči rezultat je idealno družbeno vzdušje 77 (če je
NAD = 0). Pri prvih osmih sestavinah pomeni višji rezultat ugodnejše vzdušje, pri deveti sestavini (nadzor NAD) pa pomeni višji rezultat manj ugodno vzdušje.
N =
12
6,7
4,7
4,5
5,1
3,7
5,1
6,9
5,7
5,9
N =
8
6,4
4,7
4,5
5,1
3,7
5,1
6,9
5,7
5,9
N =
13
6,1
5,6
3,8
4,8
5,5
4,1
7,2
6,5
6,8
N =
12
7,0
6,9
5,1
6,7
6,4
5,1
7,8
8,0
5,3
Grafikon 2: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni
zapora in Prevzgojnem domu Radeče – dosežene
vrednosti na posameznih sestavinah – vsi obsojenci
in gojenci
Grafikon 2 (podatki iz zadnje kolone v tabeli 1) prikazuje
vrednosti, ki so jih dosegli vsi anketirani obsojenci in gojenci
(N = 637) pri posameznih sestavinah družbenega vzdušja. Pri
tem je treba upoštevati, da pri prvih osmih sestavinah pomeni
višji rezultat ugodnejše vzdušje, pri deveti sestavini (nadzor
nad obsojenci) pa pomeni višji rezultat manj ugodno vzdušje.
Obsojenci so dosegli najnižjo vrednost pri sestavini odprtost izražanja,
najvišjo pa pri sestavini nadzor. Na splošno so obsojenci
nizko ocenili sestavine, ki odražajo rehabilitacijsko usmeri-
N =
29
6,5
6,0
4,8
6,0
6,0
5,1
7,6
7,1
6,7
N =
47
4,7
4,6
3,2
4,3
4,5
4,4
6,5
5,4
7,3
N =
16
3,2
4,1
2,4
3,3
5,1
3,4
4,9
4,1
6,5
N =
637
4,2
3,7
2,7
3,5
3,9
3,5
4,9
4,3
6,7

Franc Brinc: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in v prevzgojnem domu Radeče leta 2010*
tev zavodov (odprtost izražanja, reševanje osebnih problemov,
avtonomija, pomoč). Obsojenci doživljajo zavode kot izrazito
nadzorstveno usmerjene brez rehabilitacijskih prizadevanj.
Doseženi rezultati obsojencev pri posameznih sestavinah
družbenega vzdušja (tabela 1):
– ANG: najvišjo angažiranost doživljajo obsojenci v odprtem
oddelku Ig, najnižjo pa v Ljubljani ;
– POM: največ pomoči dobijo obsojenci odprtega oddelka
Ig. V zaprtih zavodih dobijo obsojenci manj pomoči kot v
odprtih, najmanj pomoči pa dobijo v Ljubljani in Mariboru;
– OIZ: največjo odprtost izražanja doživljajo obsojenci v
odprtem oddelku Ig. Obsojenci v vseh šestih zaprtih zavodih
so dosegli podobno nizek rezultat, najnižja odprtost izražanja
je v Ljubljani in Mariboru;
– AVT: najvišjo avtonomijo doživljajo obsojenci v odprtih
oddelkih Ig, Puščava in Rogoza, najmanj avtonomije pa je
v Ljubljani. Med šestimi zaprtimi zavodi so le neznatne razlike
glede avtonomije obsojencev. Očitno obsojenci sprejemajo
razumne omejitve prostosti (zaklenjena vrata, elektronski in
osebni nadzor), težje pa razumejo, zakaj jim delavci ne dopuščajo
več avtonomije znotraj (trikrat) zaklenjenega zavoda;
– PUS: najvišjo praktično usmeritev doživljajo obsojenci
odprtega oddelka Puščava, najnižjo pa v Ljubljani. Praktična
usmeritev je višja v odprtih kot v zaprtih zavodih, čeprav bi jo
potrebovali tudi obsojenci v zaprtih zavodih;
– ROP: najbolj je v reševanje osebnih problemov obsojencev
usmerjen odprti oddelek Ig. Nizka stopnja reševanja
osebnih problemov kaže, da si zavodi premalo prizadevajo za
izvajanje in doseganje rehabilitacijskih namenov izvrševanja
zaporne kazni in vzgojnega ukrepa;
– ROR: red in organizacija sta najboljša v odprtih oddelkih
Ig, Puščava in Rogoza, najslabša pa v Ljubljani. V vseh
odprtih in polodprtih oddelkih sta red in organizacija boljša
kakor v zaprtih;
– JAS: najvišja jasnost pravil je v odprtih oddelkih Ig in
Puščava, nekoliko nižja je na Rogozi, medtem ko je v zaprtih zavodih
sorazmerno nizka. Nizka jasnost pravil omogoča samovoljo
delavcev in odvisnost obsojencev od posameznega delavca;
– NAD (višji rezultat pomeni manj ugodno vzdušje): med
zavodi so le majhne razlike v stopnji nadzora, kar pomeni, da
obsojenci doživljajo visok nadzor v vseh zavodih, ne glede na
njihovo odprtost ali zaprtost. Iz rezultatov je mogoče sklepati, da
stopnja nadzora nad obsojenci ni odvisna samo od zaprtosti ali
odprtosti in velikosti zavoda, temveč bolj od odnosa delavcev do
obsojencev in občutka lastne ogroženosti s strani obsojencev.
Osnovne usmeritve družbenega vzdušja v zavodih za prestajanje
kazni zapora ter Prevzgojnem domu Radeče – doživljanje
obsojencev in gojencev
V Moosovem vprašalniku za merjenje družbenega vzduš-
ja se odgovori na 86 vprašanj razvrstijo v devet sestavin, od
katerih se po tri sestavine še naprej združujejo v tri osnovne
smeri vzdušja:
– odnosi med delavci in obsojenci (ANG + POM + OIZ,
najvišji mogoči rezultat 29),
– rehabilitacijska usmeritev zavoda (AVT + PUS + ROP,
najvišji mogoči rezultat 28),
– vzdrževanje reda in organizacija zavoda (ROR + JAS +
NAD, najvišji mogoči rezultat 29).
Tabela 2: Osnovne smeri celovitega družbenega vzdušja v zavodih
za prestajanje kazni zapora ter v Prevzgojnem
domu Radeče – obsojenci in gojenci
Zavod ODNOSI REHABILITACIJA VZDRŽEVANJE
REDA
CEL
DOB
IGM
IGŽ
KOP
LJU
MAR
MUS
NOG
NOM
PUŠ
ROG
SLV
RAD
N = 32
N = 233
N = 12
N = 32
N = 53
N = 69
N = 69
N = 12
N = 8
N = 13
N = 12
N = 32
N = 47
N = 16
10,56
9,47
21,58
9,25
9,91
7,42
9,42
15,33
15,63
15,46
19,00
17,28
12,47
9,75
10,53
10,28
19,25
10,28
9,53
7,99
9,09
13,58
14,00
14,46
18,25
16,72
13,17
11,88
16,09
14,89
21,42
16,94
15,60
12,52
14,43
17,92
18,50
20,46
21,17
21,38
19,23
15,50
SKUPAJ N = 637 10,62 10,91 15,90
Iz tabele 2 je razvidno, da je pri vseh treh usmeritvah
dosegel najvišji rezultat Odprti oddelek Ig, najnižjega pa
Ljubljana. V vseh 14 zavodih/oddelkih in Prevzgojnem domu
Radeče so obsojenci/gojenci dosegli najvišji rezultat (15,90)
pri vzdrževanju reda, nadzora in organizacije zavoda, kar
kaže, da obsojenci/gojenci doživljajo vzdrževanje reda in
organizacije kot osnovno vlogo zavodov. Sam visok nadzor
zaradi reda in organizacije zavoda/oddelka ni nič slabega, če
so ob tem urejeni odnosi med delavci in obsojenci/gojenci
in če si zavod hkrati prizadeva v okviru danih možnosti tudi
za rehabilitacijo obsojencev. Znatno nižjo vrednost kot pri
vzdrževanju reda in organizacije zavoda so dosegli obsojenci/gojenci
pri odnosih (10,62) in pri rehabilitacijski usmeritvi
(10,91), kar kaže, da se ti usmeritvi samo dodajata osnovni
kaznovalni usmeritvi. Najboljši odnosi med delavci in obsojenci
so v odprtih oddelkih Ig, Puščava in Rogoza, najslabši
pa v Ljubljani, na Igu in v Mariboru. V odprtih in polodprtih
oddelkih so odnosi med delavci in obsojenci boljši kakor v
zaprtih zavodih. Ker so temeljne sestavine, ki določajo odnose
med delavci in obsojenci, angažiranost, pomoč in odprtost
izražanja, so dobri odnosi osnova za rehabilitacijo obsojencev.
Zavod z nizkim rezultatom pri odnosih med delavci in
obsojenci ne more uspešno izvajati rehabilitacije, ne glede na
301

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 295-311
število strokovnih delavcev in njihova terapevtska prizadevanja.
Najbolj rehabilitacijsko usmerjeni so odprti oddelki Ig,
Puščava in Rogoza, najmanj pa Ljubljana. Red in organizacija
sta najboljša v odprtih oddelkih Ig, Rogoza in Puščava,
najslabša pa je v Ljubljani. Usmeritev zavoda v red in organizacijo
je bolj odvisna od usmeritve vodilnih delavcev zavoda
kakor od velikosti in zaprtosti ali odprtosti zavoda ter
nevarnosti obsojencev/gojencev.
3.2 Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni
zapora in Prevzgojnem domu Radeče – DOŽIV-
LJANJE DELAVCEV
Tabela 3: Dosežene vrednosti (mean) pri sestavinah družbenega
vzdušja in celovito vzdušje v zavodih za prestajanje
kazni zapora in Prevzgojnem domu Radeče
– delavci
Sestavina
družbenega
N = vzdušja*
ANG (10)
POM (10)
OIZ (9)
AVT (9)
PUS (10)
ROP (9)
ROR (10)
JAS (10)
NAD (9)
Grafikon 3: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni
zapora in Prevzgojnem domu Radeče – delavci
302
Iz tabele 3 in grafikona 3 (podatki iz predzadnje vrstice v
tabeli 3) je razvidno, da doživljajo delavci najugodnejše družbeno
vzdušje v odprtem oddelku Puščava, ugodno vzdušje je
tudi v polodprtem oddelku Slovenska vas ter v odprtih oddelkih
Ig in Rogoza. Delavci doživljajo ugodnejše vzdušje v
odprtih in polodprtih zavodih in oddelkih kakor v zaprtih.
Najslabše vzdušje je v Kopru, Ljubljani in Mariboru. V zavodu
za prestajanje dolgih kazni zapora Dob doživljajo delavci
ugodnejše vzdušje kakor v zaprtih zavodih/oddelkih Koper,
Ljubljana, Maribor, Celje in Novo mesto, ki so namenjeni za
prestajanje kratkih kazni zapora.
Pri posameznih sestavinah družbenega vzdušja so dosegli
delavci naslednje rezultate (tabela 3):
– ANG: angažiranost delavcev je najvišja v odprtem oddelku
Puščava, manjša v polodprtem oddelku Slovenska vas in
odprtem oddelku Rogoza, najmanjša pa je v Kopru, Ljubljani
CEL DOB IGM IGŽ KOP LJU MAR MUS NOG NOM PUŠ ROG SLV RAD SKUPAJ
N =
65
4,6
5,7
4,3
5,0
5,4
5,4
6,7
6,6
4,6
N =
123
5,4
5,9
4,4
5,2
6,5
5,8
7,1
7,2
4,8
N =
6
6,2
7,8
6,8
6,0
6,8
6,8
9,0
8,5
4,5
N =
17
6,2
5,9
5,8
5,3
5,6
6,0
6,3
7,5
4,2
N =
45
3,8
4,1
3,7
4,3
4,8
4,6
4,6
4,7
4,1
N =
60
3,9
4,2
3,6
3,9
4,4
5,1
5,4
5,3
4,3
N =
58
4,4
5,1
4,2
4,5
5,3
5,1
5,9
6,0
5,4
ZAVOD 39,1 42,8 53,5 44,2 30,5 31,5 35,3 45,3 42,9 40,1 58,7 47,4 54,9 41,6 39,8
* Številka v oklepaju pomeni najvišji mogoči rezultat pri tej sestavini. Glede na mogoči rezultat je idealno družbeno vzdušje 77 (če je NAD = 0). Pri prvih osmih
sestavinah pomeni višji rezultat ugodnejše vzdušje, pri nadzorstvu (NAD) pa pomeni višji rezultat manj ugodno vzdušje.
N =
21
5,5
6,0
5,2
5,7
5,7
5,7
7,7
7,9
4,0
N =
14
5,6
5,8
4,6
4,9
6,2
5,6
8,1
7,6
5,6
N =
17
3,9
5,9
4,9
5,2
5,1
5,0
7,0
6,4
3,3
N =
7
8,4
8,6
7,0
6,6
8,1
6,6
9,3
9,0
4,9
in Novem mestu. Delavci v odprtih in polodprtih zavodih so
bolj angažirani kakor delavci v zaprtih zavodih. Višja angažiranost
delavcev prispeva k ugodnejšemu vzdušju v zavodu, saj
kaže skrb delavcev za obsojence;
– POM: delavci nudijo največ pomoči obsojencem odprtega
oddelka Puščava, polodprtega oddelka Slovenska vas in
odprtega oddelka Ig, najmanj pomoči pa nudijo obsojencem
v Kopru in Ljubljani. V odprtih oddelkih nudijo delavci obsojencem
več pomoči kakor v zaprtih zavodih/oddelkih;
– OIZ: najvišja odprtost izražanja je v odprtih oddelkih
Puščava in Ig ter v polodprtem oddelku Slovenska vas, najnižja
pa v Ljubljani in Kopru. Na odprtost izražanja najbolj vplivata
demokratičnost vodilnih delavcev in usposobljenost strokovnih
delavcev za reševanje osebnih problemov in nudenje pomoči
obsojencem. Nizka odprtost izražanja zavira odprto komunikacijo
med obsojenci/gojenci in strokovnimi delavci, čeprav je
komunikacija osnova za izvajanje rehabilitacijskih programov;
N =
18
6,3
7,2
5,2
5,8
6,4
5,9
7,2
7,7
4,1
N =
14
7,1
8,4
6,3
6,6
7,9
6,5
9,1
8,1
5,0
N =
36
4,9
6,8
4,2
5,3
6,8
6,2
5,6
7,1
5,3
N =
502
4,9
5,7
4,5
5,0
5,8
5,5
6,5
6,6
4,7

Franc Brinc: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in v prevzgojnem domu Radeče leta 2010*
– AVT: po ocenah delavcev je najvišja avtonomija obsojencev
v odprtem oddelku Puščava in polodprtem oddelku
Slovenska vas, nižja je v odprtih oddelkih Ig in Rogoza, najnižja
pa je v Ljubljani in Kopru. Nizka avtonomija odraža kaznovalno
nadzorstveno usmeritev delavcev in zavira tretmansko
rehabilitacijsko usmeritev v delovanju zavoda;
– PUS: najvišja praktična usmeritev je v odprtem oddelku
Puščava in polodprtem oddelku Slovenska vas, najnižja pa
v Ljubljani. Strokovni delavci bi si morali prizadevati za večjo
praktično usmerjenost zavodskih programov, saj samo od nadzora
obsojenci nimajo nobene koristi. Praktična usmeritev pa
zahteva strokovno znanje in visoko angažiranost delavcev ter
programiranje dela in življenja obsojencev/gojencev v zavodu;
– ROP: najbolj sta v reševanje osebnih problemov obsojencev
usmerjena odprta oddelka Ig in Puščava, najmanj pa
zavod v Kopru. Reševanje osebnih problemov je osnova rehabilitacijskega
tretmana in je odvisno od strokovne usposobljenosti
in pripravljenosti delavcev, da kaj koristnega storijo
za obsojence med prestajanjem kazni in za njihovo življenje
po prestani kazni;
– ROR: red in organizacija sta najboljša v odprtem oddelku
Puščava, najslabša pa v Ljubljani. Visoka skrb za red
in organizacijo je osnova za varnost zavodov ter nadzor nad
obsojenci, potrebna pa je tudi v rehabilitacijsko usmerjenih
zavodih. Vendar pa ne sme to postati edina skrb zavoda, saj
sta red in organizacija le osnova za izvajanje programov dela
zavoda pri obravnavanju obsojencev;
– JAS: jasnost pravil je največja v odprtih oddelkih Puščava
in Ig, najmanjša pa v Kopru. Med zavodi/oddelki so le manjše
razlike v jasnosti pravil, kar je posledica dejstva, da veljajo v
vseh zavodih isti zakonski in podzakonski akti pa tudi hišni
redi so enotno oblikovani. Nizka jasnost pravil omogoča samovoljo
delavcev pri obravnavanju in disciplinskem kaznovanju
obsojencev, lahko pa je tudi posledica slabše strokovne
usposobljenosti delavcev;
– NAD (višji rezultat pomeni manj ugodno vzdušje): delavci
izvajajo najvišji nadzor v oddelku Nova Gorica. Podobno
visok nadzor nad vsemi obsojenci kaže na pomanjkljivosti pri
začetni in naknadni klasifikaciji obsojencev ter na pomanjkanje
strokovnih meril za obravnavanje različno nevarnih obsojencev
glede na njihovo zaporsko in družbeno nevarnost.
Visok nadzor prispeva k neugodnemu družbenemu vzdušju in
zavira boljši rehabilitacijski učinek dela strokovnih delavcev.
Podatki kažejo, da si po oceni samih delavcev vsi zavodi/
oddelki za prestajanje kazni zapora in Prevzgojni dom Radeče
močno prizadevajo za nadzor nad obsojenci/gojenci, iz česar
je mogoče sklepati, da je postala varnost zavodov/oddelkov
pomembnejša skrb pri izvrševanju kazni zapora in oddaje v
prevzgojni dom kakor rehabilitacija obsojencev/gojencev. Ob
tej ugotovitvi pa se je treba vprašati, kakšen bo rezultat takega
načina izvrševanja kazni zapora in vzgojnega ukrepa oddaje
mladoletnikov v prevzgojni dom z vidika preprečevanja njihovega
povratništva. Najbolj sporno je, da delavci izvajajo enak ali
podoben nadzor v zaprtih, polodprtih in odprtih zavodih/oddelkih.
Rezultati delavcev kažejo, da danes v Sloveniji ni razlik v
stopnji nadzora med zaprtimi, polodprtimi in odprtimi zavodi
in oddelki za prestajanje kazni zapora. Tisti zavodi, ki bodo želeli
razvijati in izvajati tretmanske programe tudi ob visokem
nadzoru ob sicer ugodnem splošnem počutju obsojencev in delavcev,
bodo morali najprej izboljšati splošno družbeno vzdušje
pri delavcih in obsojencih zlasti glede večje angažiranosti delavcev
v delu z obsojenci, odprtosti izražanja, pomoči, reševanja
osebnih problemov obsojencev, avtonomije in praktične usmeritve
ponujenih in izvajanih programov v delu z obsojenci med
prestajanjem kazni in v pripravah na odpust ter povečati skrb za
obsojence tudi še po odpustu (postpenalna pomoč).
Tabela 4: Osnovne smeri celovitega družbenega vzdušja v zavodih
za prestajanje kazni zapora ter Prevzgojnem
domu Radeče – delavci
Zavod ODNOSI REHABILITACIJA VZDRŽEVANJE
REDA
CEL
DOB
IGM
IGŽ
KOP
LJU
MAR
MUS
NOG
NOM
PUŠ
ROG
SLV
RAD
N = 65
N = 123
N = 6
N = 16
N = 45
N = 60
N = 58
N = 21
N = 14
N = 17
N = 7
N = 18
N = 14
N = 36
14,68
15,67
20,83
17,75
11,67
11,75
13,69
16,67
15,93
14,76
24,00
18,61
21,71
15,94
15,82
17,57
19,67
17,06
13,64
13,37
14,95
17,10
16,71
15,24
21,29
18,11
20,93
18,28
17,89
19,17
22,00
18,06
13,44
14,98
17,38
19,62
21,36
16,71
23,14
18,94
22,29
18,11
SKUPAJ N = 499 15,04 16,27 17,83
Tabela 4 kaže, da so v večini zavodov (razen v Kopru,
Puščavi in Radečah) dosegli delavci najvišje vrednosti pri
vzdrževanju reda in nadzora, podobne rezultate so dosegli
tudi glede rehabilitacije in odnosov med delavci in obsojenci.
V večini zavodov/oddelkov se ujemajo rezultati, doseženi pri
posameznih usmeritvah, ali pa so med njimi le majhne razlike
(Puščava je dosegla prvo mesto pri vseh usmeritvah, Rogoza
drugo mesto pri vseh usmeritvah, Ig moški tretje mesto pri
vseh usmeritvah). Rezultati kažejo, da se oddelki Puščava, Ig
in Slovenska vas pri vseh usmeritvah delavcev najbolj razlikujejo
od zaprtih zavodov in oddelkov. Po ocenah delavcev si vsi
zavodi/oddelki prizadevajo tudi za rehabilitacijo obsojencev.
Po mnenju delavcev so najboljši odnosi med delavci in
obsojenci v odprtem oddelku Puščava, nekoliko slabši so v
polodprtem oddelku Slovenska vas in odprtem oddelku Ig,
najslabši pa so v Kopru. V vseh odprtih in polodprtih od-
303

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 295-311
delkih so odnosi med delavci in obsojenci ugodnejši kakor v
zaprtih zavodih/oddelkih. Najbolj rehabilitacijsko usmerjen
je odprti oddelek Puščava, visoka rehabilitacijska usmeritev
je tudi v polodprtem oddelku Slovenska vas in odprtem
oddelku Ig, najmanj rehabilitacijsko usmerjen pa je zavod
Ljubljana. V rehabilitacijski usmeritvi pridejo najbolj do izraza
strokovno znanje, tehnične sposobnosti, osebnostne
lastnosti in delovna prizadevnost delavcev. Glede vzdrževanja
reda so dosegli najvišji rezultat delavci odprtega oddelka
Puščava, visok rezultat so dosegli še delavci polodprtega oddelka
Slovenska vas in odprtega oddelka Ig, najslabši red pa je
v Kopru. Rezultati kažejo, da so delavci odprtih in polodprtih
oddelkov podobno usmerjeni v vzdrževanje reda kakor delavci
zaprtih zavodov.
3.3 Primerjava doseženih rezultatov pri celovitem
družbenem vzdušju v zavodih in oddelkih ter
Prevzgojnem domu Radeče – DELAVCI IN OB-
SOJENCI/GOJENCI
Tabela 5: Primerjava celovitega družbenega vzdušja v zavodih
za prestajanje kazni zapora in Prevzgojnem
domu Radeče – doživljanje delavcev in obsojencev/
gojencev
ZAVOD DELAVCI OBSOJENCI RAZLIKA
CEL
DOB
IGM
IGŽ
KOP
LJU
MAR
MUS
NOG
NOM
PUŠ
ROG
SLV
RAD
304
39,1
42,8
53,5
44,2
30,5
31,5
35,3
45,3
42,9
40,1
58,7
47,4
54,9
41,6
11
8
3
6
14
13
12
5
7
10
1
4
2
9
23,2
21,1
51,9
23,0
21,4
15,3
18,7
35,0
36,4
36,8
47,7
42,1
30,2
24,1
9
12
1
10
11
14
13
6
5
4
2
3
7
8
-15,9
-21,7
-1,6
-21,2
-9,1
-16,2
-16,6
-10,3
-6,5
-3,3
-11,0
-5,3
-24,1
-17,5
Grafikon 4: Primerjava celovitega družbenega vzdušja v zavodih
in oddelkih ter Prevzgojnem domu Radeče
– delavci in obsojenci/gojenci
Iz tabele 5 in grafikona 4 je razvidno, da doživljajo delavci
v vseh zavodih/oddelkih in Prevzgojnem domu Radeče ugodnejše
družbeno vzdušje kakor obsojenci/gojenci v istih zavodih.
Največje razlike v doživljanju družbenega vzdušja med
delavci in obsojenci so v polodprtem oddelku Slovenska vas
(24,1), najmanjše pa v odprtem oddelku Ig (1,6). Čim manjše
so razlike v doživljanju družbenega vzdušja med delavci in obsojenci,
tem bolj deluje zavod kot psihosocialna celota in tem
bolj se v njem lahko izvajajo programi, ki jih želijo uresničiti
delavci zavoda. Pomembno je, da obsojenci/gojenci razumejo
in sprejmejo prizadevanja delavcev po nudenju pomoči, reševanju
osebnih problemov in praktični usmeritvi zavoda. Za
obsojence je pomembno, ali je zavod/oddelek nadzorstveno
kaznovalno ali rehabilitacijsko usmerjen, saj so v nadzorstveno
usmerjenem zavodu tretmanska prizadevanja brez učinka
zaradi subkulture obsojencev, ki zavira njihovo rehabilitacijo.
Tabela 5 prikazuje dosežene rezultate delavcev in obsojencev
pri družbenem vzdušju v 14 zavodih. Pri DELAVCIH so po
rezultatih na prvih štirih mestih odprti oddelek Puščava (58,7),
polodprti oddelek Slovenska vas (54,9), odprti oddelek Ig (53,5)
ter odprti oddelek Rogoza (47,4). Po ocenah delavcev je v odprtih
in polodprtih oddelkih ugodnejše družbeno vzdušje kakor
v zaprtih zavodih/oddelkih. Vodilni delavci zavodov, v katerih
delavci doživljajo manj ugodno družbeno vzdušje, naj poiščejo
razloge za ugotovljene razlike in najdejo možnosti, da se bodo
delavci ugodneje počutili. Delavci, ki manj ugodno doživljajo
družbeno vzdušje, se ne morejo osredotočiti na svoje delo,
škodo od tega pa imajo obsojenci. Pri tem ne smemo pozabiti,
da družbeno vzdušje ni objektivna okoliščina, temveč je subjektivno
doživljanje psihosocialne klime v posameznem zavo-

Franc Brinc: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in v prevzgojnem domu Radeče leta 2010*
du/oddelku, ki jo ustvarjajo sami delavci zavoda, zato jo lahko
tudi sami spremenijo. Po doživljanju samih delavcev je najmanj
ugodno družbeno vzdušje v Kopru (30,5). Ali si novo zgrajeni
(najsodobnejši) zavod »zasluži« tako neugodno vzdušje in kje
so razlogi zanj, bodo morali ugotoviti sami delavci zavoda.
Po doživljanju OBSOJENCEV je najugodnejše družbeno
vzdušje v odprtem oddelku Ig (51,9), na drugem mestu je
odprti oddelek Puščava (47,7) in na tretjem odprti oddelek
Rogoza (42,1). To kaže, da je tudi po oceni obsojencev družbeno
vzdušje v odprtih zavodih in oddelkih ugodnejše kakor
v zaprtih. Po oceni obsojencev je najmanj ugodno vzdušje v
Ljubljani; ta zavod se z zadnjim, 14. mestom po oceni obsojencev
in predzadnjim, 13. mestom po oceni delavcev uvršča
med zavode z najbolj neugodnim družbenim vzdušjem. Ob
tej ugotovitvi je umestno vprašanje, ali je že 30-letna »usoda«
zavoda Ljubljana, da je vedno na zadnjem mestu, bolj pogojena
z objektivnimi prostorskimi (arhitekturnimi) razmerami
ali bolj s kadrovskimi razmerami (vodilni in strokovni delavci,
inštruktorji, pravosodni policisti). Odgovor bodo morali najti
sami delavci zavoda, če želijo v prihodnje doseči ugodnejše
družbeno vzdušje med delavci in obsojenci, saj neugodno
družbeno vzdušje škodi obsojencem in tudi samim delavcem,
ki jih dolgoletno delo v neugodnem družbenem vzdušju do-
datno telesno in duševno izčrpava ter škoduje njihovemu telesnemu
in duševnemu počutju. Neugodno vzdušje poraja tudi
več (nepotrebnih) stresov kakor ugodnejše vzdušje.
4 Primerjava družbenega vzdušja v zavodih v
letih 1980, 1985, 1995, 2000, 2005 in 2010
Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora se
s časom spreminja zaradi ravnanja in vedenja delavcev in obsojencev.
Pri tem imajo delavci možnost, da oblikujejo tako
družbeno vzdušje, kot najbolj ustreza nevarnosti in potrebam
obsojencev in odprtosti oziroma zaprtosti zavoda. Vse razlike
družbenega vzdušja med zavodi so v pretežni meri odraz stališč
delavcev teh zavodov do obravnavanja obsojencev, saj vzdušje
ni lastnost samih stavb, temveč ga ustvarjajo delavci in obsojenci.
Ker je bilo družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni
zapora in Prevzgojnem domu Radeče v zadnjih 30 letih merjeno
vsakih pet let, je to dovolj dolga doba, da se opazijo dolgoročne
spremembe v družbenem vzdušju opazovanih zavodov.
4.1 Družbeno vzdušje v zavodih – spremembe od
leta 1980 do leta 2010 – OBSOJENCI/GOJENCI
Tabela 6: Družbeno vzdušje v letih 1980, 1985, 1995, 2000, 2005 in 2010 – primerjava – obsojenci
CELJE
ZAVOD LETO
SPREMEMBA
DOB
SPREMEMBA
IG - MOŠKI
SPREMEMBA
IG - ŽENSKE
SPREMEMBA
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
1995
2000
2005
2010
1995-2010
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
POSAMEZNE SESTAVINE DRUŽBENEGA VZDUŠJA
ANG POM OIZ AVT PUS ROP ROR JAS NAD SKUPAJ N
5,0
4,5
5,4
3,7
5,0
4,7
-
4,2
4,3
4,7
3,4
3,9
3,6
-
7,4
6,3
6,2
7,2
-
6,8
6,2
5,4
3,9
x
3,7
-
3,6
3,6
4,1
4,0
3,9
3,4
-
2,7
3,5
4,3
4,1
3,5
3,4
+
5,8
6,2
6,2
8,0
+
8,0
7,1
5,0
3,8
x
3,3
-
3,0
3,5
5,2
3,0
2,7
2,4
-
3,0
3,7
4,7
2,9
2,4
2,5
-
5,5
5,1
3,5
6,3
+
6,2
6,3
4,5
3,4
x
2,2
-
3,6
3,6
5,4
2,8
3,5
3,3
-
3,4
4,2
4,8
3,1
2,6
3,2
-
5,2
5,5
5,0
6,7
+
7,7
7,5
5,2
3,9
x
3,4
-
4,4
5,1
5,1
4,1
4,6
3,9
-
4,2
4,6
4,8
3,9
4,5
3,9
-
5,2
5,3
4,6
6,1
+
8,0
7,1
5,2
4,5
x
3,9
-
3,4
3,7
3,8
3,8
3,1
3,3
-
3,3
3,5
3,9
3,4
2,7
3,2
-
5,2
5,1
4,5
6,5
+
6,1
6,0
4,7
4,1
x
3,0
-
3,6
3,6
4,7
5,0
4,7
5,2
+
3,9
4,8
4,8
4,1
3,8
4,3
+
4,2
7,0
7,2
8,2
+
7,7
7,2
4,3
4,7
x
5,4
-
3,8
3,2
6,4
3,9
4,7
3,9
+
3,6
4,5
6,3
4,4
4,2
3,9
+
5,5
7,5
7,7
8,0
+
8,2
8,6
5,6
4,2
x
4,8
-
5,8
6,3
5,1
6,6
5,9
7,0
-
6,4
6,4
4,5
6,6
6,2
6,7
-
4,5
5,8
5,8
5,2
-
3,7
3,7
5,5
6,8
x
6,7
-
24,8
24,6
35,1
23,7
25,4
23,2
-
21,8
26,7
33,7
22,6
20,7
21,1
-
39,5
42,1
38,4
51,9
+
55,4
52,5
34,4
25,7
x
23,0
-
30
44
14
25
29
32
102
212
57
155
66
232
13
16
10
12
26
30
12
21
x
32
305

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 295-311
306
ZAVOD LETO
KOPER
SPREMEMBA
LJUBLJANA
SPREMEMBA
MARIBOR
SPREMEMBA
ROGOZA
SPREMEMBA
SLOV. VAS
SPREMEMBA
RADEČE
SPREMEMBA
2000
2005
2010
2000-2010
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
1980
1995
2000
2005
2010
1980-2010
1985
1995
2000
2005
2010
1985-2010
Iz tabele 6 je razvidno:
– leta 1980 je bilo najugodnejše družbeno vzdušje v
Kazenskem poboljševalnem domu Ig (obsojenke, 55,4), najmanj
ugodno pa v Kazenskem poboljševalnem domu Dob
(21,8);
– leta 2010 so najugodnejše družbeno vzdušje doživljali
obsojenci Odprtega oddelka Ig (51,9), najmanj ugodno pa v
Ljubljani (15,3);
– od leta 1980 do leta 2010 se je izboljšalo družbeno
vzdušje na Rogozi in v Slovenski vasi, poslabšalo pa se je v
Celju, Dobu, Igu – ženske, Ljubljani in Mariboru.
Med sedmimi zavodi, v katerih je bilo merjeno družbeno
vzdušje v letih 1980, 1985, 1995, 2000, 2005 in 2010 (Celje,
POSAMEZNE SESTAVINE DRUŽBENEGA VZDUŠJA
ANG POM OIZ AVT PUS ROP ROR JAS NAD SKUPAJ N
4,6
4,7
4,0
-
4,7
4,1
4,9
3,6
4,0
3,2
-
5,0
4,5
5,7
3,7
4,8
4,3
-
6,2
5,0
6,0
6,4
6,2
6,5
+
4,5
4,9
4,9
5,9
4,7
+
4,6
5,5
5,9
5,9
3,2
-
5,0
3,8
3,5
-
3,5
3,2
3,6
3,3
3,2
2,1
-
3,7
3,4
3,8
3,8
3,9
3,0
-
4,8
4,1
5,7
5,7
5,8
6,0
+
2,7
4,9
5,0
6,0
4,6
+
4,3
5,5
5,7
5,1
4,1
-
3,1
2,8
2,4
-
3,0
3,1
4,3
4,7
2,3
2,1
-
3,6
3,1
5,0
3,2
3,0
2,1
-
3,5
3,3
5,6
5,0
2,9
4,8
+
3,1
4,9
3,9
2,7
3,2
+
3,7
5,9
3,6
3,5
2,4
-
3,6
2,6
3,0
-
3,8
3,4
4,3
2,5
2,4
2,3
-
4,4
3,6
5,1
3,3
3,4
3,0
-
4,9
5,2
5,0
5,6
4,2
6,0
+
3,3
5,2
5,0
4,6
4,3
+
4,0
4,7
4,4
4,2
3,3
-
4,0
4,0
3,3
-
4,2
3,7
4,4
3,3
3,5
2,9
-
4,8
4,6
6,0
3,9
4,6
3,2
-
5,0
3,6
6,2
5,1
5,2
6,0
+
4,3
4,8
5,2
7,0
4,5
+
5,8
6,2
7,1
6,4
5,1
-
4,6
2,8
3,2
-
3,2
3,1
3,4
3,2
2,6
2,8
-
3,9
3,8
4,7
3,1
3,5
2,9
-
4,1
3,7
5,3
4,9
3,7
5,1
+
3,1
4,6
4,3
4,1
4,4
+
4,3
4,4
4,8
4,7
3,4
-
5,4
5,2
4,7
-
4,6
4,7
4,7
4,1
4,1
3,4
-
5,0
4,3
4,8
4,5
4,1
4,1
-
6,0
4,5
4,2
7,5
7,0
7,6
+
3,8
4,6
6,3
7,0
6,5
+
4,6
4,9
5,8
5,6
4,9
+
4,9
5,1
4,1
-
3,8
3,9
5,6
3,5
4,5
2,8
-
4,3
4,2
5,6
5,3
5,1
3,2
-
5,5
4,2
6,3
7,0
7,2
7,1
+
3,6
5,7
5,8
6,5
5,4
+
4,3
5,7
6,8
5,9
4,1
-
7,5
6,2
6,8
+
6,1
6,2
5,0
6,5
6,3
6,3
-
6,3
6,0
5,3
5,7
5,7
7,1
-
6,3
5,5
5,5
6,0
6,0
6,7
-
6,2
5,4
6,6
6,0
7,3
-
6,0
5,6
5,7
5,9
6,5
-
27,5
24,2
21,4
-
24,9
22,9
30,3
21,6
21,3
15,3
-
28,6
25,3
35,5
25,0
27,6
18,7
-
34,3
28,0
38,9
41,1
35,8
42,1
+
22,0
34,3
33,8
37,5
30,2
+
29,8
37,2
38,4
35,5
24,1
-
20
23
53
34
52
44
53
31
69
31
41
13
63
26
69
47
31
14
32
29
29
60
18
26
24
47
48
14
18
15
16
Dob, Ig – ženske, Ljubljana, Maribor, Rogoza, Slovenska
vas), se je družbeno vzdušje od leta 1980 do leta 2010 nenehno
slabšalo samo v Zavodu za prestajanje kazni zapora
Ig, v ostalih zavodih (Celje, Dob, Ljubljana, Maribor, Rogoza,
Slovenska vas) pa se je enkrat izboljšalo, drugič poslabšalo.
Na Igu so obsojenke leta 1980 »ocenile« družbeno vzdušje s
55,4, leta 1985 z 52,5, leta 1995 s 34,4, leta 2000 s 25,7 in leta
2010 s 23,0. V Odprtem oddelku Ig se je družbeno vzdušje od
leta 1995 do leta 2010 izboljšalo z 39,5 na 51,9. V Zavodu za
prestajanje kazni zapora Koper se je družbeno vzdušje od leta
2000 do leta 2010 poslabšalo s 27,5 na 21,4. V Prevzgojnem
domu Radeče se je od leta 1985 do leta 2010 (zmanjšala angažiranost
delavcev, pomoč gojencem, odprtost izražanja, avtonomija,
praktična usmeritev, reševanje osebnih problemov in
jasnost pravil, povečal pa se je nadzor).

307
Franc Brinc: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in v prevzgojnem domu Radeče leta 2010*
4.2 Družbeno vzdušje v zavodih – spremembe od leta 1980 do leta 2010 – DELAVCI
ZAVOD LETO
POSAMEZNE SESTAVINE DRUŽBENEGA VZDUŠJA
ANG POM OIZ AVT PUS ROP ROR JAS NAD SKUPAJ N
CELJE
SPREMEMBA
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
6,4
4,9
4,7
3,1
5,4
4,6
-
7,3
7,4
7,1
5,5
5,8
5,7
-
6,6
5,4
5,8
5,0
3,1
4,3
-
6,7
5,9
6,2
5,4
5,6
5,0
-
7,8
7,4
7,1
6,0
6,8
5,4
-
6,6
6,2
6,7
6,0
4,6
5,4
-
5,2
3,6
5,2
5,5
6,2
6,7
+
6,5
5,7
7,1
6,4
6,7
6,6
+
3,5
3,6
3,4
4,9
4,3
4,6
-
50,0
42,8
46,4
38,0
40,0
39,1
-
36
58
55
43
30
65
DOB
SPREMEMBA
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
5,6
4,6
4,3
3,7
4,8
5,4
-
6,1
6,1
5,7
5,4
5,5
5,9
-
5,3
5,3
4,8
4,2
3,0
4,4
-
6,3
6,5
5,6
5,1
5,2
5,2
-
7,8
6,6
6,0
5,7
6,8
6,5
-
6,2
5,6
5,7
5,2
4,1
5,8
-
6,1
5,3
5,8
5,6
6,0
7,1
+
6,7
6,3
6,7
6,6
6,5
7,2
+
4,6
4,2
4,5
4,6
4,8
4,8
-
45,6
42,1
40,1
36,9
37,2
42,8
-
111
86
73
96
97
123
IG - MOŠKI
SPREMEMBA
1995
2000
2005
2010
1995-2010
6,4
8,5
6,7
6,2
-
7,6
9,1
7,7
7,8
+
6,0
7,3
3,7
6,8
+
6,1
6,9
5,3
6,0
-
6,1
7,0
6,6
6,8
+
7,0
8,1
5,0
6,8
-
7,0
8,8
7,6
9,0
+
7,7
8,9
8,4
8,5
+
4,6
5,0
5,0
4,5
-
49,4
59,5
46,1
53,5
+
7
8
7
6
IG - ŽENSKE
SPREMEMBA
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
7,6
7,4
5,5
4,9
5,7
6,2
-
8,8
9,1
7,8
5,6
7,1
5,9
-
6,9
7,3
6,1
4,9
4,8
5,8
-
8,1
7,8
6,9
5,6
5,7
5,3
-
8,3
8,3
6,9
6,3
7,3
5,6
-
7,1
6,8
7,2
6,4
4,5
6,0
-
8,1
7,7
7,0
6,1
7,6
6,3
-
7,6
7,7
7,4
7,0
7,6
7,5
-
2,5
2,3
2,9
5,3
4,6
4,2
-
61,2
59,8
51,9
41,6
40,0
44,2
-
26
19
22
16
6
17
KOPER
SPREMEMBA
2000
2005
2010
2000-2010
4,7
4,8
3,8
-
6,4
5,6
4,1
-
4,6
3,8
3,7
-
5,5
5,2
4,3
-
6,1
6,2
4,8
-
6,1
4,2
4,6
-
6,9
5,4
4,6
-
7,2
5,9
4,7
-
4,5
4,3
4,1
+
43,1
36,9
30,5
-
33
29
45
LJUBLJANA
SPREMEMBA
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
4,7
3,6
3,8
2,6
4,1
3,9
-
6,0
5,3
5,5
4,4
4,4
4,2
-
5,0
4,6
4,4
3,7
3,1
3,6
-
6,4
5,6
5,2
5,1
4,6
3,9
-
6,1
5,2
4,9
4,2
5,4
4,4
-
5,6
5,0
5,7
4,6
4,5
5,1
-
5,1
3,9
5,5
4,7
5,5
5,4
+
5,6
4,8
6,4
5,3
5,8
5,3
-
3,9
3,8
5,1
4,3
4,3
4,3
-
40,8
34,2
36,2
30,3
33,1
35,5
-
48
57
51
41
45
60
MARIBOR
SPREMEMBA
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
7,2
5,8
4,1
3,7
4,8
4,4
-
7,9
7,3
5,4
5,0
6,0
5,1
-
5,9
5,4
4,2
4,2
3,4
4,2
-
7,2
6,3
5,5
5,4
5,3
4,5
-
7,6
7,1
5,7
4,9
5,1
5,3
-
6,7
6,8
5,8
5,2
4,8
5,1
-
8,0
6,1
5,6
5,7
5,0
5,9
-
7,5
6,0
6,5
6,4
6,5
6,0
-
4,5
4,2
4,5
4,2
4,0
5,4
-
53,8
46,5
38,4
36,2
37,2
35,3
-
56
47
60
60
49
58
ROGOZA
SPREMEMBA
1980
1985
1995
2000
2005
2010
1980-2010
7,2
5,5
5,1
4,0
6,2
6,3
-
8,6
7,1
7,5
6,3
6,0
7,2
-
7,1
6,5
6,7
3,9
5,2
5,2
-
7,4
7,3
6,5
5,0
4,7
5,8
-
7,8
7,1
6,1
5,5
5,7
6,4
-
7,2
6,9
6,6
4,3
5,0
5,9
-
7,3
4,3
7,9
5,5
8,0
7,2
-
8,2
7,3
8,3
5,3
8,0
7,7
-
3,1
2,3
3,7
6,1
4,7
4,1
-
57,9
49,8
51,1
33,5
44,3
47,4
-
15
16
15
8
3
18
Tabela 7: Družbeno vzdušje v letih 1980, 1985, 1995, 2000, 2005, 2010 – delavci

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 295-311
308
ZAVOD LETO
SLOV. VAS
SPREMEMBA
RADEČE
SPREMEMBA
1980
1995
2000
2005
2010
1980-2010
1985
1995
2000
2005
2010
1985-2010
Iz tabele 7 je razvidno:
– leta 1980 je bilo po stališčih delavcev najugodnejše družbeno
vzdušje v Kazenskem poboljševalnem domu Ig (61,2),
najmanj ugodno pa v Zaporu Ljubljana (40,8);
– leta 2010 je bilo najugodnejše družbeno vzdušje v odprtem
oddelku Puščava (58,7), najmanj ugodno pa v zavodu
Koper (30,5);
– od leta 1980 do leta 2010 se je izboljšalo družbeno
vzdušje v polodprtem oddelku Slovenska vas, poslabšalo pa se
je v Celju, Dobu, Igu – ženske, Ljubljani, Mariboru in Rogozi;
– v Odprtem oddelku Ig se je družbeno vzdušje od leta
1995 do leta 2010 izboljšalo s 49,4 na 53,5;
– v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper se je družbeno
vzdušje od leta 2000 do leta 2010 poslabšalo s 43,1 na
30,5;
– v Prevzgojnem domu Radeče se je družbeno vzdušje od
leta 1985 do leta 2010 poslabšalo s 53,7 na 41,6 (zmanjšali so
se angažiranost delavcev, pomoč, odprtost izražanja, avtonomija,
praktična usmeritev, reševanje osebnih problemov, red
in organizacija ter jasnost pravil, povečal pa se je nadzor).
V obdobju od leta 1980 do leta 2010 se je po oceni delavcev
povečal nadzor nad obsojenci/gojenci v zavodih Celje,
Dob, Ig – ženske, Ljubljana, Maribor, Rogoza, Slovenska vas
in Radečah, hkrati se je zmanjšala avtonomija obsojencev/gojencev
v zavodih Celje, Dob, Ig – moški, Ig – ženske, Koper,
Ljubljana, Maribor, Rogoza, Slovenska vas in Radeče.
5 Zaključki in predlogi
5.1 Potrditev delovnih hipotez raziskave
Hipoteza 1: V zavodih za prestajanje kazni zapora in
Prevzgojnem domu Radeče se je od leta 2005 do leta 2010
poslabšalo družbeno vzdušje po mnenju delavcev in obso-
POSAMEZNE SESTAVINE DRUŽBENEGA VZDUŠJA
ANG POM OIZ AVT PUS ROP ROR JAS NAD SKUPAJ N
4,6
5,5
6,4
7,4
7,1
+
6,6
6,2
4,2
5,9
4,9
-
7,8
7,5
8,2
8,6
8,4
+
8,1
7,8
7,7
7,2
6,8
-
5,2
5,9
6,6
4,6
6,3
+
6,3
5,5
5,4
3,8
4,2
-
8,0
7,2
7,0
6,8
6,6
-
7,2
6,5
6,1
5,8
5,3
-
7,3
7,7
7,9
8,4
7,9
+
8,3
7,4
8,0
7,4
6,8
-
7,1
6,5
6,2
6,0
6,5
-
7,3
7,0
6,5
5,5
6,2
-
6,1
6,3
8,3
9,3
9,1
+
6,2
6,4
6,8
6,5
5,6
-
8,1
7,8
8,8
9,1
8,1
0
8,1
8,0
8,3
7,2
7,1
-
4,1
4,5
5,1
4,6
5,0
+
4,4
3,7
4,8
5,2
5,3
-
48,9
50,0
54,4
55,4
54,9
+
53,7
51,1
48,3
44,0
41,6
-
6
11
9
8
14
55
42
35
32
37
jencev/gojencev. Hipoteza je delno potrjena: od devetih zavodov
se je po oceni obsojencev in delavcev družbeno vzdušje
poslabšalo v šestih zavodih/oddelkih (Celje, Koper, Ljubljana,
Maribor, Slovenska vas, Radeče), izboljšalo pa se je v treh
(Dob, Ig – moški, Rogoza).
Hipoteza 2: Delavci zavodov doživljajo družbeno vzdušje
ugodnejše kakor obsojenci/gojenci v istih zavodih. Hipoteza je
v celoti potrjena: v vseh 13 zavodih in oddelkih ter Prevzgojnem
domu Radeče doživljajo delavci ugodnejše družbeno vzdušje
kakor obsojenci/gojenci v istih zavodih.
Hipoteza 3: Delavci in obsojenci v odprtih in polodprtih
oddelkih doživljajo ugodnejše družbeno vzdušje kakor delavci
in obsojenci v matičnih zavodih teh oddelkov. Hipoteza je
v celoti potrjena.
Hipoteza 4: V zavodih se je od leta 2005 do leta 2010
zmanjšala rehabilitacijska in povečala nadzorstvena usmeritev,
zato nudijo zavodi obsojencem in gojencem slabše možnosti
za rehabilitacijo. Hipoteza je v celoti potrjena. V obdobju
od leta 2005 do leta 2010:
– se je poslabšalo družbeno vzdušje po mnenju obsojencev
in delavcev v šestih zavodih/oddelkih (Celje, Koper,
Ljubljana, Maribor, Slovenska vas, Radeče);
– se je zmanjšala rehabilitacijska usmeritev po oceni
delavcev in obsojencev/gojencev v šestih zavodih/oddelkih
(Celje, Koper, Ljubljana, Maribor, Slovenska vas, Radeče);
– se je povečala usmeritev v vzdrževanje reda po mnenju
delavcev v štirih zavodih (Celje, Dob, Ig – moški, Maribor) in
po mnenju obsojencev v štirih zavodih (Celje, Dob, Ig –moški,
Rogoza);
– se je povečal nadzor nad obsojenci/gojenci po oceni
delavcev v šestih zavodih (Celje, Dob, Ljubljana, Maribor,
Slovenska vas, Radeče) in po mnenju obsojencev/gojencev
v osmih zavodih (Celje, Dob, Koper, Ljubljana, Maribor,
Rogoza, Slovenska vas, Radeče).

Franc Brinc: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in v prevzgojnem domu Radeče leta 2010*
Značilnosti družbenega vzdušja leta 2010, ki zmanjšujejo
možnosti za rehabilitacijo obsojencev/gojencev:
– obsojenci/gojenci so dosegli nizke vrednosti pri družbenem
vzdušju v sedmih zavodih (Celje, Dob, Ig – ženske,
Koper, Ljubljana, Maribor, Radeče);
– obsojenci/gojenci so dosegli nizke vrednosti pri odprtosti
izražanja, avtonomiji, reševanju osebnih problemov in pomoči,
čeprav so te sestavine osnova za rehabilitacijsko usmeritev
pri obravnavanju obsojencev/gojencev, najvišjo vrednost
pa so dosegli pri nadzoru;
– po oceni delavcev si vsi zavodi najbolj prizadevajo za
nadzor nad obsojenci/gojenci in je postala varnost osnovna
skrb pri izvrševanju zaporne kazni in vzgojnega ukrepa oddaje
v prevzgojni dom;
– obsojenci so dosegli zelo nizko vrednost pri rehabilitacijski
usmeritvi zavodov in oddelkov;
– v 13 zavodih za prestajanje kazni zapora in v Prevzgojnem
domu v Radečah so obsojenci/gojenci dosegli najvišje rezultate
pri vzdrževanju reda, nadzora in organizacije zavoda (15-
,90), nižje vrednosti pa so dosegli pri rehabilitacijski usmeritvi
(10,91) ter pri odnosih med delavci in obsojenci (10,62);
– rehabilitacijsko usmeritev zavodov najbolj zavirajo
(pre)visok nadzor, nizka avtonomija, nizko reševanje osebnih
problemov ter nizka odprtost izražanja. Delavci pa izvajajo
podoben nadzor v odprtih, polodprtih in zaprtih zavodih/
oddelkih.
5.2 Predlogi
1. Delavci vseh zavodov naj se seznanijo z rezultati raziskave
družbenega vzdušja iz leta 2010. Strokovni in vodilni
delavci, inštruktorji in pravosodni policisti naj najprej ločeno
obravnavajo rezultate »svojega« družbenega vzdušja in družbenega
vzdušja obsojencev/gojencev, kasneje pa naj na podlagi
razprav delavcev vodje zavodov in vodilni delavci posameznih
služb izdelajo enoten in celovit načrt delovanja delavcev
za izboljšanje družbenega vzdušja.
2. Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih
sankcij in posamezni zavodi naj povečajo skrb za izbor in
usposabljanje delavcev zavodov. V ta namen naj:
– izdelajo potrebne poklicne in osebnostne standarde za
izbor delavcev za različne zavode;
– po osnovnem poklicnem usposabljanju delavcev zagotovijo
dopolnilno usposabljanje za delo z obsojenci/gojenci.
Dopolnilno usposabljanje naj se organizira najmanj vsakih
pet let, glede na novo penološko znanje ter praktično evropsko
in slovensko kaznovalno in penitenciarno politiko;
– zagotovijo, da bodo dopolnilno usposabljanje delavcev
izvajali strokovnjaki zunaj pravosodja, praktični penološki
delavci pa bodo sodelovali s svojimi izkušnjami zaradi povezave
med teorijo in prakso;
– zagotovijo, da bo osnovni cilj dopolnilnega usposabljanja
spreminjanje stališč delavcev in povečanje njihove motivacije
za delo, manj pa pridobivanje novega teoretičnega in
tehničnega znanja;
– zagotovijo, da bo usposabljanje delavcev povezano z načrtnim
spreminjanjem zaporskega režima, saj se morata hkrati
spreminjati struktura in organizacija zaprtih, polodprtih in
odprtih zavodov;
– zagotovijo, da bo usposabljanje delavcev prilagojeno
splošnemu razvoju zavodov ter predvideni dolgoročni kaznovalni
in penitenciarni politiki pri obravnavanju obsojencev in
gojencev ter prihodnji organizaciji in strukturi zavodov;
– namenijo posebno skrb usposabljanju strokovnih delavcev,
ki si med poklicnim usposabljanjem niso pridobili
dovolj posebnih znanj za delo z (nevarnimi in težavnimi) obsojenci/gojenci,
zato je treba z dopolnilnim usposabljanjem
doseči njihovo ustrezno strokovno in tehnično usposobljenost
za delo;
– pri usposabljanju delavcev upoštevajo, da se nenehno
zmanjšuje delež delavcev, ki podpirajo prevzgojo (rehabilitacijo)
obsojencev/gojencev, in povečuje delež tistih, ki dajejo
prednost kaznovanju, varstvu družbe pred kriminaliteto in
zastraševanju prestopnikov. Ker so vsi delavci – ne glede na
svoj osnovni poklic in delo (strokovni delavci, inštruktorji,
pravosodni policisti) ter vrsto zavoda (zaprti, polodprti, odprti)
– usmerjeni pretežno k vzdrževanju reda in k nadzoru
nad obsojenci/gojenci, je treba delavce usposabljati, da bodo
bolj pozorni na psihološko, intelektualno, emocionalno in
kulturno vzdušje pri obravnavanju in življenju obsojencev/
gojencev v zavodih. Za spreminjanje osnovne nadzorstvene
usmeritve režima zavoda v rehabilitacijsko usmeritev so posebej
pomembni pravosodni policisti zaradi njihovih komunikacij
in osebne interakcije z obsojenci. Odnosi med delavci
in obsojenci so najpomembnejši vidik zaporniškega življenja,
saj je od njihove kakovosti odvisen končni rehabilitacijski
učinek zavoda.
3. Preučiti je treba celovito kadrovsko politiko zavodov in
določiti kadrovske standarde za zaprte, polodprte in odprte
zavode/oddelke ter Prevzgojni dom Radeče.
4. Posebno pozornost je treba nameniti merilom za razporejanje
obsojencev v zavode in njihovo premeščanje. Pri
tem je treba uporabljati teoretično penološko znanje, saj teh
meril ni dopustno oblikovati pretežno ali izključno na podlagi
domnev in zasledovanja praktičnih ciljev.
309

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 295-311
Literatura
1. Bojanović, R. (1987). Psihološka klima organizacije: tipologija
istraživanja u našim radnim organizacijama. Psihologija, 20/3–3.
2. Brinc, F. (1983). Kazenski zavod kot terapevtsko okolje. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 34/4, str. 319–331.
3. Brinc, F. (1983). Družbeno vzdušje v kazenskih poboljševalnih zavodih.
Penološki bilten, 1/2, str. 24–62.
4. Brinc, F. (1985). Določitelji družbenega vzdušja v kazenskih zavodih
v SRS. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 36/4, str.
304–317.
5. Brinc, F. (1985). Vsebinska usmeritev delovanja slovenskih kazenskih
zavodov. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 36/3, str.
207–221.
6. Brinc, F. (1997). Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni
zapora v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
48/4, str. 357–373.
7. Brinc, F. (2001). Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni
zapora in v Prevzgojnem domu Radeče. Revija za kriminalistiko
in kriminologijo, 52/4, str. 287–302.
8. Camp, S. D., Saylor, W. G., idr. (1997). Aggregating individual level
evaluations of the organizational social climate: A multilevel investigation
of the work environment at the Federal Bureau of Prisons.
Justice Quarterly, 14/4, str. 739–762.
9. Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora v
Republiki Sloveniji. (1995). Ljubljana, Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
10. Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora v
Republiki Sloveniji. (2001). Inštitut za kriminologijo pri Pravni
fakulteti v Ljubljani.
11. European guidelines for national ethical guidelines for staff concerned
with the implementation of sanctions and measures. (1997).
V: Reccommendation No. R (97) 12 of the Committee of ministers
to member states on staff concerned with the implementation of
sanctions and measures (adopted by the Committee of ministers
on 10 september 1997. Council of Europe).
12. Fleisher, M. (2000). Creating a positive climate in a new federal
prison. Corrections Compendium. Dobljeno 18. oktobra 2010:
www.thefreelibrary.com/creating-a-positive-climate-in-anew-federal-prison.
13. Grossi, E. L., Berg, B. L. (1991). Stress and job dissatisfaction
among correctional officers: An unexpected finding. International
Journal of Offender Therapy and Comparative Criminology
35/1, str. 73–81.
14. Howells, K. (2000). The psycho-social environment of prisons
and its relationship to recidivism. University of South Australia.
Dobljeno 18. oktobra 2010: www.criminologyreseachcouncil.
gov.au/ reports/2011-11-howells.pdf.
15. Jones, H., et al. (1977). Open Prisons. London, Routledge and
Kegan.
16. Making standards work. (1995). An international handbook on
good prison practice. Ministry of Justice of the Netherlands, 172 str.
17. Moos, R. H. (2010). Measuring the social climate of juvenile
and adult correctional programs. Correctional Institutions
Environment Scale - CIES. Psychiatry & Behavioral Sciences,
Stanford University School of medicine, California. Dobljeno 2.
novembra 2010: www.mindgarden.com/ciess.html.
18. Moos, R. H. (2010). Social climate scales. An introduction to
nine social climate scale. Search Mind Garden. Dobljeno 2. novembra
2010: www.mindgarden.com/products/scsug.htlm.
310
19. Moos, R. H. (1986). The assesement of the social climates of correctional
institutions. The Journal of Research in Crime and
Delinquency, 5/2, str. 174–188.
20. Moos, R. H. (2010). Community oriented programs environemt
scale. Compare client and staff perceptions and monitor program
changes over time. Dobljeno 18. oktobra 2010: www.mindgarden.com/
products/cpess.htlm.
21. Moos, R. H. (1968). Differential Effects of the Social Climate of
Correctional Institutions. Journal of Research in Crime and
Delinquency, 5/2, str. 71–82.
22. Moos, R. H. (1974). Evaluating treatment environments. John
Wiley & Sons, New York.
23. Principles for the recruitement, selection, training, conditions of
work and mobility of staff concerned with implementation of sanctions
and measures (1997). V: Reccommendation No. R (97)12 of
the Committee of ministers to member states on staff concerned
with the implementation of sanctions and measures (adopted by
the Committee of ministers on 10 september 1997. Council of
Europe.
24. Reccomandation No. R (97)12 of the Committee of ministers to
member states on staff concerned with the implementation of
sanctions and measures (adopted by the Committee of ministers
on 10 september 1997. Council of Europe).
25. Rossberg, J. I., Friis, S. (2004). Patients' and staff's perception of
the psychiatric Ward environment. Psychiatry services, 55/7, str.
798–803.
26. Saylor, W. G., Gilman, E. B., Camp, S. D. (1996). Prison social climate
survey. Federal Bureau of Prisons. Washington 7. julija 1996.
Dobljeno 18. oktobra 2010: www.bop.gov/research-projects/
published-reports/ coud-envir/oresaylor.
27. Shalast, N., idr. (2008). EssenCES, a short questionnaire for assessing
the social climate of forensic psychiatric wards. Criminal behavior
and mental health, 18, str. 49–58.
28. Socialno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in prevzgojnem
domu leta 2005. (2006). Inštitut za civilizacijo in kulturo
Ljubljana. Ljubljana.
29. Stalgaitis, S. (1982). A social learning theory model for reduction
of correctional officer stress. Federal Probation, 46/3, str. 23–41.
30. Trstenjak, A. (1984). Ekološka psihologija. Ljubljana, ČGP Delo
– Gospodarski vestnik.
31. Wenk, E. A., Moos, R. H. (1972). Social Climates in Prison. Journal
of Research in Crime and Delinquency, 9/2, str. 134–148.
32. Williamson, H. E. (1990). The corrections profession. Sage
Publications, Newbury Park.
33. Wright, N. K. (1985). Developing the prison environmental inventory.
Journal of Research in Crime and Delinquency, 22/3, str.
257–277.
34. Wright, K. N., Boudouris, J. (1982). An assessement of the MOOS
correctional institutions environment scale. The Journal of
Research in Crime and Delinquency, 19/2, str. 255–276.

Franc Brinc: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in v prevzgojnem domu Radeče leta 2010*
Social climate in correctional institutions and the Juvenile Detention
Centre Radeče in 2010
Franc Brinc, LL. D. Retired Research Fellow of the Institute of Criminology at the Faculty of Law in Ljubljana, Slovenia
In 2010, the Institute of Criminology at the Faculty of Law conducted the sixth consecutive measurement of social climate in
correctional institutions and the Juvenile Detention Centre Radeče (1980, 1985, 1995, 2000, 2005, 2010). The purpose of the research
was to establish how inmates, juvenile delinquents and correctional workers in closed, semi-open and open prison facilities perceive
the social climate in these facilities. In 2010, the social climate was measured for the first time in all 13 correctional institutions of
the Republic of Slovenia in which inmates serve prison sentences and in the Juvenile Detention Centre in Radeče, in which juveniles
sentenced to the educational measure of committal to a juvenile detention centre are placed.
Measurement of the social climate was conducted on the basis of the Moos questionnaire CIES, Form C, which had already been
used in the previous measurements. Questionnaires were completed by 679 prison inmates and juveniles and (92.13 percent of the
sample) and 528 correctional workers (95.65 percent of the sample). Statistical data processing was carried out with the program PASW
– STATISTICS 18.
The research results indicate that inmates and workers at open facilities experience a more favourable climate than their counterparts
in semi-open and closed facilities. Inmates gave low scores to the elements relating to the rehabilitative orientation of institutions
(openness of expression, solving personal problems, autonomy and assistance) and high scores to the element of supervision, which
means that they perceived institutions as mainly control-oriented institutions without any rehabilitative efforts. The correctional
personnel of closed, semi-open and open prison facilities are similarly mainly oriented towards keeping order and supervising
inmates and juveniles. In the opinion of correctional personnel, inmates and juveniles, the social climate in all correctional institutions
deteriorated during the period 2005 – 2010, the rehabilitation orientation of institutions declined, while efforts at maintaining order
and supervising inmates increased. These findings indicate that the supervision of inmates for security reasons has become the primary
consideration in the enforcement of prison sentences and the application of the measure of committal to a juvenile detention centre. The
rehabilitative orientation is impeded by strong supervision, low autonomy, low level of solving personal problems and low openness of
expression. This situation requires the additional professional training of correctional workers for work with problematic and dangerous
inmates and juveniles, aimed at modifying the attitudes of correctional workers and increasing their motivation for work. Training
workers must be connected with systematic modification of the prison regime, as well as the structure and organisation of closed,
semi-open and open prisons facilities, and adjusted to long-term sentencing and correctional policy. Particular attention should be
paid to the criteria for assigning inmates to appropriate facilities and to their transfer. For this purpose, it is necessary to use theoretical
penological knowledge, because it is inadmissible to formulate these criteria predominantly or exclusively on the basis of presumptions
and the pursuit of practical aims.
Key words: corrections, correctional institutions, inmates, correctional staff, social climate, measurement, research study, Slovenia
UDC: 316.4 : 343.81 (497.4)
311

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 312-324
Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove
veje kriminologije v Sloveniji
Katja Eman *
1 Varstvo okolja v dobi tehnološkega razvoja
in globalizacije
Sodobni človek se sooča s spoznanjem, da je njegovo preživetje
odvisno od ohranitve okolja, katerega del je tudi sam.
Dandanes je jasno, da je čezmerno izkoriščanje in uničevanje
narave tesno povezano s strukturiranostjo in funkcioniranjem
modernih družb, za katere je značilen koncept gospodarstva.
Ta se odraža tudi v odnosu do narave, ko postavlja človeka
za absolutnega gospodarja narave. Industrijski revoluciji in
»zmagoslavnemu« napredku je kaj kmalu sledilo obdobje
streznitve. 1 Že v šestdesetih letih 20. stoletja je mit o človeku
kot gospodarju planeta skopnel. Ugotovitve, da zaradi posledic
izkoriščanja, zastrupljanja in uničevanja okolja izginjajo
ne samo rastlinske in živalske vrste, ampak hudo zbolevajo in
umirajo tudi ljudje, so pokazale, da je človekov »odnos« do
narave dosegel točko preloma. Človekov antropocentristični
odnos do narave se je moral umakniti ekocentrizmu, in spo-
312
Namen prispevka je umestitev ekološke kriminalitete v kriminologijo in poskus opredelitve ekološke kriminologije.
Gre za novo področje raziskovalnih izzivov, ki je zanimanje posameznih kriminologov vzbudilo že pred več desetletji,
vendar se je šele v obdobju zadnjih dvajsetih let oblikovalo kot celota. Tako v svetu kot tudi v Sloveniji že nekaj desetletij
govorimo o aktualnem področju vprašanj o okolju, njegovem ogrožanju in varstvu. O razvoju ekološke kriminologije
poročajo le redki viri, zato je cilj prispevka analizirati dogajanje na tem področju. Ugotovitve kažejo, da smo v Sloveniji
priča razvoju nove veje kriminologije, ki se kljub pretežnemu vlaganju v iskanje primernih definicij osnovnih pojmov
počasi, a vztrajno razvija in širi. Ekološka kriminologija se prilagaja sodobni družbi in temu primerno zelo hitro postaja
vedno bolj mednarodna in globalizirana, pripisuje osrednjo vlogo pomenu neenakosti, moči in politiki v procesu
kriminalizacije, povečuje zanimanje za viktimizacijo in kršitve človekovih pravic, išče in razvija oblike preprečevanja
kriminalitete. Vse to vpliva na pojav novih trendov na področju kriminologije. Družbena dejavnost kriminologov,
njihovo raziskovanje ekološke kriminalitete in sodelovanje s prakso vplivajo na nadaljnji razvoj kriminologije znotraj
področja samega in na sodelovanje z drugimi vedami. Na tak način kriminologi pomembno vplivajo na sam razvoj
ekološke kriminologije in tudi na kreiranje okoljevarstvene politike.
Ključne besede: kriminologija, ekološka kriminaliteta, ekološka kriminologija, varstvo okolja,
UDK: 504 : 343.3/.7 + 343.9
* Katja Eman, magistrica varstvoslovja, mlada raziskovalka na Fakulteti
za varnostne vede UM, Kotnikova 8, Ljubljana.
1 Brezskrbno, velikokrat nezakonito izkoriščanje naravnega okolja
nikakor ni posledica nedavnega razvoja, ampak se je začelo že veliko
prej, preden je dokumentarni film Ala Gora An Inconvenient
Truth okoljsko problematiko in porajajoče se nevarnosti »boleče«
realistično predstavil širšim množicam.
znanje, da je človek enakovreden in soodvisen del narave, je
spet prevladalo. Ravno zaradi tega, zaradi spoznanja o soodvisnosti
in strahu pred izumrtjem, je varstvo okolja 2 postalo
zelo pomembna vrednota oziroma družbena norma v dobi
nenehnega napredka in razvoja, ki ruši vse dejanske in navidezne
meje in tudi obstoječi sistem vrednot.
Okolje 3 je že od začetka človeštva osnova za preživetje človeka.
V okolju povzročeno uničenje, ki je posledica neodgovornega
vedenja in nezakonitega ravnanja posameznikov, željnih zaslužka
in ugodnosti, lahko predstavlja resno grožnjo tako za posameznikovo
kot tudi za nacionalno in mednarodno varnost, kar vsako
leto znova potrjujejo večje in manjše naravne katastrofe, katerih
povzročitelj je človek (na primer Love Canal v ZDA, Bhopal v
Indiji, Exxon Valdez na Aljaski, Mehiški zaliv v ZDA). 4 Pri to-
2 Varstvo okolja je vsaka dejavnost za zaščito in ohranjanje narave
pred namernim uničevanjem (Šinkovec, 1986).
3 Šinkovec (1986: 156) okolje opiše kot zbir elementov (zrak, voda,
rodovitna prst, mineralne snovi, živali, rastline, mikroorganizmi
in človek) ter razdeli na fizično, socialno in kulturno okolje. Gre
za zelo široko definicijo okolja, ki je precej širša od pojma človekovega
okolja (okolje, kjer človek živi) z vidika pravnega reguliranja
varstva okolja, vendar je s političnega vidika urejanja in reguliranja
omenjenega področja potrebna.
4 Več o ekoloških katastrofah v E-svet-E-družba (2010).

Katja Eman: Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji
vrstnih posegih 5 v okolje, ki so v nasprotju s pravnim varstvom
okolja, govorimo o kriminaliteti zoper okolje. Ekološka kriminaliteta
se zgodi, ko posamezniki, skupina ljudi ali podjetja (namerno)
kršijo zakonodajo in pravila, ki urejajo področje varstva
okolja, zaradi svojega udobja, dobička ali moči (Brack, 2002:
143). In ravno dobiček, tako imenovano izogibanje stroškom, ki
jih terja okoljska zakonodaja, ali dejanski zaslužek zaradi prodaje
naravnih virov, je postal primarni razlog za storitev ekološke
kriminalitete ter povzroča uničevanje okolja. Slednje potrjujejo
dobički organizirane ekološke kriminalitete, ki je bila uvrščena
na četrto mesto najbolj dobičkonosnih kriminalnih dejavnosti. 6
Gospodarska liberalizacija in globalizacija svetovnega gospodarstva
sta omogočili razcvet transnacionalne ekološke kriminalitete
(Elliott, 2009). Tržno gospodarstvo in liberalizacija sta
povzročila povečanje pogostnosti in obsega tovora in pošiljk,
zmanjšanje mejnega nadzora in lažji prenos sredstev prek svetovnih
finančnih in bančnih sistemov, kar je ponudilo nove možnosti
za tako imenovano pranje denarja in preusmeritev dobičkov
v zakonite posle.
Problemi ogrožanja in vprašanja varstva okolja postajajo
vedno pomembnejši del javne politike, tako imenovane okoljske
politike, ki se ukvarja z vprašanjem človekovega preživetja.
Ekološke katastrofe, kot so nesreča v tovarni aluminija v
Ajki, jedrska katastrofa v Fukušimi, nastala zaradi potresa in
cunamija, razlitje nafte iz nasedle tovorne ladje v zalivu Bay of
Plenty na Novi Zelandiji in številne druge, okoljsko politiko še
dodatno spodbujajo, saj ljudem kljub tehnološkemu napredku
ni vseeno, v kakšnem okolju živijo. Pri reševanju nastalih
problemov in oblikovanju okoljske politike ima pomembno
vlogo tudi kriminologija; ta uporablja spoznanja empiričnih
raziskav in rezultatov ter izkušnje za pojasnjevanje razlogov za
izvrševanje kaznivih ravnanj zoper okolje. Kriminološke razprave
o ekološki kriminaliteti se nanašajo na vprašanja, kako
kriminaliteta nastane, kako je prikazana v resničnem življenju,
kako se meri, na kakšen način jo pojasnjevati, preprečevati,
sankcionirati itd. Slednje je še posebej pomembno zaradi
nenehnega spreminjanja področja, saj je nekoč »normalno«
početje zdaj strogo pravno regulirano, posamezna dejanja so
tudi prepovedana, za kršitev pa je predpisana sankcija (sežiganje
odpadkov doma, gnojenje in škropljenje njivskih površin,
skladiščenje strupenih odpadkov itd.). Ekološka kriminologija
dejansko pojasnjuje pojave ekološke kriminalitete in javnosti
približuje aktualne probleme.
5 Poseg v okolje je vsako človekovo ravnanje ali opustitev ravnanja,
ki lahko vpliva na okolje tako, da škoduje človekovemu zdravju,
počutju in kakovosti njegovega življenja ter preživetju, zdravju in
počutju drugih organizmov (3. člen ZVO-1).
6 Donosnejše dejavnosti so trgovina z drogo, orožjem in belim blagom;
slednja vključuje prostitucijo (Elliott, 2009).
Tudi Slovenija je vse od osamosvojitve zaradi sprememb
na socialno-ekonomskem področju in občih človeških vrednot
priča vse bolj kompleksnemu razvoju, ki vpliva na spreminjanje
družbe in posledično tudi kriminalne dejavnosti.
Že Pečar (1996) je zapisal, da kriminal vedno zrcali splošne
družbene razmere, kar se še posebej jasno in hitro odraža na
področju človekovega sobivanja z naravo. Slovenija je parlamentarna
republika, uvrščena v sam vrh gospodarsko razvitih
tranzicijskih držav, s staro rudarsko in industrijsko tradicijo
(ki je v fazi posodabljanja) in razvitimi storitvenimi dejavnostmi.
Poljedelstvo in živinoreja sta nekoliko manj pomembna,
saj je obdelanih le približno 20 odstotkov površine ozemlja
države, ki znaša 20.273 kvadratnih kilometrov, pa vendar v
zadnjem obdobju narašča število kmetijskih gospodarstev z
ekološkim kmetovanjem. 7 Kar dve tretjini države pokrivajo
gozdnate površine, 8 na drugi strani pa narašča delež površin,
namenjen cestam 9 (Hren et al., 2011: 28). Slovenija se je usmerila
k trajnostnemu razvoju in povečanju proizvodnje energije
iz obnovljivih virov ter njeni ustrezni rabi, 10 prav tako pa smo
v zadnjih letih priča prestrukturiranju ravnanja z odpadki in
njihovega recikliranja 11 (Hren et al., 2011: 29–30).
Posebnost Slovenije so njena v veliki meri še vedno neokrnjena
narava in bogati vodni viri ter gozdne površine. Prav
tako je posebnost Slovenije njena prostorska umeščenost v
območje prehoda med zahodno in vzhodno Evropo ter mejo
med severom in jugom, zaradi česar je na eni strani znana po
tem, da združuje raznolike svetove, od alpskega do dinarskega
in od panonskega do kraškega, ter na drugi strani po tem, da je
tranzitna država (organiziranih) kriminalnih skupin, ki »dragoceni
tovor« na našem ozemlju zgolj skladiščijo, najpogosteje
pa samo prepeljejo skozi državo. Slednje velja tudi za ekološko
kriminaliteto, pri čemer so v zadnjih treh letih še posebej nevarni
ilegalni prevozi odpadkov iz zahodne Evrope na vzhod.
7 Kot je značilno za tranzicijske države, se je struktura gospodarstva
od leta 1991 do danes močno spremenila. Delež kmetijskih
dejavnosti v BDP se je zmanjšal za več kot polovico, s 5,7 odstotka
BDP v letu 1991 na 2,4 odstotka v letu 2010. Prav tako se je močno
zmanjšal delež industrije in gradbeništva (v letu 1991 sta ti dejavnosti
ustvarili 44 odstotkov BDP, v letu 2010 pa 31 odstotkov),
močno pa se je povečal delež storitev (s 50 odstotkov v letu 1991
na 67 odstotkov v letu 2010) (Hren et al., 2011: 48–49).
8 Od leta 1993 do leta 2005 so se gozdne površine povečale za 17
odstotkov (Hren et al., 2011: 28).
9 Od leta 1993 do leta 2005 se je odstotek površin za ceste povečal za
150 odstotkov (Hren et al., 2011: 28).
10 V letu 2009 smo iz obnovljivih virov energije proizvedli 30 odstotkov
celotne električne energije, pri čemer največ energije proizvedejo
hidroelektrarne (Hren et al, 2011: 29).
11 V letu 2002 je bilo na komunalnih odlagališčih odloženih 84 odstotkov
vseh nastalih komunalnih odpadkov, v letu 2009 pa že
samo 69 odstotkov (Hren et al., 2011: 30).
313

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 312-324
Namen prispevka je na podlagi analize razvoja ekološke
kriminologije v svetu in v Sloveniji nakazati trende na področju
razvoja nove veje kriminologije ter trenutno porajajoče se
raziskovalne izzive (na primer problem definiranja, pojavne
oblike, multidisciplinarnost področja) v Sloveniji. Pri tem
bom izhajala iz predpostavke, da je ekološka kriminologija
veda, ki se ukvarja s preučevanjem pojavov ekološke kriminalitete,
njenih vzrokov in storilcev, analizira oblike družbenih
odzivov na storjena dejanja ter poleg oblik ekološke kriminalitete
raziskuje tudi povzročene posledice in oblikovanje pravnega
varstva okolja. Rezultate raziskav, spoznanja in izkušnje
o povzročenih spremembah okolja uporablja pri svojem delu
in jih z objavami posreduje vsem zainteresiranim skupinam,
kot bo prikazano v članku. Na koncu pa so ključne ugotovitve
združene v razpravo o dogajanju v slovenskem kriminološkem
prostoru.
2 Pojav in razvoj ekološke kriminologije v
Sloveniji
Razvoj ekološke kriminologije v Sloveniji je izhajal iz razvoja
ekološke kriminologije v svetu (Clifford, 1998), ki se je
po letu 1960 začel znotraj sociologije (Halesy in White, 1998;
Carrabine et al., 2004) in kritične kriminologije (Kanduč,
1992: 103). Tri smeri razvoja, radikalnokritična, sociološkoteoretična
in sociološko-filozofska, so se okrog leta 1990 združile
v eno, Lynch (1990) pa jo je poimenoval ekološka kriminologija
(angl. green criminology). Danes smo priča razvoju
nove veje kriminologije v svetu, ki je še vedno dovzetna za
vplive drugih ved, kar se kaže tudi v predlogih novih smeri
znotraj kriminologije, kot sta globalna ekološka kriminologija
(angl. eco-global criminology) 12 in tako imenovana kriminologija
varstva okolja (angl. conservation criminology), 13 kate-
12 White (2008) je pri predlogu opredelitve izhajal iz problema povzročene
okoljske škode (podnebne spremembe, odpadki, onesnaževanje,
uničevanje biotske raznovrstnosti) in zatrjeval, da je treba
razširiti obseg okoljskih vprašanj zaradi povečanja obsega transnacionalne
ekološke kriminalitete (White, 2009). Raziskovanje v okviru
globalne ekološke kriminologije temelji na dejstvu, da je treba uporabiti
multidisciplinarni pristop in razviti nove tipologije okoljske
škode. Poleg tega globalna ekološka kriminologija kot kriminalne
opredeljuje različne oblike ogrožanja okolja, čeprav te v običajnih
pogojih niso uvrščene med protipravna dejanja (White, 2010: 6).
13 Herbig in Joubert (2006) in White (2008) govorijo o povsem novi
veji kriminologije, katere interesno področje vsaj deloma sovpada
s področjem ekološke kriminologije. Kriminologija varstva okolja
uporablja inter- in multidisciplinarni raziskovalni pristop pri razumevanju
ekološke kriminalitete, okoljskega ogrožanja, nevarnosti
in tveganja, ki so povezani z ekološko kriminaliteto ali so posledica
te kriminalitete. Ponuja integracijo kriminologije z naravoslovnimi
in drugimi družboslovnimi vedami, ki preučujejo oblike ogrožanja
314
rih predmet preučevanja so deviacije zoper okolje in njihove
posledice. Dogovor, ali gre zgolj za nove smeri znotraj ekološke
kriminologije ali smo priča novim vejam kriminologije, še
ni dokončno sprejet.
O razvoju ekološke kriminologije v Sloveniji je še pred
desetletjem bilo moč napisati bore malo. Prvo delo konec 20.
stoletja s tega področja sega v leto 1981, ko je Pečar (1981) s
poskusom opredelitve pojma ekološke kriminalitete opozoril
na pojav novih oblik kriminalitete. Podal je etiološko delitev v
Sloveniji zaznanih oblik ekološke kriminalitete, opredelil vlogo
kriminologije in njej sorodnih ved (sociologije, kriminalistike,
kriminalne prevencije) ter naloge nadzorstvenih organov. Kljub
zapisanim predvidevanjem za prihodnost je zanimanje za ekološko
kriminologijo zamrlo za več kot 25 let. Ne prej kot v zadnjih
petih letih, od leta 2007, v slovenskem prostoru lahko govorimo
o ponovnem (prenovljenem) razvoju oziroma nadaljevanju
razvoja ekološke kriminologije. Poleg prvih objav o organizirani
ekološki kriminaliteti (Dobovšek in Goršek, 2007; Eman,
2010a; Klenovšek in Meško, 2011; Odar in Dobovšek, 2011) so
se raziskovalci ukvarjali tudi z analizo odkritih pojavnih oblik
kaznivih dejanj zoper okolje, oblikovali njihovo razvrstitev in
poskusili definirati ekološko kriminaliteto in ekološko kriminologijo
(Eman, 2008; Eman in Meško, 2009; Bučar-Ručman,
2009; Eman, Meško in Fields, 2009). Poleg tega je ves čas potekala
aktualna razprava o družboslovnih in naravoslovnih vidikih
različnih oblik ogrožanja okolja (Meško, Dimitrijević in
Fields, 2011), o slovenski politiki varstva okolja (Sotlar, Tičar in
Tominc, 2011) in primernih ukrepih situacijskega preprečevanja
ekološke kriminalitete (Meško, Bančič, Eman in Fields, 2011).
Pri pregledu literature, analizi podatkov in opravljenih raziskav
so se pojavila različna vprašanja, kot je, ali ekološka kriminaliteta
pomeni resno grožnjo (nacionalni in globalni) varnosti
(Fritz, 2011; Mitar, 2011; Eman, 2010b). V zadnjem obdobju
kriminološkega preučevanja okoljskih vprašanj je bil v Sloveniji
zaznan prehod z osnovnih (na primer problem definiranja in
zgodovinski razvoj) na bolj specifične teme in probleme, kot so
poročanje medijev o ekološki kriminaliteti (Eman in Meško, 20-
11a), psihološki učinki onesnaženega okolja na človeka (Areh
in Umek, 2011), pravno varstvo okolja (Rakar in Tičar, 2011;
Eman in Meško, 2011b) in analiza kriminalnih žarišč z uporabo
geografskih informacijskih sistemov (Eman, Meško in Ivančič,
2011). Vse našteto potrjuje, da lahko govorimo o začetkih oblikovanja
nove veje kriminologije v Sloveniji.
Vse do danes je bilo v slovenskem kriminološkem okolju
ključni problem majhno zanimanje kriminologije za pojave
ekološke kriminalitete. Pregled objav pokaže relativno hiter
okolja in tveganja, ter spodbuja znanost k analizi političnih, kulturnih,
gospodarskih in socialnih vplivov na opredelitev pojma in
obsega ekološke kriminalitete (Gibbs et al., 2010: 128).

Katja Eman: Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji
razvoj okoljevarstvenega prava na eni strani ter izredno majhno
zanimanje slovenskih kriminologov za preučevanje deviacij
zoper okolje. Šele v zadnjih nekaj letih smo priča ponovnemu
pisanju o ekološki kriminologiji kot novi znanstveni disciplini.
Ko v slovenskem prostoru govorimo o ekološki kriminologiji,
imamo v mislih vejo kriminologije oziroma družboslovno
vedo, ki uporablja multidisciplinarni in interdisciplinarni pristop
pri preučevanju pojavov ekološke kriminalitete in njihovega
nastanka, raziskovanju kaznivih dejanj zoper okolje, povzročene
okoljske škode, razvoju okoljevarstvene zakonodaje in predpisov,
ukrepov za zaščito okolja in družbenih odzivov na povzročene
kršitve. Ekološka kriminologija je veliko več kot le razprava o
okoljskih vprašanjih. Temelji na kritičnem kriminološkem prepričanju,
da je treba okolje varovati kot eno izmed temeljnih
človekovih dobrin in pravic. Namen raziskovanja ekološke kriminologije
temelji na nalogi, da preuči znane oblike odklonskega
vedenja zoper okolje in njihov nastanek. Pri tem upošteva dinamiko
med človekom in okoljem, še posebej človeško vedenje do
enega ali več elementov okolja. Poleg tega jo zanimajo tudi ljudje
kot storilci kaznivih dejanj zoper okolje, okolje in ljudje kot žrtve
ter metode preprečevanja kriminalitete.
Čeprav je v vsaki državi razvoj ekološke kriminologije potekal
po drugačnem vzorcu, njen predmet v osnovi ostaja isti; to
so deviacije zoper okolje, najsi bo to na individualni, lokalni, regionalni,
nacionalni ali globalni ravni. Smo šele na začetku razvoja
nove veje kriminologije, ki pušča za sabo mnoga nedorečena
vprašanja, prav tako pa se vzporedno z nenehnim družbenim
razvojem in tehnološkim napredkom sooča z novimi izzivi in
vprašanji, na katere poskuša najti ustrezen odgovor. Opisani
proces se dogaja tudi v Sloveniji, kjer so predmet preučevanja
ekološke kriminologije različni že dobro znani »izzivi« in tudi
nekateri popolnima novi, kot je prikazano v nadaljevanju.
3 Ekološka kriminologija v slovenskem prostoru
Vse od začetkov zanimanja kriminologije za ekološko kriminaliteto
v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja do danes se
tako imenovano področje preučevanja ekološke kriminologije
počasi oblikuje in širi. Ker gre za razmeroma mlado vejo
kriminologije, se še vedno poraja ogromno vprašanj. Poleg
problema enotne definicije ekološke kriminologije in ekološke
kriminalitete kot njenega predmeta preučevanja sta vroč predmet
razprave že omenjeni razvoj in še posebej izvor ekološke
kriminologije. Vse to je poleg številnih drugih razlogov (nova
in nerazvita veja kriminologije, nejasne ločnice med družboslovjem
in naravoslovjem, vdor novih idej in teorij idr.) povzročilo
razmeroma majhno zanimanje kriminologov za področje
ekološke kriminalitete in njihovo zadržano, včasih tudi
pred javnostjo skrito razmišljanje o tovrstni problematiki. V
slovenskem prostoru so poleg že izpostavljenih problemov poimenovanja
in definiranja pogost predmet kriminoloških razprav
tudi nove oblike ekološke kriminalitete in škoda, ki jo ta
povzroči. Sem spadajo storilci in žrtve ekološke kriminalitete,
oblikovanje kazenskih sankcij in odzivanje družbe na pojave
ekološke kriminalitete, oblike preprečevanja ekološke kriminalitete
in izstopajoča multidisciplinarnost področja. Vsako
področje ima svoje posebnosti in odpira nova vprašanja, kot je
prikazano v nadaljevanju. V primerjavi z Anglijo, Združenimi
državami Amerike in Avstralijo je ekološka kriminologija v
Sloveniji šele na začetku razvoja, približno dve desetletji za vodilnimi
na tem področju, od katerih se učimo. Nedvomno pa
poteka razvoj od samega začetka naprej pri nas precej hitreje,
kot se je to dogajalo v vodilnih državah. Slovenija je, kar zadeva
zanimanje za ekološko kriminaliteto in razvoj ekološke
kriminologije, nekje na meji med skupino srednjeevropskih
držav, kot so Nemčija, Italija in Avstrija, ki področje usmerjeno
razvijajo, kar potrjujejo tudi povabila za sodelovanje v raziskovalnih
projektih, in na vrhu lestvice skupine tranzicijskih
držav, ki o razvoju nove veje kriminologije šele razpravljajo ali
pa so na samem začetku razvoja ekološke kriminologije.
3.1 Problem definiranja ekološke kriminologije
V prejšnjem desetletju smo bili priča številnim razpravam
kriminologov o tem, kako imenovati vejo kriminologije, ki se
ukvarja s preučevanjem kriminalitete zoper okolje kot družbenim
in individualnim pojavom. Med kriminologi od začetka
devetdesetih let prejšnjega stoletja poteka razprava o poimenovanju
nove veje kriminologije, pri čemer sta v ospredju
dva predloga: ekološka oziroma okoljska kriminologija (angl.
environmental criminology) in zelena kriminologija (angl.
green criminology). Diskusija o primernosti poimenovanja je
poleg že obstoječih nejasnosti vnesla še nova nasprotovanja,
kar otežuje normalen razvoj nove veje kriminologije. Pri tem
je treba opozoriti na razlikovanje med dvema pomembnima
poimenovanjema kriminologije, pri katerih prihaja do napačnega
interpretiranja in razumevanja. Prisoten je problem »zamenjave«
pomena pojmov ekološka kriminologija in okoljska
kriminologija. Tovrstno poimenovanje v Sloveniji ni tako velik
problem, kot se je pojavil v angleško govorečih državah,
kjer ima termin »environmental criminology« dva različna
pomena, saj pomeni tako okoljska kot tudi ekološka kriminologija,
zaradi česar je Lynch (1990), da bi se izognil zmešnjavi,
uvedel termin »green criminology«. 14 Vendar lahko tudi pri
nas nepoznavalec področja kriminologije omenjeni pojem iz-
14 Potem ko je Lynch (1990) leta 1900 prvi v kriminološke razprave
uvedel pojem »zelena kriminologija« (pri nas znana kot ekološka kriminologija),
so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja britanski kriminologi
(Groobridge, 1998; South 1998) iz diskusij o kriminoloških
315

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 312-324
menično prevaja in uporablja povsem narobe. Slovenski prevod
termina »environmental criminology« je lahko okoljska
kriminologija in ekološka kriminologija, pri čemer razlikujemo
dve različni veji kriminologije. Ker je bil v slovenskem
prostoru termin okoljska kriminologija 15 že zaseden in termin
zelena kriminologija zveni nekoliko preveč neznanstveno ter
deluje tudi politično »obarvano«, smo za poimenovanje nove
veje kriminologije izbrali termin ekološka kriminologija.
Kar zadeva problem definiranja ekološke kriminologije v
svetu, lahko spremljamo razprave tujih kriminologov, ki razpravljajo
o ponovni rabi termina okoljska kriminologija (angl.
environmental criminology), prvotno postavljenega na področje
preprečevanja kriminalitete z oblikovanjem okolja, oziroma
o njegovi zamenjavi sedaj uporabljanega termina »green criminology«.
Tovrstna terminološka problematika za slovensko
okolje ni tako zelo pomembna, saj je ločnica med pojmoma
okoljska kriminologija in ekološka kriminologija dovolj jasna.
Pa vendarle posameznik, ki se s področjem ekološke kriminologije
podrobneje ne ukvarja, zelo hitro zamenja oba pojma, saj
pojem okolje veliko prej poveže z okoljsko kriminologijo kakor
pa z ekološko kriminologijo. Zaradi naštetih razlogov se med
slovenskimi kriminologi poraja vprašanje prezgodnjega poskusa
utemeljitve termina ekološka kriminologija in ekološka
ali okoljska kriminaliteta pri Slovenski akademiji znanosti in
umetnosti, dokler razprave o tem v svetu še vedno potekajo.
3.2 Pojem ekološke kriminalitete in problem enotnega
definiranja
Razhajanja okrog pojma ekološke oziroma okoljske kriminalitete
niso le teoretične narave. Poleg razhajanja okrog enotnega
poimenovanja jih povzročajo različni kriminalnopolitični
koncepti, saj se interesi držav glede pravnega varstva okolja
lahko zelo razlikujejo. 16 Prav tako se tipologije socialne politike
v (post)industrijskih družbah razlikujejo in v današnjem času
globalizacije se je skoraj nemogoče izogniti mednarodnim
dimenzijam življenja, zaradi česar je samostojnost oblikovanja
politike varstva okolja pri posameznih državah omejena.
študijah o ekološki kriminaliteti, katere povzročitelji so bogati
in vplivni ljudje, razvili predlog o oblikovanju »zelene kriminologije«
kot družboslovne vede oziroma veje kriminologije, katere
predmet preučevanja je kriminaliteta zoper okolje.
15 Okoljska kriminologija je veja kriminologije, ki se ukvarja z oblikovanjem
okolja z namenom preprečevanja kriminalitete.
Brantingham in Brantingham (1981) izpostavljata označevanje
kriminalnih žarišč na zemljevidih, prav tako pa je okoljska kriminologija
tesno povezana s situacijsko kriminalno prevencijo.
16 Medtem ko sodobne države z urejenim gospodarskim sistemom
težijo k varovanju okolja z instrumenti kazenskega prava, pa je v
manj razvitih državah in nekaterih državah v tranziciji ekološka
(gospodarska) kriminaliteta de facto legalizirana oblika. V pravnih
316
Nedvomno dandanes ekološka kriminaliteta pomeni enega
izmed večjih sodobnih izzivov za pravno teorijo in prakso,
kriminologijo, sociologijo, ekologijo, kriminalistiko, viktimologijo,
kriminalno prevencijo in druge vede, katerih predmet
zanimanja se dotakne področja ogrožanja in/ali varstva okolja.
Multidisciplinarnost področja in prekrivanje področja preučevanja
posameznih družboslovnih in naravoslovnih ved vodita
v nejasno razlikovanje med področji. Prav tako različno pojmovanje
in pravna opredelitev ekološke kriminalitete v svetu in pri
nas povzročata težave pri razmejevanju faz v procesu nastanka
deviacij zoper okolje. Z drugimi besedami, meje med okoljem,
čezmernimi posegi v okolje, ki povzročajo poškodovanje okolja
(angl. environmental harm), in ekološko kriminaliteto so zabrisane,
nejasne in se med državami tudi razlikujejo. Nekoč
»normalno« početje je danes pravno regulirano in določeno, za
kršitev pa je predpisana sankcija. Sam proces nastanka ekološke
kriminalitete, z vidika vrednotenja primernosti človekovega vedenja
do okolja, je mogoče prikazati tudi grafično:
Shema 1: Proces nastanka ekološke kriminalitete
Kot pojmovanje ekološke kriminalitete so se razvile različne
definicije. Ekološka kriminaliteta, tako kot druge vrste
kriminalitete, ni ekskluzivni pravni pojem. Z njenim preučevanjem
se ukvarjajo tudi druge vede, kar ji daje multidisciplinarni
značaj. Izhajajoč iz opisov ekološke kriminalitete tujih (Lynch,
1990; Clifford, 1998; Situ in Emmons, 2000; Siegel, 2001; White,
2009; Elliott, 2009) in domačih (Pečar, 1981; Eman, 2008; Bučar-
Ručman, 2009; Klenovšek in Meško, 2011; Dobovšek, Praček in
Petrović, 2011) avtorjev ter prevladujoče pravne opredelitve v
slovenskem prostoru, 17 ekološko kriminaliteto lahko opredelimo
kot vsako začasno ali trajno pravno opredeljeno odklonsko ravnanje
ali opustitev dolžnega ravnanja, opredeljeno in definirano kot
sistemih teh držav po večini obstajajo kazniva dejanja zoper okolje
in kazenskopravno varstvo okolja, vendar ne enega ne drugega
pristojni organi ne (z)morejo ali nočejo uveljavljati. Moderna kriminologija
v takih primerih govori o »normalizaciji kriminalnega«
(Selinšek, 2006: 223).
17 V Sloveniji prevladuje pravna opredelitev področja varstva in deviacij
zoper okolje, na katero se opirajo posamezni avtorji (na primer
Selinšek, 2003; Dežman, 2004; Viler Kovačič, 2007; Eman in
Meško, 2011a).

Katja Eman: Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji
deviantno z (nad)nacionalno zakonodajo, ki povzroča kakršno koli
obliko škode (umetno spremembo, poslabšanje, breme, propadanje
ali uničenje) enemu ali več od skupaj osmih elementov okolja (zrak,
voda, prst, mineralne snovi, človek, živali, rastline, mikroorganizmi)
ali prekine za okolje značilne naravne spremembe. Storilec je
lahko kdor koli izmed nas (podjetja ali korporacije, interesne skupine,
posamezniki, država itd). Posebnost ekološke kriminalitete so
žrtve, ker so poleg okolja ali neposredno preko okolja (biotskih in
abiotskih naravnih elementov) ogroženi tudi ljudje.
Problem enotnega definiranja pojma ekološke kriminalitete
ima osnove v različnem pojmovanju (na primer kriminaliteta
okolja, ekocid, zeleni zločini) in dejstvu, da gre pri ekološki
kriminaliteti za zelo raznolike pojave, ki jih je težko zajeti
v enotno definicijo. 18 Tako razhajanje v določanju osnovnega
poimenovanja pojma se samo še prenaša in nadaljuje tudi v delitvi
kriminalitete in pri opredelitvi pravnega varstva okolja ter
ustvarja možnosti za pomanjkljivo kazenskopravno ureditev
izpostavljene problematike. Vzroki za razhajanja pri definiranju
so različni; od teoretičnih in pojmovnih razlik do političnih
konceptov zaradi različnih interesov posameznih držav, v zadnjem
obdobju pa je najpogosteje izpostavljen problem globalizacije
človeške družbe. Ker se je dandanes zelo težko izogniti
vplivu mednarodnih dimenzij življenja in zato tudi škodovanju
okolja, je pri oblikovanju definicij ekološke kriminalitete treba
upoštevati obe posebnosti ter se jima pri iskanju rešitev prilagoditi.
Do danes nobena posamezna definicija ekološke kriminalitete
še ni prevladala ali bila splošno sprejeta.
Problematika opredelitve pojmov ekološke kriminalitete
najpogosteje izhaja iz množice različnih teoretskih pristopov k
definiranju pojmov, pri čemer v sodobnem družboslovju, kamor
prištevamo tudi kriminologijo, izstopajo klasični in sodobni
pristopi definiranja pojmov. Z inkriminacijo pojavov zoper
okolje je za kriminologijo nastalo novo področje delovanja. To
je drugačno od preteklega preučevanja, saj gre za novo odklonskost,
ki ogroža posebej zavarovane dobrine na poseben način,
in za drugačno vzročnost (Pečar, 1981: 41). Sociološka definicija
pojem kriminalitete razširja bolj od opredelitve kazenskega
prava 19 in pojem ekološke kriminalitete razširja na nesocialno
obnašanje v celoti (Žnidaršič – Kranjc, 1998: 201). Tako bi s
18 Ekološka kriminaliteta je kompleksen pojav, tesno povezan s
tehničnim razvojem, zato nastajajo vedno nove oblike in je preiskovanje
navadno dolgotrajno in zapleteno. Ekološka kriminaliteta
je neopazna pri storitvi in jo je zato težje odkrivati, prav tako
pa se med posameznimi državami zelo razlikuje; kolektivnost in
anonimnost žrtev povzroča, da je dojemanje oškodovanosti dokaj
abstraktno in nedoločno; nekatera dejanja so storjena pri opravljanju
poklica ali gospodarske dejavnosti; na področju ekologije so
meje med zakonitim in nezakonitim pogosto nejasne.
19 Kazensko pravo kot kriminaliteto opredeli vsa dejanja, ki so v nasprotju
s pravnimi normami (Selinšek, 2006: 224).
sociološkega zornega kota med ekološko kriminaliteto prišteli
vsako obliko vedenja, ki ni v skladu z okoljevarstvenimi normami
določene družbe (družbeno nesprejemljivo vedenje, čeprav
morda ni v nasprotju s pravnimi določili) (na shemi 1 zgoraj).
Različne vede s preučevanjem ekološke kriminalitete s
pomočjo razprav skušajo priti do odgovorov na porajajoča
se vprašanja, opredeliti osnovne pojme in jih smiselno razvrstiti.
Čeprav nehote, pri tem zelo hitro pride do različnega
pojmovanja enakih stvari, kar ustvarja podvajanje in zmedo.
Pri vseh nadaljnjih opredelitvah je treba možnost prekrivanja
in podvajanja upoštevati ter se ji izogniti. Življenje ogrožajoča
lastnost ali posledica ekološke kriminalitete (uničevanje
človeku in drugim bitjem življenjsko pomembnega naravnega
okolja) je vedno bolj v ospredju. Pri tem se v slovenskem prostoru
poraja še problem poimenovanja ekološke ali okoljske
kriminalitete, na kar so raziskovalci že opozarjali: »O tem, da
se področje varstvoslovnih vidikov varstva okolja v Sloveniji šele
razvija, priča tudi problem nedorečene terminologije. Zataknilo
se je že pri pojmu ekološka ali okoljska kriminaliteta, pri čemer
smo ugotovili, da se v slovenskem prostoru oba termina pojavljata
približno enako pogosto. Razprava o tem, kateri termin je
primernejši, pa nedvomno potrebuje veliko več časa in prostora
ter argumentirane razprave.« (Umek in Eman, 2011: 3.)
3.3 Pojavne oblike ekološke kriminalitete
Okolje je med seboj povezan sistem, zato se tudi dejanja
ekološke kriminalitete med posameznimi deli sistema prepletajo.
Čeprav ima vsaka vrsta ekološke kriminalitete svoje
posebnosti in je določena z različno, sebi lastno kombinacijo
(kriminoloških) teorij, ne moremo potegniti natančne razmejitve
in se izogniti medsebojni povezanosti in vplivom.
Delitev ekološke kriminalitete in razvrščanje v tipologije, poleg
organiziranosti in preglednosti, ponuja tudi možnost primerjave
na državni ali mednarodni ravni. Poleg tega jih lahko
uporabimo tudi pri spopadanju z ekološko kriminaliteto in
preprečevanju te kriminalitete. Različni poskusi shematske
delitve ekološke kriminalitete v veliki meri ponujajo podobne
predloge, le različno pojmovanje enakega pojava ali različna
podrobnost razčlenitve posameznega pojava vzbujata občutek
večje raznovrstnosti in večje množičnosti pojava ekološke
kriminalitete, kot pa to dejansko je. Del korporacijske ekološke
kriminalitete je podjetniška ekološka kriminaliteta, sem
pa lahko prištejemo tudi kriminaliteto ogrožanja zaposlenih
v podjetjih. Organizirana ekološka kriminaliteta je »nadgradnja«
ekološke kriminalitete kot take, saj gre za izkoriščanje
dejanske situacije (na primer problem odpadkov ipd.) zgolj z
namenom doseganja dobičkov. Zasebno oziroma zasebniško
ekološko kriminaliteto, kot jo je definiral Pečar (1981), danes
pojmujemo tudi kot ekološko kriminaliteto posameznika, pri
čemer pa je zelo težko postaviti jasne ločnice od drugih vrst
317

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 312-324
ekološke kriminalitete. Tako kot ljudje v svojem življenju igrajo
različne vloge, lahko tudi posameznik postane storilec več
različnih oblik ekološke kriminalitete. Če smo popolnoma
iskreni, pa je za vsakim dejanjem ekološke kriminalitete vedno
v ozadju človek kot posameznik, saj nobena korporacija ni
sama sposobna storiti kaznivega dejanja zoper okolje.
Za uporabno in utemeljeno delitev pojavnih oblik (ekološke)
kriminalitete je zelo pomembna sistematična delitev kriterijev.
V slovenskem prostoru zaznane oblike ekološke kriminalitete
glede na to, kdo je storilec, izhajajoč iz delitve Sita in
Emmonsa (2000), lahko razvrstimo v naslednjo delitev: ekološka
kriminaliteta posameznika; 20 ekološka kriminaliteta bogatih
in vplivnih; 21 ekološka kriminaliteta posameznih (interesnih)
skupin; 22 in ekološka kriminaliteta države oziroma vladajoče oblasti.
23 Hitro spreminjanje oblik in pravne opredelitve kriminalitete
zoper okolje vnaša spremembe v primarne fenomenološke
sheme. Ena takih oblik je tudi organizirana ekološka kriminaliteta.
Ta izstopa predvsem zato, ker omogoča zelo velike dobičke.
Organizirana ekološka kriminaliteta ima lastnosti posebnega
tipa poslovne organizacije (tako imenovano organizirano kriminalno
podjetništvo) in načrtno prodira v podjetništvo na posameznih
področjih, predvsem s korupcijo in zastraševanjem,
po drugi strani pa s ponujanjem priložnosti za bogatenje. 24
20 Gre za majhna, čeprav lahko enako škodljiva dejanja, ki so posledica
pomanjkljivih sociokulturnih vrednot in navad ter odraz osebnosti
posameznika, pri čemer pa ni moč v celoti izključiti imperativa dobička,
čeprav je ta zelo majhen (glej Pečar (1981) in Eman (2008)).
21 Sem uvrščamo korporacijsko in podjetniško ekološko kriminaliteto,
kriminaliteto ogrožanja zaposlenih in ilegalno (industrijsko) onesnaževanje
(glej Situ in Emmons (2001) in Eman (2008)).
22 V to skupino uvrščamo škodljiva ravnanja zoper okolje, ki jih povzročijo
posamezne skupine in institucije s svojo dejavnostjo (na
primer svetlobno onesnaževanje zaradi razsvetljevanja kulturnih
spomenikov in zgradb, onesnaževanje s hrupom zaradi organizacije
prireditev idr.).
23 Ekološka kriminaliteta države je v Sloveniji redko prisotna v dejansko
vidni obliki (vojaške operacije idr.), je pa veliko bolj mogoča
v obliki kaznivega dejanja opustitve dolžnega ravnanja, ko
država kot lastnica ali nadzornica »spregleda« kršitve in zavestno
ogroža svoje državljane (glej Pečar (1997) in Eman (2008)).
24 Ekološka kriminaliteta je postala zanimiva za organizirane kriminalne
skupine predvsem zaradi možnosti velikih zaslužkov in
zaradi necelovite urejenosti kazenskopravnega varstva okolja, ki se
še vedno spreminja. Watson (2005: 207) opozarja, da je precejšnji
del organizirane ekološke kriminalitete visoko organizirana in zelo
profitna dejavnost. Ker lahko storilci organizirane ekološke kriminalitete
ustvarjajo znatne profite ob minimalnih tveganjih, kriminalne
skupine v njej vidijo izredne »poslovne« možnosti. Situ in Emmons
(2000: 69) opisujeta kriminalne organizacije kot tipične korporacije,
ki so se infiltrirale v množico ekološko občutljivih področij (vej industrije)
in zdaj zakrivijo znaten delež dejanj ekološke kriminalitete.
318
Posebnost Slovenije ostaja njena prostorska umeščenost v
območje prehoda med zahodno in vzhodno Evropo ter mejo
med severom in jugom, zaradi česar je znana kot tranzitna država
organiziranih kriminalnih skupin, ki »dragoceni tovor«
na našem ozemlju zgolj skladiščijo, najpogosteje pa ga zgolj
prepeljejo skozi državo. Poleg ilegalnega trgovanja z živalskimi
in rastlinskimi vrstami, ilegalnega trgovanja z ozonu škodljivimi
substancami, nevarnimi kemikalijami in škodljivimi
pesticidi, ilegalnega transporta in odmetavanja različnih vrst
strupenih, radioaktivnih in drugih odpadkov ter trgovanja z
njimi, ilegalnega sekanja dreves in trgovanja z lesom ter ilegalnega
odlaganja odpadnih olj in drugih odpadkov v morje
je za Slovenijo zelo značilno ilegalno izkoriščanje mineralnih
surovin, kjer gre večinoma za izkope surovin brez ustreznih
dovoljenj (med gradnjo (avto)cest) in površinske kope.
Kriminologe zanimajo razlogi za storitve kaznivega dejanja
ekološke kriminalitete oziroma kako velik mora biti
dobiček, tako imenovani »cost benefit«, da odtehta tveganje.
Prav tako pa se kriminologi posvečajo iskanju oblik preprečevanja
ekološke kriminalitete (Meško et al., 2011) ter smiselnosti
oziroma učinkovitosti klasičnih kazenskih sankcij v
primeru (organizirane) ekološke kriminalitete. 25 Tuje študije
kažejo (Faure in Visser, 2003; O'Connor, 2006) jasno potrebo
po iskanju novih, tako imenovanih specifičnih kazenskih
sankcij, kot sta odprava nastale škode ter medijska objava obsodbe
storilca in prisojene kazni.
3.4 Ekološka kriminologija kot sociologija pravnega
varstva okolja
Pojem okolja se obravnava kot zbir objektov, 26 ki jih je
treba zavarovati pred uničevanjem, poškodovanjem, onesnaževanjem
ali drugimi neželenimi in nedovoljenimi posegi
(Šinkovec, 1986: 157–158). Pravo je zadnje zakonsko dolo-
25 Rezultati kriminoloških študij (Faure in Visser, 2003; O’Connor,
2006) kažejo, da je v večini primerov zastrašujoč vpliv kazenskih
sankcij za dejanja ekološke kriminalitete nizek. Izkazalo se je, da
nizka verjetnost odkritja storitve, kombinirana z relativno nizkimi
sankcijami in kaznimi, povečuje pesimizem glede učinkovitosti
okoljskega kazenskega prava. Prav tako organizirana ekološka
kriminaliteta in njeno delovanje v obliki pravnih entitet sesuvata
uporabnost tradicionalnih nemonetarnih sankcij, kot je zaporna
kazen ipd., saj pravne osebe ne moreš strpati v zapor. Faure in Visser
(2003: 25) predlagata odmik od klasičnih kazenskih sankcij in prehod
na tako imenovane specifične sankcije, kot na primer očiščenje
onesnaženega območja, odprava nastale škode, medijska objava obsodbe
storilca in prisojene kazni (angl. »naming and shaming«).
26 Šinkovec (1986) s pojmom objekti opiše pravzaprav elemente, ki
okolje sestavljajo oziroma so del njega (zrak, voda, prst in mineralne
snovi, ki sestavljajo tla, hrana in krma ter živali in rastline idr.).

Katja Eman: Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji
čeno orodje, po katerem človek pri varovanju okolja poseže.
Dežman (2004) opozarja, da je temeljna funkcija sodobnega
kazenskega prava v varstvu pred najnevarnejšimi oblikami
odklonskega vedenja v družbi. Poznamo več oblik pravnega
varstva okolja: upravnopravno, civilnopravno ter kazenskopravno.
Slednje določa najstrožje kazni in nastopi v skladu z
njegovo represivnostjo po načelu ultima ratio, ko vsa druga
pravna sredstva odpovedo. Zaradi tega kazenskopravni sistem
igra pomembno vlogo pri odzivanju na pojave ekološke kriminalitete,
saj dosledno izvrševanje kazenskega pregona zagotavlja
določeno varstvo okolja. Prav tako je pomembno sodelovanje
posameznih družboslovnih ved s kazenskopravnim
sistemom, njihovo preučevanje in obravnavanje posameznih
oblik ekološke kriminalitete. Družboslovne vede, še posebej z
vidika preučevanja, opazovanja in raziskovanja, so pomemben
sestavni del učinkovitega odzivanja na pojave ekološke
kriminalitete in njihove posledice.
Posebnost ekoloških kaznivih dejanj je v tem, da gre za
relativno novo področje delovanja in novo odklonskost, ki
se še vedno nenehno spreminja. Tukaj so na poseben način
ogrožene posebej varovane dobrine. Prav tako je škoda pri teh
dejanjih pogosto zelo velika, žrtve pa so velikokrat neznane
oziroma pozabljene. V Sloveniji se na področju kazenskopravnega
varstva okolja še vedno soočamo z razvijajočo se pravno
zakonodajo na področju ekološke kriminalitete ter žal še
vedno pomanjkljivo pravno prakso. 27 V Sloveniji spremljamo
proces sistemizacije (kazensko)pravnega varstva okolja. Velik
vpliv na sam proces imajo določbe Evropske unije, ki uvajajo
natančno, podrobno in učinkovito urejeno pravno varstvo
okolja na vseh ravneh. Nekoliko se zatika le pri implementaciji
in izvajanju posameznih določb, saj je velikokrat potrebno
spreminjanje nacionalne zakonodaje z namenom zadoščanja
določbam organov Unije. Kar zadeva kazenskopravno varstvo
okolja, so nedoločena terminologija, blanketna narava kazenskopravnih
določil varstva okolja in s tem povezana težavnost
dokazovanja protipravnosti storjenega dejanja zoper okolje
elementi, ki najbolj izstopajo. Na eni strani sta tako imenovana
evropeizacija in globalizacija okoljevarstvenih standardov
s strani Unije brez spremljajočega učinkovitega uveljavljanja
in izvajanja sankcij (posledično v državah članicah prihaja do
prenasičenosti pravnih norm in težav pri implementaciji), na
drugi strani, v praksi, je značilna deregulacija sistema sankcioniranja
v državah članicah. Pokazalo se je, da je izvajanje
kazenskih sankcij na evropskem ozemlju v praksi skrajno
27 Pomanjkljiva sodna praksa in majhno število precedenčnih sodb
lahko, kot je navajal že Pečar (1981: 39), posledično vodita do neupoštevanja
prava, nedoslednosti v odkrivanju, procesiranju in
sojenju ter neupravičeno nizke izrečene kazni za ekološka kazniva
dejanja. Posameznih pomanjkljivosti ni rešilo niti usklajevanje
slovenske zakonodaje z zakonodajo Evropske unije.
neučinkovito, kjer še posebej izstopa pravno varstvo okolja.
Tako imenovani pojav placebo zakonodaje, 28 ki je v ospredju
razprav in dogajanja na politični sceni za dobo legislature
vlade ali nižjih političnih ravni, v resnici pa ne varuje tistih
vrednot, za katere je bila namenjena in ki bi jih morala varovati,
je na ravni EU in tudi držav članic treba čim prej preseči
in odpraviti. V Sloveniji zaradi procesa sistemizacije pravnega
varstva okolja in njegovega spreminjanja tako na nacionalni
ravni kot tudi po določilih direktiv EU zelo težko govorimo
o zastrašujočem vplivu kazenskih sankcij za dejanja ekološke
kriminalitete. Tudi o (ne)uporabnosti nemonetarnih kazni,
kot je zaporna kazen, ne moremo govoriti, saj smo šele letos,
avgusta 2011, dočakali prvo zaporno kazen za kaznivo dejanje
zoper okolje, prostor in naravne dobrine (kaznivo dejanje
mučenja živali). 29 Zgolj predvidevamo lahko, da bo tudi
v Sloveniji nizka verjetnost odkritja storitve, kombinirana z
relativno nizkimi sankcijami in kaznimi, vplivala na povečano
stopnjo pesimizma glede učinkovitosti kazenskopravnega
prava. Da do tega ne pride, lahko že zdaj, ko smo v procesu sistemizacije
pravnega varstva okolja, na podlagi izkušenj tujih
držav, ob pogoju pravilnega prenosa sprememb, oblikujemo
kazenskopravno varstvo tako, da odpravimo slabosti, ki so jih
identificirale tuje države, ter onemogočimo neželeno nemoč
kazenskopravnega varstva okolja v Sloveniji.
Izpostavljeni procesi oblikovanja kazenskopravnega varstva
okolja nedvomno vplivajo na kriminološko preučevanje
procesa nastanka in razvoja kazenskih sankcij ter družbenih
odzivov na povzročene kršitve zoper okolje. Poleg pomanjkljive
sodne prakse se kriminologi v slovenskem prostoru soočajo
tudi z nizkim številom pravnomočnih obsodb storilcev,
kar nedvomno otežuje kriminološke, penološke in viktimološke
študije ekološke kriminalitete.
3.5 Žrtve ekološke kriminalitete
Po mnenju Kennedyja in Sacca (1998) je viktimizacija zaradi
ekološke kriminalitete ena izmed osrednjih tem zanimanja
v okviru kriminologije. Posebnost ekološke kriminalitete
je, da so poleg ali neposredno preko okolja žrtve tudi ljudje
(primarna in sekundarna žrtev). Poleg tega je varstvo pravic
živali trend zadnjega desetletja, ki je aktualen tudi v Sloveniji.
Kar zadeva problematiko žrtev ekološke kriminalitete, so v
28 Comte in Krämer (2004) namenoma uporabita izraz placebo zakonodaja,
ki je sprejeta zaradi političnih razlogov, vendar potem
skoraj nikoli implementirana, še manj izvajana tako na ravni Unije
kot tudi na nacionalni ravni držav članic.
29 Za kaznivo dejanje mučenja živali je bila na koprskem okrajnem
sodišču lastniku psa 24. avgusta 2011 izrečena enomesečna zaporna
kazen (Bakal, 2011).
319

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 312-324
ospredju še vedno vprašanja, kdo je ogrožen, kdo je žrtev in
koga dejansko lahko štejemo med žrtve ekološke kriminalitete.
Izpostavljeno vprašanje je zelo pogosto tema kriminoloških
in socioloških ter tudi širših družboslovnih razprav (ali
lahko med žrtve ekološke kriminalitete štejemo samo ljudi ali
sem spadajo tudi druge skupine živih bitij). Druge osrednje
teme razprav o žrtvah ekološke kriminalitete pa se nanašajo
na problem tako imenovanega »okoljskega rasizma« (angl.
environmental racism), ko so oblike povzročene okoljske
škode (na primer onesnaževanje, odlaganje odpadkov, izčrpavanje
naravnih virov) neenakomerno porazdeljene v geografskem
in socialnem smislu (White, 2010: 25–26). Pogosta
je gradnja za ljudi in okolje nevarnih tovarn in predelovalnic
odpadkov v bližini revnejših sosesk ali v revnejših delih mesta,
pri čemer so manjšinske skupnosti izključene iz procesa
odločanja in ogrožene, saj so cene zemljišč in nepremičnin
na onesnaženih območjih nizke (White, 2009; Kangaspunta
in Marshall, 2009; Lynch in Stretsky, 2007).
V Sloveniji se s pojavom »okoljskega rasizma« na srečo
še ne soočamo, je pa v zadnjih letih v porastu število demonstracij
na odlagališčih odpadkov ter protestov civilnih iniciativ,
ki opozarjajo na nepravilnosti posameznih družb (na
primer Tenetiše, Lafarge Cement, Kemiplas, Salonit Anhovo,
Seaway). Izpostavljeni primeri viktimizacije so pogosto povezani
s kriminaliteto države, kjer država zaradi lastnih interesov
in dobička ne ukrepa, da bi zaščitila državljane, ter tako
postane storilec ekološke kriminalitete (v Sloveniji tudi kot
lastnica nekaterih industrijskih objektov) in aktivno prispeva
k viktimizaciji. Toda na drugi strani je država največkrat edini
predlagatelj sprememb in dopolnitev zakonodaje o varovanju
okolja in hkrati največji promotor okoljske pravičnosti ter z
njo povezanega varovanja človekovih pravic in varstva okolja.
Zaradi tega je zelo pomemben vidik viktimizacije pri ekološki
kriminaliteti oblikovanje (okoljske in socialne) politike, ki v
primeru viktimizacije omogoča uveljavitev pravnih sredstev
za zaščito žrtev in povračilo povzročene škode (Burns et al.,
2008: 185). Slednje ni le problem viktimologije in kriminologije,
ampak problem sodobne družbe, povezan z njeno ozaveščenostjo
in pravico do zdravega življenjskega okolja.
3.6 Preprečevanje ekološke kriminalitete
Oblike ekološke kriminalitete se razlikujejo, zato so potrebni
tudi različni odzivi. Reaktivni odzivi zgolj reagirajo
na že povzročeno okoljsko škodo in jo poskusijo sanirati.
Proaktivni odzivi pa poskušajo ekološko kriminaliteto preprečevati,
da do storitve kaznivega dejanja in povzročitve
okoljske škode ne pride. White (2008b: 2) poudarja, da bi moralo
preprečevanje ekološke kriminalitete temeljiti na modelu,
usmerjenem v reševanje problemov. Če kriminologija želi biti
uspešna pri preprečevanju ekološke kriminalitete, mora po-
320
dročje okolja podrobno poznati. 30 Ravno posebnosti ekološke
kriminalitete, njene oblike in značilnosti so eden od glavnih
razlogov za vedno pogostejše zanimanje kriminologov in
uporabo metod situacijske metode za preprečevanje ekološke
kriminalitete (Wellsmith, 2010; White, 2010), kar potrjujejo
tudi objave (Wellsmith, 2008; Schneider, 2008; Leimieux in
Clarke, 2009; Meško et al., 2011). Metode situacijskega preprečevanja
kriminalitete v skladu s Hughesovo (1998: 20)
klasifikacijo spadajo v skupino primarne prevencije, zato se
osredotočajo na kriminaliteto in situacije, v katerih do storitve
kaznivih dejanj pride, ne pa toliko na storilca (Meško et al.,
2011: 45). 31 To pojasnimo s tem, da teorija o situacijskem preprečevanju
temelji na ideji, da so situacije bolj predvidljive kot
posamezniki (Weisburd, 1997: 8).
Na področju preprečevanja ekološke kriminalitete predstavlja
uporaba tehnik situacijskega preprečevanja novost, ki
se je že izkazala za uporabno in uspešno. Vendar pa se je pri
primerih ekološke kriminalitete treba zavedati pomena uporabe
usmerjene analize izbranega problema ter možnosti pomanjkanja
potrebnih podatkov pri posameznih oblikah kriminalitete,
ki jo je težko odkrivati in še težje dokazovati. Brez
osnovnih podatkov analiza primerov ekološke kriminalitete ni
mogoča, to pa je ključnega pomena za podrobno analizo, določitev
ustrezne metode prevencije in izbiro najprimernejših odzivov.
Slednje kaže na to, da kriminologijo glede preprečevanja
ekološke kriminalitete čaka še veliko odprtih vprašanj.
3.7 Ekološka kriminologija in vpliv na oblikovanje
javne politike (»public criminology«)
Oblike ekološke kriminalitete so različne, zato se tudi oblike
okoljskih groženj nacionalni varnosti razlikujejo, ne le glede
30 Pristopi in metode za preprečevanje ekološke kriminalitete morajo
upoštevati naslednje cilje (White, 2008b): 1) opredelitev problema
ekološke kriminalitete in povzročene okoljske škode; 2) preprečevanje
in previdnost; 3) prilagajanje odzivov obravnavanemu področju
ekološke kriminalitete; 4) problem premeščanja ekološke
kriminalitete; ter 5) problem prevladovanja že uporabljenih pristopov
(tako imenovana »politics of knowing«).
31 Meško s sodelavci (2011: 63) poudarja, da prenos tehnik situacijskega
preprečevanja kriminalitete na področje ekološke kriminalitete
zahteva uporabo metode refleksije ter osnovna načela
preprečevanja kriminalitete in pet teorij, ki jih opisujejo Ronald
Clarke, mojster situacijskega preprečevanja kriminalitete, in njegovi
kolegi: teorija situacijskega preprečevanja kriminalitete (Clarke,
1992); teorija racionalne izbire (Keel, 1997; Cornish in Clarke,
1986); teorija rutinskih dejavnosti (Cohen in Felson, 1979); teorija
nadzora (Hirshi, 1969); in teorija življenjskega sloga (Beiderman
in Reiss, 1976). Vsekakor pa je v prvi vrsti potrebna učinkovita
krepitev skrbništva nad okoljem, pri čemer izstopa razmerje med
nadzornikom in nadzirancem.

Katja Eman: Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji
na pogostnost, ampak tudi glede na intenzivnost in nevarnost.
Zaradi tega so načini za obvladovanje in reševanje problemov
okoljskega ogrožanja varnosti različni ter vključujejo študije
obravnavanega področja ekološke kriminalitete. Prav bi bilo,
da bi vse pomembnejše odločitve na nacionalni ravni temeljile
na predhodni analizi stanja in posameznih izkušenj, vendar na
žalost največkrat ni tako. Glavni problem ekološke kriminalitete
je v tem, da praviloma ne vpliva neposredno na varnost
državljana ali države, ampak dejanja in posledice ekološke kriminalitete
posredno rušijo ravnovesje v okolju in s tem ogrožajo
varnost. Sodobna družba se sooča z ekološko kriminaliteto
kot eno izmed resnih oblik ogrožanja varnosti. Upoštevajoč
Prezljevo (2010) klasifikacijo varnostnih groženj, 32 ekološka
kriminaliteta spada med oblike namernega ogrožanja varnosti
posameznika in države. Uvrščamo jo med okoljske dejavnike
ogrožanja varnosti. Nezakonito in čezmerno izčrpavanje in
degradacija naravnih virov sta privedla do pomanjkanja naravnih
virov in posledično do krize pri zagotavljanju življenjsko
pomembnih naravnih virov (voda, čist zrak, mineralne snovi,
energetski viri). Že »nedolžna« nesreča v tovarni, jedrski elektrarni
ali, na primer, na tankerju lahko povzroči pravo ekološko
katastrofo in ogrozi stabilnost države. Poleg tega lahko
posamezne ekološke katastrofe ogrožajo tudi več državah naenkrat,
kot se je to zgodilo oktobra 2010 v Ajki na Madžarskem,
ko je onesnaženje Donave segalo vse do Črnega morja. V tem
in drugih primerih je uničenje ogromno, obnova dolgotrajna,
vrnitev v prvotno naravno stanje pa največkrat ni več mogoča.
Posledice, ki jih ekološka kriminaliteta povzroči, je mogoče zaslediti
pri vseh osmih elementih naravnega okolja, še posebej
pomembni pa so voda, zrak, rodovitna prst in mineralne rudnine
ter biotska raznovrstnost. Nedvomno je naravno ravnovesje
ključnega pomena za ohranjanje življenja.
Gre za specifično vprašanje, vendar zaradi multidisciplinarnosti
področja ogrožanja (in varstva) okolja poseže tudi v
kriminološke vode, saj se v primeru namernega množičnega
uničenja oziroma ekocida ali primeru ekoterorizma pojavlja
vprašanje razlogov za tovrstno početje. Še bolj v ospredje je
postavljena vloga ekološke kriminologije, kot tako imenovane
»public criminology«, pri vplivu na javno politiko oziroma
njenem oblikovanju, tako zaradi področja ekološke kriminalitete,
ki ga preučuje, kot tudi zaradi splošnega prizadevanja,
da bi odločitve na nacionalni ravni temeljile na predhodni
analizi stanja in rezultatih študij. 33 Loader in Sparks (2010) pri
32 Prezelj (2010: 149) našteje tri kategorije varnostnih groženj: 1) naravne
oblike ogrožanja (naravne nesreče); 2) namerno ogrožanje
(na primer kriminal, terorizem); in 3) nenamerne grožnje (napake
pri uporabi tehnologije).
33 Loader in Sparks (2010) poudarjata, da je bila kriminologija v vsej
zgodovini pogosto v neposredni bližini države in njenih političnih
potreb ter je velikokrat posredno vplivala na oblikovanje krimi-
tem opozorita na vplive periodično aktualnih tem, kot je tudi
politika podnebnih sprememb, širše okoljska politika, ki diskurz
ponese tudi na področje kaznovanja kriminalitete zoper
okolje kot nove oblike kriminalitete ter vključuje kriminologe
v oblikovanje kriminalitetne politike. 34 Pri oblikovanju kriminalitetne
politike pa ne smemo pozabiti na pomen in vlogo
medijev. Tudi v Sloveniji mediji včasih svoje sekundarne
vloge o ozaveščanju javnosti ne jemljejo dovolj resno, zlasti v
zvezi s primeri ekološke kriminalitete in varstva okolja. Drug
problem je težka konceptualizacija ekološke kriminalitete in
razumevanje javnosti, da gre za obliko kriminalitete, ki je lahko
nevarna prav toliko kot običajne oblike kriminalitete ali
še bolj, zato bi tesno sodelovanje ekoloških kriminologov in
novinarjev moralo postati ustaljena praksa. Z drugimi besedami,
ekološka kriminologija naj bi sprejela tudi posamezne
lastnosti tako imenovane kriminologije oblikovanja medijskih
novic (angl. news-making criminology), ki bi skrbela za
pravilno in resnično poročanje o ekološki kriminaliteti.
4 Razprava – ekološka kriminologija danes in
jutri
Ekološka kriminaliteta je problem sodobne družbe, ki dobesedno
kliče po odzivu in rešitvah. Nobeno drugo področje v
primerjavi z varstvom okolja ne vključuje in ne združuje tako
širokega kroga naravoslovnih in družboslovnih ved ter tako
velikega števila strokovnjakov. Mednarodne, ali bolje rečeno,
globalne razsežnosti ogrožajočih posledic počasi, vendar
vztrajno prodirajo v vsak del človekovega življenja. V zadnjih
treh desetletjih smo priča razvoju ekološke kriminologije in
povečanemu obsegu raziskovanja pojavov ekološke kriminalitete.
Kljub temu pa, kot poudarja White (2003: 293), »[p]osameznik
ne more kar izbirati določene okoljske problematike in
od nje pričakovati, da bo izpolnjevala vse vidike kriminološke
teorije in prakse«. V realnem svetu je ravno obratno; ekološka
kriminologija se prilagaja porajajočim se pojavom odklonskosti
zoper okolje. Kot se skozi obdobja spreminja ekološka kriminaliteta,
se temu primerno prilagaja tudi ekološka kriminologija.
Za kriminologijo današnje dobe je še posebej značilno
nalitetne oziroma kaznovalne politike. Podobno se dogaja tudi danes
oziroma v nasprotju s preteklostjo: 1) danes govorimo o razvejeni
mreži državnih in zunanjih akterjev in agencij, ki se ukvarjajo
z varnostjo ter vplivajo na oblikovanje kriminalitetne politike; 2)
danes tako kriminaliteta kot tudi nadzorstvo delujeta transnacionalno;
in 3) danes so kriminaliteta in kriminalitetne politike redno
izpostavljene pozornosti »mainstream« medijev, kar je osrednjega
pomena za usodo obeh, še posebej zaradi vpliva penalnega populizma,
ki obdaja skoraj vsako razpravo o kriminaliteti in kaznovanju.
34 Velikokrat sta bolj kakor znanje in raziskovalne ugotovitve kriminologov
pomembna njihov sloves in ime, predlogi sprememb in rešitev,
ki jih podajo, pa so kljub zaprosilom za sodelovanje spregledani.
321

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 312-324
njeno zanimanje za normativno vedenje, žrtve kriminalitete
ter področje pravičnosti in človekovih pravic, poudarjanje pomena
neenakosti, moči in politike v procesu kriminalizacije,
prevzemanje na dokazih temelječe kriminalitetne politike,
usmerjene v preprečevanje in nadzorovanje nezakonitega vedenja,
ter dejstvo, da kriminologija zelo hitro postaja vedno
bolj mednarodna in globalizirana (Kangasputra in Marshall,
2009), kar je osrednja tema razprav med kriminologi. Vse to
kaže nove trende na področju kriminologije, ki ponujajo nove
teme (kot je ekološka kriminaliteta) ter vodijo kriminologijo
v nove delitve in v sodelovanje z drugimi vedami.
Kriminologija tako kot druge družboslovne vede sledi
načelom znanstvenega raziskovanja. Nenehno spreminjanje
pojavnih oblik ekološke kriminalitete se odraža v širitvah
njenih delitev ter predstavlja potrebo po nenehnem spremljanju
in dopolnjevanju že obstoječih tipologij ali oblikovanju
novih. Zgodovinski pregled razvoja ved, ki so se ukvarjale s
pojavom ekološke kriminalitete, pokaže, da se te med seboj
prepletajo in prekrivajo, kar se odraža tudi pri kriminoloških
in drugih teorijah, s katerimi kriminologi in drugi razlagajo
ta pojav. Preoblikovati in dopolniti je treba posamezne teorije
ter jih nadgraditi z dobrimi spoznanji nekaterih drugih
teorij. 35 Nadaljnji razvoj področja potrebuje povezovanje in
sodelovanje med različnimi vedami in teorijami ter vključitev
sprejemanja in upoštevanja ekoloških meja in parametrov kolektivne
človeške dejavnosti.
Ekološka kriminologija je družboslovna veda, ki uporablja
multidisciplinarni pristop pri preučevanju pojavov in
procesov nastanka ekološke kriminalitete, povzročene okoljske
škode, razvoju okoljevarstvene zakonodaje in predpisov,
ukrepov za zaščito okolja in družbenih odzivov na povzročene
kršitve. Ekološka kriminologija je veliko več kot le razprava
o okoljskih vprašanjih, saj ima zaradi multidisciplinarnosti
predmeta svojega preučevanja tudi lastnosti kritične kriminologije,
iz katere pravzaprav izhaja, ko je treba opozoriti na
kršitve človekovih pravic in ogrožanje okolja, tako imenovane
»moderne« kriminologije, saj se ukvarja s trenutno aktualnim
področjem, ki se ga zaveda širša javnost oziroma celotna
družba, 36 kriminologije oblikovanja javne politike (tako ime-
35 Dandanes teorije ne morejo več obstati samo znotraj človeške vrste
ter se primarno ukvarjati samo s preučevanjem človeških (socioloških)
odnosov in pojavov. Področje tovrstnega raziskovanja
se v okviru ekološke kriminologije razširja na celotno okolje (žrtve
ekološke kriminalitete niso samo ljudje), kar je treba upoštevati
tudi pri oblikovanju novih ali dopolnjevanju obstoječih kriminoloških
teorij o ekološki kriminaliteti.
36 Kot tako imenovana moderna kriminologija (Selinšek, 2006) se
ubada s problemi poskusov »normalizacije kriminalnega«, kar zadeva
izkoriščanje dobička na račun izkoriščanja okolja.
322
novane public criminology), saj aktivno sodeluje pri pripravi
programov kriminalitetne politike in spodbuja udejstvovanje
kriminologov s prakso, v družbenih dejavnostih in predstavljanje
njihovega raziskovalnega dela na strokovnih in znanstvenih
posvetih, ter kriminologije oblikovanja medijskih novic
(tako imenovane »news-making criminology«), ki v dobi prevlade
mainstream medijev skrbi za resnično medijsko poročanje
in s tem povezano informiranje ter ozaveščanje javnosti.
Ekološka kriminologija v okviru svojega dela ter s spoznanji
in predlogi vpliva tudi na kreiranje politike do ekološke problematike,
kamor uvrščamo tako kriminalitetno politiko kot
tudi politiko (varstva) okolja.
Vsekakor gre po štirih desetletjih dolgem razvoju za višek
na področju ekološke kriminologije, ki ga spremljamo tudi v
slovenskem prostoru, saj ekološka kriminologija prodira v vse
sfere človekovega življenja, ki ogrožajo in so ogrožene zaradi
pojavov ekološke kriminalitete in posledično uničenega okolja.
Ekološka kriminologija v Sloveniji ohranja pozicijo »moderne«
oziroma nove veje kriminologije, vpliva na nove teme
kriminološkega preučevanja in spodbuja razvoj kriminologije
v tem delu sveta. Ekološka kriminaliteta je specifična, ker na
področje kriminologije vnese multidisciplinarnost in vpliva
na to, da kriminologija pogleda izza lastnih okvirjev, sodeluje
z drugimi vedami ter se še naprej razvija in sproti objavlja svoje
ugotovitve, obvešča javnost, izobražuje in ozavešča ter tako
prispeva k varstvu okolja.
Literatura
1. Areh, I., Umek, P. (2011). Psihološki učinki onesnaženega okolja.
Varstvoslovje, 13(1), str. 30–38.
2. Bakal, O. (2011). Koper: izrekli prvo zaporno kazen za mučenje
živali v Sloveniji. Delo, 24. avgust 2011. Pridobljeno 23. oktobra
2011 na http://www.delo.si/novice/kronika/koper-izrekli-prvo-zaporno-kazen-za-mucenje-zivali-v-sloveniji.html.
3. Biderman, A. D., in Reiss, J. R. (1976). On exploring the “Dark
Figure” of crime. Annals of the American Academy of Political
and Social Science, 374(1), str. 1–15.
4. Brack, D. (2002). Combating International Environmental Crime.
Global Environmental Change, 12(2), str. 143–147.
5. Brantingham, P. J., Brantingham, P. L. (1981). Environmental
criminology. Beverly Hills: Sage.
6. Bučar-Ručman, A. (2009). Okoljska kriminaliteta skozi pogled
zelene kriminologije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
60(2), str. 118–130.
7. Burns, R. G., Lynch, M. J., in Stretesky, P. (2008). Environmental
Law, Crime, and Justice. New York: LFB Scholarly Publishing
LLC.
8. Carrabine, E., Lee, M., Plummer, K., South, N., Iganski, P. (2004).
The Greening of Criminology. Criminology: A Sociological
Introduction. London: Routledge.
9. Clarke, R. (1992). Introduction. V: R. Clarke (ur.), Situational
Crime Prevention: Successful Case Studies, str. 3–38. New York:
Harrow & Heston.

Katja Eman: Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji
10. Clifford, M. (ur.) (1998). Environmental Crime: Enforcement,
Policy, and Social Responsibility. Gaithersburg, Md.: Aspen
Publishers.
11. Clifford, M., Edwards, T. D. (1998). Defining 'Environmental
Crime'. V: M. Clifford (ur.) Environmental crime: enforcement,
policy, and social responsibility, str. 121–145. Gaithersburg, Md.:
Aspen Publishers.
12. Cohen, L. E., Felson, M. (1979). Social Change and Crime Rate
Trends: A Routine Activity Approach. American Sociological
Review, 44(4), str. 588–608.
13. Comte, F., in Krämer, L. (ur.) (2004). Environmental crime in
Europe: Rules of sanctions. Groningen: Europa Law Publishing.
14. Cornish, D., in Clarke, R. V. (1986). Introduction. V: D. Cornish in
R. V. Clarke (ur.), The Reasoning Criminal, str. 1–16. New York:
Springer-Verlag.
15. Aktualni problemi kriminalitetne politike v Sloveniji. Podjetje in
delo, 33(6/7), 1640–1651.
16. Dežman, Z. (2004). Nekaj kritičnih pogledov na novi model slovenskega
kazenskega postopka. Dnevi slovenskih pravnikov 2004.
Podjetje in delo, 30(6/7), str. 1575–1589.
17. Dobovšek, B., Goršek, J. (2007). Ekološka kriminaliteta – ogrožanje
živalskih in rastlinskih vrst. Varstvoslovje, 9(1/2), str. 47–57.
18. Dobovšek, B., Praček, R., in Petrović, B. (2011). Preiskovanje kraja
onesnaženja okolja. Varstvoslovje, 13(1), str. 39–52.
19. Elliott, L. (2009). Combating Transnational Environmental
Crime: 'Joined Up' Thinking About Transnational Networks. V:
K. Kangaspunta in I. H. Marshall (ur.), Eco-Crime and Justice:
Essays on Environmental Crime, str. 55–77. Torino: UNICRI.
20. Eman, K. (2008). Uvod v fenomenološko analizo ekološke kriminalitete.
Varstvoslovje, 10(1), str. 220–239.
21. Eman, K. (2010a). Organizirana ekološka kriminaliteta – nekoč
teoretični pojem, danes preteče dejstvo. V: Zbornik 3. konference
kazenskega prava in kriminologije 2010, str. 95–104. Ljubljana:
GV založba.
22. Eman, K. (2010b). Novi »stari« varnostni izzivi – 23. letni simpozij
ACUNS, 3.–5. junij 2010, Dunaj, Avstrija. Revija za kriminalistiko
in kriminologijo, 61(3), str. 344–345.
23. Eman, K., Meško, G. (2009). Ekološka kriminologija – poskus
opredelitve in razprava. Varstvoslovje, 11(3), str. 357–381.
24. Eman, K., Meško, G. (2011a). Media reporting about environmental
crime in the Republic of Slovenia. V: International Scientific
Conference Security in the Post-conflict (Western) Balkans,
Transition and Challenges Faced by the Republic of Macedonia:
Book of Abstracts, 27.–28. maj 2011, Ohrid, str. 12. Skopje: Faculty
of Security.
25. Eman, K., Meško, G. (2011b). The issues of the protection of the
environment through criminal law in the Republic of Slovenia. V:
International Scientific Conference Security in the Post-conflict
(Western) Balkans, Transition and Challenges Faced by the
Republic of Macedonia: Book of Abstracts, 27.–28. maj 2011,
Ohrid, str. 13. Skopje: Faculty of Security.
26. Eman, K., Meško, G., Fields, C. B. (2009). Crimes Against the
Environment - Green Criminology and Research Challenges in
Slovenia. Varstvoslovje, 11(4), str. 574–592.
27. Eman, K., Meško, G., Ivančič, D. (2011). Ekološka kriminaliteta v
Pomurju. 12. dnevi varstvoslovja: Zbornik. Ljubljana: Fakulteta
za varnostne vede.
28. E-svet – E-družba (2010). 10 največjih ekoloških katastrof na
svetu. Pridobljeno 11. oktobra 2011 na http://dne.enaa.com/Esvet/E-druzba/10-najvecjih-ekoloskih-katastrof-vseh-casov.html.
29. Faure, M. G., in Visser, M. (2003). Law and Economics on
Environmental Crime: a Survey. Pridobljeno 10. maja 2008 na http://
www.hertig.ethz.ch/LE_2004_files/Papers/Faure_Environmental_
Crime.pdf.
30. Fritz, M. (2011). Okolje kot dejavnik (ne)stabilnosti. Varstvoslovje,
13(1), str. 72–83.
31. Gibbs, C., Gore, M. L., McGarrell, E. F., in Rivers III., L. (2010).
Introducing Conservation Criminology Towards Interdisciplinary
Scholarship on Environmental Crimes and Risks. The British
Journal of Criminology, 50(1), str. 124–144.
32. Groombridge, N. (1998). Masculinities and Crime against the
Environment. Theoretical Criminology, 2(2), str. 249–267.
33. Halsey, M., White, R. (1998). Crime, Ecophilosophy and Environmental
Harm. Theoretical Criminology 2(3), str. 345–371.
34. Herbig, F. J. W., in Joubert, S. J. (2006). Criminological
Semantics: Conservation Criminology – Vision or Vagary? Acta
Criminologica, 19, str. 88–103.
35. Hren, K., et al. (2011). Sloveniji za 20. rojstni dan: slovenski statistiki.
Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno
12. septembra 2011 na http://www.stat.si/Brdo2011/doc/SLO-20let.pdf;
http://www.hertig.ethz.ch/LE_2004_files/Papers/Faure_
Environmental_Crime.pdf.
36. Hughes, G. (1998). Understanding Crime Prevention: Social
Control, Risk and Late Modernity. Buckingham: Open University
Press.
37. Kangaspunta K., Marshall, I. H. (ur.) (2009). Eco-Crime and
Justice: Essays on Environmental Crime. Turin: UNICRI.
38. Keel, R. O. (1997). Rational Choice and Deterrence Theory.
Pridobljeno 10. maja 2010 na http://www.umsl.edu/~keelr/200/ratchoc.html.
39. Kennedy, L. W., in Sacco, V. (1998). Crime Victims in Context.
Los Angeles: Roxbury Publishing.
40. Klenovšek, A.. in Meško, G. (2011). Kriminološki vidiki mednarodne
trgovine z odpadki. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
62(1), str. 50–63.
41. Lemieux, A. M., in Clarke, R. V. (2009). The International Ban on
Ivory Sales and Its Effects on Elephant Poaching in Africa, British
Journal of Criminology, 49(4), str. 451–471.
42. Loader, I., in Sparks, R. (2010). Public Criminology? London:
Routledge.
43. Lynch, M. (1990). The greening of criminology: a perspective for
the 1990's. The Critical Criminologist, 2, str. 11–12.
44. Lynch, M. L., Stretesky, P. (2007). Green criminology in the United
States. V: P. Beirne in N. South (ur.), Issues in green criminology:
confronting harms against environments, humanity and other
animals, str. 217–238. Cullompton: Willan Pub.
45. Meško, G., Bančič, K., Eman, K. in Fields, C. B. (2011). Situational
crime-prevention measures to environmental threats. V: G. Meško,
D. Dimitrijević in C. B. Fields (ur.), Understanding and Managing
Threats to the Environment in South Eastern Europe, str. 41–67.
Dordrecht: Springer.
46. Meško, G., Dimitrijević, D., in Fields, C. B. (ur.) (2011).
Understanding and Managing Threats to the Environment in
South Eastern Europe. Dordrecht: Springer.
47. Mitar, M. (2011). Nekatere dileme v razmerjih med varstvom okolja
in varnostjo sodobne družbe. Varstvoslovje, 13(1), str. 20–29.
48. O'Connor, S. (2006). Environmental Threat, Environmental
Crime Saliance, and Social Control (Doktorsko delo). Florida,
College of Criminology and Criminal Justice, Florida State
University.
49. Odar, V., Dobovšek, B. (2011). Organizirana ekološka kriminaliteta.
Varstvoslovje, 13(1), str. 53–71.
323

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 312-324
50. Pečar, J. (1981). Ekološka kriminaliteta in kriminologija. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 34(1), str. 33–45.
51. Pečar, J. (1996). Podjetniška kriminaliteta. Revija za kriminalistiko
in kriminologijo, 3, str. 203–212.
52. Pečar, J. (1997). Kriminal države – splošni kriminološki pogledi.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 48(1), str. 1–10.
53. Prezelj, I. (2010). Koncept kritične infrastrukture. V: I. Prezelj (ur.),
Kritična infrastruktura v Sloveniji, str. 9–27. Ljubljana: Fakulteta
za družbene vede.
54. Rakar, I., Tičar, B. (2011). Nekatera vprašanja upravnopravnega
varstva okolja v Republiki Sloveniji. Varstvoslovje, 13(1), str. 5–19.
55. Selinšek, L. (2003). Kazenskopravno varstvo okolja in naravnih dobrin
– izziv ali nuja? Pravnik, 58(9–12), str. 651–672.
56. Selinšek, L. (2006). Gospodarsko kazensko pravo. Ljubljana: GV
Založba.
57. Siegel, L. J. (2001). White-Collar and Organized Crime. V: S.
Horne (ur.), Criminology: Theories, Patterns and Typologies,
str. 123–146. Wadsworth: Thomson Learning.
58. Situ, Y., Emmons, D. (2000). Environmental crime. The Criminal
Justice System's Role in Protecting Environment. Thousand
Oaks: Sage Publications, Inc.
59. Sotlar, A., Tičar, B., Tominc, B. (2011). Slovenian Environmental
Policy Analysis: From Institutional Declarations to Instrumental
Legal Regulation. V: G. Meško, D. Dimitrijević in C. B. Fields (ur.),
Understanding and Managing Threats to the Environment in
South Eastern Europe, str. 11–39. Dordrecht: Springer.
60. South, N. (1998). A Green Field for Criminology?: A Proposal for
a Perspective. Theoretical Criminology 2(2), str. 211–233.
61. Šinkovec, J. (1986). Splošno o varstvu okolja. Ljubljana: Delavska
skupnost.
324
62. Umek, P., in Eman, K. (2011). Uvodnik. Varstvoslovje, 13(1), str.
3–4.
63. Viler Kovačič, A. (2007). Spremembe ZVO. Pravna praksa, 26(44),
str. 17–18.
64. Watson, M. (2005). Organised Crime and the Environment: the
British Experience. European Environmental Law Review, avgust/september,
str. 207–213.
65. Weisburd, D. (1997). Reorienting Crime Prevention Research
and Policy: From the Causes of Criminality to the Context of
Crime. Research Report. Washington, DC: National Institute of
Justice, U.S. Department of Justice.
66. Wellsmith, M. (2008). Controlling Trade in Endangered Species:
A Role for Crime Prevention? British Society of Criminology
Conference, July 2008. Huddersfield: University of Huddersfield.
67. White, R. (2003). Environmental Issues and the Criminological
Imagination. Theoretical Criminology, 7(4), str. 483–506.
68. White, R. (2008). Crimes Against Nature: environmental criminology
and ecological justice. Cullompton: Willan Pub.
69. White, R. (2009). Environmental Crime: A Reader. Cullompton:
Willan Publishing.
70. White, R. (2010). Environmental Victims and Resistance to State
Crime through Transnational Activism. Social Justice, 36(3), str.
46–60.
71. Zakon o varstvu okolja (uradno prečiščeno besedilo) [ZVO-1-
UPB1]. (2006). Uradni list RS, št. 39/2006, 66/2006, 112/2006,
70/2008, 108/2009.
72. Žnidaršič-Kranjc, A. (1998). Nekaj izhodišč o gospodarski kriminaliteti.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 40(2), str.
198–204.
Environmental crime in criminology: the development of a new
branch of criminology in Slovenia
Katja Eman, Junior Researcher, Assistant Lecturer in Criminology, Faculty of Criminal Justice and Security,
University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia
The aim of the paper is to place environmental crime within criminology and to define green criminology. This new field of research
had already aroused the interest of criminologists several decades ago but has only been formulated into an integral discipline in the
last twenty years. However, discussions about current issues of the environment, environmental threats and protection have been
taking place both in Slovenia and elsewhere in the world for several decades. Since the development of green criminology has rarely
been documented, the aim of the contribution is to analyse what is going on in this field. The findings indicate that this new branch
of criminology has also been slowly but steadily developing and progressing in Slovenia, too, in spite of efforts to find appropriate
definitions of its basic concepts. Green criminology, which is adapting to the needs of contemporary society and has accordingly
become rapidly ever more international and globalized, attributes major importance in the process of criminalisation to the role of
inequality, power and politics; it increases interest in victimization and violations of human rights, and tries to find and develop various
forms of crime prevention. All this has an impact on the emergence of new trends in the field of criminology. The social engagement of
criminologists, their research into environmental crime and their cooperation with practice have an impact on the further development
of criminology within this discipline and on collaboration with other disciplines. Criminologists in this way exercise an important
influence on the very development of green criminology and also on the formulation of environmental protection policies.
Key words: criminology, environmental crime, green criminology, environmental protection
UDC: 504 : 343.3/.7 + 343.9

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 325-332
Diskurz o socialni prevenciji kriminalitete in
prestopništva v Sloveniji
Maja Jere, 1 Gorazd Meško 2 in Zoran Kanduč 3
Ta prispevek je poskus kritične analize koncepta socialne prevencije kriminalitete, predstavitev zgodovinskega ozadja
kriminoloških perspektiv razvoja kriminalne prevencije in oris obstoječih prizadevanj s področja socialnopreventivnih
praks v slovenskem prostoru. Strategije socialne prevencije kriminalitete so usmerjene na spreminjanje družbenega
okolja v smislu zniževanja stopnje kriminalitete, dosegljive predvsem z reševanjem številnih socialnih problemov, kot
so družbena neenakost, nizka izobrazbena stopnja, slabe zaposlitvene možnosti, diskriminacija, revščina in socialna
izključenost. Obstoječi vladni dokumenti, ki se usmerjajo na zgornja področja, služijo kot osnova za analizo stanja na
področju socialne prevencije kriminalitete v povezavi z oblikovanjem kriminalitetne politike. Avtorji ugotavljajo zelo
majhen vpliv socialnopreventivnih idej na preventivno prakso v Sloveniji, v zadnjem času je v družbeni praksi vse večja
odsotnost socialne prevencije.
Ključne besede: socialna prevencija kriminalitete, preprečevanje kriminalitete, kriminalitetna politika.
UDK: 343.85 (497.4)
1 Uvodne misli
Na področju preprečevanja kriminalitete slovenska družba
postaja bolj kaznovalna in manj tolerantna, kar lahko razumemo
kot odmik od preteklih usmeritev kriminalne prevencije
(Flander in Meško, 2011). Temu trendu na področju
kriminalnopreventivne problematike sledi nov pojav – na javnem
mnenju temelječa politika, zaznamovana s podporo medijev
in stopnjujočim izključevanjem kriminološke strokovne
sfere (Meško, 2009). Kot opozarja Šelihova (2004), lahko tak
potek dogodkov opisujemo kot neke vrste »odmik« od implementacije
idealov človekovih pravic, socialne pravičnosti
in človečnosti na področju kriminalnopreventivne politike
ter hkrati tudi od socialne prevencije kriminalitete, sprejete v
petdesetih, šestdesetih in na začetku sedemdesetih let prejšnjega
stoletja, ko je bil tak pristop integriran v programe socialnega
skrbstva, za katere velja, da so v tistem času dosegli
vrhunec razvoja. Socialna prevencija kriminalitete je bila tako
še v osemdesetih letih del politike in prakse odzivanja na kriminaliteto,
v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja pa je, na
1 Maja Jere, mlada raziskovalka, Fakulteta za varnostne vede, Univerza
v Mariboru, e-poštni naslov: maja.jere@fvv.uni-mb.si.
2 Gorazd Meško, redni profesor za kriminologijo, Fakulteta za varnostne
vede, Univerza v Mariboru, e-poštni naslov: gorazd.mesko@fvv.uni-mb.si.
3 Zoran Kanduč, izredni profesor za kriminologijo, Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti v Ljubljani, e-poštni naslov: zoran.
kanduc@pf.uni-lj.si.
račun bolj »obetajočih« idej o hitrih rešitvah kriminalitetnih
problemov, skoraj izginila. Po letu 1990 koncept socialne prevencije
kriminalitete ostaja v kriminološki literaturi, medtem
ko v praksi še naprej izgublja pomembnost, saj javnost in politika
zahtevata učinkovite odzive na vsakdanjo kriminaliteto,
za katero so po statističnih podatkih policije in sodstva večinoma
odgovorni moški iz delavskega razreda.
Za začetek – kaj sploh je socialna prevencija kriminalitete?
Strategije socialne prevencije kriminalitete so usmerjene k
spreminjanju družbenega okolja in posledično naj bi z načrtovanimi
in usklajenimi multiagencijskimi pristopi vplivale ne
storilčevo motivacijo. Socialne preventivne pobude vključujejo
organiziranje družbeno sprejemljivih prostočasnih dejavnosti
za mlade (potencialne prestopnike), krepitev socializacijskih
dejavnikov, neformalno družbeno kontrolo (družina,
vrstniki, šola), izobraževanje, zaposlovanje in sheme podpore
za vključevanje nekdanjih zapornikov v družbo (Meško,
2000). Colvinov (1991) model socialne prevencije vsebuje
kratkoročne ukrepe za reševanje trenutne situacije, nacionalne
programe za starše, enotni predšolski izobraževalni program,
razširjene možnosti izobraževanja, socialno službo, ki
izvaja in usklajuje socialno politiko, izboljšave delovnih okolij,
programe za ekonomsko rast ter progresivni davčni sistem.
Socialna prevencija kriminalitete temelji na predpostavki, da
so spremembe v smislu zniževanja stopnje kriminalitete dosegljive
predvsem z reševanjem številnih socialnih problemov,
kot so družbena neenakost, nizka izobrazbena stopnja, slabe
zaposlitvene možnosti, diskriminacija, revščina in socialna izključenost
(Meško, 2002).
325

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 325-332
V nadaljevanju so obravnavani razvoj slovenske kriminologije
in kriminalitetne politike ter praktični vidiki socialne
prevencije kriminalitete v okviru kriminalitetne politike v
Sloveniji. V zaključnem delu so predstavljena opažanja avtorjev
glede koncepta in prakse socialne prevencije kriminalitete.
2 Oziranje v preteklost
Razvoj slovenske kriminologije v odnosu do oblikovanja
kriminalitetne politike lahko razdelimo na več obdobij
(Meško, 2009). Prvo obdobje, med letoma 1954 in 1970, lahko
imenujemo »kriminološki pozitivizem in iskanje resnic o zločinu,
odklonskosti in kaznivosti« (Meško, 2009: 34). Naslednje
obdobje (sedemdeseta leta dvajsetega stoletja) so zaznamovali
kriminološko eksperimentiranje, teoretični prispevki o resocializacijskih
oziroma rehabilitacijskih praksah in delovanju
kaznovalnih institucij ter kritične refleksije o vlogi policije v
družbi. Lahko rečemo, da je kriminološko raziskovanje prispevalo
k zmanjšanju kaznovalnosti kazenskopravnega sistema
in poskušalo »civilizirati« razumevanje odklonskosti in
kriminalitete tako strokovne kot laične javnosti ter odzivanje
nanjo. Pojav raziskovalnih projektov in teorij o nasilju v družini,
kriminološko preučevanje otrokovih in človekovih pravic
na splošno ter študije nasilja v šolah in zaporih opredeljujejo
tretje obdobje razvoja. V tistem času je Slovenija prevzela vlogo
»tranzicijskega« prostora med zahodno Evropo in ostalimi državami
nekdanje Jugoslavije, kar je tudi v geografskem smislu
predstavljalo ugodno pozicijo za spoznavanje in uvažanje kriminoloških
spoznanj zahodne civilizacije (Meško, Frangež in
Dvoršek, 2008). Naslednje obdobje, po osamosvojitvi Slovenije
(1991), lahko poimenujemo »odmik od empiričnega raziskovanja
in kritične kriminologije«, ki nastopi kot posledica hitrih in
korenitih socialno-ekonomskih sprememb slovenske družbe, s
procesi privatizacije in denacionalizacije na čelu (Meško, 2009).
V tem času narašča tudi zanimanje slovenskih kriminologov za
zahodne ideje o kriminalni prevenciji, ki je sprva osredotočeno
na teoretična spoznanja, kasneje pa tudi na praktične vidike
kriminalne prevencije (Meško, Frangež in Dvoršek, 2008).
Četrto obdobje zaznamujejo pomembne socialne, ekonomske
in politične spremembe – pridružitev zvezi NATO in Evropski
uniji leta 2004 ter sprejem evropske valute (omenimo še povečanje
stopnje ekonomske oziroma gospodarske kriminalitete)
–, zaradi katerih lahko to obdobje poimenujemo »internacionalizacija,
multiplikacija (in naraščajoča raznolikost) kriminologije
ter izključenost kriminologov iz oblikovanja politike«
(Meško, 2009). V zadnjem desetletju se kriminalnopreventivne
ideje spreminjajo in postajajo del strokovne, medijske in politične
retorike. Poleg državnega odzivanja na kriminaliteto in
institucionalizacije preprečevanja kriminalitete pomembno
vlogo v preventivnih in izobraževalnih dejavnostih prevzemajo
nevladne organizacije (Meško, Frangež in Dvoršek, 2008).
326
V majhni slovenski družbi so raziskovalci postavljeni pred
nalogo, da v paleti raznovrstnih kriminalitetnih problemov izberejo
svoj predmet zanimanja in rezultate svojih raziskovanj
predstavijo državnim institucijam v upanju, da bodo njihove
ugotovitve upoštevane pri načrtovanju kriminalnopreventivnih
ukrepov (Šelih in Meško, 2011). To idealistično upanje pa
prepogosto ostane neizpolnjeno.
3 Kriminalitetna politika in socialna prevencija
Socialna prevencija je del kriminalitetne politike ali socialne
politike države, ki ima namen ustvarjati pogoje v družbi, da
se prestopništvo poraja v čim manjšem obsegu in da je odzivanje
na odklonske pojave čim bolj usmerjeno v odpravo družbenih
vzrokov, pri čemer gre za odpravo t. i. pravih vzrokov
kriminalitete, ki so povezani z družbeno diferenciacijo, odpravo
revščine, varovanjem otrok in mladine, omogočanjem
pridobivanja izobrazbe, ukrepi zmanjševanja kulturnega konflikta,
večanja strpnosti in spoštovanja državljanskih pravic.
Spomladi 2007 je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem
programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje
2007–2011 (2007; v nadaljevanju ReNPPZK0711) in ustanovljena
je bila Komisija za preprečevanje in zatiranje kriminalitete
kot medresorsko delovno telo, zadolženo za nadzor nad
implementacijo resolucije. Sam dokument predstavlja politične
smernice, v skladu z drugim členom Ustave Republike
Slovenije (1991), ki določa, da je Slovenija socialna država.
Socialna prevencija kriminalitete niti v resoluciji niti v drugih
analiziranih dokumentih ni eksplicitno definirana, lahko pa
jo zaznamo v obliki vodilnega načela pri delovanju vrste državnih
institucij. V ReNPPZK0711 se poudarja pomembnost
sistematične in koordinirane implementacije vseh dejavnosti
vladnih institucij, civilne družbe in državljanov, ki lahko
kakor koli prispevajo k preprečevanju in nadzorovanju kriminalitete.
Ker je kriminaliteta kompleksen pojav, prevencija
temelji na obravnavanju mnogih bolj ali manj kriminogenih
faktorjev in tako terja obsežen, na sodelovanju in partnerstvu
temelječ družbeni pristop.
Med najpomembnejšimi, s kriminaliteto povezanimi področji
so v ReNPPZK0711 definirani urbana in premoženjska
kriminaliteta, gospodarska kriminaliteta, organizirani kriminal,
zloraba prepovedanih drog, mladoletniško nasilje, nasilje
v družini, varovanje okolja, neprijavljena kriminaliteta, pomoč
žrtvam, medinstitucionalno sodelovanje, kaznovalna politika
in strah pred kriminaliteto. O slednjem raziskave kažejo,
da je povezan s socialno deprivacijo in občutki nemoči ljudi
iz nižjih družbenih slojev (Meško, Fallshore, Muratbegović in
Fields, 2008).

Maja Jere, Gorazd Meško in Zoran Kanduč: Diskurz o socialni prevenciji kriminalitete in prestopništva v Sloveniji
V ReNPPZK0711 je poudarjeno tudi, da sodobna družba,
imenovana tudi družba tveganja (Beck, 1992), uvaja pomembne
spremembe v strukturnem in kulturnem umeščanju
posameznika v družbi (ta »postmoderni« (post)tranzicijski
zgodovinski trend je v nasprotju z zakoreninjeno, čeprav pogosto
spregledano in zanemarjeno kolektivistično slovensko
tradicijo strategij preživetja, ki temelji na trdnih neformalnih
mrežah in vzajemni podpori). Posameznik je namreč danes
manj vpet v trdne formalne družbene strukture, še posebej v
smislu zaposlitve in drugih ekonomskih dejavnosti, še več, izpostavljen
je nenehnim spremembam normativnega in vrednotnega
sistema, kar lahko vodi v občutek dezorientiranosti
in zmedenosti. Odločilnega pomena je v kriminalnopreventivne
dejavnosti na lokalni ravni vključiti tudi civilno družbo.
Vključevanje širše javnosti v lokalno demokracijo je dvosmeren
proces, ki naj omogoča organom lokalne samouprave, da
se odzovejo na potrebe državljanov in jim prilagodijo svoje
storitve. S sodelovanjem javnosti se vzpostavi vzajemno zaupanje,
ki vodi v splošno izboljšanje kvalitete življenja. Organi
lokalne samouprave bi si morali prizadevati tako za čim večje
sodelovanje javnosti kot tudi za vključevanje specializiranih
nevladnih organizacij v procese načrtovanja in izvajanja kriminalnopreventivnih
strategij.
V ReNPPZK0711 so navedene raznovrstne strategije preprečevanja
kriminalitete, kot so programi socialnega dela v
urbanih okoljih; programi promoviranja kulture nenasilja in
enakosti v urbanih okoljih; programi za omejevanje premoženjske
kriminalitete; programi rehabilitacije uživalcev prepovedanih
drog; programi izobraževanja zaposlenih v vzgoji
in izobraževanju ter usposabljanja staršev za prepoznavanje
nasilja in nenasilnega reševanja konfliktov; programi aktivnega
preživljanja prostega časa mladoletnikov; programi pomoči
družinam, v katerih se dogaja nasilje; programi omejitev
porabe alkoholnih pijač; programi za zmanjševanje strahu
pred kriminaliteto; programi za žrtve kaznivih dejanj ter programi
za izboljšanje pretoka informacij med organi odkrivanja,
organi pregona in pravosodnimi organi.
V praksi lokalna samouprava že sodeluje z drugimi entitetami
na lokalni ravni. Zakon o policiji (1998) v 21. členu
predvideva sodelovanje policije z organi lokalnih skupnosti
in z drugimi organi, organizacijami ter institucijami na področjih,
ki se nanašajo na izboljšanje varnosti v lokalni skupnosti.
Za potrebe partnerskega sodelovanja se ustanavljajo
sveti, sosveti, komisije ali druge sorodne oblike sodelovanja.
V Sloveniji tako znotraj posameznih občin deluje 153 varnostnih
sosvetov. V večini primerov so ustanovitelji sosvetov
župani (66 odstotkov), v njih pa sodelujejo še policisti, predstavniki
šol, socialnih služb, zasebno-varnostnih podjetij,
društev, nevladnih organizacij in zasebnih podjetij (Policija,
2010; Ministrstvo za notranje zadeve, 2010). Varnostni sosveti
so del strategije v skupnost usmerjenega policijskega dela in
predstavljajo organiziran način določanja prednostnih nalog
na področju kriminalne prevencije in zagotavljanja varnosti
na lokalni ravni (Meško in Lobnikar, 2005; Meško, Nalla in
Sotlar, 2006; Meško, 2004a; Meško, 2004b).
Meško in Lobnikar (2005) sta izvedla raziskavo o prispevku
varnostnih sosvetov pri preprečevanju kriminalitete in
zagotavljanju varnosti na lokalni ravni. Anketirala sta predstavnike
lokalnih samouprav, policije in nevladnih organizacij
v več slovenskih občinah. Zanimiva je ugotovitev, da so vprašani
kot pomembno prioriteto pri zagotavljanju varnosti na
lokalni ravni izpostavili ukrepe socialne prevencije kriminalitete.
4 Menijo, da težave, povezane s kriminaliteto in neredom,
povzročajo mladi zanemarjeni posamezniki, odtujeni od svojih
skupnosti, in problematični šolski otroci. Čeprav vprašani
med kriminalnopreventivnimi ukrepi pripisujejo velik pomen
prav ukrepom socialne prevencije, pa v realnosti ti ukrepi
večinoma obstajajo le v obliki velikih besed. Pri reševanju
vsakodnevne varnostne problematike na lokalni ravni namreč
še vedno ostajajo v ospredju ukrepi situacijske prevencije in
ukrepi tipa »gasilske intervencije«.
V letu 2008 je slovenska vlada sprejela Nacionalno poročilo
o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja za
obdobje 2008–2010 (Ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve, 2008), ki ga je pripravilo Ministrstvo za delo, družino
in socialne zadeve v okviru novega ciklusa dejavnosti znotraj
odprte metode koordinacije v Evropski uniji. Med drugimi
rizičnimi faktorji na področju socialne zaščite in socialnega
vključevanja poročilo izpostavlja prepočasno in slabo povezano
modernizacijo sistemov in institucij socialne zaščite
(slaba dostopnost in odzivnost), pomembnost medgeneracijske
solidarnosti (dostopnost stanovanj, nudenje pomoči v
družinskem krogu) ter krepitev lastne odgovornosti in skrbi
za osebni razvoj, izobraževanje in usposabljanje. Ključni izzivi
s področja socialne zaščite se torej nanašajo na povečanje
socialne vključenosti posameznikov, povezanost slovenske
družbe, izboljšanje dostopnosti in kvalitete socialnega skrbstva
ter dvig učinkovitosti in ustreznosti socialnih transferjev
z modernizacijo sistemov socialne zaščite. Z vidika možnosti
socialne izključenosti so še posebej ranljivi posamezniki
z nizkimi dohodki, pogosto odvisni od socialnih transferjev
4 Glede na faktorsko analizo so vprašani izpostavili naslednje ukrepe
socialne prevencije kriminalitete: usposabljanja za starševstvo,
delo s starši, organizirane dejavnosti za mlade, reševanje socialnih
problemov, učencem prijazno šolsko okolje, spodbujanje občutka
pripadnosti skupnosti, prostočasne dejavnosti, kompetentni učitelji
in strategije proti brezposelnosti. Rezultati raziskave kažejo,
da so pričakovanja do policije najvišja, medtem ko se od drugih
institucij ne pričakuje primarna vloga preprečevanja kriminalitete
na lokalni ravni.
327

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 325-332
(brezposelni, enostarševske družine, starejše samske osebe),
otroci (ogroženi zaradi revščine ali socialne izključenosti),
starejši ljudje, invalidi, osebe z motnjami v duševnem in telesnem
razvoju ter z motnjami v duševnem zdravju, brezdomci,
odvisniki, Romi in žrtve nasilja.
Pomembno zbirko usmeritev vsebuje tudi Resolucija o
nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–
2014 (2009), ki se osredotoča na različne strategije preprečevanja
nasilja v družini.
Od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja so se z žrtvami
nasilja v družini pa tudi z žrtvami nasilja na splošno primarno
ukvarjale predvsem nevladne organizacije, 5 ki so prve
razvile strokovno pomoč žrtvam in jim jo ponudile. Nasilje v
družini vse do sredine devetdesetih let ni bilo klasična tema
državnih socialnih institucij, v tistem času pa je vlada začela
financirati programe s področja socialne varnosti z javnimi
razpisi, katerih obseg danes določa Resolucija o nacionalnem
programu socialnega varstva za obdobje 2006–2010 (2006).
Ministrstvo za šolstvo in šport je odgovorno za strategijo
preventivnega delovanja v vzgoji in izobraževanju, strategija
izvajanja preventivnih akcij za življenje v družbi brez
nasilja pa je v domeni Ministrstva za delo, družino in socialne
zadeve, Ministrstva za zdravje, Ministrstva za notranje
zadeve, Ministrstva za kulturo in Urada za enake možnosti.
Ministrstvo za kulturo je skupaj z Ministrstvom za delo, družino
in socialne zadeve zadolženo za izpeljavo strategije spodbujanja
konstruktivne vloge medijev pri zmanjševanju nasilja
v družini, Ministrstvo za zdravje pa je skupaj z Ministrstvom
za delo, družino in socialne zadeve odgovorno za strategijo
zmanjšanja tvegane in škodljive rabe alkohola in prepovedanih
drog (Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja
nasilja v družini 2009–2014, 2009).
Akcijski načrt za preprečevanje nasilja v družini 2010–
2011 (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 2010)
vsebuje dodatne strategije s področja preprečevanja nasilja
v družini. Ministrstvo za kulturo organizira šole za starše
in izobraževanja za odgovorno in kakovostno partnerstvo,
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v sodelovanju
z Ministrstvom za pravosodje in policijo organizira izobraže-
5 Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z žrtvami nasilja v družini
in nasilja na splošno, so med drugimi naslednje: SOS telefon za
ženske in otroke – žrtve nasilja (http://www.drustvo-sos.si/index.
php?page_id=3), Društvo za nenasilno komunikacijo (http://
www.drustvo-dnk.si/), Zavod Emma – Strokovna psihosocialna
pomoč v primerih nasilja (http://www.zavod-emma.si/), Ženska
svetovalnica, Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi
(http://drustvo-kljuc.si/), Zavod Papilot (http://www.papilot.si/).
328
vanje strokovnih delavcev, ki se pri svojem delu srečujejo z
nasiljem v družini. Vsaka strategija akcijskega načrta vsebuje
cilje, dejavnosti, višino sredstev in kazalnike za ocenjevanje
doseganja ključnega cilja – zmanjševanja stopnje nasilja v
družini.
V Programu za otroke in mladino (Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve, 2006) je zapisano, da se slovenska
vlada zaveda, da država, ki ne poskrbi za svoje otroke in mladino,
nima prihodnosti, pa vendar je ta dokument edini po
leta 1993 sprejeti Resoluciji o temeljih oblikovanja družinske
politike v Republiki Sloveniji (1993), ki posega na področje
integracije otroka, mladine in družine kot celote. V devetdesetih
letih prejšnjega stoletja so bila zaradi procesa osamosvajanja
v ospredju druga področja, in tako nacionalni razvojni
program vse do leta 2006 ni prišel na vrsto.
Programska področja obsegajo zdravstveno politiko,
družinsko politiko, vzgojno-izobraževalno politiko, socialno
politiko, politiko posebne družbene skrbi, politiko zaščite
pred zanemarjanjem, nasiljem in zlorabo, politiko zaščite
pred drogami, politiko prostočasnih dejavnosti ter prostorsko
in kulturno politiko. Eden izmed ciljev zdravstvene politike
je izvajanje ukrepov v zvezi z obravnavo nasilja nad otroki s
strategijami spreminjanja vzdušja v šoli in vpeljavo zdravstvenih
vsebin v šolski program ter izobraževanje zdravniškega
in negovalnega osebja. Eden izmed ciljev vzgojno-izobraževalne
politike zajema zagotavljanje kakovostne vzgoje otrok
za medsebojno strpnost, zmanjševanje neenakosti v družbi,
spoštovanje različnosti in človekovih pravic. Na področju socialne
politike je v ospredju zmanjševanje revščine in socialne
izključenosti ter zmanjševanje osipa v srednjih šolah. Politika
posebne družbene skrbi med drugim pozornost posveča
otrokom in mladini etnične skupnosti, v našem primeru je to
romska skupnost. Glavni cilj se nanaša na izboljšanje njihovega
socialnega položaja in zagotovitev socialne vključenosti.
Na področju zaščite pred zanemarjanjem, nasiljem in zlorabo
so v ospredju preprečevanje vseh oblik nasilja nad otroki in
zaščita žrtev, izboljšanje zakonskega varstva otrok in zagotavljanje
specialistične usposobljenosti strokovnjakov, ki prihajajo
v stik z žrtvami.
Urad za enake možnosti se ukvarja z enakimi možnostmi
za moške in ženske, s posebno pozornostjo, namenjeno ženskam,
ki so še vedno v neenakopravnem položaju.
Z namenom izboljšati status žensk in zagotoviti trajni napredek
na področju enakosti spolov je bila na podlagi 15. člena
Zakona o enakih možnostih žensk in moških (2002) v letu
2005 sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za enake
možnosti žensk in moških, 2005–2013 (2005). Peto poglavje
resolucije obravnava nasilje nad ženskami in vsebuje cilje in
ukrepe za preventivno delovanje. Celoten sistem preventivnih

Maja Jere, Gorazd Meško in Zoran Kanduč: Diskurz o socialni prevenciji kriminalitete in prestopništva v Sloveniji
ukrepov mora temeljiti na načelu ničelne tolerance do vseh
vrst nasilja, vrednotni sistem slovenske družbe pa se mora
razviti v smeri, ki bo nasilje pojmovala in prepoznavala kot
nedopustno kršitev temeljnih človekovih pravic.
Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij v letnih poročilih
poroča o dejavnostih s področja socialnega dela in postpenalne
dejavnosti. Socialna obravnava pripornikov in obsojencev
je usmerjena predvsem v razreševanje kriznih situacij, urejanje
in vzdrževanje stikov s svojci, sodelovanje s centri za socialno
delo ter izdelavo socialnih in postpenalnih načrtov. Ena
od posebnosti postpenalne obravnave v Sloveniji je svetovanje,
ki se vse teže ohranja v praksi. V okviru nekaterih centrov
za socialno delo svetovanje izvajajo strokovni delavci centrov,
drugje pa prostovoljci – študentje družboslovnih fakultet ter
prostovoljci verskih in nevladnih organizacij (Uprava za izvrševanje
kazenskih sankcij, 2011).
Proces implementacije omenjenih dokumentov v prakso
izvajajo posamezna ministrstva, ki so obvezana sprejeti
akcijske načrte, v katerih se natančno določijo odgovorni za
izvedbo, način in časovni razpored posameznih nalog, ocena
stroškov in poročila o izvajanju načrtov.
4 Sklepne misli
Oznaka »socialna prevencija« je v bistvu dokaj redko (če
sploh) uporabljena v psevdopolitičnih, medijskih, menedžerskih
in poklicnih diskurzih. Vseeno pa ni dvoma, da obstajajo
ukrepi, prakse in programi, ki jih je mogoče – resda ne brez
oklevanja, mentalnih rezervacij ali predstavne/verbalne akrobatike
– opisati s tem precej meglenim (in posledično bolj ali
manj kontroverznim) »konceptom«, in sicer bržkone predvsem
na lokalni (prostorsko omejeni) ravni in v povezavi s
specifičnimi problematikami, kot so družinsko nasilje, trpinčenje
na delovnem mestu ali v šoli, »zločini iz sovraštva« in
(zlo)raba drog (vendar pa so številne preprečevalne dejavnosti
na teh področjih v svoji temeljni orientaciji pravzaprav »kulturne«,
na primer v smislu, da ciljajo primarno na izzivanje
in spreminjanje »socialno nezaželenih« vrednot ali normativnih
pristopov, nesprejemljivih hedonističnih strategij, lahkomiselnih
stališč do zdravstvenih in drugih tveganj, globoko
zakoreninjenih agresivnih vedenjskih vzorcev, trdoživih »patriarhalnih«
spolnih vlog ali »identitet«, dozdevno preozkih
pojmovanj »nasilja« ali previsoke strpnosti do njegovih pojavnih
oblik v vsakdanjih delovnih in življenjskih kontekstih).
V zvezi s tem pa je seveda treba poudariti, da so programi
»socialne prevencije« pogosto neuresničljivi, naglo pozabljeni
ali zgolj deloma uresničeni, na primer zaradi pomanjkanja (ali
celo odsotnosti) politične »volje«, nezainteresiranosti (»nemotiviranosti«)
uradno določenih »nosilcev« oziroma ne-
zadostnih človeških ali materialnih resursov (Meško, 2003).
To vsekakor ni presenečenje. V (post)tranzicijski slovenski
»družbi«, zaznamovani z zmagoslavno restavracijo (zdaj, kot
se govori, pretežno »porabniškega«) kapitalizma, je namreč
postal – v splošnem gotovo povsem nedolžen – pridevnik
»socialen« izrazito zastarel ali, in extremis, celo ideološko prepovedan
označevalec, saj vzbuja baje neprimerne psihične
asociacije s »socializmom« (ali še huje, s »komunizmom«),
tj. z domnevno »totalitarno« družbeno formacijo, ki jo kaže
po novem razumeti, ovrednotiti in obravnavati kot neke vrste
»absolutno zlo«, »zločin vseh zločinov« oziroma kot (zlasti
ekonomsko in pravnopolitično) skrajno nevarnost, zoper katero
se je treba boriti – najraje preventivno, a po potrebi tudi
represivno – z vsemi sredstvi (vključno z a- in antisocialnimi).
V takem (tendenčno neoliberalnem in neokonservativnem)
kontekstu se je – docela pričakovano (in navsezadnje tudi precej
»logično«) – znašla v krizi tudi socialna (ali »blaginjska«)
država oziroma z njo zlepljene pravice in programi (ki se v
marsičem prekrivajo s tem, kar si kriminološki mainstream
zamišlja in previdno priporoča kot »socialno preprečevanje
kriminalitete«), in sicer najpogosteje zato, ker so institucionalizirane/birokratizirane
koncesije zahtevam delavskega
razreda v očeh (ali glavah) vladajočih – nacionalnih in transnacionalnih
– elit dojete kot nepotrebna ovira ali celo ključni
problem v čedalje ostrejših konkurenčnih spopadih (ne nazadnje
pa tudi kot resna grožnja njihovemu gospostvu, privilegijem
in vladavini, ki temelji v prvi vrsti na stanovitnih
bojaznih, ki se nanašajo na »materialno eksistenco«) (Hall,
Winlow in Ancrum, 2008: 198–200).
Po drugi strani pa teorija in praksa »prevencije« (diskurzivno
zapakirane brez moteče etikete »socialna«) pronicata v
vedno nove in nove razsežnosti vsakdanjega funkcioniranja
»atomiziranih« (vendar medijsko bolj ali manj zgledno homogeniziranih)
posameznikov in (relativno nestabilnih) družinskih
tvorb (oziroma asocialnih »celic«, ki sicer vse bolj spominjajo
na smetiščne kante ali »divja« odlagališča vsakovrstnih
družbenih »odpadkov«, tj. strukturno generiranih problemov
in protislovij). Če poenostavimo: od tipičnega postmodernega
»subjekta« se pričakuje, da preventivno deluje oziroma se
bojuje zoper hitro naraščajočo armado najrazličnejših tveganj,
na primer zoper debelost, gube, celulit in še mnoga druga
sramotna znamenja prezgodnjega staranja, zdravstvene težave,
nezadostno »čilost« (vrednoto, ki je očitno brez zgornje
meje), nezaposlenost, revščino, padec v brezimno »čredo«,
sestavljeno iz prezira vrednih poražencev in drugih kvazičloveških
»ničel« … V tem pogledu ne preseneča, da je tudi
preprečevanje vse bolj »normaliziranih« (Lea 2002: 134–160)
kriminalnih ali viktimizacijskih tveganj postalo primarno (ali
vsaj de facto) »državljanska« dolžnost zasebnikov (ki jih kajpak
skoraj ni več mogoče šteti za državljane ali »javne figure«
v strogem pomenu), kar scela »naravno« vodi v razmah tako
329

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 325-332
imenovane situacijske prevencije (oziroma privatiziranih samozaščitnih
storitev in opustitev v sferi »civilne« družbe), še
zlasti, če upoštevamo v oči bijočo krizo kazenskopravnega sistema,
in to predvsem tistih njegovih institucij, ki zaposlujejo
pravnike (v prvi vrsti »kazenskih« sodišč, katerih odločitve in
nasploh modus operandi vse prepogosto segajo daleč onstran
razumsko dojemljivega).
Toda pozor. Ali je stopnjujoče se bledenje »socialne prevencije«
(namreč idej in ukrepov, ki – dejansko ali dozdevno
– merijo družbene »vzroke« ali »korenine« kriminalnih pojavov,
denimo na relativna prikrajšanja, obrobnost in »izključenost«
neprivilegiranih skupin ali segmentov prebivalstva,
omejenost »priložnosti« za legitimno ali vsaj legalno zadovoljevanje
človeških potreb in kulturno »ustvarjenih« ali preoblikovanih
želja …) nekaj, kar kaže oceniti kot problematično
ali celo obžalovanja vredno? Zdi se, da je odgovor nikalen, in
to iz vrste razlogov. Skoraj nepojmljivo je, da bi slovenska (naposled
in ponosno) »demokratična« država (pravzaprav katera
koli postmoderna vlada, ki deluje z bolj ali manj dosledno
ubogljivostjo/uslužnostjo v razmerju do domačega in tujega
kapitala oziroma skrivnostnih »finančnih trgov«) ravno v
imenu »preprečevanja kriminalitete« vsilila politične ukrepe,
katerih cilj bi bilo korenito skrčenje škandaloznih, v bistvu že
naravnost gnusnih neenakosti v gmotnem bogastvu in dohodkih
(vključno z rentami) ter z njimi povezanih statusnih
dobrinah, čeprav je več kot očitno, da so moralno, pravno,
kulturno in konec koncev tudi ekonomsko v glavnem neupravičene
in škodljive, kar pa z drugimi besedami implicira, da so
problematične/nesprejemljive že kot take (in torej ne le zaradi
morebitnih kriminogenih reperkusij), tako da jih je mogoče
celo brez posebnega intelektualnega naprezanja označiti kot
vidik (ideološko normaliziranega) »strukturnega nasilja«, ki
sicer vključuje še kopico drugih pojavov, kot so dejanska ali
potencialna brezposelnost (in z njo zlepljeni strahovi), pretirane
delovne obremenitve, ki »srečno« zaposlenih mezdnim
sužnjem po nepotrebnem kradejo najbolj dragocene življenjske
dobrine (čas, energijo in pogosto celo zdravje), izkoriščanje,
zatiranje, poniževanje in poživaljenje (ali poživinjenje)
nosilcev »delovne sile«, onesnaževanje in uničevanje naravnega
okolja, rutinsko manipuliranje z ljudmi, ki ga izvaja oglaševalska
industrija v sodelovanju z medijsko mašinerijo, ki je
sicer še posebej zaslužna za domala nepretrgano kultivacijo
»duha stupidnosti« kot prevladujoče značilnosti postmoderne
kapitalistične kulture … Še več, kapitalistično strukturno nasilje
ne bi smelo biti zgolj interpretirano kot tako, ampak bi
moralo postati objekt organiziranega in discipliniranega političnega
boja/upora. Žal pa je ravno ta vrsta »družbeno preventivnega«
delovanja dandanes najstrožje prepovedana. To
je vsekakor pomenljiv paradoks: v postmodernem kontekstu
so namreč dovoljeni tako rekoč vsi boji (najraje tisti, ki so vezani
na kulturne, spolne, etične in druge »identitete«), razen
330
najpomembnejšega, tj. političnega razrednega boja proletariata
(kar pa ne pomeni, da je iz tovrstne – permanentne in tako
rekoč omniprezentne – vojne izstopil tudi kapital, ki se nedvomno
neprimerno bolje zaveda njene pomembnosti, zato
ne preseneča, da v zadnjih desetletjih prepričljivo zmaguje, in
sicer tudi po zaslugi ustrežljive in dobro plačane kolaboracije
agentov, ki delujejo v državnih aparatih, medijih ter izobraževalnih
in raziskovalnih institucijah).
Predstava o »socialni prevenciji kriminalitete« ima poleg
tega še druge pomanjkljivosti. Za skromen začetek velja
opozoriti, da so dejanski ali vsaj znanstveno predpostavljeni
»družbeni vzroki« kriminalitete pogosto opredeljeni (»konceptualizirani«)
precej abstraktno oziroma ohlapno, šepavo in
megleno. A tu se težave šele začnejo. Si je, recimo, sploh mogoče
zamisliti družbo, katere člani bi bili brez »relativnih prikrajšanj«,
in sicer ne nujno v povezavi z denarjem in drugimi
materialnimi resursi, ampak tudi glede na telesno pojavnost,
mladost, seksualno privlačnost, lepoto, zdravstveno stanje,
inteligenco, kreativnost, talentiranost, nadarjenost/genialnost
in druge človeške potenciale ali značilnosti (ki določajo posameznikovo
socialno pozicijo – oziroma status v hierarhično
urejenih socialnih mrežah –, priljubljenost, prestiž, vplivnost,
spoštovanje, občudovanje ter druge erotične in »timotične«
dobrine) (Sloterdijk 2009: 62–64)? Ali si je mogoče zamisliti
družbo, iz katere bi izpuhteli vsi »socialni konflikti«? Kar
zadeva pomanjkanje (oziroma krivično distribucijo) ekonomskih
priložnosti in življenjskih »šans«, pa si je treba najprej
zastaviti vprašanje, na kaj se te pravzaprav nanašajo. Na
mezdno peharjenje? Na idiotska, poneumljajoča, dolgočasna,
nesmiselna, družbeno nekoristna ali celo škodljiva »dela« oziroma
(pogosto borno plačane) »zaposlitve«? Na čim hitrejšo
in čim lažjo gmotno obogatitev? Na izboljšanje posameznikovega
položaja v nepretrgani tekmi za »socialno distinkcijo« ali
članstvo v eliti premožnih, slavnih, znanih, uspešnih in pretirano
plačanih »nadljudi«?
Slednjič velja poudariti, da je kriminaliteta, ki naj bi bila
predmet »družbeno preprečevalnih« dejavnosti, običajno
sestavljena predvsem (ali celo izključno) iz »konvencionalnih«
kaznivih dejanj, katerih protagonisti čemijo praviloma
v (naj)nižjih plasteh socialne piramide. Vendar pa že nagel in
površen pogled na slovensko (post)tranzicijsko družbo (ter
navsezadnje tudi na druge tovrstne in postmoderne kapitalistične
socialne formacije) pokaže, da je »nekonvencionalni«
kriminal (»korupcija« oziroma raznovrstna »ekonomska« in
»politična« kriminaliteta) neprimerno nevarnejši in škodljivejši
kakor podobne – namreč agresivne, izkoriščevalske,
goljufive, plenilske ali ponižujoče – dejavnosti storilcev, ki
se sicer najpogosteje znajdejo pod udarom kazenskopravnih
sankcij (Meško, Sotlar in Winterdyk, 2011). Še več, jasno je
tudi to, da akterji »nekonvencionalnega« kriminala v sploš-

Maja Jere, Gorazd Meško in Zoran Kanduč: Diskurz o socialni prevenciji kriminalitete in prestopništva v Sloveniji
nem niso relativno prikrajšani, siromašni, neizobraženi, nezaposleni,
poklicno neuspešni, neugledni, socialno izključeni
ali marginalni, mentalno ali intelektualno hendikepirani ter
boleče omejeni na ravni ekonomskih priložnosti in »življenjskih
šans« (Ruggiero, 2001: 179). Kakšna naj bi bila videti »socialna
prevencija« v tovrstnih primerih? Ha, očitno je ta (vsaj
v običajnem pomenu tega izraza) povsem odveč, saj bi povsem
zadoščala že dobra stara »represija«, še posebej, če upoštevamo,
da imajo »beli ovratniki« (na primer politiki, visoki
državni uradniki, poslanci, župani, bankirji, špekulanti, menedžerji,
direktorji, poslovneži in drugi uspešneži) praviloma
v lasti (pre)obilje najrazličnejših resursov, na katere je mogoče
opreti oziroma usmeriti kaznovanje. Toda kot je že obče
znano, imajo »ugledni«, mogočni in vplivni kriminalci za nameček
še zavidljivo imuniteto v razmerju do kazenskopravnega
sistema (oziroma nasploh do formalnih in neformalnih
mehanizmov družbenega nadzorstva), kar sproža v javnosti
vrsto reaktivnih (vendar v glavnem povsem neproduktivnih)
čustvenih usedlin, na primer ogorčenje, jezo, zavist, resentiment,
agresijo in sovraštvo, ne nazadnje pa tudi cinizem in
apatičnost. Vseeno pa v zvezi s tem ne smemo pozabiti, da
je škoda, ki so jo povzročili povsem zakoniti tranzicijski procesi
(na primer denacionalizacija in privatizacija kot ključni
sestavini »kraje stoletja«), celo dosti večja od tiste, ki jo imajo
»na vesti« beloovratniški in običajni kriminalci. Zares ključno
vprašanje bi morali potemtakem formulirati takole: s kakšno
»prevencijo« bi se morali lotiti opustošenja, za katero je »odgovorno«
kriminalno pravo oziroma kontrarevolucionarno
ustoličenje kapitalističnega družbenega sistema?
Ideje socialne prevencije, izluščene iz zgornjih dokumentov,
imajo zelo majhen vpliv na gibanje stopnje kriminalitete
v državi. Socialna prevencija kriminalitete je bila v drugi polovici
prejšnjega stoletja pomemben del programov socialnega
skrbstva, v devetdesetih letih, ko so se nove ekonomske in politične
elite namenile (ali pa so bile enostavno primorane) slediti
trendom neoliberalnega in/ali neokonservativnega gibanja
in tržnega gospodarstva, pa je izgubila svoj osrednji položaj.
Hope in Karstedt (2003) ugotavljata, da se danes kriminalna
prevencija obravnava izključno v okviru kazenskopravnega
sistema, sodobni kriminalnopreventivni pristopi pa so zaradi
odsotnosti skupnostne, strukturalne in socialne dimenzije pomanjkljivi
ter kot taki obsojeni na neuspeh v praksi. Sodobno
kriminalno prevencijo zaznamujejo predvsem situacijska
prevencija, zastraševanje in zaznavanje policije kot glavnega
formalnega nosilca kriminalne prevencije in nadzora, celo na
področjih zunaj njene pristojnosti. Kot kaže, so danes družbene
elite bolj privržene onemogočanju problematičnih posameznikov
(večinoma pripadnikov najnižjih družbenih slojev)
kakor pa odpravljanju vzrokov najpogostejših kaznivih dejanj
in investiranju v socialno preventivne programe.
V Sloveniji se od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja
soočamo z naraščajočo stopnjo kriminalitete in števila
zaprtih oseb (Flander in Meško, 2011). Vseeno pa kljub bolj
kaznovalni naravnanosti, prenatrpanosti zaporov in manj socialnih
preventivnih ukrepov kazalniki kriminalitete kažejo,
da se stopnja kriminalitete in število zaprtih oseb približujeta
stopnji skandinavskih držav, ki imajo najbolje izdelano socialno
prevencijo v Evropi.
Literatura
1. Beck, U. (1992). Risk society: towards a new modernity. London;
Newbury Park; New Delhi: Sage.
2. Colvin, M. (1991). Crime and Social Reproduction: A Response
to the Call for “Outrageous” Proposals. Crime and Delinquency,
37/4, str. 436–465.
3. Flander, B.; Meško, G. (2011). ‘Punitiveness’ and Penal Trends
in Slovenia: on The ‘Shady Side of the Alps?’. V: Kury, H.;
Shea E.: Punitivity - International Developments. Bochum:
Universitätsverlag Brockmeyer, str. 227–249.
4. Hall, S.; Winlow, S.; Ancrum, C. (2008). Criminal Identities and
Consumer Culture: Crime Exclusion and The New Culture of
Narcissism. Uffculme: Willan Publishing.
5. Hope, T.; Karstedt, S. (2003). Towards a new social crime prevention.
V: Kury, H.; Obergfell-Fuchs, J.: Crime Prevention: New
Approaches. Mainz: Weisse Ring Verlag-GmbH, str. 461–489.
6. Lea, J. (2002). Crime and Modernity: Continuities in Left realist
Criminology. London: Sage.
7. Meško, G. (2000). Pogledi na preprečevanje kriminalitete v poznomodernih
družbah. V: Pagon, M.: Prvi slovenski Dnevi varstvoslovja.
Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola, str. 295–306.
8. Meško, G. (2002). Osnove preprečevanja kriminalitete. Ljubljana:
Visoka policijsko-varnostna šola.
9. Meško, G. (2003). Socialna kriminalna prevencija – vizija ali utopija.
Socialno delo, 42/6, str. 347–353.
10. Meško, G. (2004a). Partnersko zagotavljanje varnosti v lokalni
skupnosti – želje, ideali in ovire. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
55/3, str. 258–265.
11. Meško, G. (2004b). Partnerschaftliche Sicherheitsgewährleistung:
Wünsche, Ideale, Hindernisse. Kriminalistik, 58/12, str. 768–773.
12. Meško, G. (2009). Transfer of Crime Control Ideas – Introductory
Reflections. V: Meško, G.; Kury, H.: Crime Policy, Crime Control
and Crime Prevention – Slovenian Perspectives. Ljubljana:
Tipografija, str. 19–41.
13. Meško, G.; Lobnikar, B. (2005). The Contribution of Local
Safety Councils to Local Responsibility in Crime Prevention and
Provision of Safety. Policing, 28/2, str. 353–373.
14. Meško, G.; Nalla, M.; Sotlar, A. (2006). Cooperation of Police
and Private Security officers in Crime Prevention in Slovenia. V:
Marks E.; Meyer A.; Linssen, R.: Quality in Crime Prevention.
Norderstedt: Books on Demand, str. 133–143.
15. Meško, G.; Fallshore, M.; Muratbegović, E.; Fields, C. B. (2008).
Fear of crime in two post-socialist capital cities - Ljubljana,
Slovenia and Sarajevo, Bosnia and Herzegovina. Journal of criminal
justice, 36/6, str. 546–553.
16. Meško, G.; Frangež, D.; Dvoršek, A. (2008). Report Slovenia
– Current Endeavours in Crime Prevention Training in Slovenia.
V: Coester, M.; Marks, E.; Meyer, A.: Qualification in Crime
331

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 325-332
Prevention: status Reports from Various European Countries.
Mönchengladbach: Forum Verlag Godesberg GmbH, str. 17–39.
17. Meško, G.; Sotlar, A.; Winterdyk, J. (2011). Policing in Central and
Eastern Europe – Social Control of Unconventional Deviance.
Ljubljana: Tipografija.
18. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (2008). Nacionalno
poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja
za obdobje 2008–2010.
19. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (2006). Program
za otroke in mladino 2006–2016.
20. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (2010). Akcijski
načrt za preprečevanje nasilja v družini 2010–2011.
21. Ministrstvo za notranje zadeve (2010). Poročilo o raziskavi stanja
na področju v skupnost usmerjenega policijskega dela – stališča
občinskih varnostnih sosvetov.
22. Policija (2010). Pridobljeno 16. avgusta 2011 na http://www.policija.si/index.php/dravljani-in-policija/partnersko-sodelovanje.
23. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja
kriminalitete za obdobje 2007–2011 (2007). Uradni list RS, št.
40/2007.
24. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v
družini 2009–2014 (2009). Uradni list RS, št. 16/2008.
25. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje
2006–2010 (2006). Uradni list RS, št. 39/2006.
332
26. Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in
moških, 2005–2013 (2005). Uradni list RS, št. 100/2005.
27. Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki
Sloveniji (1993). Uradni list RS, št. 40/1993.
28. Ruggiero, V. (2001). Crime and Markets: Essays in Anti-
Criminology. Oxford: Oxford University Press.
29. Sloterdijk, P. (2009). Srd in čas. Ljubljana: Študentska založba.
30. Šelih, A. (2004). Preprečevanje kriminalitete – razvoj in dileme.
V: Meško, G.: Preprečevanje kriminalitete – teorija, praksa in
dileme. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, str.
19–30.
31. Šelih, A.; Meško, G. (2011). Slovenian criminology – an overview.
V: Meško, G.; Sotlar, A.; Winterdyk, J.: Policing in Central and
Eastern Europe - social control of unconventional deviance:
conference proceedings. Ljubljana: Faculty of Criminal Justice
and Security, str. 13–33.
32. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij (2011). Letno poročilo
2010.
33. Ustava Republike Slovenije (1991). Uradni list RS, št. 33/1991.
34. Zakon o enakih možnostih žensk in moških (2002). Uradni list
RS, št. 59/2002.
35. Zakon o Policiji (1998). Uradni list RS, št. 49/1998.
Discourse about the social prevention of crime and delinquency in
Slovenia
Maja Jere, Junior Researcher, Faculty of Criminal Justice and Security, University of Maribor,
Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, e-mail: maja.jere@fvv.uni-mb.si
Gorazd Meško, Ph.D., Full Professor of Criminology, Faculty of Criminal Justice and Security,
University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, e-mail: gorazd.mesko@fvv.uni-mb.si
Zoran Kanduč, LL. D. Associate Professor, Institute of Criminology at the Faculty of Law,
University of Ljubljana, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, Slovenia, e-mail: zoran.kanduc@pf.uni-lj.si
The contribution is an attempt at a critical analysis of the concept of social prevention of crime, a presentation of the historical
background of the development of crime prevention from a criminological perspective and a sketch of existing social prevention
practices in Slovenia. Strategies of social crime prevention aim at modification of the social environment in terms of reducing the crime
rate, which can be achieved by solving numerous social problems, such as social inequality, low education level, poor employment
opportunities, discrimination, poverty and social exclusion. Existing governmental documents that focus on the aforementioned areas
serve as the basis for analysis of the current situation in the field of social prevention of crime in connection with the formulation
of crime policy. The authors established that there has been a relatively small impact of social prevention ideas on crime prevention
practice in Slovenia and, recently, even an increasing absence of social prevention in social practice.
Key words: social prevention of crime, prevention of crime, criminal policy
UDC: 343.85 (497.4)

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 333-343
Pravica do zasebnosti pri izvajanju policijskih
pooblastil - analiza percepcije policijskih šefov 1
Branko Lobnikar 2 in Alenka Lobnikar 3
V prispevku avtorja analizirata pomen pravice do zasebnosti z vidika izvajanja policijskih pooblastil. V uvodnem
delu je opisano zgodovinsko ozadje razvoja področja človekovih pravic in z njimi povezana pravica do zasebnosti.
Sledi natančna predstavitev pravne ureditve tega področja, vključno s sodno prakso sodišč. Za potrebe mednarodne
primerjave so v tekstu prikazani primeri ameriškega Vrhovnega sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice
in primeri slovenske sodne prakse. Pravica do zasebnosti je analizirana skozi prizmo policijskih pooblastil, ki
najintenzivneje in najpogosteje posegajo v ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti. V empiričnem delu prispevka
avtorji predstavljajo in interpretirajo rezultate raziskave, ki so jo izvedli na vzorcu komandirjev policijskih postaj (n =
53) in na vzorcu študentov varstvoslovja (n = 65). Rezultati raziskave kažejo, da policijski šefi v visoki meri razumejo
pravico do zasebnosti kot z ustavo varovano pravico posameznika, saj so bili v večini analiziranih primerov zelo
kritični do posegov policije (in policistov) v zasebnost posameznika, pri čemer dajejo prednost teritorialni zasebnosti,
kot najbolj ranljiva pa se je izkazala pravica posameznika do komunikacijske zasebnosti.
Ključne besede: človekove pravice, zasebnost, teritorialna zasebnost, komunikacijska zasebnost, informacijska
zasebnost, policijska pooblastila, policija, varstvoslovje
UDK: 342.72/.73 + 351.74/.76
1 Uvod: zasebnost, krhka posameznikova pravica
v sodobni družbi
Pravico do zasebnosti sestavljajo svoboda, možnost samoodločanja
in avtonomija. S temi prvinami zasebnost posameznikom
omogoča osebno, politično in družbeno emancipacijo.
Skozi zgodovino se je zasebna sfera premaknila iz življenjske
nujnosti na področje svobode ter s tem postala vrednota.
Zasebnost je pomembna predvsem z vidika svobode posameznika,
saj temu omogoča svobodno odločanje pri vzpostavitvi
meje med njim kot posameznikom in drugimi. Kovačič (2006)
ugotavlja, da je posameznik varen in skrit pred svetom na dva
načina: pred vplivi sveta in tako da postane viden v svetu. Pri
zasebnosti gre torej v bistvu za filtriranje pretoka informacij z
obeh strani. Dojemanje posameznika kot podrejenega kakršnemu
koli nadindividualnemu sistemu je v veliki meri predmoderno
razmišljanje, ki zanika rezultate individualizacije v
času po protestantizmu oziroma razsvetljenstvu. Slednje je še
1 Avtorja se zahvaljujeva mag. Goranu Klemenčiču za nasvete pri
pisanju prispevka.
2 Dr. Branko Lobnikar je izredni profesor za področje upravljanja
varnostnih organizacij na Fakulteti za varnostne vede Univerze v
Mariboru.
3 Alenka Lobnikar, diplomirana varstvoslovka, specialistka policijskega
menedžmenta.
posebej pogosto pri osebah, ki se odločajo za tradicionalistične,
z močjo povezane poklice, kot je na primer poklic policista.
Preiskave, ki jih opravijo delavci policije, lahko preidejo
tudi v nezakonit ali nesorazmeren poseg v različne vrste človekovih
pravic. Slednje se pogosto dogaja ravno na področjih,
ki so vezana na zasebnost posameznika. Čeprav so policijska
pooblastila in druge pristojnosti varnostnih organov zapisani
v različnih zakonskih in podzakonskih aktih, še ne pomeni, da
je normativna ureditev tega področja zadostna za zagotavljanje
spoštovanja zasebnosti posameznika. Ključna zahteva je,
kot ugotavlja Klemenčič (2002), v zavedanju policije, da človekove
pravice niso nekaj, kar ovira njeno delo, in da niso nekaj,
kar je bilo policiji vsiljeno od zunaj, ampak da so integralni,
če ne celo najpomembnejši del njenih nalog in odgovornosti.
Zavedanje pa ni nekaj, ker bi bilo mogoče ukazati ali predpisati
z zakonom, temveč ga je mogoče ustvariti le v procesu
upravljanja (varnostne) kulture znotraj policijske organizacije
pa tudi širše v družbi.
Opredeljevanje zasebnosti je vprašanje, pri katerem se
vedno znova krešejo menja. Gre predvsem za to, kje potegniti
mejo med zasebnim in javnim. Vzrok za »šibko« definicijo
pravice do zasebnosti lahko iščemo tudi v koliziji drugih
pravic z zasebnostjo, saj gre v bistvu za vprašanje hkratnega
uveljavljanja posameznih pravic. Tako tudi informacijski komisar
Velike Britanije Richard Thomas (Caharijas, 2006) poudarja,
da »pravica biti anonimen ni tako absolutna, kot se
333

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 333-343
morda zdi na pravi pogled. Če ste terorist, nočem, da ste anonimni.
Če ste prevarant ali kradete identitete drugih ljudi, je
vaša anonimnost s stališča družbe nezaželena.« Razumevanje
pravice do zasebnosti lahko pojasnimo tudi z različnim dojemanjem
njene vsebine; dojemanje se razlikuje tako med
posamezniki kot tudi glede na družbeni kontekst. Nujno je
poudariti, da so pravice enega omejene s pravicami drugih,
in kadar pride do nasprotja med nosilci pravic, govorimo o
njihovi koliziji. Če vzamemo primer, ko delodajalci poseganje
v komunikacijsko zasebnost zaposlenih 4 upravičujejo s tem,
da zaposleni uporabljajo opremo, ki je last podjetja, in tako
v ospredje postavljajo pravico razpolaganja z lastnino pred
pravico posameznika do zasebnosti, lahko vidimo, da je tolmačenje
pravice do zasebnosti odvisno od konteksta oziroma
akterjev v neki situaciji. Za razrešitev omenjene kolizije pride
v poštev samo tehtanje pravic, ki so v igri (Šinkovec, 1997),
torej uporaba načela sorazmernosti in tehtanja. V Sloveniji
je načelo sorazmernosti med nekim ravnanjem in ukrepom
državnih organov v teoriji in praksi opredeljeno kot ustavno
načelo. Prepoved preseganja je vključena v pojmovanje pravne
države ter pomeni merjenje in omejevanje državne moči nasproti
pravici posameznika. V praksi to pomeni za vsak ukrep
nujnost tehtanja osebnih in dejanskih okoliščin posameznega
primera, razrešitev vprašanja, ali ukrep ni v nesorazmerju s
pomenom posameznikovega dejanja in intenzivnostjo suma,
da je bilo kaznivo dejanje storjeno, in ali se namen zakona
ne more doseči z blažjim ukrepom (Šinkovec, 1997: 92). Pri
presoji se upoštevata tako zakon kot konkreten primer. Zato
so nekateri prepričani (na primer Wagner DeCew, 1997; cit.
v Kovačič, 2006: 39), da zasebnosti pravzaprav sploh ni, ampak
gre za pojem, za katerim se skrivajo različne bolj ali manj
nepovezane pravice. Opredeljevanje pravice do zasebnosti
oziroma njenega obsega je torej lahko precej arbitrarno. V bistvu
ne gre za določitev absolutne meje, kaj in kdaj omenjena
pravica obstaja, ampak za iskanje ravnotežja med interesi posameznika
nasproti družbi.
Zasebnost posameznika je kompleksen pojav, ki se je z
razvojem človeštva čedalje bolj razširjal na nova področja.
Zasebnost je mogoče razumeti kot področje »umikanja« posameznika,
da ohranja svojo individualno enkratnost. Bistveni
kriteriji, ki pomembno vplivajo tudi na policijsko delo na tem
4 Poseganje v (komunikacijsko) zasebnost zaposlenih je lahko tudi
ena od oblik trpinčenja (mobinga) na delovnem mestu. Dolinarjeva
in sodelavci v raziskavi o trpinčenju na delovnem mestu v
Sloveniji ugotavljajo, da okoli sedem odstotkov respondentov raziskave
poroča o vdiranju v njihov računalnik, takšno vedenje pa
se povezuje tudi z drugimi kršitvami posameznikove zasebnosti,
kot so na primer širjenje govoric, kritiziranje in norčevanje iz posameznikovega
zasebnega življenja ter podobno (več o tem v Dolinar,
Jere, Meško, Podbregar, Eman, 2010: 278–279).
334
področju, so: (a) pravica do osebne avtonomije, (b) pravica
posameznika, »da se ga pusti pri miru«, (c) pravica do zasebnega
življenja, (č) pravica do nadzora informacij o samem
sebi, (d) pravica do omejitve dostopa do osebnih podatkov,
(e) pravica do izključnega nadzora dostopa do zasebne sfere,
(f) pravica do najmanjšega mogočega posega v zasebnost, (g)
pravica do pričakovanja zaupnosti, (h) pravica do intimnosti
in (i) pravica do tajnosti (Klemenčič, Kečanović, Žaberl,
2002). Kot poudarja Klemenčič (2005), ne smemo pozabiti,
da pravica do zasebnosti ni vezana samo na lastnino ali prostore,
ampak ščiti posameznika, ki v določenem prostoru in
času pričakuje svojo zasebnost. Zasebnost je treba utemeljeno
pričakovati, kar se določa z (družbeno determiniranimi) kriteriji.
Z ogromnim razmahom informacijske tehnologije v 20.
stoletju pa je vprašljiva tudi zasebnost komuniciranja po svetovnem
spletu. Na človekovo zasebnost lahko gledamo tudi
kot na območje njegovega bivanja, vključno s celoto njegovih
ravnanj, občutij in razmerij. Ustvarja in vzdržuje si ga sam
ali s svojimi najbližjimi, pri tem pa je pomembno, da v njem
biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogar koli
nezaželenega (Zupančič, 1996). Podobno meni tudi Kovačič,
ko povzema Šelihovo, ki pravi, da »zasebnost posamezniku
omogoča, da najde samega sebe, s čimer postaja avtonomen,
kar pa mu omogoča, da konstruktivno sodeluje z drugimi in
se vključuje v družbo« (Kovačič, 2006: 42). Torej je zasebnost
pomembna tudi z vidika celotne družbe. Opredelili bi jo lahko
kot nekakšno družbeno pravico, saj se splošni interes kaže
prav prek posameznikovega. Warrena in Brandeis sta že ob
koncu 19. stoletja opozorila na razvojno komponento pravice
do zasebnosti (Kovačič, 2006: 48–49). Avtorja sta zagovarjala
tezo, da pravica do zasebnosti nastane kot posledica družbenega
razvoja neke skupnosti, pri čemer veliko včasih zasebnih
stvari postane stvar javnega oziroma družbenega. Zato se z
razvojem družbenega pojavi tudi potreba po sodnem varstvu
posameznikove zasebnosti. Tako se hkrati z razvojem družbe
jasno (pravno) opredeljuje tudi zasebnost; avtorja pravita, da
pravica do zasebnosti izvira iz naravnega prava. 5
5 Prof. Slobodan Perović pravi, da je »naravno pravo univerzalno in
občeloveško, ne ozira se na nacionalnost in raso, ker so vsi ljudje
pred naravo enaki. Naravno pravo je nadpozitivno, primarno in
izvirno. V primerjavi s pozitivnim pravom je naravno pravo popolno,
idealno, idejno in je, filozofsko gledano, absolutno. Načela
naravnega prava so deloma inkorporirana v nepopolno pozitivno
pravo. V razmerju do načel naravnega prava je pozitivno pravo
lahko z njimi bolj ali manj soglasno, lahko je z njimi v še znosnem
razkoraku ali pa je z njimi v popolnem nasprotju (npr. v primeru
različnih diskriminacij glede na rojstvo). Danes se naravno pravo
vse bolj ujema s človekovimi pravicami, ki so univerzalne vrednote.
Uresničevanje temeljnih pravic temelji na komutativni in
distributivni pravičnosti, ki sta že od antike temeljni vodili kulture
prava.« (www.sazu.si/files/file-31.pdf.)

Branko Lobnikar, Alenka Lobnikar: Pravica do zasebnosti pri izvajanju policijskih pooblastil - analiza . . .
V Evropi je zasebnost tudi ustavna kategorija. 6 K velikemu
obratu v presojah Evropskega sodišča so prispevali zlasti dogodki
po smrti angleške princese Diane, ki je umrla tudi zaradi
agresivnega zasledovanja snemalcev komercialnih medijev. 7
Po tem dogodku je Svet Evrope sprejel znamenito Resolucijo
o pravici do zasebnosti (Resolucija Parlamentarne skupščine
Sveta Evrope št. 1165 o pravici do zasebnosti z dne 26. junija
1998). Z razsodbo v primeru Von Hannover proti Nemčiji (odločba
z dne 24. junija 2004) pa je ESČP poleg prepovedi, da
se država ne sme vmešavati v zasebno življenje posameznika,
izpostavilo tudi dolžnost države, da posameznika in njegovo
zasebnost aktivno zaščiti. Evropsko sodišče je v svojih odločbah
večkrat poudarilo, da nobena od pravic nima vnaprej večje
teže ali prednosti pred drugo (Brenk, 2006).
Ko se sooči več človekovih pravic, morajo sodišča skrbno
pretehtati vse okoliščine posameznega primera, da bi na tej
podlagi odločila, katera pravica naj ima v posameznem primeru
večjo težo. Tudi slovensko Ustavno sodišče je povzelo
sklicevanje ESČP na široko pojmovanje zasebnosti v svoji odločbi
št. U-I-25/95 (Uradni list RS, št. 5/98, Odl. US VI, 158
z dne 27. novembra 1997), s katero je podalo tudi najboljšo
opredelitev človekovih pravic v našem ustavnopravnem redu:
»Človekove pravice so kot izhodiščni in osrednji del ustavne ureditve,
ki opravičujejo opredelitev Slovenije kot demokratične in
pravne države, tako ključnega pomena, da Ustava poleg tega,
da jih izčrpno navaja, zagotavlja tudi njihovo neposredno uresničevanje.
Določbe o pravicah niso samo zavezujoči napotki
za zakonodajalca, temveč neposredno uporabljiva jamstva za
vsakega posameznika. Ustavne določbe, s katerimi se varujejo
pravice posameznika, so izrazito restriktivne narave. Temeljna
vrednota Ustave, iz katere moramo izhajati, je namreč varstvo
pred posegi v njegovo integriteto.«
6 Najpomembnejši dokument s področja človekovih pravic in temeljnih
svoboščin na območju Evrope je Evropska konvencija o
varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in njen 8. člen,
ki pravi, da ima »vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega
in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Javna oblast
se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno
z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne
varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se
prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da
se zavarujejo pravice in svoboščine drugih.« Ta dokument je pomemben
tudi zato, ker je »osnova«, na podlagi katere odloča in
deluje Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).
7 Aleš Bučar Ručman (2011) je izdelal analizo medijskega poročanja
o kriminaliteti v Sloveniji, kjer lahko spoznamo, da medijsko poseganje
v zasebnost posameznika ni zgolj navada zahodnega sveta
(najnovejši primer je na primer afera novinarskega prisluškovanja
v Veliki Britaniji), temveč stvar vsakdanjika tudi v Sloveniji.
Če si še nekoliko ogledamo prakso Ustavnega sodišča
Slovenije, lahko vidimo, kako ostro stališče je sprejelo glede
varovanja pravice do zasebnosti in drugih osebnostnih
pravic; v 20., 21. in 22. točki obrazložitve (Odl. US št. U-I-
272/98-26, Uradni list RS, št. 48/2003 z dne 23. maja 2003), s
katero je razveljavilo določbe prvega, drugega in tretjega odstavka
49. člena Zakona o policiji in določbe 96. do 107. člena
Pravilnika o policijskih pooblastilih, se je tako opredelilo
oziroma povzelo svoja stališča: »Pravica do (nedotakljivosti)
zasebnosti vzpostavlja posamezniku krog intimnega lastnega
delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere
posege vanj bo dopustil (odločba št. Up-50/99 z dne 14. 12.
2000, Uradni list RS, št. 1/01 in Odl. US IX, 310). Zasebnost je
bolj ali manj sklenjena celota človekovih ravnanj in ukvarjanj,
občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si
jo oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi živi
v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred
vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega (odločba št. Up-
32/94 z dne 13. 4. 1995, Odl. US IV, 38). Izhajajoč iz teh stališč
je predmet z ustavo varovane zasebnosti opredeljen funkcionalno
in prostorsko. Zasebna je lahko zadeva glede na svojo
vsebino ali glede na prostor, kjer se odvija. Pred razkritjem so
varovane posameznikove osebne zadeve, ki jih ta želi ohraniti
skrite in ki po naravi stvari ali glede na moralna in drugače
ustaljena pravila ravnanja v družbi veljajo za take (npr. spolno
življenje, zdravstveno stanje, zaupni pogovori med bližnjimi,
dnevniški zapisi). Prostorski vidik zasebnosti je ustavno sodišče
opredelilo že v odločbi št. U-I-25/95. Posameznik je pred
razkritjem svojega ravnanja varovan tam, kjer utemeljeno
pričakuje, da bo sam. Njegovo domovanje je prvi, ne pa edini
tak kraj. Varovan je na vsakem kraju, kjer lahko utemeljeno
in s tem razvidno za druge pričakuje, da ne bo izpostavljen
očem javnosti. […] Med osebnostne pravice posameznika sodi
tudi pravica do samostojnega odločanja v lastnih zadevah. Ta
predpostavlja, da je posameznik svoboden v odločanju o tem,
kako naj ravna, in tudi v ravnanju v skladu s svojo odločitvijo.
Svoboda odločanja osebe, ki ne more dovolj zanesljivo imeti
pregleda nad tem, katere informacije, ki jo zadevajo, so znane
v okolju, kjer živi, in ki ne more vsaj do določene mere oceniti
vedenja, kaj sogovornik ve o njej, je bistveno omejena. Pravni
red, v katerem posameznik ne more več vedeti, kdo, kaj in kdaj
o njem ve, ni združljiv s pravico do samostojnega odločanja v
lastnih zadevah. […] Že iz okoliščine, da se lahko osebo opazuje
tudi na zasebnih ali drugače zaprtih krajih, se pravi na
krajih, kjer upravičeno pričakuje zasebnost, izhaja, da lahko
ukrep [ki to omogoča – op. a.] posega v ustavno zagotovljeno
nedotakljivost zasebnosti.«
V nadaljevanju bomo podrobneje opisali posamezne
sklope pravice do zasebnosti. Razčlemba splošne pravice do
zasebnosti je pomembna predvsem z vidika specifičnih pogojev,
ki so se razvili za (kazenskopravne) posege v te pravice.
335

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 333-343
a) Splošna pravica do zasebnosti
Človekovo zasebnost pojmujemo kot nemoteno in svobodno
uveljavljanje osebnega in družinskega življenja brez
vmešavanja ali nadziranja s strani države ali drugih posameznikov.
Njeno najsplošnejšo opredelitev najdemo zapisano
v 35. člen Ustave, ki pravi: Zagotovljena je nedotakljivost
človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter
osebnostnih pravic. Gre za pravice človeka, ki obsegajo posameznikovo
najožjo zasebno sfero (duševnost, ime in čast,
podoba). Glede na to, da ni mogoče najti enotne definicije zasebnosti,
je pod to splošno pravico mogoče všteti tako pravico
do osebne avtonomije, do zasebnega življenja, do nadzora informacij
o samem sebi kot pravico do pričakovanja zaupnosti
ali intimnosti, anonimnosti in tajnosti (Kavčič in Grad, 2000).
Če poenostavimo, lahko rečemo, da je pri splošni opredelitvi
zasebnosti pomemben predvsem poudarek, da pravo varuje
ljudi oziroma odnose med njimi. Klemenčič (2005) poudarja,
da za državo oziroma policijo, ki z uporabo pooblastil omejuje
človekove pravice in svoboščine ter posega vanje, demokratična
logika (dovoljeno je vse, kar ni izrecno prepovedano) ne
velja, ampak je policiji dovoljeno zgolj to, kar ji je izrecno dovoljeno
v zakonu (»numerus clausus« policijskih pooblastil).
Tako ugotovimo, da varovanje zasebnosti pomeni obsežno,
negativno pravico varstva posameznika zoper posege države
ali tretjih v njegovo intimno sfero, osebnost in dostojanstvo.
b) Teritorialni koncept zasebnosti
Hiša, stanovanje, soba in podobno, ne glede na to, ali gre
za lastninsko ali najemno razmerje, je prostor, v katerem poteka
zasebnost, in kot taka mora biti tudi varovana. Prostorsko
zasebnost varuje 36. člen Ustave RS (nedotakljivost stanovanja),
ki določa varovanje zasebnosti kot teritorialnega koncepta.
Že leta 1967 je Vrhovno sodišče ZDA v primeru Katz
vs. ZDA (Vrhovno sodišče ZDA, 389 U.S. 347) odločilo, da je
osebno varstvo zasebnosti bistveno pomembnejše od teritorialne
varnosti. S tem je ustvarilo test »razumno pričakovane
zasebnosti (angl. reasonable expection of privacy), ki pravi,
da je pri vprašanjih zasebnosti treba imeti ves čas v mislih dejstvo,
da pravo ne ščiti zgolj prostorov, lastnine ali lastnikov,
temveč posameznika, ki v določenem prostoru ali določenem
ravnanju upravičeno pričakuje zasebnost. Leta 1997 je enako
odločitev sprejelo tudi ESČP v primeru Halford vs. Združeno
kraljestvo (25. junij 1997, Reports 1997-III), v katerem je šlo
za vprašanje o »razumni pričakovani zasebnosti« policistke, ki
je telefonirala iz službenega telefona: »Nikakršnega dokaza ni,
da je bilo ge. Halford kot uporabnici notranjega komunikacijskega
sistema na policijski postaji v Merseysidu dano kakršnokoli
opozorilo, da bodo klici na tem sistemu podvrženi nadzoru.
Sodišče meni, da je glede teh klicev razumno pričakovala zasebnost,
njeno pričakovanje pa je podkrepila še vrsta drugih de-
336
javnikov. Kot pomočnica poveljnika je sama uporabljala svojo
pisarno, kjer sta bila dva telefona, pri čemer je bil eden od njiju
namenjen posebej za njeno zasebno uporabo[…].«
Glede na to, da je poleg uporabe strelnega orožja, odvzema
prostosti in prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU) preiskava
stanovanja in drugih prostorov tisto policijsko pooblastilo, s
katerim se najgloblje in najintenzivneje posega v osebno integriteto
človeka, je to področje ukrepov eno izmed normativno
najbolj dodelanih in razčlenjenih (Griljc, 2006).
c) Komunikacijska zasebnost
V času razcveta informacijske tehnologije je iz dneva v
dan pomembnejši 37. člen Ustave, ki določa, da je zagotovljena
tajnost pisem in drugih občil. Z omenjenim členom se pojem
komunikacijske zasebnosti, kot poudarja Klemenčič (2002; v
Šturm in drugi, 2002), »ne ustavi zgolj pri zagotavljanju zaupnosti
vsebine sporočanja podatkov, povezanih z njo, ampak
hkrati prepoveduje tudi nesorazmerne prepovedi komuniciranja
z zunanjim svetom«. Z že omenjenim razmahom informacijske
tehnologije v 20. stoletju pa je vprašljiva predvsem
zasebnost komuniciranja po svetovnem spletu. Že res, da so
(nekatere) stvari z internetom postale enostavnejše in hitrejše,
a ne smemo pozabiti, da je s sodobno tehnologijo (še bolj)
opremljena država, ki nas s tem (lahko) še lažje nadzoruje 8 in
tako »oži življenjski prostor ene najbolj temeljnih človekovih
pravic – pravice do zasebnosti« (Klemenčič, 2002). Ker se
poseg v komunikacijsko zasebnost šteje kot eden najhujših
posegov v zasebnost, morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi
naslednji pogoji: (a) poseg mora biti specifično opredeljen in
določen v zakonu, da ga dovoli sodišče, (b) čas izvajanja posega
mora biti določno omejen in (c) poseg mora biti nujen za
uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države,
kjer sta upoštevani tudi načeli nujnosti in sorazmernosti. Pri
zaščiti komunikacijske zasebnosti je upoštevanje teritorialnega
ali lastninskega koncepta zasebnosti v večini neuporabno. Tu
je treba izhajati iz potrebe po varovanju zaupnosti razmerij, v
katere pri sporočanju vstopa posameznik (Klemenčič, 2002; v
Šturm in drugi, 2002: 392–393). Čeprav je varstvo tajnosti pisem
in drugih občil z ustavnega vidika ena najbolj varovanih
pravic, ne more biti absolutno. ESČP je tako tudi odločilo v
primeru Klass in drugi vs. Nemčija (6. september 1978, A28),
ko je zapisalo: »[…] tajen nadzor (tele)komunikacij je dejstvo,
ki ga sodišče, čeprav z obžalovanjem, v današnjih časih moderne
8 Aleš Završnik (2010) v svoji analizi podaja celovit pregled teoretičnih
razlag nadzorovanja v sodobni družbi, še posebej pa analizira
vprašanje tehničnega nadzorovanja vsakdanjega življenja. S
slednjim se prostor zasebnosti posameznika močno zmanjšuje,
včasih posameznika celo razgalja.

Branko Lobnikar, Alenka Lobnikar: Pravica do zasebnosti pri izvajanju policijskih pooblastil - analiza . . .
družbe smatra kot nujno potreben element zagotavljanja nacionalne
varnosti.« Klemenčič (2002; v Šturm in drugi, 2002: 401)
poudarja, da je pri presoji o dopustnosti posega v pravico do
zasebnosti na splošno in posebej glede tajnosti pisem in drugih
občil ključen že omenjeni ustavnosodni test – tako imenovano
razumno pričakovanje zasebnosti. Kot smo že omenili, je ta
test prvo uporabilo Vrhovno sodišče ZDA v primeru Katz vs.
ZDA (Vrhovno sodišče ZDA, 389 U.S. 347), kasneje pa je tako
odločitev sprejelo tudi ESČP v primeru Halford vs. Združeno
kraljestvo. Pri presoji moramo soočiti pričakovanje zasebnosti
in upravičenost njenega pričakovanja. Klemenčič (prav tam) iz
navedenega povzema: »Pravo ne ščiti zgolj prostorov, lastnine
ali lastnikov, temveč posameznike, ki v določenem trenutku, v
določenem prostoru ali pri določenem ravnanju (upravičeno)
pričakujejo svojo zasebnost.«
č) Informacijska zasebnost
S komunikacijsko zasebnostjo je tesno povezana informacijska
zasebnost, ki je predmet varstva 38. člena Ustave. Z
varstvom informacijske zasebnosti je zagotovljeno varstvo
osebnih podatkov, s katerim je posamezniku omogočeno, da
»nepovabljenim tretjim ne razkrije določenih informacij in da
ima nadzor nad tem, katere informacije in v kakšnem obsegu
bo predstavil svetu« (Klemenčič in drugi, 2002: 197). Posegov v
našo zasebnost je z modernimi informacijskimi tehnologijami
iz dneva v dan več. Kako se posamezniki lahko borimo proti
temu, kje so meje in kaj storiti, so vprašanja, na katera obstaja
vedno več odgovorov. Pirc Musarjeva in sodelavci (2006) poudarjajo,
»da nas neposredno trženje, videonadzor, biometrija
(ki ni več znanstvena fantastika), obdelava osebnih podatkov v
šolah in zdravstvu, javnem in zasebnem sektorju nasploh, povezovanje
zbirk osebnih podatkov in informatizacija na vseh področjih
vsakdanjega življenja vodi do tega, da »'veliki brat' lahko
izve o nas tako rekoč vse«. Zato je nujno biti kot posameznik
izredno previden in se zavedati morebitnih posledic, ki nas lahko
z nepremišljenim posredovanjem osebnih podatkov doletijo.
Pravica do varstva osebnih podatkov je temeljna človekova pravica,
ki jo varuje tudi Ustava v 38. členu. Čebulj (1998) je slednji
člen razčlenil z naslednjimi besedami: »Iz besedila, ki določa
varstvo osebnih podatkov kot človekovo pravico, izhajajo štiri
načela: načelo zakonitosti, načelo predhodne določitve namena
zbiranja in uporabe osebnih podatkov, načelo seznanjenosti z
zbiranjem osebnih podatkov in načelo sodnega varstva.«
2 Opis metode, uporabljenega instrumentarija
in vzorca
V raziskavi je sodelovalo 118 udeležencev raziskave, in
sicer 53 (44,9 odstotka) komandirjev policijskih postaj in 65
(55,1 odstotka) študentov varstvoslovja. Študente varstvoslovja
smo v raziskavo vključili kot primerjalno skupino javnosti,
ki v času svojega študija spozna tako vsebine s področja človekovih
pravic kot policijskih pooblastil, in tako lahko predstavlja
strokovno kritično javnost. Komandirje policijskih
postaj pa smo v raziskavo vključili kot primarno skupino za
analizo, pri čemer smo izhajali iz predpostavke, da je vloga
neposrednih policijskih šefov pri izvajanju policijskih pooblastil
ključnega pomena, saj neposredno vodijo in nadzirajo
delo policistov, ki izvajajo policijska pooblastila. V raziskavi
je sodelovala več kot polovica vseh komandirjev policijskih
postaj, kar pomeni, da so rezultati reprezentativni za prvo (lokalno)
raven policijskega vodstva.
Med študenti je bilo 40 odstotkov anketirancev ter 60
odstotkov anketirank, vsi komandirji policijskih postaj so
bili moškega spola. Študenti so bili stari od 20 do 43 let (v
povprečju 26,12 leta), komandirji policijskih postaj pa so bili
stari od 30 do 53 let (v povprečju 40,87 leta). Komandirji policijskih
postaj so imeli v povprečju 22,58 leta delovne dobe,
na sedanjem delovnem mestu pa so delali v povprečju 4,81
leta. Višjo izobrazbo je imelo 5,7 odstotka komandirjev policijskih
postaj, velika večina (90,6 odstotka) jih je imela končano
visoko šolo ali fakulteto, dva med njimi pa sta končala
tudi podiplomsko izobraževanje. Med študenti je bil eden iz
prvega letnika, 38 (58,5 odstotka) jih je bilo iz tretjega letnika,
10 (15,4 odstotka) iz četrtega letnika, 16 (24,6 odstotka) pa jih
je bilo na magistrskem študiju varstvoslovja.
Zbiranje podatkov je bilo izvedeno leta 2007 z anketnim
vprašalnikom, v katerem so bili udeležencem raziskave predstavljeni
posamezni opisi – kratke zgodbe, na podlagi katerih
so morali anketiranci oceniti določene parametre, povezane
z vsebino zgodbe. Anketirancem smo predstavili naslednje
kratke zgodbe:
1.»Tiskovni predstavnik ene izmed policijskih uprav je na
novinarski konferenci novinarje obvestil, da so zoper lokalnega
politika podali kazensko ovadbo zaradi suma prejemanja
podkupnine. Povedal je polno ime in priimek ovadene osebe.
Ocenite dejanje tiskovnega predstavnika.«
2. »Sodni izvršitelj je poskušal opraviti izvršbo v stanovanju
dolžnika. Na hodniku pred stanovanjem se je med njima vnel
glasen prepir, zato so na kraj dogodka prišli policisti in predlagali
dolžniku, da vsi skupaj stopijo v stanovanje in se v miru pogovorijo.
Čeprav se dolžnik s tem ni strinjal, je policist odprl vrata,
vstopil v stanovanje in vanj povabil tudi druge vpletene v spor.«
3. »Zaposleni v enem od ministrstev so od vodstva dobili obvestilo,
da lahko elektronsko pošto, ki jo pošiljajo iz službenega
elektronskega naslova, uporabljajo le v službene namene in da
lahko pooblaščeni predstojniki ministrstva kadarkoli pregledajo
337

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 333-343
vsebino elektronske pošte, poslane iz službenega elektronskega
naslova. Ocenite dopis vodstva ministrstva.«
4.»Policist pri peš patruljiranju sreča prijateljico, ki mu v
pogovoru omeni, da je imela pred kratkim prometno nesrečo na
parkirišču. Povzročitelj ji je dal svojo telefonsko številko, sedaj
pa se na klice noče oglasiti. Ker si je zapisala registrsko številko
in njegovo ime, ga prosi, da preveri naslov povzročitelja, da bo
lahko uveljavljala povrnitev povzročene škode. Policist svoji prijateljici
ugodi in po radijski zvezi s preverjanjem dobi podatke.
Ocenite vedenje policista.«
Pri vsaki od teh zgodb smo anketirancem postavili naslednja
vprašanja:
• Ali je opisano dejanje po vašem mnenju napačno?
• Ali opisano dejanje po vašem mnenju predstavlja kršitev
človekovih pravic?
• Ali opisano dejanje po vašem mnenju posega v posameznikovo
zasebnost?
Anketirancem sta bili zagotovljeni anonimnost in zaupnost
njihovih odgovorov. Študenti so bili anketirani v pros-
Tabela 1a: Odgovori komandirjev policijskih postaj (splošna pravica do zasebnosti)
Ali je opisano dejanje po vašem
mnenju napačno?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
predstavlja kršitev človekovih pravic?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
posega v posameznikovo zasebnost?
torih Fakultete za varnostne vede, komandirji pa so dobili
anketni vprašalnik po pošti s povratno kuverto. Vprašalnik je
bil poslan na vse policijske postaje v Sloveniji, pravilno izpol-
338
Nikakor
ne (v %)
V manjši
meri (v %)
njenega pa je vrnila več kot polovica komandirjev policijskih
postaj. Analiza vprašalnika je bila izvedena z licenčnim programom
SPSS.
3 Predstavitev rezultatov in interpretacija
V nadaljevanju bomo pri vsakem opisu predstavili rezultate
opisne statistike, primerjalno med dvema skupinama: komandirji
in študenti varstvoslovja (za ugotavljanje statistično
značilnih razlik smo uporabili metodo primerjave povprečnih
vrednosti med skupinama – t-test). Za komandirje policijskih
postaj smo izvedli tudi korelacijsko analizo s posameznimi
socialnodemografskimi podatki.
Najprej so predstavljeni rezultati analize primera, ki spada
v splošno pravico do zasebnosti. Zgodba, na katero so se nanašala
vprašanja, se je glasila: »Tiskovni predstavnik ene izmed
policijskih uprav je na novinarski konferenci novinarje obvestil,
da so zoper lokalnega politika podali kazensko ovadbo zaradi
suma prejemanja podkupnine. Povedal je polno ime in priimek
ovadene osebe. Ocenite dejanje tiskovnega predstavnika.«
Delno (v
%)
Tabela 1b: Odgovori študentov varstvoslovja (splošna pravica do zasebnosti)
Ali je opisano dejanje po vašem
mnenju napačno?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
predstavlja kršitev človekovih pravic?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
posega v posameznikovo zasebnost?
Močno (v
%)
Zelo močno
(v %)
Povprečna
vrednost
Standardni
odklon
3,9 2,0 11,8 29,4 52,9 4,25 1,017
4,0 8,0 14,0 34,0 40,0 3,98 1,116
4,0 4,0 6,0 40,0 46,0 4,20 1,010
Nikakor
ne (v %)
V manjši
meri (v %)
Delno
(v %)
Močno
(v %)
Zelo močno
(v %)
Povprečna
vrednost
Standardni
odklon
12,3 13,8 26,2 23,1 24,6 3,34 1,326
6,2 10,8 24,6 33,8 24,6 3,60 1,157
6,2 9,2 12,3 36,9 35,4 3,86 1,184
Iz zgornjih tabel lahko vidimo, da so komandirji veliko
bolj kritični do opisanega vedenja kot študenti varstvoslovja.
Razlika pri vprašanju Ali je opisano dejanje po vašem mnenju

Branko Lobnikar, Alenka Lobnikar: Pravica do zasebnosti pri izvajanju policijskih pooblastil - analiza . . .
napačno? je med komandirji in študenti varstvoslovja tudi statistično
značilna (t = - 4,082, p = ,000), medtem pa pri drugih
dveh vprašanjih med primerjalnima skupinama nismo ugotovili
statistično značilnih razlik. Komandirji resnost/napačnost
opisanega vedenja ocenjujejo intenzivneje kakor študenti varstvoslovja.
Na splošno pa lahko rečemo, da so le redki opisano
vedenje označili, kot da ni napačno, skoraj soglasno pa so se
strinjali, da je vedenje poseg v zasebnost posameznika.
Smo pa pri komandirjih s korelacijsko analizo ugotovili
statistično značilne in negativne razlike glede na število let na
delovnem mestu komandirja policijske postaje; komandirji
z več let delovne dobe na trenutnem delovnem mestu so vedenje
manj pogosto označili za napačno kakor komandirji z
manj delovnih izkušenj na trenutnem delovnem mestu (r = -
,283, p = ,046). Tu se je začela izrisovati ena od ugotovitev raziskave,
ki jo bomo okrepili tudi v nadaljevanju: bolj izkušeni
komandirji so, vsaj kar se tiče pravice do zasebnosti, tej pravici
manj naklonjeni kakor komandirji z manj delovnih izkušenj.
Pri drugih demografskih spremenljivkah (starost, izobrazba
…) razlik pri komandirjih nismo opazili.
Sledi predstavitev rezultatov odgovorov na vprašanje, ki je
bilo povezano s teritorialno zasebnostjo. Anketiranci so ocenjevali
dejstva, zapisana v naslednji zgodbi: »Sodni izvršitelj je
poskušal opraviti izvršbo v stanovanju dolžnika. Na hodniku
pred stanovanjem se je med njima vnel glasen prepir, zato so na
kraj dogodka prišli policisti in predlagali dolžniku, da vsi skupaj
Tabela št. 2a: Odgovori komandirjev policijskih postaj (teritorialna zasebnost)
Ali je opisano dejanje po vašem
mnenju napačno?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
predstavlja kršitev človekovih pravic?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
posega v posameznikovo zasebnost?
Nikakor
ne (v %)
V manjši
meri (v %)
stopijo v stanovanje in se v miru pogovorijo. Čeprav se dolžnik
s tem ni strinjal, je policist odprl vrata, vstopil v stanovanje in
vanj povabil tudi druge vpletene v spor.«
Tudi vedenje, ki se nanaša na teritorialni koncept zasebnosti,
so anketiranci v veliki večini ocenili kot napačno, se pa
delež tistih, ki menijo, da je takšno vedenje hkrati tudi kršitev
posameznikove človekove pravice oziroma da prestavlja
poseg v njegovo zasebnost, v primerjavi z oceno napačnosti
takšnega ravnanja pri komandirjih zmanjša za skoraj 20 odstotkov.
Komandirji sicer vedenje policista ocenjujejo kot napačno,
vendar v manjši meri ocenjujejo, da je takšno vedenje
zelo močan poseg v posameznikovo zasebnost. Sicer pa pri
odgovorih med študenti varstvoslovja in komandirji policijskih
postaj pri opisanem vedenju nismo ugotovili statistično
značilnih razlik. Prav tako pri komandirjih nismo ugotovili
statistično značilnih povezav med oceno opisanega vedenja in
demografskimi spremenljivkami.
V nadaljevanju so prikazani odgovori na vprašanje, ki je
bilo povezano s komunikacijsko zasebnostjo. Anketiranci so
ocenjevali dejstva, zapisana v naslednji zgodbi: »Zaposleni v
enem od ministrstev so od vodstva dobili obvestilo, da lahko
elektronsko pošto, ki jo pošiljajo iz službenega elektronskega naslova,
uporabljajo le v službene namene in da lahko pooblaščeni
predstojniki ministrstva kadarkoli pregledajo vsebino elektronske
pošte, poslane iz službenega elektronskega naslova. Ocenite
dopis vodstva ministrstva.«
Delno
(v %)
Tabela št. 2b: Odgovori študentov varstvoslovja (teritorialna zasebnost)
Ali je opisano dejanje po vašem
mnenju napačno?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
predstavlja kršitev človekovih pravic?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
posega v posameznikovo zasebnost?
Močno
(v %)
Zelo močno
(v %)
Povprečna
vrednost
Standardni
odklon
1,9 5,8 17,3 75,0 4,63 0,768
1,9 3,8 11,3 28,3 54,7 4,30 0,952
/ 3,8 13,5 26,9 55,8 4,35 0,861
Nikakor
ne (v %)
V manjši
meri (v %)
Delno
(v %)
Močno
(v %)
Zelo močno
(v %)
Povprečna
vrednost
Standardni
odklon
3,1 1,5 7,7 24,6 63,1 4,43 0,935
1,5 1,5 7,7 29,2 60,0 4,45 0,830
/ 1,5 9,2 20,0 69,2 4,57 0,728
339

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 333-343
Tabela št. 3a: Odgovori komandirjev policijskih postaj (komunikacijska zasebnost)
Ali je opisano dejanje po vašem
mnenju napačno?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
predstavlja kršitev človekovih pravic?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
posega v posameznikovo zasebnost?
Iz zgornjih tabel lahko vidimo, da se razlike pri oceni
vedenja državnega organa med komandirji policijskih postaj
in študenti močno razlikujejo. Študenti v primerjavi s komandirji
opisano vedenje ocenjujejo kot veliko bolj napačno
– razlike so statistično značilne (t = 2,431, p = ,017); le dobra
petina komandirjev je odločitev ministrstva ocenila kot napačno,
medtem ko je takšnih študentov več kot tretjina. Da
gre za kršitev človekovih pravic, se strinja veliko več študentov
kot komandirjev policijskih postaj (t = 2,671, p = ,009),
enako pomembne razlike pa najdemo tudi pri oceni, da gre
za poseg v posameznikovo zasebnost (t = 2,745, p = ,007).
Zaključimo lahko, da je vprašanje komunikacijske zasebnosti
veliko bolj prisotno v zavedanju študentov varstvoslovja
kakor v zavedanju komandirjev policijskih postaj. Ti so, ko
so tehtali lastninsko pravico in pravico do komunikacijske
zasebnosti, prvi dali veliko večjo prednost, kot so to storili
študenti varstvoslovja.
Pri analizi odgovorov komandirjev policijskih postaj lahko
ugotovimo, da med njimi ne prihaja do razlik v odgovorih,
ki bi bile povezane s posameznimi demografskimi spremenljivkami,
saj med starostjo, izobrazbo in delovnimi izkušnjami
ter ocenami glede opisanega primera nismo ugotovili statistično
značilnih korelacij.
Zadnja kratka zgodba, ki so jo ocenjevali anketiranci, se
je spet nanašala na vedenje policista in spada na področje
340
Nikakor
ne (v %)
V manjši
meri (v %)
Delno
(v %)
Tabela št. 3b: Odgovori študentov varstvoslovja (komunikacijska zasebnost)
Ali je opisano dejanje po vašem
mnenju napačno?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
predstavlja kršitev človekovih pravic?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
posega v posameznikovo zasebnost?
Močno
(v %)
Zelo močno
(v %)
Povprečna
vrednost
Standardni
odklon
47,2 3,8 18,9 22,6 7,5 2,40 1,459
46,2 15,4 11,5 17,3 9,6 2,29 1,446
42,3 11,5 13,5 21,2 11,5 2,48 1,502
Nikakor
ne (v %)
V manjši
meri (v %)
Delno
(v %)
Močno
(v %)
Zelo močno
(v %)
Povprečna
vrednost
Standardni
odklon
16,9 15,4 33,8 16,9 16,9 3,02 1,305
18,5 20,0 23,1 21,5 16,9 2,98 1,364
15,4 18,5 16,9 27,7 21,5 3,22 1,386
informacijske zasebnosti: »Policist pri peš patruljiranju sreča
prijateljico, ki mu v pogovoru omeni, da je imela pred kratkim
prometno nesrečo na parkirišču. Povzročitelj ji je dal svojo telefonsko
številko, sedaj pa se na klice noče oglasiti. Ker si je zapisala
registrsko številko in njegovo ime, ga prosi, da preveri
naslov povzročitelja, da bo lahko uveljavljala povrnitev povzročene
škode. Policist svoji prijateljici ugodi in po radijski zvezi s
preverjanjem dobi podatke. Ocenite vedenje policista.«

Branko Lobnikar, Alenka Lobnikar: Pravica do zasebnosti pri izvajanju policijskih pooblastil - analiza . . .
Tabela št. 4a: Odgovori komandirjev policijskih postaj (informacijska zasebnost)
Ali je opisano dejanje po vašem
mnenju napačno?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
predstavlja kršitev človekovih pravic?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
posega v posameznikovo zasebnost?
Tako komandirji kot študenti so opisano vedenje zelo pogosto
ocenili kot napačno. Pri oceni so bili komandirji bolj
kritični kakor študenti, saj smo med skupinama ugotovili statistično
značilne razlike (t = -2,946, p = ,004). Pri oceni, ali v
opisnem primeru prihaja do kršitve človekovih pravic oziroma
do posega v posameznikovo zasebnost, med primerjalnima
skupinama nismo odkrili statistično značilnih razlik.
Smo pa pri komandirjih odkrili nekaj razlik v odvisnosti
od demografskih dejavnikov; mlajši komandirji pogosteje
kakor starejši ocenjujejo, da je opisano vedenje kršitev človekovih
pravic (r = -,337, p = ,014), prav takšno korelacijo pa
smo ugotovili pri delovni dobi; komandirji z manj let delovne
dobe pogosteje kakor tisti z več let delovne dobe ocenjujejo,
da je opisano vedenje poseganje v človekove pravice (r = -,294,
p = ,034).
4 Razprava
Nikakor
ne (v %)
V manjši
meri (v %)
Rezultati raziskave kažejo, da policijski šefi v visoki meri
razumejo pravico do zasebnosti kot z ustavo varovano pravico
posameznika, saj so bili v večini analiziranih primerov
zelo kritični do posegov policije (in policistov) v zasebnost
posameznika. To se je izkazalo pri oceni hipotetičnega primera
nezakonitega posredovanja osebnega imena osumljenca
v javnosti, kjer več kot 80 odstotkov anketiranih komandirjev
Delno
(v %)
Tabela št. 4b: Odgovori študentov varstvoslovja (informacijska zasebnost)
Ali je opisano dejanje po vašem
mnenju napačno?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
predstavlja kršitev človekovih pravic?
Ali opisano dejanje po vašem mnenju
posega v posameznikovo zasebnost?
Močno
(v %)
Zelo močno
(v %)
Povprečna
vrednost
Standardni
odklon
5,7 5,7 9,4 20,8 58,5 4,21 1,183
13,5 7,7 19,2 26,9 32,7 3,58 1,337
9,6 9,6 23,1 21,2 36,5 3,65 1,327
Nikakor
ne (v %)
V manjši
meri (v %)
Delno
(v %)
Močno
(v %)
Zelo močno
(v %)
Povprečna
vrednost
Standardni
odklon
7,7 7,7 35,4 20,0 29,2 3,55 1,212
9,4 18,8 25,0 17,2 29,7 3,39 1,341
9,2 15,4 26,2 21,5 27,7 3,43 1,299
policijskih postaj takšno vedenje opisuje kot močno napačno,
skoraj tri četrtine pa jih meni, da takšno vedenje predstavlja
hudo kršitev človekovih pravic. V tem primeru smo
ugotovili, da so bili policijski šefi bolj kritični kakor študenti
varstvoslovja, ki pri opisanem primeru vedenja niso tako pogosto
ocenjevali kot napačno ali kot kršitev. Zanimivo pa je,
da so komandirji z več let delovne dobe na trenutnem delovnem
mestu vedenje manj pogosto označili za napačno kakor
komandirji z manj let delovnih izkušenj na trenutnem delovnem
mestu – delovne izkušnje, kot kaže, ne ostrijo, ampak
otopijo občutljivost policijskih šefov za človekove pravice na
področju varovanja zasebnosti.
Komandirji policijskih postaj so bili enako občutljivi tudi
pri opisu nezakonitega vstopa policista v stanovanje (vedenje
je opredeljeno kot kršitev nedotakljivosti stanovanja oziroma
kot poseg v posameznikovo teritorialno zasebnost). Čeprav
je iz opisa izhajalo, da policist pri tem sploh ni izvajal policijskih
pooblastil, ampak je avtoritarno hotel končati prepir,
so takšno vedenje ocenili kot hudo kršitev človekovih pravic;
tako oceno je podalo kar 83 odstotkov anketiranih policijskih
šefov. So pa bili v tem primeru študenti varstvoslovja še bolj
odločni; kar 89 odstotkov anketiranih študentov je vedenje
ocenilo kot resno kršitev človekovih pravic. Da je to resen
poseg v posameznikovo zasebnost, misli več kot 80 odstotkov
anketiranih policijskih šefov in študentov varstvoslovja.
Podobni so tudi rezultati v primeru, ko je policist posredoval
341

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4, s. 333-343
osebne podatke domnevnega storilca prekrška svoji prijateljici
– več kot polovica komandirjev takšno ravnanje ocenjuje
kot poseg v zasebnost, skoraj vsak osmi pa takšno vedenje
ocenjuje kot močno napačno.
Zanimivi, vendar ne presenetljivi, pa so rezultati na področju
zagotavljanja komunikacijske zasebnosti; v opisanem
hipotetičnem primeru je vodstvo nekega ministrstva zaposlene
obvestilo, da pri uporabi službenega elektronskega naslova
ne morejo pričakovati zasebnosti; več kot polovica policijskih
šefov meni, da vedenje ministrstva ne pomeni poseg v posameznikovo
zasebnost, in so dali prednost lastninski pravici
države. Ugotovimo lahko, da so policijski šefi pri tehtanju
med pravico države in pravico posameznika do zasebnosti v
opisanem primeru večinsko stopili na stran države, kar pa ni
nujno v skladu s pravno prakso na tem področju (glej na primer
sodbo ESČP Halford vs. Združeno kraljestvo). Študenti
varstvoslovja so tu pogosteje stopili na stran pravice posameznika
do komunikacijske zasebnosti.
Zanimiva je tudi medsebojna primerjava posameznih modalitet
pravice do zasebnosti. Tako pri komandirjih policijskih
postaj kot pri študentih varstvoslovja smo najvišjo stopnjo zavedanja
zaznali pri teritorialni pravici do zasebnosti; ugotovimo
lahko, da čeprav nimamo mnogo skupnega z ameriško
pravno tradicijo, se tudi v percepciji v Sloveniji uveljavlja načelo,
da je zasebnost temeljno povezana s konceptom teritorija
(in s tem z lastninsko pravico). Najbolj je »ogrožena« pravica
do zasebnosti v svoji komunikacijski komponenti. Samo pri
tem konceptu smo tako pri komandirjih policijskih postaj kot
tudi pri študentih varstvoslovja zaznali povprečne vrednosti,
ki so bile manjše od 3 (na petstopenjski lestvici). Tu gre še
posebej izpostaviti odločitev komandirjev policijskih postaj,
ki so pri odločanju o posegu v komunikacijsko zasebnost dali
prednost lastninski pravici. S tem pa so bili konsistentni v
svojih odgovorih, saj smo percepcijo pomembnosti lastninske
pravice ugotovili že pri analizi teritorialnega koncepta zasebnosti.
Glede ranljivosti pravice do zasebnosti se komunikacijski
zasebnosti v določeni meri pridružuje tudi informacijska
zasebnost, medtem ko lahko ugotovimo, da sta koncepta teritorialne
zasebnosti in splošne pravice do zasebnosti v visoki
stopnji ponotranjena pri obeh analiziranih skupinah.
Raziskava je pokazala, da tako policijski šefi kot študenti
varstvoslovja razumejo pravico do zasebnosti kot ustavno
varovano pravico posameznika, kljub vsemu pa percepcija te
pravice ni enoznačna. To še posebej velja za tiste modalitete
pravice do zasebnosti, ki se nanašajo na komunikacijsko in informacijsko
zasebnost. In ker gre za pravico, ki ni tako temeljito
dojeta kot nekatere druge (na primer prepoved mučenja),
velja (še zlasti v času krize in času globaliziranega in digitaliziranega
sveta) tej pravici posvetiti še posebno pozornost. Je
342
namreč svoboščina, ki je krhka in potrebuje posebno skrbno
nego, saj so jo mnogokrat pripravljeni na oltarju učinkovitosti
države žrtvovati tako politiki kot državni uradniki, ljudje pa se
ji znamo mnogokrat odpovedati z neznosno lahkostjo.
Literatura
1. Brenk, N. (2006). Svoboda tiskanih medijev in varstvo zasebnosti.
Magistrska naloga, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani.
2. Bučar Ručman, A. (2011). Medijsko poročanje o kriminaliteti v
Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo. Ljubljana.
Let. 62. Št. 1. Str. 23–38.
3. Caharijas, D. (2006). Zbudili se bomo v nadzorovani družbi:
Richard Thomas. Objektiv. Priloga časopisa Dnevnik. 23. december
2006. Str. 24–25.
4. Čebulj, J. (1998). Načela varstva osebnih podatkov na področju
medicine. Pravna praksa, št. 19.
5. Dolinar, P., Jere, M., Meško, G., Podbregar, I., Eman, K. (2010).
Trpinčenje na delovnem mestu – zaznavanje, pojavne oblike in
odzivi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo. Ljubljana. Let.
61. Št. 3. Str. 272–285.
6. Griljc, J. (2006). Preiskava stanovanja in drugih prostorov –
analiza prakse in odprta vprašanja, Fakulteta za varnostne vede,
Ljubljana.
7. Kavčič, I., Grad, F. (2000). Ustavna ureditev Slovenije. Druga spremenjena
in dopolnjena izdaja. Gospodarski vestnik, Ljubljana.
8. Klemenčič, G., Kečanović, B., Žaberl, M. (2002). Vaše pravice v
policijskih postopkih. Založba Pasadena, Ljubljana.
9. Klemenčič, G., (2002). Svoboda ali varnost – zgrešena dilema.
Posvet »Varovanje človekovih pravic in svoboščin v postopkih
represivnih organov«, MNZ, Ljubljana.
10. Klemenčič, G., (2005). Zbrana študijska literatura predmeta
Človekove pravice in policijska pooblastila. Fakulteta za policijsko-varnostne
vede, Ljubljana.
11. Klemenčič, G., (2007). Opazovanje in nadzorovanje. Objektiv,
priloga časopisa Dnevnik. 27. januar 2007, str. 15.
12. Kovačič, M. (2006). Nadzor in zasebnost v informacijski družbi.
Znanstvena knjižnica, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
13. Pirc Musar, N., in drugi, (2006). Zakon o varstvu osebnih podatkov
s komentarjem. (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 86/2004,
113/2005).
14. Šinkovec, J. (1997). Pravice in svoboščine. ČZ Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana.
15. Šturm, L., in drugi (2002). Komentar Ustave RS. FPDES,
Ljubljana.
16. Završnik, A. (2010). Tehnično nadzorovanje vsakodnevnega
življenja – postdisciplinske teoretične perspektive. Revija za kriminalistiko
in kriminologijo. Ljubljana. Let. 61., št. 2. Str. 17–190.
17. Zupančič, B. M. (1996). Ustavno kazensko procesno pravo.
Založba Atlantis, Ljubljana.

Branko Lobnikar, Alenka Lobnikar: Pravica do zasebnosti pri izvajanju policijskih pooblastil - analiza . . .
The right to privacy in police procedures – an analysis of the view of
police commanders
Branko Lobnikar, Ph.D., Associate Professor of Security Organisation Management, Faculty of Criminal Justice and
Security, University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia
Alenka Lobnikar, Graduate in Criminal Justice and Security Studies, Specialist in Police Management
In the survey, the authors analyse the perception of the right to privacy from the point of view of exercising police powers. A
survey was carried out of opinions about interference with the right to privacy in the exercise of police powers on a sample of criminal
justice students (n = 65) and police commanders from local police stations (n = 53). Short stories were presented to survey participants
and they were asked to evaluate the situations. The authors established that police commanders have a high level of understanding of
the right to privacy, since they were very critical of police encroachment on the privacy of the individual in the majority of analysed
situations. This was evident in the evaluation of disclosure of the suspect’s name to the public, as well as the description of the illegal
entry of police into an apartment. The results are similar for a situation in which a police officer revealed the personal data of an alleged
offender to his friend - more than half of all police commanders stated that such behaviour was an encroachment on privacy. The results
in relation to guaranteeing communication privacy are interesting, although not surprising. It can be said that police commanders
for the most part supported the state in the presented situation when weighing the material right of the state against the right of the
individual to privacy but that is not necessarily in conformity with legal practice in the field. Criminal justice students more frequently
supported the right of the individual to communication privacy.
Key words: human rights, privacy, territorial privacy, communication privacy, information privacy, police powers, police, criminal
justice
UDC: 342.72/.73 + 351.74/.76
343

Iz prakse
Kratka predstavitev metode ocenjevanja
veljavnosti izjav
Igor Areh 1
1 Uvod
V članku predstavljam metodo ocenjevanja verodostojnosti
pričanja žrtev kaznivih dejanj, ki se lahko uporabi v preiskovalnem
ali v kasnejšem kazenskem postopku. Navadno to
delo opravljajo forenzični psihologi, ki so zaposleni v policiji,
ali pa sodelujejo v sodnih postopkih kot sodni izvedenci.
Nemški sodni izvedenci uporabljajo analizo verodostojnosti
izjav v kazenskih postopkih že od petdesetih let 20. stoletja,
vendar pa takratni postopek ni bil tako sistematiziran,
kot je danes (Steller in Boychuk, 1992). Leta 1955 je Vrhovno
sodišče Zvezne republike Nemčije sprejelo odločitev, da
je pri vseh spornih primerih spolne zlorabe otrok treba izvesti
obvezen psihološki pogovor in oceno verodostojnosti
pričanja. Do leta 1982 je bilo narejenih več kot 40.000 ocen
verodostojnosti pričanja (Arntzen, 1982). Metodo ocenjevanja
verodostojnosti izjav sta zasnovala Arne Trankell in Udo
Undeutsch, konec devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je
bila dopolnjena in poimenovana kot ocenjevanje veljavnosti
344
Ocenjevanje veljavnosti izjav (angl. Statement Validity Analysis) je metoda, s katero ugotavljamo verodostojnost
pričanja žrtev kaznivih dejanj. Čeprav je v nekaterih državah Srednje in Severne Evrope v uporabi že približno
petdeset let in velja za najboljšo besedno metodo preverjanja iskrenosti izjav, ki ima zadovoljivo točnost, je v Sloveniji
skoraj neznana in neuporabljena. V prispevku so na kratko predstavljeni izvedba metode, njeno teoretično ozadje,
znanstvena zanesljivost in veljavnost ter njena uporabnost v predkazenskih ali kazenskih postopkih. Metoda je bila
prvotno namenjena ocenjevanju resničnosti izjav otrok, domnevnih žrtev spolnih zlorab, v zadnjih dvajsetih letih
pa je prišlo do njene dopolnitve in razširitve uporabe, saj jo lahko uporabljamo tudi pri odraslih žrtvah kaznivih
dejanj. Kriteriji, ki kažejo na iskrenost izjav, so danes relativno dobro eksperimentalno preverjeni in potrjeni, vseeno
pa lahko v prihodnje pričakujemo, da bo prišlo do nadgradnje, ki utegne izboljšati zanesljivost postopka. Glavni težavi
metode ocenjevanja veljavnosti izjav sta, prvič, merila, po katerih ocenjevalci odločajo, ali je pričanje ocenjevane osebe
resnično ali ne, in drugič, velike razlike v usposobljenosti ocenjevalcev. Kljub pomanjkljivostim pa je med strokovnjaki
splošno sprejeto prepričanje, da je metoda uporabno orodje v rokah usposobljenega in vestnega mojstra. V Sloveniji
se metoda skoraj ne uporablja, kar je posledica njenega nepoznavanja, je pa gotovo povsem uporabna in priporočljiva
tudi v našem kulturnem okolju.
Ključne besede: verodostojnost pričanja, žrtev, spolna zloraba, uporabnost postopka.
UDK: 340.63 + 343.143
1 Igor Areh je doktor psiholoških znanosti in docent za forenzično
psihologijo na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru.
2 Statement Validity Analysis.
izjav 2 (Steller in Köhnken, 1989; Steller in Boychuk, 1992).
Ocenjevanje veljavnosti izjav je danes del stalne prakse na
nemških kazenskih sodiščih. Tožilci in branilci redko izpodbijajo
zanesljivost ali veljavnost postopka, čeprav so do tega
upravičeni v primeru pomanjkljive utemeljitve izvedeniškega
mnenja (Köhnken, 2002).
Na podoben način kot v Nemčiji uporabljajo tehniko tudi
v Avstriji, na Nizozemskem, v Švici in na Švedskem (Köhnken,
2004) ter v Kanadi (Honts, 1994). Nemški in švedski psihologi
so največ pripomogli k razvoju postopka, kakršnega poznamo
danes (Ruby in Brigham, 1997). Oceno veljavnosti izjav uporabljajo
tudi v ZDA, kjer sicer ima dokazno vrednost (Ruby
in Brigham, 1997), vendar ni tako uveljavljena kot v Nemčiji.
Nekateri menijo, da je metoda premalo zanesljiva, in opozarjajo
na pomanjkljivosti, zaradi katerih bi morala biti sodišča
previdnejša pri presojanju njene dokazne vrednosti (Davies,
2001), kar pa velja za vse postopke ugotavljanja resničnosti izjav
ali laganja. Ena poglavitnih težav pri uporabi teh postopkov
je namreč ta, da policisti, kriminalisti in tožilci sčasoma
pozabijo na previdnost in se nanje preveč zanašajo, zaradi
česar močno upade njihova motivacija za iskanje materialnih
dokazov (Vrij, 2008). Mnenja o metodi so torej različna,
v nekaterih državah se uporablja pogosteje kakor v drugih, na
splošno pa velja, da gre za uporabno orodje.

Iz prakse
V nadaljevanju je opisan postopek izvedbe ocenjevanja veljavnosti
izjav, ki se danes ne uporablja samo v primerih spolnih
zlorab otrok, ampak tudi pri ocenjevanju verodostojnosti
izjav odraslih oseb (Vrij, 2008), kar kriminalistom pomaga pri
načrtovanju preiskav ter jim tako prihrani čas in delo.
2 Predstavitev metode Ocenjevanje veljavnosti
izjav
Ocenjevanje veljavnosti izjav je sestavljeno iz štirih faz: iz
analize sodnega spisa, delno strukturiranega intervjuja, kriterijske
vsebinske analize, 3 s katero se oceni verodostojnost
izjav, ter iz četrte faze, ovrednotenja rezultatov kriterijske vsebinske
analize s pomočjo seznama za preverjanje resničnosti
izjav (Steller in Köhnken, 1989).
2.1 Analiza sodnega spisa
Sodni spis mora vsebovati podatke o osebi, ki jo nameravamo
obravnavati. Če gre za otroka, moramo pridobiti podatke
o starosti, spoznavnih sposobnostih, razmerju z osumljencem,
družinskih razmerah, šolski uspešnosti in o različnih
dejavnostih ali zanimanjih otroka, saj vsi ti dejavniki vplivajo
na pričanje žrtve (Umek, 1995). Pridobiti je tudi treba informacije
o naravi obravnavanega dogodka (na primer, ali gre
za enkratni ali večkratni dogodek), izjave otroka in drugih
strank v postopku ter nekatere druge informacije, kot je na
primer čas, ki je minil med dogodkom in prijavo, ter o odnosih
med strankami v postopku (na primer, ali so otrokovi
starši v sporu glede pravice do skrbništva nad otrokom). Med
analizo sodnega spisa ocenjevalec oblikuje hipoteze o tem, kaj
se je zgodilo, in o tem, kaj bo vplivalo na njegove dejavnosti v
naslednjih fazah (Köhnken, 2004).
Podobno poteka tudi analiza informacij, ki jih zberejo kriminalisti
v preiskavi, pri čemer mora ocenjevalec preiskovalce
opozoriti na dodatne informacije ali zanje zaprositi, če jih potrebuje.
Gre na primer za pridobitev novih uradnih zaznamkov
na podlagi informativnih pogovorov z osebami, s katerimi
ti še niso bili opravljeni, ali za pridobitev strokovnih mnenj
Centra za forenzične preiskave. Med uradnimi zaznamki, ki
so ocenjevalcu na voljo, je treba izbrati tiste, ki so bolj verodostojni,
pri čemer si navadno pomagamo z izdelavo sociograma
in z vsebinsko analizo izjav, ki temelji na spoznanjih
kriterijske vsebinske analize. Tesno sodelovanje med kriminalisti
in ocenjevalcem je ključnega pomena za objektivno ali
verodostojno izvedbo postopka. Pri tem pa je treba poudariti,
da ocenjevalec ne sme podleči pričakovanjem kriminalistov;
3 Criteria Based Content Analysis.
to ni lahka naloga, saj mu jih kriminalisti nehote in spontano
predstavljajo.
2.2 Delno strukturiran intervju
V delno strukturiranem intervjuju žrtev s svojimi besedami
pojasni dogajanje, ki je predmet sodne obravnave ali
predkazenskega postopka. Intervju se zvočno snema, lahko
se uporablja tudi slikovni posnetek, vendar pa ocenjevalec
ne sme presojati iskrenosti izjav na podlagi nebesedne komunikacije
žrtve, saj je ta nezanesljiv pokazatelj iskrenosti
(Gudjonsson, 2008; Vrij, 2008).
Vodenje intervjuja ni lahka naloga, še posebej zahtevna
pa postane, ko se intervju opravlja z majhnimi otroki, saj so
njihovi opisi preteklih dogodkov nepopolni (Goodman in
Melinder, 2007; Memon, Vrij in Bull, 2003). K nepopolnim
opisom prispevajo različni socialni in osebni dejavniki. Tako
se na primer socialno anksiozni ljudje počutijo nelagodno v
navzočnosti tujcev, in so zato redkobesedni (Saywitz, 2002).
Povečana anksioznost je resna težava pri pridobivanju informacij
o kaznivih dejanjih (Areh, 2004, 2008), še posebej, če
postopek vodijo ali v njem sodelujejo kriminalisti oziroma
policisti brez primernih medosebnih spretnosti. K redkobesednosti
žrtve bistveno prispeva tudi sram, ki ga žrtve spolnih
zlorab občutijo, ko opisujejo dogajanje (Saywitz, 2002).
Za pridobivanje informacij so najboljša vprašanja odprtega
tipa (na primer povejte, kaj se je zgodilo), saj ima tako
sodelujoči v intervjuju priložnost, da govori neovirano, ne da
bi kdo vplival nanj, poleg tega pa sam odloča o tem, koliko in
kaj bo povedal. Odgovori na vprašanja odprtega tipa so daljši
in vsebujejo več pomembnih podrobnosti kakor odgovori na
druge vrste vprašanj. Večina vprašanj, ki se začenjajo z vprašalnicami
kaj, kje, kdaj, zakaj in kdo, se lahko uvrsti med vprašanja
odprtega tipa. Usmerjena vprašanja se zastavijo v drugi
fazi intervjuja, po vprašanjih odprtega tipa. S temi vprašanji
se osredotočamo na različne podrobnosti ali vidike dogodka.
Sugestivna vprašanja so problematična in se jim moramo
izogibati, saj lahko priča le ponovi informacije iz vprašanja,
namesto da bi odgovorila po svojem spominu. Kaže, da se v
preiskovalnih intervjujih in tudi pri intervjujih, ki jih izvajajo
izvedenci, prej omenjena priporočila redko uporabljajo
(Umek, 2009).
2.3 Kriterijska vsebinska analiza
Po pogovoru z domnevno žrtvijo naredimo dobesedni
prepis zvočnega posnetka in tega analiziramo s kriterijsko
vsebinsko analizo. Kot sem že omenil, analiziramo le vsebino
podanih izjav, nebesedne komunikacije pa ne. Večina
345

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
strokovnjakov meni, da bi interpretiranje nebesedne komunikacije
delovalo zavajajoče na ocenjevalca, kar je še posebej
problematično pri policistih ali kriminalistih, katerih delo je
pogosto pod vplivom družbenih stereotipov o žrtvah kaznivih
dejanj (Areh, Meško in Umek, 2009) in zavajajočih navodil
zasliševalskih priročnikov (Gudjonsson, 2008). Kljub temu
pa je slikovni posnetek intervjuja dragocen zaradi preverjanja
korektnosti oziroma objektivnosti izvedbe intervjuja.
V prepisu zvočnega posnetka ugotavljamo prisotnost 19
kriterijev verodostojnosti. Kriteriji se ocenjujejo po tristopenjski
lestvici od 0 do 2, pri kateri 0 pomeni odsotnost kriterija, 1
pomeni prisotnost kriterija, 2 pa izrazito prisotnost kriterija,
ni pa to edini način vrednotenja. Ali je pričanje verodostojno,
presojamo na podlagi splošnih pravil, pri čemer je treba
opozoriti, da so splošna pravila problematična, saj različni
strokovnjaki postavljajo različna pravila, nobeden od njih pa
svojih priporočil ne utemeljuje z dokazi. Tako je po na primer
Yuillovem pravilu priča verodostojna, če je v izjavah žrtve prisotnih
prvih pet kriterijev in še dva druga (Horowitz, 1991).
Večina strokovnjakov kot tudi snovalci postopka ostro zavračajo
uporabo splošnih pravil pri presojanju o verodostojnosti
izjav in poudarjajo, da je treba o verodostojnosti sklepati brez
njihove uporabe (Steller in Köhnken, 1989).
Tabela 1: Vsebinski kriteriji za analizo izjav so porazdeljeni v
štirih skupinah (Steller in Köhnken, 1989).
I. Splošne značilnosti
1. Logična struktura
2. Nesistematičnost/nestrukturiranost izjav
3. Količina podrobnosti
II. Specifične vsebine
346
4. Vsebinska prepletenost
5. Opis odnosa med pričo in domnevnim storilcem
6. Obnova pogovora
7. Nepričakovani zapleti med dogodkom
8. Neobičajne podrobnosti
9. Nepomembne podrobnosti
10. Pravilno navajanje nerazumljivih dejstev
11. Pomembne zunanje asociacije
12. Opis lastnega duševnega stanja
13. Opis storilčevega duševnega stanja
III. Motiviranost vsebine izjav
14. Spontani popravki
15. Priznavanje pomanjkljivosti v lastnem spominu
16. Dvom o lastnem pričanju
17. Samoobtožbe
18. Opravičevanje storilca
IV. Specifični elementi kaznivega dejanja
19. Podrobnosti kaznivega dejanja
Kriterijska vsebinska analiza temelji na predpostavki
Uda Undeutscha, da se iskrena izjava o dogodku vsebinsko
in kakovostno razlikuje od izmišljene izjave. Ta predpostavka
je znana kot Undeutschova hipoteza (Steller in Köhnken,
1989). Za vseh 19 kriterijev velja, da se pogosteje pojavljajo v
resničnih kakor v lažnih izjavah. Tako kriteriji vsebinske analize
označujejo iskrenost ali resničnost izjav, pri tem pa odsotnost
katerega od njih ne pomeni nujno, da je izjava izmišljena
(Yuille, 1988). Poglejmo kriterije podrobneje (Vrij, 2008).
1. Logična struktura. Če je pričanje razumljivo, brez logičnih
neskladij ali nasprotij, govorimo o prisotnosti logične
strukture. Logične strukture ne gre enačiti z verodostojnostjo,
saj so lahko izjave kljub logični strukturi še vedno neverodostojne.
2. Nesistematičnost/nestrukturiranost izjav. Nesistematičnost
izjav pomeni, da podatki niso podani po kronološkem
vrstnem redu. Ta kriterij je manj uporaben, če je oseba
že nekajkrat opisala dogodek ali če je pogosto razmišljala o
dogodku, saj bo v tem primeru podala zgodbo v kronološko
urejenem vrstnem redu. Nesistematičnost pomeni, na primer,
da začne žrtev opisovati osrednje dogajanje (na primer povsod
me je otipaval), nato se vrne na začetek (na primer, ko
sem ga spoznala, je bil videti čisto v redu) in nato preskoči na
podrobnosti s konca dogajanja (na primer, ko je zbežal stran,
se je cinično nasmehnil).
3. Količina podrobnosti. Ta kriterij je prisoten, če pričanje
vsebuje veliko podrobnosti in natančne opise kraja, časa,
oseb, predmetov in dogodkov.
4. Vsebinska prepletenost. Kriterij pomeni, da so dogodki
krajevno in časovno prepleteni ter povezani z drugimi
vsakdanjimi dogodki in/ali običajnim ali pričakovanim vedenjem.
Tako na primer žrtev opiše, da se je rop zgodil na trgu
ob fontani, kjer se ob večerih zbirajo mladi, in v času, ko se
neki starejši gospod navadno sprehaja po ulicah.
5. Opis odnosa med pričo in domnevnim storilcem. Ta
kriterij je izpolnjen, če izjava vsebuje podatke, ki povezujejo
domnevnega storilca kaznivega dejanja in pričo oziroma govorijo
o njunem odnosu (na primer na začetku je bil dober do
nje, kasneje nasilen in je ni poslušal).
6. Obnova pogovora. Obnova pogovora je prisotna, če
oseba dobesedno navaja dele pogovora ali če v dialogih nastopajo
različni govorniki.
7. Nepričakovani zapleti med dogodkom. Ta kriterij je
prisoten, če priča v izjavi opiše nepričakovane zaplete, na primer
storilec je dolgo iskal pravi ključ, nato pa zamenjal šop
ključev in nadaljeval poskuse odklepanja vrat.
8. Neobičajne podrobnosti. Neobičajne podrobnosti se
nanašajo na opise oseb, predmetov ali dogodkov, ki so enkrat-

Iz prakse
ni, nepričakovani ali presenetljivi, vendar smiselno sodijo v
kontekst, na primer storilec je imel tetovirano nogo.
9. Nepomembne podrobnosti. Nepomembne podrobnosti
so tiste, ki jih žrtev poda v povezavi s storjenim kaznivim
dejanjem, vendar niso bistvene za obtožbo, na primer storilec
je spravljal papirnate robce v rokav.
10. Pravilno navajanje nerazumljivih dejstev. Žrtev opisuje
podrobnosti, ki jih ne razume popolnoma. Otrok, na primer
opisuje spolno vedenje kot lovljenje sape.
11. Pomembne zunanje asociacije. Ta kriterij je prisoten,
če žrtev poroča o dogodkih, ki sami po sebi niso del kaznivega
dejanja, so pa z njim povezani, na primer storilec je omenil, da
niti žena ne razume njegovih težav.
12. Opis lastnega duševnega stanja. Če žrtev opisuje,
kako so se njena čustva v času kaznivega dejanja razvijala in
spreminjala, je kriterij prisoten.
13. Ocena storilčevega duševnega stanja. Kriterij je prisoten,
če žrtev opiše storilčeve občutke, misli ali motive med
dogodkom.
14. Spontani popravki. Gre za to, da žrtev popravlja svoje
prejšnje izjave ali jim kaj dodaja, ne da bi jo spraševalec k
temu pozval.
15. Priznavanje nepopolnosti lastnega spomina. Ta kriterij
je prisoten, če žrtev sama prizna, da se nečesa ne spominja
z izjavama, kot sta: »Ne vem,« ali: »Ne spomnim se.«
16. Dvom o lastnem pričanju. Če žrtev sama omeni, da
nekateri deli njenega pričanja zvenijo čudno, neverjetno ali
malo verjetno.
17. Samoobtožbe. Žrtev omenja podrobnosti, s katerimi
izraža slabo mnenje o sebi, ali podrobnosti, ki se lahko uporabijo
kot obremenilni dokaz proti njej, na primer, bila sem
nepremišljena, da sem mu dovolila vstopiti.
18. Opravičevanje storilca. Žrtev ali priča išče izgovore
za vedenje storilca ali pa ga ne okrivi za dogodek.
19. Podrobnosti kaznivega dejanja. Žrtev opisuje podrobnosti,
ki so poznane kot tipični elementi za to vrsto kaznivega
dejanja. Ta kriterij je prisoten v resničnih izjavah, ker si je
te elemente težje izmisliti.
Visoka stopnja ujemanja med rezultati različnih ocenjevalcev
kaže, da je postopek zanesljiv, vendar pa posamezni ocenjevalci
vseeno lahko pridejo do nekoliko različnih ugotovitev.
Zato je bolje, če vsako izjavo ocenita dva neodvisna ocenjevalca
in ne le eden, kar se v praksi navadno dogaja (Vrij, 2008).
Za večino kriterijev velja, da raziskave potrjujejo njihovo
zmožnost razlikovanja med resničnimi in izmišljenimi
pričanji. Pri nekaterih opazimo, da so v nasprotju s splošno
veljavnimi prepričanji o razlikah med lažnivci in iskrenimi
osebami. Tako so nekateri zasliševalci prepričani, da so izjave
lažnivcev vsebinsko bolj prepletene (4. kriterij), da vsebujejo
več neobičajnih podrobnosti (8. kriterij) in več nepomembnih
podrobnosti (9. kriterij). Raziskave namreč kažejo, da vse to
velja za izjave oseb, ki govorijo resnico (Vrij, 2008).
2.4 Uporaba ocenjevalnega seznama
Kriterijska vsebinska analiza sama po sebi ne zadošča
za sprejemanje odločitve o verodostojnosti izjave, saj lahko
na njen rezultat vplivajo različni dejavniki, ki jih skušamo
čim bolj nadzorovati. Tako lahko na primer spraševalec med
intervjujem nehote vodi pričo ali žrtev, kar pomeni, da intervjuvanca
sugestivno usmerja v zapolnjevanje spominskih
vrzeli. Zato dobimo nenavadno popolno pričanje, ki je lahko
tudi posledica predhodnih navodil ali naučenosti. Seveda pa
je mogoče tudi nasprotno, da je pričanje zelo pomanjkljivo,
kar se zgodi, če je priča zelo mlada in se ne zna izražati ali če
ji spraševalec ni dal dovolj priložnosti, da bi povedala celotno
zgodbo, ali pa je preveč pretresena, da bi lahko natančno
in dovolj izčrpno opisala dogodek. Upoštevati je treba, da so
spolne zlorabe, čustveno stresni dogodki, pri katerih je težko
oceniti, kako dobro so si jih žrtve zapomnile (Magnussen in
sod., 2006).
V želji po standardizaciji metode so avtorji razvili seznam
za preverjanje resničnosti izjav. Če ocenjevalec sistematično
razmisli o vsaki postavki s seznama, lahko upošteva različne
interpretacije rezultatov kriterijske vsebinske analize. Z vsako
od mogočih razlag, ki jih ocenjevalec premišljeno zavrne, se
poveča verjetnost, da s postopkom zares ugotavljamo resničnost
izjav. Ocenjevalni seznam sestavlja 11 postavk, prve tri
značilnosti se nanašajo na osebnostne lastnosti priče ali žrtve
(Vrij, 2008).
1. Neprimernost govora in podanih informacij.
Ocenjevalec presoja, ali govor in obseg podanih informacij
priče presegata pričakovane sposobnosti glede na njeno starost
in glede na to, kaj je lahko sama izvedela o dogodku. Če
opazimo preseganje, obstaja verjetnost, da so na pričo, pri pripravi
izjave, vplivale druge osebe.
2. Neprimernost čustvenega odziva. Med intervjujem
ocenjujemo, ali je prikazan čustveni odziv priče, navadno smo
pozorni na govorico telesa, primeren glede na dogodke, ki naj
bi jih prestala. Odsotnost čustvenih odzivov lahko pomeni, da
je zgodba neresnična.
3. Dojemljivost za sugestije. S tem kriterijem določamo,
ali je priča med pogovorom pokazala dojemljivost za sugestijo.
Pri tem moramo paziti na starost priče, saj so mlajši
347

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
otroci bolj dojemljivi kakor starejši otroci, otroci na splošno
pa so bolj dojemljivi kakor odrasli (Pezdek in Hinz, 2002).
Sugestibilnost žrtve lahko preverimo tako, da ji na koncu intervjuja
postavimo nekaj zavajajočih vprašanj in opazujemo
njen odziv.
4. Sugestivna vprašanja ali vprašanja z izvajanjem pritiska.
S pregledovanjem posnetka intervjuja ocenimo, ali je
spraševalec priči med pogovorom kar koli sugeriral ali izvajal
nanjo pritisk. Ugotovitve analize se ne upoštevajo, če so bila
zastavljena vprašanja sugestivna ali če se je z njimi izvajal pritisk
na pričo ali žrtev.
5. Splošna neustreznost intervjuja. Otroci se pogosto ne
zavedajo, da smejo na vprašanja odgovoriti z: »Ne vem,« ali:
»Se ne spomnim,« na kar jih moramo posebej opozoriti.
6. Vprašljiv motiv. Pri tem kriteriju presojamo, kakšen
motiv je imela žrtev za prijavo kaznivega dejanja. Vedno obstaja
možnost, da je pričo nekdo nagovoril k prijavi, zato je
pomembno, da se seznanimo z vsemi podrobnostmi odnosa
med žrtvijo in domnevnim storilcem.
7. Vprašljivo ozadje prvotne ovadbe ali prijave.
Ocenjevalec presoja o izvoru in ozadju izjave, ki jo ocenjuje.
Spraševalec žrtev vpraša, ali je bila prva prijava podana prostovoljno
ali jo je kdo nagovoril, da poda prijavo.
8. Prisotnost morebitnih pritiskov k lažnemu pričanju.
Preveriti je treba, ali obstajajo dokazi, da je priči kdo sugeriral,
jo nagovarjal k lažnemu pričanju, izvajal nanjo pritisk ali
jo silil k lažnemu pričanju ali k poudarjanju določenih podrobnosti.
9. Neskladje z zakoni narave. Pri tem kriteriju preverjamo,
ali priča opisuje nerealne ali nemogoče dogodke ali dogajanje.
10. Neskladnost z drugimi izjavami. Preiskovalci o istem
dogodku navadno pridobijo več kot eno pričanje. Ista priča je
že lahko bila zaslišana v preteklosti ali pa so preiskovalci zaslišali
več različnih prič. Bistveni elementi v pričinem opisu
osrednjega dela dogodka se morajo dokaj skladati s predhodnimi
izjavami ali z izjavami drugih prič.
11. Neskladnost z drugimi dokazi. Pomembne podrobnosti
kaznivega dejanja se morajo skladati z zanesljivimi
stvarnimi dokazi ali drugimi konkretnimi dokazi. Če prihaja
do velikih odstopanj, je to lahko znak neverodostojnosti
pričanja.
348
Tabela 2: Ocenjevalni seznam, s katerim preverimo kakovost
izvedene kriterijske vsebinske analize (Vrij, 2008)
I. Psihološke značilnosti
1. Neprimernost govora in podanih informacij
2. Neprimernost čustvenega odziva
3. Dojemljivost za sugestije
II. Značilnosti intervjuja
4. Sugestivna ali prisilna vprašanja
5. Splošna neustreznost intervjuja
III. Motivacija priče
6. Vprašljiv motiv
7. Vprašljivo ozadje prvotne ovadbe ali prijave
8. Prisotnost pritiska k lažnemu pričanju
IV. Nedoslednost izjav
9. Neskladnost z zakoni narave
10. Neskladnost z drugimi izjavami
11. Neskladnost z drugimi dokazi
3 Uporabnost in točnost metode
Rezultati analognih raziskav so pokazali, da se pri vseh
kriterijih vsebinske analize pojavljajo opazne razlike med lažnivci
in iskrenimi osebami. V dvajsetih verodostojnih raziskavah
so raziskovalci izračunali skupno oceno kriterijev vsebinske
analize in primerjali rezultate lažnivcev z rezultati oseb, ki
so govorile resnico. Dobljene ugotovitve podpirajo upravičenost
uporabe postopka, saj so v kar 16 raziskavah od 20 potrdili
hipotezo, da je skupno število točk pri seštevku pogostnosti
kriterijev višje pri iskrenih osebah kakor pri lažnivcih
(Ruby in Brigham, 1997). Rezultati raziskav v nadzorovanem
okolju kažejo, da je z oceno veljavnosti izjav mogoče presojati
o resničnosti izjav s približno 70-odstotno zanesljivostjo, kar
pomeni, da znaša delež napačnih ocen približno 30 odstotkov
(Vrij, 2008). Pri terenskih raziskavah, s katerimi so analizirali
prava poročila izvedencev, so razlike med iskrenimi osebami
in lažnivci manjše, vseeno pa opazne in statistično pomembne
(Vrij, 2008).
Omeniti je tudi treba, da uveljavljeni ocenjevalni seznam
ne zajema vseh kriterijev, ki dokazano vplivajo na rezultate
analize. To pomeni, da vplive neupoštevanih kriterijev ocenjevalci
zanemarjajo. Tako na primer manjka kriterij seznanjenosti
s kaznivim dejanjem. Ko priče pripovedujejo o dogodkih,
ki so jim dobro znani, je v njihovih izjavah prisotnih
več kriterijev iskrenosti kot takrat, ko pripovedujejo o slabo
znanih dogodkih, v obeh primerih pa je pričanje lahko verodostojno
(Pezdek in sod., 2004). Pri tem ima lahko seznanjenost
z dogodkom tako velik vpliv na končni rezultat kriterijske

Iz prakse
vsebinske analize, da izjavo ocenimo kot verodostojno zgolj
zaradi seznanjenosti z dogodkom in ne zaradi dejanske vpletenosti
osebe v opisano dogajanje. V ocenjevalni seznam tudi
ni vključen kriterij, s katerim bi upoštevali število predhodnih
intervjujev ali zaslišanj. Boychuck (1991; po Vrij, 2008) je v
raziskavi, ki je bila izvedena z analizo resničnih pričanj otrok,
ugotovil, da lahko večje število zaporednih intervjujev negativno
vpliva na oceno verodostojnosti.
Metoda ocenjevanja veljavnosti izjav je bila razvita za
ocenjevanje izjav otrok v domnevnih primerih spolnih zlorab,
kljub temu pa je veliko strokovnjakov prepričanih, da je uporabna
tudi pri ocenjevanju izjav odraslih in tudi v primerih,
ki niso povezani s spolno zlorabo (Köhnken, 2004; Parker in
Brown, 2000). Undeutscheva hipoteza, kot osnovno teoretično
izhodišče metode, namreč ni nujno vezana na pričanje
otrok v primerih spolnih zlorab. Zaradi visoke možnosti pojava
napačne odločitve (30 odstotkov), rezultati metode ne
morejo biti upoštevani kot dokazno gradivo v sodnih postopkih,
seveda pa jo lahko uporabimo kot podporno tehniko pri
preiskovanju kaznivih dejanj, kadar nam primanjkuje materialnih
dokazov. V takih primerih je namreč pogosto težko
ugotoviti, kdo od vpletenih govori resnico, metoda pa omogoča
o tem sklepati z bistveno večjo točnostjo, kot to počnejo
kriminalisti. Ugotovitve postopka imajo lahko vrednost indica,
veljavnost tega pa morajo preveriti kriminalisti s svojim
operativnim delom.
V praksi se pri uporabi metode pojavlja še ena težava: kakovost
usposabljanja ocenjevalcev je različna. Tako na primer
Raskin in Esplin (1991) svetujeta usposabljanje na dvo- ali
tridnevni delavnici, Köhnken (2004) pa predlaga tritedenski
program usposabljanja. Lahko si predstavljamo, da razlike
med obema vrstama usposabljanja zelo vplivajo na veljavnost
in zanesljivost ugotovitev ocenjevalcev. Dvo- ali tridnevno
usposabljanje je tako površno, da je že kar nevarno, saj z njim
zlahka dobimo namišljene strokovnjake, ki jim neupravičeno
dajemo v roke moč odločanja o usodi žrtev in osumljencev.
Zanesljiv ocenjevalec mora imeti primerne osebnostne lastnosti
in osnovno psihološko znanje, pred začetkom izvajanja
postopka pa mora imeti opravljeno tudi večje število simulacij,
v katerih pridobi začetne izkušnje. To težavo bi zlahka
rešili, če bi se odločili, da se vsi prihodnji ocenjevalci šolajo po
nemškem tritedenskem modelu.
4 Zaključek
V Sloveniji ne uporabljamo opisane metode ocenjevanja
veljavnosti izjav, prav tako tudi nimamo usposobljenih strokovnjakov,
ki bi jo lahko izvajali. Kljub temu nekateri sodni
izvedenci s področja klinične psihologije delno uporabljajo
postopek, kar pomeni, da pri odločanju o verodostojnosti izjav
žrtev spolnih zlorab preverjajo prisotnost nekaterih kriterijev
iz kriterijske vsebinske analize. Pri tem je pomembno, da
so do zdaj sodišča sprejela njihovo utemeljitev izvedeniških
mnenj, ki temelji na obravnavani metodi. V prilagojeni obliki
je bilo tako ocenjevanje veljavnosti izjav uporabljeno pri preiskovanju
kaznivih dejanj le enkrat v kombinaciji s psihološko
avtopsijo, kar je izvedel avtor prispevka. Metoda je gotovo
uporabna tudi v Sloveniji, le strokovnjake za njeno izvajanje bi
morali pridobiti. Z uporabo metode bi lahko skrajšali nekatere
preiskovalne postopke in njihove ugotovitve bolj strokovno
utemeljili, kar pa bi bila pridobitev ne le za kriminalistično
policijo, temveč tudi za tožilstvo in sodišča. Menim, da lahko
zakonsko podlago za njeno uporabo v predkazenskih in
kazenskih postopkih iščemo tam, kjer smo našli podlago za
uporabo spornega poligrafa, ampak to je že vprašanje za pravne
strokovnjake.
Literatura
1. Areh, I. (2004). Pričanja očividcev – dejavniki, ki vplivajo na verodostojnost
priče. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 55/3,
str. 275–284.
2. Areh, I. (2008). Vpliv osebnostnih dimenzij na spominsko obnovo
kaznivih dejanj. Varstvoslovje, 10/3, str. 450–463.
3. Areh, I.; Meško, G.; Umek, P. (2009). Attribution of personal characteristics
to victims of rape - police officers´ perspectives. Studia
Psychologica, 51/1, str. 85–100.
4. Arntzen, F. (1982). Die Situation der Forensischen Aussagenpsychologie
in der Bundesrepublik Deutschland. V: Trankell, A.:
Reconstructing the past: The role of psychologists in criminal
trials. Deventer: Kluwer, str. 107–120.
5. Davies, G. M. (2001). Is it possible to discriminate true from false
memories? V: Davies, G. M.; Dalgleish, T.: Recovered memories:
Seeking the middle ground. Chichester: John Wiley & Sons Ltd.,
str. 153–176.
6. Goodman, G. S.; Melinder, A. (2007). Child witness research
and forensic interviews of young children: A review. Legal and
Criminological Psychology, 12, str. 1–20.
7. Gudjonsson, G. H. (2008). The Psychology of Interrogations and
Confessions: A Handbook. Chichester: John Wiley & Sons Inc.
8. Honts, C. R. (1994). Assessing children’s credibility: Scientific and
legal issues. North Dakota Law Review, 70, str. 879–903.
9. Horowitz, S. W. (1991). Empirical support for statement validity
assessment. Behavioral Assessment, 13, str. 293–313.
10. Köhnken, G. (2002). A German perspective on children’s testimony.
V: Westcott, H. L.; Davies, G. M.; Bull, R. H. C.: Children’s
testimony: A handbook of psychological research and forensic
practice. Chichester: John Wiley & Sons Ltd, str. 233–244.
11. Köhnken, G. (2004). Statement Validity Analysis and the ‘detection
of the truth’. V: Granhag, P. A.; Strömwall, L. A.: Deception
detection in forensic contexts. Cambridge: Cambridge University
Press, str. 41–63.
12. Magnussen, S.; Andersson, J.; Cornoldi, C.; De Beni, R.; Endestad,
T.; Goodman, G. S.; Helstrup, T.; Koriat, A.; Larsson, M.; Melinder,
A.; Nilsson, L. G.; Rönnberg, R.; Zimmer, H. (2006). What people
believe about memory. Memory, 14, str. 595–613.
349

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
13. Memon, A.; Vrij, A.; Bull, R. (2003). Psychology and Law:
Truthfulness, accuracy, and credibility, second edition.
Chichester: John Wiley & Sons Ltd.
14. Parker, A. D.; Brown, J. (2000). Detection of deception: Statement
Validity Analysis as a means of determining truthfulness or falsity
of rape allegations. Legal and Criminological Psychology, 5, str.
237–259.
15. Pezdek, K.; Hinz, T. (2002). The construction of false events in
memory. V: Westcott, H. L.; Davies, G. M.; Bull, R. H. C.: Children’s
testimony: A handbook of psychological research and forensic
practice. Chichester: John Wiley & Sons Ltd., str. 99–116.
16. Pezdek, K.; Morrow, A.; Blandon-Gitlin, I.; Goodman, G. S.; Quas,
J. A.; Saywitz, K. J.; Bidrose, S.; Pipe, M. E.; Rogers, M.; Brodie,
L. (2004). Detecting deception in children: Event familiarity affects
criterion-based content analysis ratings. Journal of Applied
Psychology, 89, str. 119–126.
17. Raskin, D. C.; Esplin, P. W. (1991). Statement Validity Assessment:
Interview procedures and content analysis of children’s statements
of sexual abuse. Behavioral Assessment, 13, str. 265–291.
18. Ruby, C. L.; Brigham, J. C. (1997). The usefulness of the criteriabased
content analysis technique in distinguishing between truthful
and fabricated allegations. Psychology, Public Policy, and Law,
3, str. 705–737.
350
19. Saywitz, K. J. (2002). Developmental underpinnings of children’s testimony.
V: Westcott, H. L.; Davies, G. M.; Bull, R. H. C.: Children’s
testimony: A handbook of psychological research and forensic
practice. Chichester: John Wiley & Sons Ltd., str. 3–20.
20. Steller, M.; Boychuk, T. (1992). Childrens as witnesses in sexual
abuse cases: Investigative interview and assessment techniques. V:
Dent, H.; Flin, R.: Children as witnesses. New York: John Wiley &
Sons Inc., str. 47–73.
21. Steller, M.; Köhnken, G. (1989). Criteria-based statement analysis.
V: Raskin, D. C.: Psychological methods in criminal investigations
and evidence. New York: Springer, str. 217–245.
22. Umek, P. (1995). Psihološki vidiki pričevanja očividcev kaznivih
dejanj. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 46/4, str. 342–
350.
23. Umek, P. (2009). Kako dobre priče so zlorabljeni otroci ali kako dobri
spraševalci so preiskovalci. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
60/1, str. 16–24.
24. Vrij, A. (2008). Detecting lies and deceit: pitfalls and opportunities.
Chichester: John Wiley & Sons Inc.
25. Yuille, J. C. (1988). The systematic assessment of children’s testimony.
Canadian Psychology, 29, str. 247–262.
Brief presentation of the method of statement validity analysis
Igor Areh, Ph.D. in Psychology, Assistant Professor of Forensic Psychology, Faculty of Criminal Justice and Security,
University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia
Statement validity analysis is a method used to establish the credibility of testimony given by victims of crime. Although this
method has been in use in certain countries of Central and Eastern Europe for some fifty years and is considered to be the best verbal
method for verifying the truthfulness of statements with satisfactory accuracy, it is practically unknown and unused in Slovenia. The
aim of this contribution is to present in brief the application of this method, its theoretical background, its scientific reliability and
validity and applicability in pre-trial and criminal proceedings. The method was originally aimed at assessing the veracity of children’s
statements, alleged victims of sexual abuse. However, in the last twenty years the method has been improved and extended and has
since also been used for adult victims of criminal offences. Although criteria indicating the truthfulness of statements are nowadays
experimentally relatively well verified and confirmed, they can nevertheless be expected to be upgraded in the future and the reliability
of this procedure thus improved. The principal difficulties of the method of statement validity analysis are, firstly, the criteria by which
the assessors decide whether the statements of a person analysed are true or not and secondly, great differences in the abilities of
assessors. In spite of some shortcomings, it is nevertheless generally recognized among experts that this method is a useful instrument
in the hands of a trained and scrupulous person. This method is not used in practice in Slovenia, which can be attributed to ignorance
about it, although its use could also be recommended in this cultural environment.
Key words: credibility of testimony, victims, sexual abuse, usefulness of procedure
UDC: 340.63 + 343.143

Iz zgodovine
Pravne določbe o uporabi oboroženih sil pri nas za
neobrambne naloge (1850–2011)
Pavle Čelik *
1 Uvod
Pred vzpostavitvijo poklicnih državnih varnostnih sil leta 1850 je bila pri nas vojska namenjena tudi za vzdrževanje
notranjega reda. To je bilo razumljivo, saj so bila druga varnostna moštva precej šibka in namenjena predvsem za
lokalno uporabo, na primer grajska straža (biriči), finančna in mestna straža.
Vprašanje o vlogi vojske pri varnostnih dogodkih znotraj države se je postavilo torej z oblikovanjem državnih
varnostnih sil. V vseh režimih, ki so bili odtlej pri nas, je bilo tako posredovanje armade dopustno po določbah bodisi
ustave bodisi vojaških predpisov. Med temi tremi režimi so bile glede tega zelo majhne razlike. Razlikovale so se le
posamezne zvrsti oboroženih sil, na primer redna (skupna) vojska, teritorialna (deželna) obramba in pomožna vojska.
Prav povsod je do poseganja (redne vojske) tudi prihajalo, in sicer v cesarskih, kraljevih in republiških časih. Najbolj
grob je bil poseg JLA v Sloveniji spomladi 1991. Predpisi so v vseh treh navedenih obdobjih predvidevali tudi pomoč
vojske ob naravnih nesrečah ter ob množičnih zbiranjih, v tretjem obdobju pa tudi pri gradnji raznih objektov.
Ob osamosvojitvi je Slovenija leta 1991 sprejela zakon, ki je dopuščal, da tedanja teritorialna obramba izjemoma
posreduje tudi ob izrednih dogodkih. To je bilo razumljivo med pripravami na osamosvojitev. Potem leta 1994 zakon
takega posredovanja ni več predvidel, saj je vojsko izrecno ločil od političnega ali strankarskega dogajanja pri nas.
Slovenska vojska se sme uporabiti le za pomoč ob naravnih in drugih hudih nesrečah. Tako ureditev poznajo tako
rekoč vse države, saj je vojska pri roki, ustrezno opremljena in razmeščena po vsem ozemlju države. Zakon o obrambi
leta 2004 in nato še Zakon o službi v Slovenski vojski leta 2007 sta malce razširila mogoče sodelovanje vojske s policijo
ter državnimi in lokalnimi oblastmi.
Ključne besede: pravni predpisi o vojski, naloge oboroženih sil v notranjem dogajanju, dejanski posegi vojske v notranjosti
države.
UDK: 355.3 + 351.74 (497.4)
Ko je bila vzpostavljena stalna armada, temelječa na splošni
vojaški dolžnosti, je do vsakokratne družbe razvila številna
razmerja, ki so praviloma temeljila na vsakokratnih pravnih
predpisih. Ti so ob določenih primerih dovoljevali delovanje
vojske tudi v notranjosti države. Tudi danes beremo in slišimo,
kako v posameznih državah nastopi vojska in opravlja naloge,
ki niso povezane z obrambo v klasičnem pomenu besede. Take
naloge so vsaj štirih vrst: naloge, ki so sicer izvirno v pristojnosti
policijskih sil; naloge, ki so povezane z zaščito in reševanjem
prebivalstva in dobrin ob hudih nesrečah; naloge, ki
so povezane z množičnimi zbiranji državljanov ob različnih
pomembnih dogodkih; naloge, ki so povezane s sodelovanjem
pri gradnji infrastrukturnih in podobnih objektov. Na ta način
je presežena ustaljena predstava preprostega človeka o tem, da
* Pavle Čelik, magister sociologije, poveljnik Slovenske milice v pokoju
so oborožene sile namenjene za obrambo države pred zunanjo
nevarnostjo, policija pa skrbi za varnost ljudi in premoženja
prebivalcev, za javni red in mir ter varnost prometa. Taka
predstava očitno ne zdrži niti danes niti ni zdržala v preteklosti,
saj se je vojska pojavljala v vseh naštetih vlogah.
Zakaj taka vloga vojske? Da je vojska postala dejavnik tudi
pri zagotavljanju javne varnosti, je povezano z več okoliščinami;
nekaj jih bom naštel. Prvič, pred oblikovanjem varnostnih
sil v sodobnem pomenu besede, to je orožništva in policije
pred približno stoletjem in pol, so oborožene sile pomenile
hkrati tudi najpomembnejši dejavnik notranje varnosti.
Drugič, stalna vojska z nabornim sistemom je bila zbrana po
vojašnicah in je lahko delovala ob vsakem času, če je nastala
potreba oziroma je oblast tako ocenila, policijske sile pa same
niso bile zadostne za izpolnjevanje določenih nalog. Vojašnice
so bile navadno prav v večjih mestih, kjer je bilo največ varnostnih
potreb te vrste. Tretjič, v državah, kjer poznajo poleg
policije še orožništvo, je slednje praviloma tudi v okviru notranjega
in vojaškega resorja, zato je tam laže govoriti o upo-
351

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
rabi obrambnih sil v notranjem dogajanju. Četrtič, danes se v
mednarodnih okvirih tudi za oborožene sile vse bolj uveljavlja
izraz varnostne sile. Pristojne mednarodne organizacije namreč
na nemirna območja pošiljajo mirovne sile, ki jih navadno
sestavljajo tako vojaki kot policisti oziroma orožniki. Tam
opravljajo predvsem naloge vzdrževanja notranje varnosti in
miru. Tako je vojska postala v mednarodnem okviru sestavina
varnostnih sil v širokem pomenu besede in zato nekateri govorijo
o notranjih in zunanjih varnostnih silah.
Manj soglasja je glede vloge vojske pri vzdrževanju notranjega
reda v državi. Taka vloga je v demokratičnih državah
prej izjema kot pravilo, v nedemokratičnih deželah pa je
skoraj pravilo. Še več, dolga leta smo bili priča dogodkom, ko
je vojska v Latinski Ameriki, Afriki in Aziji izvedla državni
udar in tako prišla na oblast, to pa je nato izvajala s trdo roko.
Zadnji tak primer v Evropi je bil leta 1967 v Grčiji, ko je vojska
21. aprila uvedla svojo diktaturo; ta je trajala do 24. julija 1974
(Kronika XX. stoletja, str. 389 in 433).
Pogled velja uperiti tudi v najbolj razvite države, ki se uvrščajo
med vzorno demokratično urejene. Pri tem ne smemo
pozabiti zlasti na črnsko gibanje za državljanske pravice v ZDA
v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so guvernerji posameznih
držav vpoklicali nacionalno gardo, sestavni del oboroženih sil,
da je opravljala povsem policijske naloge. Zaradi tega je predsednik
ZDA nacionalno gardo podredil zveznim organom
(Kronika XX. stoletja, str. 365). Kadar so v Švici pomembni
mednarodni športni ali politični dogodki, tamkajšnjim policijskim
silam pokličejo na pomoč tudi orožnike ali vojake, ki
so tedaj na usposabljanju. Vojaki praviloma opravljajo naloge,
podobne rediteljskim. Ob velikem terorističnem dejanju v
Oslu, glavnem mestu Norveške, 22. julija 2011 je tamkajšnje
stavbe, ceste in ulice pomagalo varovati tudi vojaštvo.
Ko je v Rusiji leta 1917 prišlo do proletarske revolucije, je
v njej glavno vlogo igrala bolj ali manj organizirana oborožena
množica, iz katere se je pozneje razvila Rdeča armada; ta se
tudi pozneje ni odrekla pomembni besedi v sovjetski družbi.
Do neke mere podobno je bilo v Jugoslaviji med narodnoosvobodilnim
bojem, tesno povezanim z revolucijo, in v povojnem
obdobju, ko je Jugoslovanska ljudska armada obdržala
pomembno politično vlogo tudi na notranjem področju.
Rečeno je že bilo, da so ponekod notranje varnostne sile
sestavljene iz orožništva in policije, pri čemer je prvo pod večjo
ali manjšo pristojnostjo tudi obrambnega in ne le notranjega
ministrstva. To dvojnost so v Italiji na svoj način potrdili
tako, da so karabinjerje 30. marca 2001 z zakonom razglasili
za četrto zvrst vojske, ki še vedno opravlja vlogo varnostne
sile. Drugačno pot je ubrala Avstrija, kjer so orožništvo 1. julija
2005 ukinili in ga združili z državno policijo (Grah, str.
352
32; Öffentliche Sicherheit, 2008). V Srbiji pa so 28. junija 2001
spet osnovali orožništvo, ki je nadomestilo dotedanje posebne
enote milice oziroma policije. Orožništvo je bilo tam opredeljeno
kot poklicna, mobilna in manevrska enota za vzdrževanje
javnega reda in miru ob večjih neredih, za protiteroristično
delovanje in za zatiranje uporov v zaporih. Podrejeno je
izključno notranjemu resorju (Bogdanović, str. 256) in je kot
sestavni del oboroženih sil po navadi opremljeno tudi s stroji
za odstranjevanje barikad oziroma cestnih ovir.
Ob tem je treba vsaj omeniti razne paravojaške in najemniške
enote ter zasebna varnostna podjetja, ki poskušajo
nadomestiti vojsko pri vpletanju v notranje dogajanje, saj
mednarodna skupnost vojske pri tem ne odobrava. Take paravojaške
enote, ki so neredko sestavljene iz tujih plačancev,
zatirajo nezadovoljstvo prebivalstva države, ki tako soldatesko
najame. V podobne dejavnosti se je v Iraku vpletla tudi močna
zasebna varnostna firma Blackwater v lasti nekdanjega ameriškega
vojaka Erika Princea (Kosec, str. 6).
Res pa je tudi, da so bile notranje varnostne sile skoraj
ves čas hkrati predvidene tudi kot morebitni del obrambnih
sil. Še več, v času dvojne monarhije in Kraljevine Jugoslavije
je pri nas delovala finančna straža, ki je skrbela za posredne
dajatve na meji in v notranjosti države. Ni bila predvidena kot
varnostna sila, to je postala le v izrednih primerih. V primeru
vojne je bila dolžna braniti državo pred napadalcem. Torej
gre za nekakšen krog medsebojnega prepletanja vlog vojske
in policijskih sil.
Ni vprašljiva vloga oboroženih sil ob naravnih in drugih
hudih nesrečah, kar je praksa po vsem svetu. Vojska ima
navadno veliko število oboroženih ljudi z ustrezno opremo
(šotori, kuhinje, stroji itd.), ki je primerna zlasti za zaščito in
reševanje ljudi ter premoženja ob večjih naravnih ali drugih
nesrečah, kar je povsod poslanstvo vojske. Podobno velja
za pomoč vojske pri večjih javnih zbiranjih in za pomoč pri
gradnji raznih javnih naprav. Najbolj kočljiva je torej policijska
vloga oboroženih sil. Zapisati pa je treba, da je to navadno
predvideno v zakonih posameznih držav.
2 Obdobje naše preteklosti pod Avstrijo (1850–
1918)
Avstrija je leta 1850 po vsej državi vzpostavila orožništvo
ter enotno uredila organiziranost in delovanje državne policije.
Pri tem je treba upoštevati, da je bilo orožništvo nekakšna
dvoživka, saj je bilo podrejeno notranjemu in vojnemu ministrstvu
oziroma ministrstvu za deželno obrambo. Bilo je vojaško
organizirano in vodeno.

Iz zgodovine
Dotlej so za varnost skrbeli stalna vojska, finančna straža,
graščinska gospostva, meščanske straže, porevolucijska
narodna garda itd. Tako je avstrijska ustava z dne 4. marca
1849 določila, da je oborožena sila dolžna braniti državo pred
zunanjimi sovražniki, znotraj države pa vzdrževati red ter zagotavljati
izvrševanje zakonov. Uporabo vojske v notranjem
dogajanju so smele ukazati le civilne, upravne oblasti v zakonsko
določenih okvirih in oblikah. Ko je oblast odredila
pomoč vojske, ta ni bila upravičena do nikakršnega povračila
(Kaiserliches Patent vom 4. März 1849, člena 113 in 114). Ta
ustava je bila zadnji dan decembra 1851 odpravljena in pozneje
takega temeljnega predpisa ni bilo več, leta 1867 pa je izšel
predpis o posameznih vrstah pravic državljanov (Državna
osnovna postava od 21. decembra 1867).
Zlasti z ustanovitvijo orožništva se je vloga vojske na varnostnem
področju bistveno zmanjšala, ni pa zamrla. Njeno
sodelovanje na varnostnem področju so začeli šteti največkrat
kot asistenco in del stroškov ji je bilo treba povrniti. Praviloma
je šlo za stroške častnikov. Ta nadomestila za vojaško asistenco
so podrobneje urejali s predpisi. Slednje je bilo bržkone izraz
težnje, da bi vojsko čim manj uporabljali za civilne namene.
Na Dunaju so pristojni ministri izdajali cenik tovrstnih vojaških
storitev (Ukaz c. kr. ministerstev 17. junija 1856; Ukaz
ministerstva notranjih reči od 31. julija 1876). Sem so šteli pomoč
vojske finančni straži, pravosodju pri varovanju zaporov,
tako imenovane kordone (vrste) ob množičnih zbiranjih ali
državniških obiskih itd. Ukaz iz leta 1877 je odškodnino določil
celo za pomoč vojske, tudi podčastnikov in vojakov, ob povodnjih.
Častnikom sta pripadala dva goldinarja na dan, podčastniki
pa so dobili po 16 krajcarjev na dan in vojaki po 15
krajcarjev dnevno, oboji (podčastniki in vojaki) so dobili še
pohodni obrok hrane (močnejši kot sicer v vojašnici) ter dodatek
50 do 100 krajcarjev k povprečnini za uniformo (Ukaz
ministerstev od 11. junija 1877), saj so uniformo ob takih nalogah
neredko poškodovali, umazali itd. Vojaki so lahko pomagali
tudi finančni straži, ki je skrbela za izterjavo davščin,
spremljali jetnike, stražili blago, ječe ali druge nevojaške ustanove
itd. Kdor je prosil za vojaško pomoč, je moral v pisnem
zaprosilu navesti, kdo bo plačal predvidene stroške.
Po uvedbi dvojne monarhije leta 1867 je prišlo do sprememb
tudi v oboroženih silah. Vsebovala jih je vojna postava
s konca leta 1868. Oborožene sile so bile sestavljene iz skupne
vojske s poveljstvom na Dunaju ter iz deželne obrambe s poveljstvoma
na Dunaju in v Budimpešti. Deželna obramba v
ogrski polovici države se je imenovala honved. Skupna vojska
je bila za obrambo celotne monarhije pred zunanjim sovražnikom
ter za vzdrževanje notranjega reda in varnosti. Deželna
obramba je bila v vojni namenjena za podporo skupni armadi
in za notranjo obrambo, v miru pa izjemoma tudi za vzdrževanje
notranjega reda in varnosti (Postava od 5. decembra
1868, člena 7 in 8). Tisti, ki niso bili razporejeni niti v skupno
vojsko niti v deželno obrambo, so smeli kot prostovoljci
oblikovati črno vojsko, ki je leta 1886 postala tretji sestavni
del oboroženih sil in ni bila več prostovoljna. Črnovojniki
so morali nositi razpoznavni znak, člani meščanske straže in
strelskih organizacij pa so smeli nositi tudi svoje uniforme in
orožje (Postava od 6. junija 1886, člen 1).
Leta 1869 je izšel zakon, ki je urejal le deželno obrambo.
Ta je lahko praviloma nastopila le v posamezni deželi in izjemoma
le v avstrijskem delu države, ne pa tudi v ogrskem
(Postava od 13. maja 1869). Če so jo uporabili za pomoč civilni
upravi, na primer za izterjavo davkov, spremljanje cesarske
pošte in podobne naloge, je bila deležna enakih povračil kot
skupna armada (Ukaz ministerstva notranjih reči od 3. maja
1878). Podobne določbe o namenih oboroženih sil so vsebovali
vsi poznejši predpisi o skupni vojski in deželni obrambi.
Predpisi so torej dovoljevali in urejali sodelovanje oboroženih
sil pri vzdrževanju notranje varnosti ter ob naravnih
nesrečah in množičnih zbiranjih, niso pa izrecno urejali
tudi gradbenih storitev vojske. Do takega sodelovanja vojske
je prihajalo iz različnih razlogov. Naj navedem tri primere
iz ljubljanske preteklosti. Nemški telovadci so 23. maja 1869
organizirali pohod na Janče, tam pa so jih napadli domači
fantje ter jih pregnali v Vevče, kjer je bilo predvideno srečanje
z drugimi ljubljanskimi Nemci. Oblast je v Vevče poslala
orožništvo in vojsko, ki sta posredovala. Pri tem je bil en
domačin ubit (Kajzer, str. 53–61). Ko je Ljubljano 14. aprila
1895 prizadel močan potres, so pri straženju javnih stavb pomagali
tudi vojaki, predvsem pa je četa pionirjev (inženirska
enota) čistila ruševine in postavljala barake za namestitev
Ljubljančanov. Mestni straži so prišli na pomoč tudi stražniki
iz drugih mest dežele Kranjske (Kajzer, str. 84–164). Med protinemškimi
demonstracijami v Ljubljani, ki so potekale od 18.
do 20. septembra 1908, je poleg mestne straže in orožnikov
nastopila tudi enota 27. pešpolka (skupna vojska) ter 20. septembra
ubila dva mlada Ljubljančana (Septembrski dogodki
1908, str. 47–49).
Prva svetovna vojna je zajela tudi ozemlje današnje
Republike Slovenije, zlasti njen zahodni del, kjer je divjala soška
fronta. Italijanska vojska je tam opravljala tudi varnostne
naloge in skrbela za izseljevanje civilnega prebivalstva z
območja spopadov. Večina našega ozemlja pa je bila zunaj
neposrednih vojnih spopadov. K nam so naselili begunce z
zahodne in vzhodne fronte ter tu vzpostavili številne zaledne
ustanove, vštevši bolnišnice, taborišča za vojne ujetnike itd.
Vojska je tu opravljala temu ustrezne naloge. Za varnost so
skrbeli okrepljeno orožništvo ter novouvedene občinske straže
(Čelik, 2005, str. 387–407).
353

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
3 Obdobje Kraljevine Jugoslavije (1918–1941)
Predpisi, ki so v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev
oziroma v Kraljevini Jugoslaviji urejali tudi mesto in vlogo
oboroženih sil v družbi, so temeljili pretežno na izročilu nekdanje
srbske kraljevine. To področje so urejali obe ustavi in
zakoni o organiziranosti vojske. Tedaj je bilo orožništvo sestavni
del vojske, enako tudi granična trupa (obmejna četa), ki
je stražila državno mejo in je potemtakem opravljala tudi del
takih nalog, ki so sicer v pristojnosti policije.
Najprej je veljala ustava, sprejeta v narodni skupščini na
Vidov dan 28. junija 1921, zato so ji rekli vidovdanska ustava.
Njen XI. oddelek je vseboval določbe o vojski, in tam je bilo
med drugim zapisano: »Za vzdrževanje notranjega reda se sme
vojska uporabljati samo na zahtevo pristojnega civilnega oblastva.«
(Ustava Kraljevine SHS, člen 123.) Kot civilna, upravna
oblastva so bili določeni ministrski svet (vlada), oblasti (pokrajine)
in okraji. Vojsko so torej lahko poklicali k opravljanju
varnostnih nalog predsednik vlade oziroma minister, veliki
župan kot predstojnik oblasti in okrajni načelnik. Kdo je o
tem odločal, je bilo odvisno od narave in obsega varnostnih
nalog, pri katerih naj bi pomagala vojska.
Po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 je kralj leta
1931 izdal tako imenovano oktroirano (vsiljeno) ustavo, saj
narodna skupščina ni delovala. Ta je v XI. oddelku, ki je urejal
položaj vojske, imela enako določilo kot desetletje prej
vidovdanska ustava (Ustava Kraljevine Jugoslavije, člen 112).
Upravna, civilna oblastva, ki so smela odrediti uporabo vojaštva
znotraj države, so bila trojna, sestavljena iz vlade, banovin
in okrajev oziroma njihovih predstojnikov.
Vlogo naše tedanje vojske pa so urejali zlasti vsakokrat veljavni
vojaški zakoni. V času naše kraljevine sta organiziranost
vojske določala dva glavna zakona, in sicer iz leta 1923 in leta
1930. Slednji je do razpada države doživel pet sprememb in
dopolnitev, ki pa niso zadevale določbe o notranji vlogi oborožene
sile. Zakon iz leta 1923 je določil, da je naloga armade,
da brani domovino in je podpora zakonitosti v državi (Zakon
o ustroju vojske in mornarice, 1923, člen 2). Povsem podobno
določbo je vseboval zakon iz leta 1930 (Zakon o ustroju vojske
in mornarice, 1930, člen 2).
Pri obravnavi notranje vloge armade pa moramo poleg
obeh ustav ter obeh zakonov o ustroju vojske in mornarice
upoštevati tudi nekatere druge predpise. Še pred sprejetjem
vidovdanske ustave je oblast zaradi notranjih socialnih napetosti,
stavk in protestov delavstva izdala tovrstne uredbe. Ker
je decembra 1920 prišlo do rudarske stavke, je uredba predvidela,
da se stavkajoči vpokličejo na orožne vaje, v rudnikih
pa se uvede vojaško poveljstvo, ki lahko rudarje kaznuje. Za
354
red sta tam skrbela vojska in orožništvo (Uredba o ravnanju
ob neredih, 1921).
Nato je to področje urejal vsakokratni zakon o zaščiti javne
varnosti in reda v državi. Prvi je bil objavljen na začetku
avgusta 1921, po neuspelem atentatu na prestolonaslednika
Aleksandra 28. junija 1921 in po uspelem umoru notranjega
ministra Milorada Draškoviča v Delnicah 21. julija 1921.
Določal je, da ima državno politično oblastvo pravico od najbližjega
vojaškega poveljstva zahtevati pomoč armade, če za
vzdrževanje javne varnosti ne bi zadoščali orožniki ali policisti.
V takem primeru je bilo prebivalstvo tistega kraja dolžno
samo oskrbovati vojaštvo. Vsaka hiša je morala prispevati
glede na svoje premoženjsko stanje. Te potrebščine je pobiralo
županstvo občine ob pomoči orožnikov ali stražnikov. Če je
bil red hitro vzpostavljen, so prebivalcem lahko povrnili te dajatve,
stroške vojaške pomoči pa je v celoti krila država (Zakon
o zaščiti javne varnosti, 1921). Ta določba je najbrž imela namen,
da bi prebivalstvo odvrnili od nezadovoljnih delavcev.
Kdo naj bi odločal o taki predvideni uporabi vojske? Da bi
kralj to poenotil, je na podlagi uredbe iz kraljevine Srbije iz
leta 1897 izdal ukaz, ki je določil naslednje starešine: poveljnika
divizije na sedežu te enote, zunaj sedežev divizij pa starešine
vojaškega okrožja ali garnizije (Naređenje, str. 885–886).
Tak predpis o zaščiti države je spet izšel na začetku januarja
1929 in je do konca države doživel dvoje sprememb in dopolnitev.
Bil je pravni okvir za vlado, da je izdajala razne uredbe,
ki so posegale na področje ukrepov ob socialnih nemirih.
Temeljni razlog za to, da se je smela vojska nastaniti tudi
v zasebnih prostorih, sta bila njeno poseganje v notranje dogajanje
ter pomoč ob nesrečah. Računali so pač, da bo do tega
prišlo tudi na podeželju, kjer ni bilo na razpolago vojašnic ali
drugih državnih prostorov. To so v Sloveniji sprva urejali veljavni
predpisi iz časov Avstro-Ogrske, nato predpisi srbske
kraljevine in nazadnje leta 1934 zakon (Zakon o nastanjevanju
vojske in mornarice, 1934).
Poleti 1940 so oblikovali še nov sestavni del oboroženih sil,
in sicer pomožno vojsko državne obrambe (Uredba o pomožni
vojski, členi 1, 2 in 8). Že ime pove, da je šlo za pomožni del
oborožene sile, ki je imela zaledne in obrambno-varnostne naloge
zlasti v gospodarskih objektih, pomembnih za obrambo.
Kako so se tovrstne določbe o poseganju vojske v notranje
dogajanje pri nas izkazale v praksi? Navedel bom štiri primere
iz Slovenije v prvih letih nove države južnih Slovanov. A)
Vojska je ves čas računala z možnostjo, da bo sodelovala pri
zagotavljanju javnega reda in miru. Poveljnik dravske divizijske
oblasti je že 12. in 24. aprila 1919 izdal skrivno navodilo
o ravnanju pri izgredih in neredih. Predvidel je tri stopnje
ukrepov, označene z A, B in C (AS, 61, 1919, spis št. 3574).

Iz zgodovine
B) Jugoslovanska socialdemokratska stranka je za 11. april
1920 napovedala manifestacijo v Ljubljani. Deželna vlada za
Slovenijo je 4. aprila 1920 zaprosila poveljstvo dravske divizije,
da bi za ta dan napovedane »komunistične manifestacije«
imela v pripravljenosti primerno vojaško silo za pomoč
policijski straži. Vojska se je takoj odzvala in vladi poslala še
prevod VII. poglavja I. dela začasnih pravil za opravljanje vojaške
službe. Ta pravila je leto pred tem izdalo ministrstvo za
vojsko in mornarico in so izšla natisnjena v cirilici v Novem
Sadu. Omenjeno poglavje je imelo naslov Uporaba vojske pri
vzdrževanju reda in postave. Šlo je za člene od 391 do 401 teh
pravil, ki so določala, da vojska nastopi tedaj, ko sile notranje
varnosti niso več v stanju zagotavljati javne varnosti (AS, 61,
šk. 73, spis št. 3956). Ti členi so natančneje določali, kako poteka
posredovanje vojske v notranjem dogajanju. O tem je odločal
kralj sam ali na predlog ministra za vojsko in mornarico,
ko je dobil prošnjo notranjega ministra. V zelo nujnih primerih
nesreč ali neredov ali razbojniških napadov pa se je smel
policijski predstojnik neposredno pisno ali ustno obrniti na
najbližjega poveljnika mesta. V takih primerih je bil poveljnik
vojaške enote nadrejen varnostnim silam. Ko je orožniška
enota tečajnikov 24. aprila 1920 streljala na protestni sprevod
železničarjev na Zaloški cesti v Ljubljani, je na kraj prihitela
še vojaška enota, toda ni imela več kaj početi (AS, 61, šk. 127,
spis št. 4311). Po neuspelem atentatu na regenta Aleksandra in
po izvedenem atentatu na notranjega ministra v Delnicah je
poveljnik dravske divizijske oblasti v Ljubljani 30. julija 1921
izdal ukaz o tem, kako bo vojska zastražila železniško progo in
nekatere stavbe. Te naloge je nato uskladila z orožništvom in
upravo policije v Ljubljani (AS, 61, šk. 116, spis št. pov. 2289).
Ob koncu tega prikaza za staro Jugoslavijo velja zapisati,
da je bila obmejna četa (granična trupa) opredeljena kot specialni
del redne vojske in je opravljala naloge varovanja državne
meje (Uredba o obmejni četi in Zakon o obmejni četi). Pri
tem je šlo za njena pooblastila, da je nadzorovala tudi gibanje
ljudi ob meji, jih legitimirala, preprečevala in odkrivala tihotapstvo
iz države, po potrebi pomagala osebju, ki je na mejnih
prehodih kontroliralo prehajanje čez državno mejo, itd. To je
v večini zahodnoevropskih držav že tedaj opravljala policija,
ponekod tudi orožništvo.
Predpisi, ki so tedaj veljali na naših tleh, so vojski torej
ne le dovoljevali, da je pomagala pri vzdrževanju notranje
varnosti ter ob naravnih nesrečah in množičnih zbiranjih,
ampak jo k temu tudi zavezovali. Ob gradnji tako imenovane
Rupnikove linije je vojska vodila utrjevalna dela, sodelovalo
pa je tudi domače prebivalstvo. Poleg utrdb so ti kraji tedaj
dobili tudi vojaške ceste, ki so uporabne še danes.
Med drugo svetovno vojno so naše sedanje ozemlje zasedle
tri sovražne države, ki so k nam pripeljale tudi svoje obo-
rožene sile in varnostni aparat. Italijanske in nemške okupacijske
oblasti so v ta aparat vključevale tudi nekdanje orožnike
in stražnike pa tudi druge osebe, ki so kot pomožna varnostna
enota skrbele za varnost ter se vključevale tudi v boje s partizani.
Osvobodilno gibanje je razvilo svoje oborožene enote
in tudi svoj varnostni aparat, ki je vse bolj dobival značilnosti
pravih varnostnih sil (Čelik, 2008, str. 146–149).
4 Obdobje SFRJ (1945–1990)
Pri nas je narodnoosvobodilna vojna potekala hkrati z
revolucijo in po zmagi je vojska nadaljevala svoje dvojno poslanstvo,
obrambno in revolucionarno. Vpeta je bila v celotno
dogajanje pri nas, od političnega do kulturnega. To so avtorji
vojaške enciklopedije zelo pošteno in vneto opisali takole:
»Taka usmeritev je pomenila naravno nadaljevanje narodnoosvobodilne
vojne in revolucije ter vloge, ki jo je narodnoosvobodilna
vojska Jugoslavije imela v borbi za ustvaritev nove družbe.«
(Vojna enciklopedija, str. 142.)
Prva jugoslovanska ustava je leta 1946 precej nedoločno
določila nalogo Jugoslovanske armade. Njena naloga je bila
varovati in braniti neodvisnost države in svobodo ljudstva.
Varovala naj bi nedotakljivosti državnih meja in ohranjevala
mir in varnost. (Ustava FLRJ, člen 134). Bolj določno je bilo
besedilo druge ustave iz leta 1964: JLA varuje neodvisnost,
ustavni red ter nedotakljivost in neokrnjenost ozemlja SFRJ
(Ustava SFRJ, člen 255). Tretja, zadnja ustava je leta 1974 vlogo
oboroženih sil opredelila takole: Oborožene sile SFRJ varujejo
neodvisnost, suverenost, teritorialno neokrnjenost in s
to ustavo določeno družbeno ureditev (Ustava SFRJ, člen 240).
Šlo je za ideološko izrazoslovje, ki je izražalo zlitje naše vojske
z družbenim dogajanjem tudi na notranjem področju. JLA
je bila tudi branilec socialistične družbene ureditve in ne le
varnosti države pred zunanjo nevarnostjo. V tedanjih mednarodnih
razmerah je bilo upravičeno domnevati, da bi napad
na našo državo pomenil tudi obračun z našim socialističnim
sistemom, zaradi česar je bila obramba države v tesni povezavi
z obrambo njene notranje ureditve.
O tem sta vsebovala določbe tudi oba zakona o
Jugoslovanski ljudski armadi. Oba sta posebej poudarjala tudi
njeno notranjo vlogo. Prvi predpis je leta 1955 določil, da JLA
brani tudi svoboden notranji razvoj SFRJ (Zakon o JLA, člen
1). Drugi zakon je leta 1964 povsem jasno zapisal, da JLA varuje
tudi ustavni red SFRJ (Zakon o JLA, člen 1).
JLA in teritorialno obrambo so leta 1970 povezali v
skupne oborožene sile, ki jih je povezovalo skupno vodstvo
obrambnih sil v Beogradu. To sta urejala dva zvezna zakona o
(splošni) ljudski obrambi iz let 1974 in 1982. Ta notranja vloga
355

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
obeh sestavin oboroženih sil se je ohranila. Zakon je leta 1974
določil, da oborožene sile varujejo tudi ustavni red SFRJ. V
neposredni vojni nevarnosti in v vojni se je smela teritorialna
obramba uporabiti tudi za vzdrževanje javnega reda in miru
(Zakon o ljudski obrambi, III. točka Temeljnih načel). Drugi
zakon take vrste iz leta 1982 je notranjepolitično vlogo JLA
povezal s pojmom o družbeni samozaščiti: »Ob neposredni
vojni nevarnosti in v drugih izrednih razmerah se lahko enote
in ustanove JLA izjemoma uporabijo za opravljanje nalog družbene
samozaščite.« Družbena samozaščita je pomenila ukrepe
in delovanje za notranjo varnost. Zakon je vseboval podobno
določbo o sodelovanju teritorialne obrambe pri zagotavljanju
javnega reda in miru kot zakon iz leta 1974 (Zakon o splošni
ljudski obrambi, člena 100 in 105).
V Sloveniji je bila pravno določena posebna sestavina
splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Leta 1976
se je začela vzpostavljati narodna zaščita. Bila je sestavni del
družbene samozaščite in namenjena predvsem za pomožno
varnostno silo pa tudi kot del obrambnih priprav (Zakon o
spremembah in dopolnitvah Zakona o notranjih zadevah,
členi 24–35). Slovenski obrambni zakon ji je isto leto določil
tudi vlogo sestavnega dela oboroženega boja med vojno
(Zakon o ljudski obrambi, člena 5 in 11). Milica je v zvezi s
tem dobila vrsto novih, tudi pedagoških nalog, saj je pomagala
pri usposabljanju pripadnikov te zaščite in pri načrtovanju
njihovega delovanja. Postopoma je narodna zaščita dobivala
vse večjo vlogo na obrambnem področju in za tovrstno usposabljanje
je bila od leta 1982 zadolžena zlasti slovenska teritorialna
obramba (Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni
samozaščiti, člen 183). Pravilnik o narodni zaščiti je leta 1983
določil, da se v vojnih razmerah organiziranost in delovanje
narodne zaščite prilagodita tem razmeram (Pravilnik o narodni
zaščiti, 1983, člen 23). To je pomenilo, da se lahko ta
zaščita uredi drugače kot sicer, skladno z razmerami. Tedaj
so v Sloveniji zaradi sporov z Beogradom veljale zaostrene
varnostne razmere, teritorialna obramba je bila oslabljena in
precej razorožena. Prav navedena določba omenjenega pravilnika
je poleti 1990 omogočila, da je skrivaj nastajala manevrska
struktura narodne zaščite, ki jo je vodil republiški
načelnik te zaščite in je na začetku oktobra 1990 prerasla v
novo, slovensko teritorialno obrambo. Ta struktura je bila
povezana in vodena na republiški ravni, usposobljena je bila
za prevzem obrambnih nalog na celotnem ozemlju naše republike.
Dotedanja narodna zaščita sama je delovala še naprej
in bila uzakonjena tudi v obrambnem zakonu iz aprila
1991 (Zakon o obrambi in zaščiti, členi 64–71); pomagala je
zavarovati priprave za osamosvojitev in samo osamosvojitev
Slovenije (Čelik, 2011, str. 122–134).
JLA v Sloveniji ni odkrito nastopila kot sila notranje varnosti
in reda oziroma braniteljica socializma. Za to ni bilo
356
nobene potrebe niti pravnega razloga. Po vdoru oborožene
skupine hrvaške skrajne emigracije skozi Slovenijo v osrednjo
Bosno poleti 1972 je maršal Tito izdal ukaz o ukrepih
za preprečevanje tovrstnih notranjih dogodkov. Določil je
ustrezne priprave na vseh ravneh, tudi v vojski in organih za
notranje zadeve. V prvi točki tega dokumenta je bilo zapisano
naslednje: »Vsi dejavniki varnosti družbe od občanov do organov
federacije so dolžni ravnati in se organizirati tako, da se
onemogoči in v koreninah razbije vsak poskus reakcionarnih,
kontrarevolucionarnih in drugih protisamoupravnih sil, katerih
dejavnost je usmerjena k rušenju ustavnega reda ali ogrožanju
suverenosti in neodvisnosti SFRJ. Pri tem je treba posebno
pozornost nameniti pobudnikom, organizatorjem in nosilcem
'specialne vojne'.« (AS, 1931, Direktiva, 1972.)
Na podlagi tega Titovega ukaza je prišlo do ustreznih priprav
določenih vojaških enot, v milici pa do oblikovanja enote.
Ta republiška enota je bila sprva vključena kot vod v četo
milice, slednja pa je skrbela za zavarovanje določenih stavb in
osebnosti. Pozneje je ta vod prerasel v četo milice znotraj republiške
Zaščitne enote milice in poleti 1990 v Specialno enoto,
ki je prišla v pristojnost republiškega sekretarja oziroma osebe,
ki jo je republiški sekretar za to pooblastil. Postopoma je prišlo
tako v Sloveniji kot tudi drugod do oblikovanja republiškega
in pokrajinskih štabov za protispecialno delovanje (PSD), ki
so se pozneje preimenovali v štabe za protidiverzantsko delovanje
(PDD). Pokrajinske štabe so v Sloveniji vodili načelniki
uprav za notranje zadeve, republiškega pa ena od vodilnih
oseb republiškega sekretariata za notranje zadeve. Pokrajinski
štabi so bili sestavljeni iz predstavnikov organov za notranje
zadeve, teritorialne obrambe in JLA. Izoblikovalo se je načelo,
po katerem naj bi ob hujših varnostnih razmerah v državi najprej
posredovala milica, nato bi ji prišla na pomoč teritorialna
obramba in šele v skrajnem primeru bi posredovala JLA.
Na Kosovu so leta 1981 izbruhnile demonstracije in so trajale
skoraj vsa osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Tam je predsedstvo
SFRJ oklicalo izredno stanje, skladno s »Smernicami
za odpravljanje izrednih razmer« iz leta 1982 oziroma 1989; te
smernice so bile objavljene v tajnem zveznem uradnem listu
(Smernice, točka 2/3). V njih je pisalo, da predsedstvo SFRJ
ugotavlja nastanek izrednih razmer ob napadu na državo ali
ogrožanju ustavnega reda. Med drugim je bilo izredno stanje
mogoče razglasiti, ko je prišlo do nevarnosti množičnih kršitev
javnega reda in miru, rušilnih demonstracij. Poleg tega je
tedaj veljal zvezni zakon, ki je med drugim določal, da lahko
federacija na celotnem državnem ozemlju ali na njegovem
delu neposredno organizira opravljanje določenih zadev varovanja
ustavne ureditve SFRJ zaradi zatiranja dejavnosti,
usmerjenih v spodkopavanje ali rušenje ustavnega reda, ali
take zadeve sama opravlja (Zakon o temeljih sistema državne
varnosti, člen 8). Poleg milice iz vse države pod zveznim vod-

Iz zgodovine
stvom je na Kosovu dejavno posegla JLA in zatirala množične
proteste albanskega prebivalstva.
O posredovanju vojske na ukaz vojaškega vrha iz Beograda
se je ob osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije mnogo govorilo
in pisalo; šlo je za realno možnost in nevarnost. V nekaterih
vojašnicah po državi so se usposabljale enote za posredovanje
prav ob množičnih demonstracijah in protestih. V
vojašnici »Bela krajina« v Črnomlju je bila znotraj vojašnice za
ABK-zaščito enota opremljena s kemičnimi sredstvi te vrste.
Beograjsko vojaško vodstvo je svoje nestrinjanje z dogajanjem
v Sloveniji pokazalo z razorožitvijo dela enot teritorialne
obrambe, ki je po poveljniški plati postala podrejena
stremljenjem iz Beograda. Zato je nova slovenska oblast na
skrivaj vzpostavila svoje obrambne sile, poljudno imenovane
manevrska struktura narodne zaščite, katere del je na začetku
oktobra 1990 prerasel v novo teritorialno obrambo v popolni
pristojnosti slovenske oblasti. Ta je takoj stopila v zavarovanje
osamosvojitvenih prizadevanj Slovenije.
Nedvomno je bil prispevek JLA pri graditvi države velik.
O tem je leta 1991 izšla monografija, ki je orisala ta prispevek
pri gmotnem in kulturnem razvoju Jugoslavije. Zajela je
11 področij, in sicer: sodelovanje vojske pri obnovi porušene
domovine, njen prispevek k industriji, prometu, stanovanjski
in komunalni izgradnji, zdravstvu, kulturi, telesni kulturi,
pomoč pri naravnih in drugih nesrečah, usposabljanje
vojakov za civilne poklice, sodelovanje vojakov v mladinskih
delovnih brigadah in Titov sklad za štipendiranje mladih
strokovnjakov. Navedeni so bili primeri take pomoči tudi v
Sloveniji, na primer pozimi 1948 je visok sneg odrezal kraje
na Tolminskem in vojaška letala so s padali spuščala hrano
in zdravila po vaseh; ob poplavah na Celjskem 4. in 5. junija
1954 so pri reševanju ljudi in premoženja sodelovali trije polki
vojakov; pozimi 1954 je Slovenijo prekrila visoka snežna odeja
in na tisoče vojakov je pomagalo pri oskrbi prebivalstva in
kidanju snega; vojska je pomagala tudi ob potresu v Posočju
6. maja 1976 itd. (Tomić, 1991).
Tudi v Jugoslaviji je v teh desetletjih vojska varovala državno
mejo. To je sprva opravljal KNOJ (Korpus narodne
obrambe Jugoslavije), po letu 1953 pa so ga nadomestile mejne
enote JLA, ki smo jim rekli graničarji. Ti so bili posebna
podzvrst redne vojske s samostojnim vodstvom v Beogradu
(Zakon o Jugoslovanski ljudski armadi, 1955 in 1964). To je
bila tedaj edina redna »bojna« naloga vojske, zato je niso hoteli
prepustiti milici. Šlo je tudi za varnostno, policijsko nalogo.
Na nekaterih maloobmejnih prehodih proti Italiji in Avstriji
so vojaki graničarji opravljali tudi naloge kontrole prehajanja
čez državno mejo. V vseh zahodnoevropskih državah so
te naloge opravljale policijske ali orožniške enote; ponekod,
na primer v Avstriji in Italiji, so pri tem pomagale tudi enote
finančne straže.
Ko je bilo treba zavarovati pomembne domače ali tuje
osebnosti, ki so bile pri nas na uradnem obisku, je neredko
priskočila na pomoč vojska. Tako je vojašnica v Bohinjski Beli
redno zasedla hrib zahodno od Titove vile, kadar so tam prebivale
take osebnosti, pozneje pa gozdno okolico gradu Brdo
pri Kranju. Ob takih dogodkih je prihajalo tudi do nejasnosti
o vlogi Titove garde, SDV in milice.
5 Neobrambna vloga slovenskih obrambnih
sil (1991–2011)
Nova slovenska oblast je zgodaj spomladi 1991 sprejela
nov obrambni zakon, ki je urejal celotno področje obrambe
in zaščite ter reševanja ob nesrečah. Med drugim je določil,
da lahko teritorialna obramba izjemoma opravlja tudi določene
naloge v izrednih razmerah ter ob naravnih in drugih
nesrečah (Zakon o obrambi in zaščiti, 1991, člen 43). To je bil
čas, ko je teritorialna obramba postala sila v izključni slovenski
pristojnosti in je bilo pričakovati poseg JLA zoper samostojno
Slovenijo. Do tega je res prišlo kmalu zatem. Zato ni
bilo čudno, da je zakon dopuščal posredovanje teritorialcev
tudi v izrednih razmerah. Ustanovljena sta bila dva učna centra
za usposabljanje nabornikov v Sloveniji, in sicer na Igu ter
v Pekrah. Tu je potekalo usposabljanje v slovenskem jeziku,
prvič po letih 1941–1945, ko je usposabljanje slovenskih partizanov
potekalo prav tako v slovenskem jeziku in pod slovenskimi
poveljniki.
Ta prvi obrambni zakon v samostojni Sloveniji je med
obrambne sile uvrstil tudi narodno zaščito. Ta je bila opredeljena
kot »organizirana oblika delovanja državljanov za opravljanje
določenih varnostnih nalog in za vključevanje državljanov
v oborožen boj ter druge oblike odpora« (Zakon o obrambi
in zaščiti, zlasti člen 64). To je pomenilo dodatno, pomožno
obrambno silo, saj z JLA pri obrambi Slovenije ni bilo mogoče
več računati, še več, računati je bilo treba z njo kot z mogočim
napadalcem. Do tega je spomladi leta 1991 res prišlo in zoper
napadalca se je postavilo vse slovensko prebivalstvo.
Teritorialna obramba se je leta 1994 preimenovala v
Slovensko vojsko in nov obrambni zakon je določil, da ta
vojska ob naravnih in drugih nesrečah sodeluje pri zaščiti in
reševanju. Ni je dovoljeno uporabljati za politično ali strankarsko
dejavnost ali namen (Zakon o obrambi, 1994, člen 37).
Ni bilo več določb o narodni zaščiti. Vojska je na ta način izgubila
vsakršen ideološki, politični ali strankarski predznak in
po tej plati je pravo nasprotje nekdanji JLA.
357

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
Spremenjen in dopolnjen zakon o obrambi je leta 2004
med drugim določil, da lahko Slovenska vojska sodeluje s policijo
pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega
ozemlja. Zato morajo biti izdelani načrti, tako sodelovanje
pa prej odobri naša vlada. Pomembno je bilo določilo,
da vojaki pri tem nimajo policijskih pooblastil (Zakon o spremembah
in dopolnitvah Zakona o obrambi, člen 5). Slovenija
je leta 2007 sprejela Zakon o službi v naši vojski in v njem je
bilo tudi določeno, da naša vojska lahko sodeluje s policijo
pri varovanju državne meje, pri varovanju določenih objektov
ali območij ter pri izvajanju drugih nalog oziroma nudi pomoč
državnim organom v okviru svojih zmogljivosti (Zakon
o službi v Slovenski vojski, 2007, člen 24). Ta predpis je torej
pustil odprta vrata za sodelovanje vojske in policije pri opravljanju
določenih varnostnih nalog, podobno kot je to rešeno v
demokratičnih državah Evrope.
Slovenska vlada je spomladi 2011 sprejela še uredbo, ki
je določila okvirne oblike in vsebine uporabe obrambnih sil
za pomoč državnim organom, občinam in nevladnim organizacijam
(Uredba o uporabi obrambnih zmogljivosti, 2011).
V njej je navedeno, da vojska lahko pomaga državnim organom
ob dogodkih, ki so z vidika nacionalne varnosti državnega
pomena, jim nudi na razpolago svoje objekte, občinam
pa pomaga ob raznih slovesnostih in športnih dogodkih, pri
vzdrževanju infrastrukture itd. Lahko bi rekli, da so pravno
uredili stanje, ki je dejansko že obstajalo.
Predpisi samostojne Slovenije torej dovoljujejo pomoč vojske
pri reševanju ljudi in premoženja ob nesrečah, pri množičnih
zbiranjih državljanov, pri graditvi ali vzdrževanju določenih
infrastrukturnih objektov, le v omejenem obsegu pa na
področju nadzorovanja državne meje v notranjosti države.
Literatura
1. Arhiv Republike Slovenije, 61, Poverjeništvo za notranje zadeve,
1919, fascikel 3601–4200, spis št. 3574.
2. Arhiv Republike Slovenije, 61, Poverjeništvo za notranje zadeve,
škatla 73, spis št. 3956.
3. Arhiv Republike Slovenije, 61, Poverjeništvo za notranje zadeve,
škatla 127, ovoj Stavka železničarjev 1920, spis št. 4311.
4. Arhiv Republike Slovenije, 61, Poverjeništvo za notranje zadeve,
škatla 116, spis št. pov. 2289.
5. Arhiv Republike Slovenije, 1931, Republiški sekretariat za notranje
zadeve SRS, Direktiva, zlasti točki 1 in 4.
6. Bogdanović, B. (2002). Dva veka policije u Srbiji. Beograd, MUP
Srbije, str. 165; isto delo, druga dopolnjena izdaja, Beograd: MUP
Srbije.
7. Čelik, P. (2005). Orožništvo na Kranjskem (1850–1918).
Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije.
8. Čelik, P. (2008). Naše varnostne sile 1850–2008. Ljubljana,
Arhivsko društvo Slovenije.
358
9. Čelik, P. (2011): Narodna zaščita: zakonita in legitimna plat.
Zbornik »20. obletnica manevrske strukture narodne zaščite«.
Ljubljana: Zveza policijskih veteranskih društev Sever.
10. Drei Jahre 'Bundespolizei' (2008). Öffentliche Sicherheit, št. 9–
10.
11. Državna osnovna postava od 21. decembra 1867, o občnih pravicah
državljanov za kraljevine in dežele zastopane v državnem zboru.
Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane
(DZ), št. 61/67, 22. decembra 1867.
12. Grah, M. (2005). Slovo žandarjev. Delo, 2. julija, str. 32.
13. Kaiserliches Patent vom 4. März 1849. Reichsverfassung für das
Kaiserthum Österreich, Reichs- Gesetz-Blatt für das Kaiserthum
Österreich, Jhrg. 1849, Dunaj 1850, št. 150.
14. Kajzer, J. (1983). S tramovi podprto mesto. Ljubljana, Mladinska
knjiga.
15. Kosec, J. (2011). Najemniki za zaščito federacije. Delo, 23. maja,
str. 6.
16. Kronika XX. Stoletja. (1993). Ljubljana, Mladinska knjiga.
17. Naređenje. Službeni vojni list, št. 20/22 z dne 19. maja 1922, str.
885–886.
18. Postava od 5. decembra 1868, Zakonik in ukazni list za vojvodstvo
Krajnsko (ZULVK), št. 1, 14. januar, člena 7. in 8.
19. Postava od 13. maja 1869 o deželni brambi za kraljevine in dežele v
državnem zboru zastopane, ZULVK, št. 13, 15. junij.
20. Postava od 6. junija 1886, o črni vojski za kraljevine in dežele zastopane
v državnem zboru, razven tirolske in predarlske, DZ, št. 31,
19. junij, člen 1.
21. Pravilnik o organiziranju, aktiviranju in opravljanju nalog ter o
oznakah in oborožitvi narodne zaščite. (1983). Uradni list SRS, št.
29/83 z dne 26. avgusta.
22. Septembrski dogodki 1908. (1998). Ptuj, Zgodovinsko društvo.
23. Smernice za odpravljanje izrednih razmer. (1989). Uradni list
SFRJ, zaupna izdaja, št. 32, z dne 28. julija.
24. Tomić, M. (1991). Doprinos oružanih snaga izgradnji zemlje.
Beograd, Vojnoizdavački in novinski centar.
25. Ukaz c. k. ministerstev notranjih, pravosodnih in dnarstvenih zadev,
c. k. najvišje računske kontrolne oblasti, c. k. najvišje policijske
oblasti in c. k. armadnega nadpoveljstva 17. junija 1856. Deželni
vladni list za krajnsko vojvodino, št. 26, 17. julij.
26. Ukaz ministerstva notranjih reči od 31. julija 1976, DZ, št. 34, 10.
november.
27. Ukaz ministerstev notranjih reči in financ od 11. junija 1877. DZ,
št. 17, 16. junij.
28. Ukaz ministerstva notranjih reči od 3. maja 1878. DZ, št. 15, 10.
maj 1878.
29. Uredba o obmejni četi. (1920). Uradni list Deželne vlade za
Slovenijo (DVS), št. 142, 6. december.
30. Uredba o pomožni vojski državne obrambe. (1940). Sl. list
Kraljevske banske uprave Dravske banovine (KBUDB), št. 45, 5.
junij, členi 1, 2 in 8.
31. Uredba o ravnanju ob neredih, stavkah in uporih v rudnikih v
kraljevini. (1921). Uradni list DVS, št. 3, 1. januar.
32. Uredba o uporabi obrambnih zmogljivosti pri podpori državnih
organov, sodelovanju s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi
in nevladnimi organizacijami. (2011). Uradni list RS, št. 30, 22.
april.
33. Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. (1921). Uradni list
DVS, št. 78, 27. julij, členi 123.
34. Ustava kraljevine Jugoslavije. (1931). Uradni list KBUDB, št.
53,10. september, člen 112.

Iz zgodovine
35. Ustava FLRJ. (1946). Uradni list FLRJ, št. 10/46 z dne 1. februarja,
člen 134.
36. Ustava SFRJ. (1964). Uradni list SFRJ, št. 14/64 z dne 10. aprila,
člen 255, drugi odstavek.
37. Ustava SFRJ. (1974). Uradni list SFRJ, št. 9/74 z dne 21. februarja,
člen 240.
38. Vojna enciklopedija, 4. knjiga, 2. izd. (1972). Beograd: Vojnoizdavački
zavod, geslo JNA, str. 142.
39. Zakon o Jugoslovanski ljudski armadi. (1955). Uradni list FLRJ, št.
29, 5. julij, člen 1.
40. Zakon o Jugoslovanski ljudski armadi. (1964). Uradni list SFRJ, št.
52, 31. december, člen 1.
41. Zakon o ljudski obrambi. (1974). Uradni list SFRJ, št. 22, 4. maj,
III. točka Temeljnih načel.
42. Zakon o ljudski obrambi. (1976). Uradni list SRS, št. 23,11. oktober
1976, zlasti člena 5 in 11.
43. Zakon o nastanjevanju vojske in mornarice. (1934). Sl. list
KBUDB, št. 11, 7. februar 1934.
44. Zakon o obmejni četi. (1932). Sl. list KBUDB, št. 21, 15. marec.
45. Zakon o obrambi in zaščiti. Uradni list RS, št. 15, 6. aprila, člen 43.
46. Zakon o obrambi. (1994). Uradni list RS, št. 82, 30. decembra, člen
37, 1. in 2. odstavek.
47. Zakon o službi v Slovenski vojski. (2007). Uradni list RS, št. 68, 30.
julija.
48. Zakon o splošni ljudski obrambi. (1982). Uradni list SFRJ, št. 21,
23. aprila 1982, člen 100, četrti odstavek, in člen 105.
49. Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. (1982).
Uradni list SRS, št. 35, 11. oktober.
50. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o notranjih zadevah.
Uradni list SRS, št. 23, 11. oktober.
51. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi. (2004).
Uradni list RS, št. 40, 20. april.
52. Zakon o temeljih sistema državne varnosti. (1984). Uradni list
SFRJ, št. 15, 30. marec.
53. Zakon o ustroju vojske in mornarice. (1923). Uradni list
Pokrajinske uprave za Slovenijo (PUS), št. 96, 17. oktober, člen 2.
54. Zakon o ustroju vojske in mornarice. (1930). Uradni list KBUDB,
št. 42, 22. marec, člen 2.
55. Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi. (1921). Uradni list
PUS, št. 95, 11. avgust.
Legal regulations concerning the use of armed force in Slovenia for
non-defense tasks (1850-2011)
Pavle Čelik, M.A. in Sociology, Retired Commander of the Slovene Police
Before the establishment of professional state security forces in Slovenia in 1850, the army was responsible for the maintenance of
internal order. This was understandable, because other security forces were fairly weak and intended to serve local needs, for example
to be used as a castle guard, financial guard or city watch.
The question of the role of the army in handling security-related events in the country only appeared with the creation of state
security forces. In all regimes established in Slovenia since 1850, the intervention of the army was admissible only in accordance with
the state constitution or military regulations. There were only minor differences in this regard under the three different regimes that
have been in force in Slovenia, in particular between individual types of armed force, such as the regular (common) army, territorial
(country) defence and auxiliary army. Interventions by the regular army have actually been common throughout, whether during
imperial, royal or republican times. The most brutal, however, was the intervention of the Yugoslav People’s Army in the spring of 1991.
The regulations that were in force during all three mentioned periods also envisaged the assistance of the army at the time of natural
disasters and mass gatherings and, in the third period, also help in the construction of various objects.
When Slovenia became independent in 1991, it adopted an act by which the territorial defence of that time could exceptionally
intervene in special events. This was understandable in the period of preparation for gaining independence. Later, in 1994, such
intervention was no longer provided for by law, which explicitly separated the army from political or party life in Slovenia. The Slovene
army can only be used to provide help during natural or other serious disasters. Such a regulation applies in practically all countries,
since the army is available, adequately equipped and located throughout all parts of a state. The Defence Act of 2004 and then the
Service in the Slovene Army Act of 2007 to some degree extended the possible cooperation of the army with the police and with state
and local authorities.
Key words: legal regulations on army, tasks of armed forces in internal events, actual interventions in the interior of the state
UDC: 355.3 + 351.74 (497.4)
359

Pregled strokovnih člankov
Revue internationale de criminologie et de police
technique et scientifique, Genève, leto 2011,
št. 1:
Manouk, V.: Teoretična razlaga »kriminalitete belega
ovratnika« (Teorijo o kriminaliteti belega ovratnika je 1939.
leta v ZDA razvil Edwin Sutherland, ki je zajel pod ta pojem
»spoštovane osebe na visokem družbenem položaju, ki svoj
poklic zlorabljajo za kazniva dejanja«. Kasneje so raziskovalci
uporabljali tudi izraz »kriminaliteta elite«, za katero je značilno
»kršenje zakonov brez škodljivih posledic za kršitelje«. V
Evropi se je s tovrstno kriminaliteto doslej največ ukvarjala
kritična kriminologija. Danes štejemo k tej kriminaliteti poleg
klasičnih finančnih goljufij še pranje denarja, borzne in bančne
goljufije ter korupcijo. Čeprav je od prve uporabe izraza
»kriminaliteta belega ovratnika« minilo že več kot 70 let, se ta
še vedno uporablja v znanstvenih delih, ni pa doslej še v nobeni
državi dobil pravne zakonske opredelitve. Storilci tovrstne
kriminalitete so redko kazenskopravno obravnavani, pogosteje
jih obravnavajo različne komisije ali civilna sodišča, čeprav
povzročena škoda večkrat presega škodo, povzročeno s klasično
kriminaliteto.) - Vavassori, D., Grille, N.: Prve francoske
izkušnje s posebnimi kazenskimi zavodi za mladoletnike (Z
reformo kazenskega prava je Francija 2007. leta vpeljala posebne
kazenske zavode za mladoletne obsojence. Na ta način
naj bi se izboljšali pogoji prestajanja kazni in zmanjšala prenaseljenost
v zavodih za polnoletne obsojence, uresničujejo pa se
tudi določbe Evropskih zaporskih pravil, ki zahtevajo popolno
ločitev mladoletnih in polnoletnih obsojencev. Novi zavodi
naj bi združili vzgojne in nadzorne vloge v osebi vzgojiteljapaznika.
S tem bi se povečala poklicna identiteta paznikov in
njihov ugled v očeh javnega mnenja. Koliko bodo lahko pazniki
opravljali »vzgojne» naloge v praksi, je odvisno od njihove
prizadevnosti in od obsojenčevega doživljanja zavodskega
vzdušja. Zastavlja se vprašanje, kako rešiti konflikt, ki bo nastal
z »mešanjem« pazniške in klasične vzgojne funkcije v kazenskem
zavodu. Pri tem je treba upoštevati, da je prvenstveni
namen vsakega zapora »odvzem prostosti, nadzorovanje in
kaznovanje«, zato bo verjetno tudi v zavodih za mladoletne
obsojence še naprej prevladovala pazniška (sub)kultura in bo
(pre)vzgojna vloga le drugotnega pomena. Očitno je še tako
humanizirana oblika zapora na koncu še vedno samo zapor,
katerega osnovni namen je kaznovanje.) - Benezech, M., St-
Yues, M.: Metodološka navodila za policijsko zasliševanje
osumljencev – MAAS-8M (Želja po iskanju resnice je toliko
stara kot samo pravosodje, zato se še danes uporabljajo številni
starogrški pojmi, kot so zanesljivost (sposobnost ločevanja
med resnico in lažjo), iskrenost in resnicoljubnost (resnica
sama odraža objektivna dejstva iz preteklosti). Pri tem pa je
treba upoštevati, da je (bo) vedno razlika med osebno psihološko
(subjektivno) resnico osumljenca, resnico priče, znanstveno
resnico (zaključki izvedencev) in pravno resnico, ki
360
jo vsebuje sodba, saj se lahko obsodi nedolžnega in oprosti
krivega. Izpovedi prič in osumljencev so odvisne od njihove
sposobnosti opazovanja, spominjanja, izražanja ter njihovih
osebnostnih značilnosti in posebnosti. Pri zasliševanju osumljenca
mora policist upoštevati sodobna mednarodno sprejeta
navodila MAAS-8M, ki zajemajo: motiv, vzrok, kraj, čas in
način storitve kaznivega dejanja, uporabljena sredstva in pripomočki,
izpoved in vedenje osumljenca. Na vsako zaslišanje
se mora zasliševalec temeljito pripraviti. Pri zaslišanju mora
upoštevati intelektualne in verbalne sposobnosti osumljenca,
njegovo zdravstveno stanje, kriminalno preteklost in okolje,
v katerem živi. Po zaslišanju mora policist klasificirati zbrane
indice in izvesti prvo evalvacijo zbranega gradiva, kar mu bo
koristilo pri naslednjih zaslišanjih. Glede na tip osumljenca
lahko policist izbere strategijo zasliševanja. Zaradi varnosti
policista mora biti med zaslišanjem vedno v neposredni bližini
pripravljena intervencijska skupina, ki lahko obvlada razburjenega
in nasilnega osumljenca.) – Demers, M-E., Dupont,
B.: Ocenjevanje kakovosti policijskega dela (Če se je včasih
učinkovitost policije ocenjevala samo po količini odkrite kriminalitete,
je to merilo danes preozko, saj je treba meriti tudi
rezultate na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete
pa tudi učinkovitost s stališča stroškov. Danes je zelo pomembna
zakonitost dela policije z vidika varstva človekovih
pravic. Ker so uporabniki policijskega dela prebivalci, jim pripada
tudi pravica do ocenjevanja učinkovitosti tega dela. Pri
tem se najpogosteje upošteva kriterij razlike med pričakovanji
ljudi in njihovim dejanskim zadovoljstvom. Treba je upoštevati,
da ima le malo prebivalcev stike s policijo, pa še ti so
večinoma neprijetni, če je bil nekdo žrtev kaznivega dejanja,
kršitelj cestnoprometnih predpisov ali storilec kaznivega dejanja.
Ljudem največ pomeni vidnost policije v prostoru, kajti to
je zanje dokaz, da policisti delajo. Osnovna naloga policije ni
več samo skrb za spoštovanje in izvrševanje zakonov, temveč
tudi občutek varnosti pred kriminaliteto.)
Revue internationale de criminologie et de police
technique et scientifique, Genève, leto 2011,
št. 2:
Cusson, M.: Ciklična obdobja kriminalitete in varnosti (Po
vsaki objavi državne kriminalitetne statistike se kriminologi
sprašujejo o vzrokih za porast ali padec kriminalitete. Že dolgo
namreč vedo, da kriminaliteta prihaja »v valovih«, določene
oblike kriminalitete so enkrat v porastu, drugič v upadanju.
Valovanje je podobno valovanju v gospodarstvu, kjer obdobjem
gospodarskega blagostanja sledijo obdobja gospodarskih
kriz. Kriminologi se strinjajo, da storilci kaznivih dejanj vedno
iščejo šibke žrtve in izvršujejo dejanja, ki jim prinašajo največji
dobiček ob najmanjšem tveganju. Na drugi strani se tudi potencialne
žrtve skušajo varovati: izogibajo se nevarnim krajem,

Pregled strokovnih člankov
nameščajo alarmne naprave, shranjujejo denar in dragocenosti
v bančnih sefih itd. Statistično zajeta kriminaliteta je odraz in
rezultat določenega ravnotežja med potencialnimi storilci in
potencialnimi žrtvami. Ko se objektivno tveganje viktimizacije
zmanjša, ljudje pričnejo opuščati in zanemarjati samovarstvene
ukrepe, zato ponovno poraste kriminaliteta na določenem
področju. Navedene zakonitosti najbolj veljajo za premoženjsko
kriminaliteto, pa tudi za kazniva dejanja zoper življenje
in telo in npr. za kaznivo dejanje ugrabitve letal. Kriminologi
naj bi na podlagi gibanja kriminalitete napovedali porast, vrh,
upadanje in dno prihodnje kriminalitete, tem napovedim pa
bi morali prilagajati svojo varnost tako državljani kot država.)
– Bergheul, S.: Družinske vezi in mladoletniško prestopništvo
v Angliji (Strokovnjaki s področja psihologije, psihiatrije, socialnega
dela, sociologije, kriminologije in pedagogike nenehno
proučujejo odnose med družinskimi člani ter družinsko
(de)socializacijo in mladoletniškim prestopništvom. Doslej
je ugotovljena visoka pozitivna povezava med “porušenimi
družinskimi vezmi” in mladoletniškim prestopništvom. Ne
glede na pomembno vlogo družine je treba pri proučevanju
mladoletniškega prestopništva upoštevati še številne objektivne
zunanje dejavnike, ki vplivajo na moč, trdnost in smer
družinske socializacije.) – Francis, V.: Opazovalne kamere na
belgijskih železnicah (Po svetu se vedno bolj širi videonadzor
na javnem prostoru. Očitno je videonadzor namenjen samo
potencialnim storilcem in potencialnim žrtvam, “normalnih”
ljudi ne moti, saj jim ne koristi in ne škoduje, dokler se vedejo
v skladu z družbenimi normami. Videokamere na železnici
vodijo in usmerjajo posebni tehniki, ki so neposredno povezani
z železniško policijo, da lahko hitro pride na kraj zaznane
nevarnosti ali storjenega kaznivega dejanja.) – Anglada. F.
idr.: Odkrivanje in uporaba sledi droge za delovanje švicarske
policije (Policija je pogosto v težavah, ker nima dokaza o prodaji
droge, čeprav ima izjave prič, posnetke telefonskega prisluškovanja
in dokaze, pridobljene z lastnim opazovanjem,
toda ker pogosto pride “prepozno” na kraj preprodaje, je vse
njeno dolgo in naporno delo zaman. Ker pa droga pusti sled
vonja, je treba samo odkriti to (mikro)sled na znanstven način,
ki ga bo priznalo tudi sodišče kot dokaz. Obstajajo številni
načini za odkrivanje prisotnosti drog, pa tudi metode za odkrivanje
vonja v prostoru še potem, ko so droge “premeščene”
iz tega prostora. Poleg tehničnih naprav so zlasti psi sposobni
odkriti zapoznelo mikrosled droge v stanovanju, v avtomobilu,
na telesu prenašalca. Lozanski eksperiment z odkrivanjem
sledi drog na telesu in na obleki preiskusnih oseb z mobilnim
ionskim spektrometrom Smith lonScan 400B je pokazal, da je
mogoče odkriti mikrosledi droge še štiri dni po “okužbi”. Tudi
eksperiment z bankovci švicarskega franka in evra je pokazal,
da so “okuženi” s kokainom “nedolžni” bankovci v blagajni
velike banke kot bankovci, ki jih je policija zasegla preprodajalcem.
Zato zaseženi “okuženi” bankovci ne morejo biti dokaz
kaznivega dejanja preprodaje drog.)
Revue pénitentiaire et de droit pénal, Paris, leto
2011, št. 2:
Gindre, E.: Spremembe določb o policijskem pridržanju v
francoskem zakoniku o kazenskem postopku (Že več let je v
Franciji slišati zahteve po spremembi zakonskih določb o policijskem
pridržanju. Ustavno sodišče Francije je 2010. leta
odločilo, da so sedanje določbe protiustavne in v nasprotju z
Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah,
ker pridržana oseba nima pravice do zagovornika
in ni obveščena o pravici do molka in obrambe. Namen sprememb
je tudi zmanjšati število policijskih pridržanj, saj je zakon
zaostril pogoje za odrejanje in podaljševanje policijskega
pridržanja samo zaradi zasliševanja osumljenca. Še posebno
so želeli zmanjšati število policijskih pridržanj zaradi kršitev
cestnoprometnih predpisov, ki jih storijo »pijani in predrzni«
vozniki. Po novem zakonu je dovoljeno pridržanje osumljenca
samo za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen nad
eno leto zapora, pridržanje pa lahko traja največ 24 ur. S temi
spremembami zakonodaje je Francija uskladila svojo zakonodajo
s pravno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.)
– Grégoire, L: Prihodnost varnostnih ukrepov (Francija je
2008. leta sprejela nov zakon o varnostnih ukrepih in o ugotavljanju
kazenske neodgovornosti zaradi duševnih motenj.
Novi ukrepi naj bi bolje zavarovali družbo pred nevarnimi
storilci kaznivih dejanj in še posebej pred povratniki. Zakon
uvaja štiri skupine varnostnih ukrepov: odvzem prostosti, obvezno
zdravljenje, različne obveznosti z namenom zagotavljanja
varnosti, razglasitev kazenske neodgovornosti zaradi duševnih
motenj. Od klasičnih varnostnih ukrepov novi
francoski zakon ohranja prepoved približevanja določeni osebi,
prepoved vožnje motornega vozila ali prepoved izdaje dovoljenja
za vožnjo motornega vozila, prepoved opravljanja
poklica, prepoved posesti ali nošenja orožja.) – Segonds, M.:
Kazenskopravno urejanje trga delovne sile in delovnih razmerij
(V sodobnem kapitalizmu si različno predstavljajo pravno
urejanje delovnih razmerij med delodajalci in delavci. Pravo
zahteva določeno disciplino in pravno varnost na obeh straneh.
V delovni zakonodaji je malo kaznivih dejanj, ki jih lahko
storijo delavci, veliko pa jih lahko storijo delodajalci. Pravo
danes v večji meri varuje pravice delavcev kot pravice delodajalcev:
npr. na področju varstva zdravja in varnosti delavcev.)
– Renoux, Th., Magnon, X.: Odločitve francoskega
ustavnega sodišča na področju kazenskega prava (Od maja
2010 do maja 2011 je Ustavno sodišče Francije sprejelo številne
odločitve, ki spreminjajo kazenskopravno prakso. V javnosti
je doživela največji odmev odločitev, da ima na policiji pridržana
oseba že od trenutka aretacije pravico do zagovornika,
molka in obrambe. Zaradi spoštovanja domneve nedolžnosti
je Ustavno sodišče omejilo pravico policije do odvzema krvi
in telesnih izločkov za ugotavljanje DNK, enako je omejilo
pravico do uporabe tajnih metod sledenja in prisluškovanja.
361

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
Ustavno sodišče je razglasilo za protiustavne številne odločitve
sodišč o odrejanju in trajanju pripora, če niso bile upoštevane
določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah in
temeljnih svoboščinah. O vsakem odvzemu prostosti mora v
najkrajšem možnem času odločiti sodna oblast. Ustavno sodišče
je večkrat odločilo, da je zoper vsako odločitev državnega
organa dovoljena pritožba, ki zagotavlja »enakost orožij
pred pravosodjem«. ) – Popescu, C.-L.: Evropsko kazensko
pravo človekovih pravic (Avtor razčlenjuje odločbo štev. 23-
458/02 Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu,
ki jo je to sodišče izdalo 24. marca 2011 v zadevi Giuliani in
Gaggio proti Italiji. Sodba se nanaša na dogodke ob sestanku
predstavnikov držav Vrha G8 19. julija 2001 v Genovi, ko je bil
v spopadih med protestniki in policijo ubit Carlo Giuliani.
Uboja je bil obtožen mlad pomožni policist, ki je večkrat opozoril
protestnike, naj se odstranijo od vozila in prenehajo z
napadi, sicer bo streljal, nato pa je dejansko ustrelil v zrak
opozorilni strel. Krogla je v zraku zadela kamen, vržen proti
avtomobilu, se odbila in zadela protestnika v glavo, da je kasneje
umrl. Obtoženi policist se je zagovarjal, da je ravnal po
predpisih. Javni tožilec je po proučitvi zadeve ustavil kazenski
postopek in ne glede na posledice obtožencu na koncu priznal
pravico do zakonite obrambe, saj je obstajala resna nevarnost,
da bodo razjarjeni protestniki na ulici »linčali« ujete policiste.
Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo, da je
obtoženec ravnal v zakoniti samoobrambi.) - Desessard, L.:
Spremembe Rimskega statuta mednarodnega kazenskega sodišča
(Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča je doživel
večje spremembe na konferenci v Kampali junija 2010.
Spremenjeni 8. člen Rimskega statuta opredeljuje vojne zločine
ne glede na to, ali gre za mednarodne vojne spopade ali za
dvostranske vojne spopade, če se z dejanji kršijo ženevske in/
ali haške konvencije, ki veljajo za mednarodne vojne spopade.
S Konvencijami so dodana nova kazniva dejanja uporabe
strupov ali strupenega orožja, uporabe strupenih plinov ali
tekočin in uporabe krogel, ki se razletijo v človeškem telesu.
Ker Rimski statut 1998. leta ni natančneje opredelil vsebine
kaznivega dejanja agresije, je bil leta 2010 dodan nov 8. a člen,
ki opredeljuje agresijo. Bistvo agresije je, »da država uporabi
oboroženo vojaško silo zoper suverenost, teritorialno celovitost
ali politično neodvisnost druge države«. Ta člen se bo začel
uporabljati eno leto potem, ko bo 30 držav ratificiralo spremembo
Rimskega statuta.) - Gassin, R.: Teorija kriminalitete
in njene sestavine (Kriminologija kot znanost si zastavlja
vprašanje o naravi kriminalitete. Že od Durkheima dalje velja,
da je kriminaliteta naraven pojav, saj ni družbe brez kriminalitete.
Kriminologi pa se sprašujejo, ali je kriminaliteta res naraven
pojav ali pa je le družbeni konstrukt, odvisen od vsakokratne
kazenske zakonodaje in njene uporabe. Po letu 1960 je
»kriminologija družbene reakcije« prinesla nov pogled na kriminaliteto.
Osnova za nov pogled na naravo kriminalitete je
interakcijska sociologija, ki temelji na družbenem formalnem
362
in neformalnem nadzorstvu, selekciji, etiketiranju in stigmatizaciji,
saj šele etiketa ustvari devianta. Kakšna bo kazen, določa
v pomembni meri vsakokratna kolektivna družbena zavest.
Vsa človekova dejanja in ravnanja so posledica
motivacije, pri tem pa so odločilne človekove socialne, etične,
moralne in religiozne vrednote. Kriminaliteta lahko postane
sredstvo za doseganje ciljev ne glede na materialno, socialno
in psihološko ceno. Ker storilci kaznivih dejanj napadajo kazenskopravno
varovane vrednote, priznane s kolektivno zavestjo,
sistem zagroženih kazenskih sankcij odraža sistem
družbenih vrednot in moralne temelje sodobne zahodne civilizacije.)
- Novosti francoske zakonodaje o izvrševanju kazenskih
sankcij (V zadnjih letih je Francija sprejela številne novosti
pri izvrševanju kazenskih sankcij: izboljšani so nastanitveni
pogoji obsojencev ter pogoji za njihovo socialno rehabilitacijo
po prestani kazni; omiljeni so pogoji za premestitev obsojencev
iz zaprtih v polodprte in odprte kazenske zavode; določeni
so milejši pogoji za zamenjavo zaporne kazni z elektronskim
nadzorom in prestajanjem kazni v obliki »vikend-zapora«;
prenovljene so določbe o disciplinskem kaznovanju; disciplinski
komisiji sedaj predseduje direktor kazenskega zavoda,
dva člana komisije pa imenuje predsednik sodišča izmed državljanov,
»ki kažejo interes za delovanje zapora«; obsojenec
ima lahko v disciplinskem postopku zagovornika in ima pravico
do pritožbe zoper izrečeno disciplinsko kazen; najhujša
disciplinska kazen oddaje v samico sme trajati največ 20 dni
za kršitve prve stopnje, za kršitve druge in tretje stopnje pa
sme trajati največ 14 dni.) – Etični kodeks francoskih uslužbencev
za izvrševanje kazenskih sankcij (Z odlokom ministra
za pravosodje št. 1711 so leta 2010 francoski uslužbenci v zaporih
dobili svoj prvi deontološki kodeks. V splošnih določbah
so opisane naloge javnih uslužbencev za izvrševanje kazenskih
sankcij. Posebno poglavje je namenjeno splošnim
nalogam uslužbencev, ki morajo svoje delo opravljati poklicno
in človeško korektno s spoštovanjem osebnosti in dostojanstva
obsojencev ter varovati njihovo življenje in zdravje.
Kodeks močno poudarja obvezo po nenehnem strokovnem
usposabljanju uslužbencev zaradi seznanjanja s poklicnimi
novostmi in sodobno penitenciarno prakso.)
Pripravil Franci Brinc
Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto
2011, št. 56/2:
Gre za posebno/tematsko številko, v kateri je nanizanih
5 prispevkov o kriminaliteti v svetu umetnosti. Predstavljeni
so štirje. Durney, M., Prolux, B.: Kriminaliteta v umetnosti:
kratek uvod (Pojem kriminaliteta v umetnosti obsega kazniva
ravnanja, v katerih so na tak ali drugačen način vključena

Pregled strokovnih člankov
umetniška dela. Nabor ravnanj sega od tatvin umetniških
del, zaplemb, ponarejanja, vandalizma do nezakonitega izkopa
in trgovanja z arheološkimi najdbami. Avtorja v prispevku
podata posplošen pregled in značilnosti kriminalitete v
svetu umetnosti vključno s pregledom literature na to temo
in nekaterih mednarodnih pravnih aktov s tega področja). -
Mackenzie, S.: Nezakoniti posli pri trgovanju s kulturno dediščino
kot kriminaliteta mogočnih (Avtor povezuje teorije iz
domene kriminalitete belega ovratnika za razlago in analizo
nezakonitega trgovanja s kulturno dediščino. Sam ocenjuje
svoj prispevek kot nadgradnjo literature prve stopnje (osveščanje
o problematiki) in druge stopnje (konkretno reševanje
problema) na sistemsko raven z identifikacijo sistemskih motivov
in vzvodov za nadzor). - Davis, T.: Ponudba in povpraševanje:
razkrivanje nezakonitega trgovanja s kamboško kulturno
dediščino z analizo delovanja dražbene hiše Sotheby's
(Dražbena hiša Sotheby's že več kot 20 let prodaja (med drugim)
umetnine iz Kambodže, pri čemer posamezne predmete
oglašuje tudi prek spleta. Iz dostopne dokumentacije je avtor
ugotovil, da je bilo med leti 1988 in 2010 na dražbi skupaj
377 predmetov iz Kambodže, od tega pa kar 71% predmetov
ni imelo nikakršne dokumentacije o izvoru; pri tistih, kjer je
tovrstna dokumentacija obstajala, pa je šlo za zelo pomanjkljive
navedbe - med drugim, da izvirajo iz zasebne zbirke
ali da so bili že prej prodani v okviru dražbene hiše. Zaznana
je bila tudi korelacija med številom predmetov na dražbi in
dogodki, ki bi lahko vplivali na povečan uvoz (pokradenih)
artefaktov. Avtor zaključi, da navedena korelacija in statistika
kažeta na nezakonit izvor večine kamboških predmetov, ki jih
je mogoče kupiti prek dražbene hiše Sotheby's.) - Alder, C.
in drugi: Prevaranti in ponaredki na trgu z umetniškimi deli
Aboriginov v Avstraliji (Za avstralske domorodce ima umetnost
pomembno socialno, ekonomsko in politično vlogo. Prav
tako predstavlja za mnoge pomemben vir dohodkov. Ko se
pojavijo dvomi v avtentičnost umetnin jih je potrebno raziskati.
Avtorji prispevka analizirajo, kako poteka ta proces pred
avstralskimi kazenskimi in pravdnimi sodišči oziroma organi.
Sklenejo, da avstralsko pravosodje nima ustreznih mehanizmov
za procesiranje prevarantov in ponaredkov z avtohtonega
trga z umetninami).
Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto
2011, št. 56/3:
Morris, T., Crank, J.P.: Na poti vzpostavitve fenomenologije
terorizma: pomen za raziskave in oblikovanja politike
(Avtorja postavita tezo, da je tako za raziskovalni fokus kot
tudi za oblikovanje politik v boju proti terorizmu potrebno
dodelati polje teroristične fenomenologije oziroma vzpostaviti
natančnejšo pojmovno diferenciacijo terorističnih pojavov
z vidika fenomenologije zaznavanja, in sicer predvsem tudi z
vidika teroristov samih. V prvem delu prispevka predstavita
dosedanje neuspešne oblike boja proti terorizmu na nefenomenološki
osnovi, v drugem delu predstavita jedrne elemente
(programiranega) fenomenološkega pristopa s pregledom literature,
v tretjem delu pa analizirata štiri konkretne primere,
ki kažejo na koristnost fenomenološkega pristopa boja proti
terorizmu.) - Waikeung, T.: Sistemska korupcija v javnih bolnišnicah
na Kitajskem (Prispevek analizira vzpon sistemske
oziroma organizacijske korupcije v javnih bolnišnicah na
Kitajskem od leta 1990 dalje. Izpostavljeni so trije glavni dejavniki/povzročitelji
tega pojava: 1. zmanjšanje državnih sredstev,
namenjenih zdravstvu od sredine osemdesetih let, ko je
država hkrati dala bolnišnicam pooblastilo, da same upravljajo
s presežki oz. prihranki iz dejavnosti, ki jo opravljajo na
„trgu“; 2. ekscesen in kaotičen razvoj farmacevtskega sektorja
z razvitim sistemom lobiranja oziroma podkupovanja
ter 3. neuspešnost državne infrastrukture oziroma nadzornih
organov pri omejevanju koruptivnih praks. Kot zaključi
avtor, namesto da bi javne zdravstvene ustanove zagotavljale
učinkovito, varno in dostopno zdravstveno oskrbo, številne
uporabljajo predvsem predatorske prakse, ki škodujejo zdravju
njihovih pacientov. Sicer pa avtor posreduje tudi koristno
opredelitev organizacijske korupcije kot dopolnitev bolj znanih
oblik individualnih korupcijskih praks.) - Klein, J., Lavery
C.: Legitimiziranje vojne z viktimizacijo: državno-korporacijski
kriminal in javno mnenje (V članku avtorja sledita tezi,
da ideološka uporaba viktimizacije pomaga pri legitimizaciji
državno-korporacijskega zločina napadalne vojne. Pravita, da
politiki in drugi ugledni predstavniki elit promovirajo občutek
nacionalne viktimizacije, ki ga mediji še krepijo. Svojo tezo sta
deloma testirala z meritvami korelacije med pojavnostjo idej o
teroristični viktimizaciji v medijih in javno podporo v ZDA za
t.i. „war on terror“ državno politiko ZDA.)
Journal of Research in Crime and Delinquency,
Beverly Hills, leto 2011, št. 48/4:
Jackson,. J.: Ponovna ocena občutljivosti za tveganje pri
strahu pred kriminaliteto (Prispevek analizira psihološko zaznavo/oceno
tveganja pri zaskrbljenosti pred kriminaliteto.
Anketna analiza, ki je bila izvedena v okviru študije, potrjuje
hipotezo o povezanosti prepričanj o tveganju pred viktimizacijo
in stopnji strahu pred kriminaliteto. Ko posamezniki
dojemajo kriminaliteto kot posebej resen problem v svojem
okolju in ko so prepričani, da sami nimajo nadzora nad tem,
da bodo viktimizirani, je potreben manjši impulz za sprožitev
strahu pred kriminaliteto.) - Lauritsen L. L., Carbone-Lopez
K.: Razlike med spoloma glede dejavnikov tveganja za nasilno
viktimizacijo: analiza individualnih, družinskih in skupnostnih
pokazateljev (Čeprav je spol dokaj dobro raziskan
viktimizacijski dejavnik tveganja, obstaja težnja, da se izkušnje
363

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
žensk z nasiljem obravnavajo ločeno od izkušenj moških.
Zato ni bilo posvečeno veliko pozornosti vprašanju, kako
sam spol prevaja oziroma vpliva na druge znane dejavnike za
nasilno viktimizacijo. Avtorji uporabijo podatke viktimološke
študije za analizo tega, ali je korelacija med individualnimi,
družinskimi in skupnostnimi dejavniki tveganja ter viktimizacijo
podobna v smeri in moči tako pri moških kot pri ženskah.
Ugotavljajo, da je večina korelacijskih dejavnikov podobna
ne glede na spol in tip zločina. Do določenega odstopanja
prihaja pri dejavniku socialnega statusa skupnosti.) - Katz,
C. M. in drugi: Merjenje dejavnikov tveganja in odvračanja
od problematičnega vedenja najstnikov: z vidika države v
razvoju (Prispevek analizira dejavnike tveganja in dejavnike
odvračanja od problematičnega vedenja mladih na vzorcu več
kot 2500 najstnikov s Trinidada in Tobaga, karibske države v
razvoju. Avtorji ugotavljajo, da sedanji indikatorji tveganja in
odvračanja ne držijo povsem na vzorcu mladine s Trinidada
in Tobaga. Opozarjajo na potrebo po previdnosti pri „transplantaciji“
indikatorjev tveganja razvitih v razvitih državah na
države v razvoju.).
Ciril Keršmanc
Socialna pedagogika, Ljubljana 2011, št. 2
Razpotnik, Š.: Družbeni kontekst kategorije »čustvene in
vedenjske motnje« (Avtorica se sprašuje, koliko in kako se v
diskurzivnih kategorijah, ki se navezujejo na razvrščanje in
usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (še zlasti pa tistih, ki
jih označujejo »čustvene in vedenjske motnje), odražajo širši
družbeni, politični in ekonomski konteksti. Njen odgovor pa
je naslednji: poimenovanja se v času in prostoru resda spreminjajo,
vseeno pa v njihovih označencih še plavajo razbitine
nereflektirane preteklosti, na primer medicinske paradigme
in zamrznjeni institucionalni interesi, podprti s tiho, a močno
silo inercije. Zato obstaja nevarnost, da odraščajoče osebe –
otroci in mladostniki – ter njihovi starši ne prejmejo potrebne
podpore, pomoči ali obravnave, posebej tisti, ki so ukleščeni
v že sicer neprivilegiranih družbenih slojih ali segmentih. A
to še ni vse. Obstaja tudi tveganje, da se tovrstni posamezniki
objektivizirajo, patologizirajo ali dojemajo v perspektivi
individualne odgovornosti.) – Vec, T.: Moteče vedenje: ozadja
in osnovni dejavniki, ki nanj vplivajo (Pisec obravnava štiri
temeljne – bodisi preventivne bodisi ogrožajoče – dejavnike,
ki vplivajo na moteče vedenje, in sicer: dejavnike, ki izhajajo
iz skupine in skupinske dinamike; dejavnike, ki so povezani s
posameznikom oziroma njegovimi osebnostnimi, biološkimi
in drugimi značilnostmi; dejavnike, ki izvirajo iz značilnosti
in stilov vodenja; dejavnike, ki jih oblikuje institucija in predvsem
njeno kulturno ozračje.) – Kobolt, A.: razumevanje in
odzivanje na čustvene in vedenjske težave (Avtorica najprej iz-
364
postavi družbeno razsežnost nastajanja in ohranjanja motečih
čustvenih odzivov in vedenjskih vzorcev, katerih posledica so
težave pri socialni integraciji. Nato se osredotoči na njihovo
razumevanje z vidika psiholoških značilnosti ali spremenljivk,
ki se dogajajo v posamezniku. Opiše tipične odzive okolja na
tovrstne motnje, in sicer predvsem v šolskem okolju. V zvezi
s tem podčrta pomembnost vloge učenca in vloge učitelja kot
»dogovorne dimenzije«, ki predpisuje sprejemljive vedenjske
vzorce tako za mlade kakor tudi za pedagoško osebje.)
Teorija in praksa, Ljubljana 2011, št. 3
Petrič, E.: Imuniteta visokih državnih funkcionarjev pred
kazensko jurisdikcijo tujih držav (prizadevanje za kodifikacijo)
(Pisec ugotavlja, da imuniteto državnih funkcionarjev
pred kazensko jurisdikcijo drugih držav še vedno ureja mednarodno
običajno pravo. Komisija za mednarodno pravo pa
je leta 2007 pričela kampanjo za kodifikacijo in progresivni
razvoj mednarodnega prava na tem področju, s čimer naj bi
se formalno uredil tudi ta vidik »neposredne« diplomacije.
V okviru teh prizadevanj bo treba odgovoriti na vprašanje,
katerim državnim funkcionarjem naj pripade imuniteta pred
kazenskim pregonom drugih držav ter na kakšen način in
v kolikšnem obsegu. Iz prakse držav – pa tudi mednarodne
judikature in doktrine – je mogoče razbrati, da vsaj državni
poglavar, predsednik vlade in zunanji minister uživajo polno
osebno imuniteto, vseeno pa je opaziti tudi težnjo, da bi se
krog teh privilegirancev razširil. Drugim državnim funkcionarjem
naj bi se priznala imuniteta le za dejanja, ki jih storijo
v imenu lastne države.)
Družboslovne razprave, Ljubljana 2011, št. 66
Malnar, B.: Etika raziskovanja v družbeni areni (Avtorica
nakaže ključne etične dileme, ki vznikajo v razmerju med
raziskovalcem in družbo. V zvezi s tem poudari, da je treba
vztrajati pri »resnici« kot temeljnem znanstvenoraziskovalnem
načelu, katerega regulativna ali konstitutivna vloga
utegne postati sekundarna zaradi vpetosti raziskovalnega
dela v razmerja družbene moči in sile. Avtorica nameni posebno
pozornost instrumentalizaciji raziskovalnih praks in
izsledkov kot posledice političnih, komercialnih, kariernih ali
eksistenčnih pritiskov. Po njenem mnenju je najpomembnejši
pogoj odgovorne raziskovalne etike kritična refleksija raziskovalne
drže in družbenih učinkov znanstvenih dognanj.
Poglavitni družbenoetični problem sociološkega raziskovanja
pa vidi v premajhni družbeni odmevnosti njegovih spoznanj.)
– Kirbiš, A.; Flere, A.: Podložniška politična kultura v postkomunističnih
družbah: primerjalna študija postjugoslovanskih
študentov (Avtorja predstavita rezultate raziskave o prvinah

Pregled strokovnih člankov
politične kulture, ki je zajela študente družboslovja v osmih
postjugoslovanskih državnih tvorbah. Pokazalo se je, da so
v družbenoekonomsko manj razvitih okoljih v poprečju bolj
prisotni elementi tako imenovane podložniške politične kulture,
ki jo označujejo avtoritarnost, splošni tradicionalizem,
zavezanost tradicionalnim spolnim vlogam, državni egalitarizem
in posplošeno nezaupanje. Izjema od te tendence je
kazalec ekonomskega egalitarizma, kjer razlike med vzorci
niso bile statistično značilne. Skoraj dve desetletji potem,
ko so nacionalizmi/šovinizmi/patriotizmi »razpadli« SFRJ, v
njenih naslednicah še vedno ostajajo opazne nekatere vrednotne
razlike. Proces »demokratične konsolidacije« v postjugoslovanskih
družbah torej še ni končan. Temu cilju pa je s
političnega in kulturnega vidika še najbližje – oh, happy day!
– Slovenija.)
Socialno delo, Ljubljana 2011, št. 2
Suhonen, H.: Alkoholizem v starosti – izziv za socialno
delo (Zloraba alkohola pri starih ljudeh pomeni izziv za socialno
delo v splošnem in za gerontološko socialno delo v posebnem,
in sicer še zlasti zato, ker sta bili v preteklosti tako
staranje kot nezmerno ali strastno pitje alkoholnih pijač v pristojnosti
medicine. Socialni delavci naj bi na tem področju delovali
tako, da bi združili uporabo socialnega dela z odvisniki
s socialnim delom s starimi ljudmi. Najboljši okvir tovrstnega
socialnega dela je tako imenovana holistična ali celostna paradigma,
ki upošteva tudi posameznikov/pijančev psihosocialni
položaj. V družbi, v kateri je »medikalizacija« hegemonski
pristop do alkoholizma, je zdravljenje ostarelcev kot uživalcev
alkohola in drog prepogosto osredotočeno le na vidik bolezni,
tveganj in omejitev. Že samo staranje posameznika stigmatizira.
Socialno delo pa ponuja možnost za zagovorništvo in
večanje moči ostarelih ljudi, ki so za nameček še alkoholiki s
pestro preteklostjo tovrstnih pregreh.)
Pravnik, Ljubljana 2011, št. 5–6
Švarc, D.: Uporaba sile v boju proti terorizmu. Normativni
razvoj paradigme Ustanovne listine Združenih narodov
(Avtorica opiše razvoj mednarodnega prava, ki se nanaša na
uporabo sile v boju proti terorizmu. Varnostni svet širi možnosti
večstranske uporabe sile s postopnim vključevanjem terorizma
v pomensko podstat besedne zveze »grožnje miru«,
hkrati pa se s pripravnimi ali uslužnimi »interpretacijami« nategujejo
tudi pogoji zatekanja k pravici do samoobrambe, kar
omogoča enostransko uporabo sile. Uveljavlja se tudi širša,
ohlapnejša razlaga tradicionalnega pogoja pripisljivosti, kar
omogoča enostransko uporabo sile kot odgovor na teroristični
oboroženi napad tudi zoper tujo državo, ki sama vanj ni
bila znatno vpletena, vendar je teroriste podpirala ali varovala.
Po drugi strani pa le malo držav podpira opuščanje pogoja
pripisljivosti, kar implicira pravno dopustnost enostranske
uporabe sile neposredno proti terorističnim napadalcem na
ozemlju tuje države, ki sicer z napadom in njegovimi akterji
sploh ni normativno povezana.)
Zoran Kanduč
Criminal Justice and Behavior, Beverly Hills,
leto 2011, št. 8:
Novero C. M. in drugi: Zaporniki druge generacije
– Prilagoditveni mehanizmi za zapornike, otroke staršev zapornikov
(Raziskava, izvedena na 459 zaprtih osebah, je pokazala,
da ima predhodna izkušnja zapora staršev očiten negativen
vpliv na vedenje zapornikov in na njihovo zmožnost
prilagoditve zaporniškemu okolju. Približno polovica v raziskavo
vključenih oseb je imela izkušnjo, da je bil že starš v zaporu;
zanje je značilno, da so izkazali več čustev jeze in posledično
nasilja znotraj institucije ter več težav pri upoštevanju
zaporniških norm. Pri tem so se pokazale določene razlike v
vedenju zapornikov, pri katerih so bile zaprte samo mame, in
tistih, pri katerih sta bila zaprta oba starša, kar nakazuje, da izkušnja
matere v zaporu pusti na otroku dolgoročne posledice.)
- Morris S. Z. in Gibson C. L.: Vpliv telesnega kaznovanja na
agresivnost in delinkventnost otrok (Avtorja s ponovno analizo
podatkov iz longitudinalne raziskave Project on Human
Development in Chicago Neighbourhoods ugotavljata, da so
izsledki študij, ki poročajo o korelaciji med telesnim kaznovanjem
otrok in njihovo poznejšo delinkventnostjo preuranjeni.
Ugotavljata namreč, da so značilnosti otrok in družin, v katerih
prihaja do telesnega kaznovanja, v množici spremenljivk
bistveno drugačne od družin, kjer telesnega kaznovanja ni,
in da korelacija med omenjenima glavnima spremenljivkama
postane statistično zanemarljiva, ko v analizi preverjamo
ostale spremenljivke.)
European Journal of Criminology, London, leto
2011, št. 4:
Posebna številka na temo: Zaupanje v kazensko pravni
sistem Tyler, T. R.: Zaupanje in legitimnost: Policija v ZDA
in Evropi (Avtor ocenjuje nove pristope policije v ZDA in
Evropi. Ti se osredotočajo na utrjevanje legitimnosti policije
med ljudmi, kar naj bi pripeljalo do višje stopnje predpisovanja
konformnega vedenja, sprejemanja avtoritete policije ter upoštevanja
odločitev policije, kot tudi večje pripravljenosti za sodelovanje
s policijo pri boju s kriminaliteto.) - Lappi-Seppala T.:
365

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
Kazen zapora v Evropi (Primerjalna študija rabe zaporne kazni
v 30 evropskih državah preveri množico možnih razlagalnih
elementov za pojasnjevanje razlik v izrekanju zapornih kazni.
Med potencialnimi vzroki so zajeti: stopnja kriminalitete, socialni
indikatorji (npr. obseg socialnih pravic in dohodkovna
neenakost), zaupanje drugim ter zaupanje institucijam, strah
pred kriminaliteto in kaznovalna naravnanost javnosti, razlike
v politični strukturi in oblikah demokracije. Glavne teze študije
so, da zmerna kaznovalna politika temelji v konsenzualni in
korporativni politični sredini, visoki ravni družbenega zaupanja
in politične legitimnosti ter močni socialni državi.)
British Journal of Criminology, London, leto
2001, št. 4:
Treadwell, J. in Garland, J.: Moškost, marginalizacija in
nasilje – Študija primerov English Defence League (Po opravljeni
študiji treh konkretnih primerov, s katerimi se je ukvarjala
English Defence League in v katerih nastopajo mladi beli
moški iz delavskega razreda, avtorja opisujeta, kako ti moški
izgrajujejo posebno obliko nasilne moškosti. Njihove zgodbe
prikazujejo, da je nasilje družbeno izgrajena kategorija, ki pa
je hkrati na individualni ravni psihološko razumljiva, saj ti
mladi možje izkušnje izjemne neenakosti in nemoči kanalizirajo
v psihološki skript, ki upraviči njihovo udejstvovanje
v nasilnih scenarijih. Občutja neenakosti in marginalizacije
tako po mnenju avtorjev vzbudijo zamero in jezo v mladih,
ki čutijo, da jih družba ne upošteva, na zunaj pa to kažejo
v iskanju »grešnega kozla«, ki ga najdejo v »muslimanskem
Drugem«.) - Christie, N. in drugi: Izbor recenzij knjige Public
Criminology (avtorja Loader I. in Sparks R., l. 2010, Oxford)
(Številni uveljavljeni kriminologi predstavljajo svoj pogled na
knjigo Public Criminolgy, ki je vzbudila veliko zanimanje in
množico različnih odzivov v kriminološki srenji. Avtorji izvajajo
tako pozitivne kot negativne kritike na razburljivo vprašanje,
kje je v sodobni družbi mesto kriminologije?)
Crime and Delinquency, London, leto 2011, št. 6:
Welch, K.: Starši in kaznovalnost – Vpliv spola in zaskrbljenost
zaradi kriminalitete (V zvezi z naraščajočo kaznovalno
naravnanostjo se zdi avtorici pomembno preveriti pomen
odnosa staršev za kasnejšo kaznovalno naravnanost. Le-tega
je preverjala na vzorcu, pridobljenem s telefonsko anketo, pri
katerem je preverjala vpliv starševstva na kaznovalno naravnanost
do mladoletnih prestopnikov, do odraslih ter do obojih
skupaj. Obenem je upoštevala tudi spol in zaskrbljenost
anketiranih glede kriminalitete.)
366
Mojca Mihelj Plesničar

Prikazi, ocene, recenzije
Aleš Bučar Ručman: Potrošniška demokracija: analiza političnomedijskega
diskurza sodobnih »demokratičnih« družb
Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011, 410 strani.
Ko sem pripravljal zadnjo nacionalno kriminološko konferenco,
se mi je pripetil droben »tehnični« spodrsljaj. Avtorju te
znanstvene monografije sem namreč rahlo prezgodaj pritaknil
naziv »doktor« (in s tem povzročil, da je – kot mi je pozneje
povedal – prejel niz prenagljenih čestitk). Ampak tedaj se še
nisem seznanil s knjigo, ki je predmet tega recenzijskega prikaza.
Pravzaprav sploh nisem vedel, da je izšla in da torej obstaja.
Če bi jo že takrat prejel v branje, ne dam roke v ogenj (in
še toliko manj v denarnico), da piscu poleg doktorskih časti ne
bi nalepil še etikete »profesor«. Razlogi so vsekakor na dlani.
Delo, ki ga je podpisal Aleš Bučar Ručman, je dejansko vredno
občudovanja. Ne le zaradi obsežnosti, ampak predvsem zaradi
načina, kako se loteva problematike, ki je nedvomno aktualna
in pereča, po drugi plati pa tudi nadvse kompleksna, kontroverzna
in prežeta s kalejdoskopskim mnoštvom konceptov, s
katerimi so si v daljni in bližnji preteklosti belili glave – nekateri
bolj, drugi manj – domala vsi vrhunski misleci. Z drugimi
besedami: avtor se teoretsko spopade s pojavi, kot so »demokracija«,
»država«, »politika«, »javnost«, »družba«, »kultura«,
»kapitalizem«, »javnost«, »mediji« in tako dalje, to pa stori na
način, ki ga označujejo zavidljiva intelektualna suverenost,
eruditsko poznavanje obravnavane snovi, zgledna sistematičnost
(in z njo speta potrpežljivost), nepopustljiva kritičnost,
jasen in razločen slog pisanja ter ne nazadnje tudi zlahka
opazna intenzivnost znanstvenoraziskovalnega »erosa« (kar je
v dandanašnji družboslovni produkciji, odeti v mrtvaški prt
stopnjujočih se storilnostnih pritiskov, popopranih s poklicno
negotovostjo, vse prej kot normalna družboslovna »drža«).
Monografija je tematsko izrazito večplastna. Brati jo je
mogoče z različnih zornih kotov, denimo v odvisnosti od tega,
kateri vidik postmodernih političnih struktur in procesov
ter funkcioniranja medijskih aparatov bo primarno pritegnil
bralčevo pozornost. Glede na profil Revije za kriminalistiko in
kriminologijo, sodim, da bi bilo v nadaljevanju najprimerneje
osvetliti, čeravno žal le zelo v grobem, predvsem relativno
ozek izbor tematskih sklopov, ki se nanašajo na formalno in
neformalno nadzorovanje. Če boleče poenostavim: Kakšno
vlogo imajo v omrežjih družbenega in razrednega nadzorstva
nacionalna država, demokracija, javnost, politične stranke,
subpolitični akterji, javnost, volivci, mediji in druge ekonomske
organizacije …? Kdo (ali kaj) koga nadzoruje, kako, zakaj,
čemu in s kolikšnim uspehom? Tovrstna vprašanja so gotovo
zanimiva, a tudi skoraj brezupno težavna, morda že celo do te
mere, da utegnejo izzvati občutek mučne vrtoglavice. Ampak
vsakomur, ki se želi podati na ta močvirnati, težko prehodni
teren, bo Potrošniška demokracija brez dvoma v dragoceno
pomoč. Kot je razvidno že iz naslova knjige, je v ospredju
avtorjevega zanimanja – demokracija. No, pravzaprav predvsem
»demokracija«, namreč to, kar se danes izdaja/razglaša
za demokracijo. Narekovaji, s katerimi pisec dosledno objema
ta – na prvi pogled sicer precej ljubki – samostalnik (razen
tedaj, ko mu prilepi pridevnik »potrošniška«, ki deluje kot nekakšen
pomenski ekvivalent omenjenih pravopisnih znakov),
so prav gotovo upravičeni. Realno obstoječa »demokracija« je
namreč show, cirkuška predstava, marketinško in oglaševalsko
režirani (postdramski) teater, medijska dirigirana inscenacija,
»spektakel« (Guy Debord), opij za »suvereno« ljudstvo (iz katerega
bojda izvira vsa oblast, a se nikdar vanj ne vrne, in ki to
ceneno drogo sicer že dokaj množično zavrača), še posebej pa
za sistemske kadre, »organske intelektualce« kapitalističnega
gospostva (in njegove spremljevalne hegemonije).
»Demokracija« – ki se ji je nekoč (ustrezneje, a z današnjega
zornega kota vendarle politično »nekorektno«) reklo tudi
»diktatura buržoazije« (zdaj pa na mestu staromodne, zastarele
besede »meščanstvo« pogosteje nastopa izraz »kapital«, ozaljšan
s pridevnikom »finančni« ali pa kar brez tega okraska)
– je skoraj čudežni politični sistem, saj na komandne pozicije
v državni hierarhiji skoraj praviloma katapultira funkcionarje
(»aparatčike«), ki so osupljivo uglašeni z zahtevami »gospodarjev
družbe« in ki zgledno spoštujejo, upoštevajo ali predstavljajo
objektivno nujno (brezimno ali brezsubjektno/samosmotrno)
»logiko kapitala« (oziroma njegove neskončne in
konkurenčne akumulacije). Ha, to pa med drugim implicira,
da se »ljudstvo« – oziroma množica atomiziranih prodajalcev
delovne sile (in bolj ali manj zagnanih ali denarno močnih
kupcev potrošniškega blaga), tj. izoliranih posameznikov, podvrženih
režimu eksploatacije, alienacije in reifikacije – tako rekoč
vselej (z)moti, ko se »aktivno« vključi v »svobodne in poštene
volitve«. No, morda pa sem jaz tisti, ki se moti. Verjetno
bi moral zapisati, da imajo volivci, ki legitimirajo predstavnike
in eksekutorje »kapitalske logike«, vselej (in že po definiciji)
prav. Zgodovinske izkušnje namreč kažejo, da so tedaj, ko se
vendarle zmotijo in dajo podporo politikom, ki so pripravljeni
postaviti pod vprašaj lastniški status quo, skoraj praviloma in
celo presenetljivo naglo kaznovani, na primer z ekonomskimi,
finančnimi, diplomatskimi, medijskimi, ideološkimi, terorističnimi,
podtalnimi ali vojaškimi sankcijami, katerih namen je v
kali zatreti vsakršen »rdeči virus« ter pokazati predrznežem in
367

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
njihovim možnim posnemovalcem, koliko je v resnici »ura«
(v koordinatnem sistemu svetovne kapitalistične ekonomije).
Skratka: parlamentarno ali (več)strankarsko »demokracijo«
lahko vladajoča oligarhija (obdana z nepreštevnimi bataljoni
bodisi zares vdanih bodisi »le« cinično prodanih podpornikov,
varuhov in klientov) spokojno prenaša (ali celo spodbuja), dokler
je politična situacija zanjo »stabilna« (njena hegemonija
v družbi pa neogrožena). Če demokracija pokaže zobe in začne
agresivno lajati na gospodarje, pa jo je treba urno umiriti z
močnejšimi verigami (da se preprečijo njeni »ekscesi«). Takšne
situacije so v razvitem svetu za zdaj resda precej redke, a zato
nič manj strašljive za vladajoče. Zato je modro, da se že vnaprej
poskrbi za to, da bo njihov vznik čim manj verjeten (»preventiva
je boljša kakor kurativa«), na primer z vzpostavitvijo nadnacionalnih
by-pass institucij (in normativnih struktur), kot so
Evropska unija, NATO, Mednarodni denarni sklad, Svetovna
trgovinska organizacija in drugi aparati globalne »države kapitala«
ali »imperija« (Negri in Hardt).
Kakor koli že. Kako je mogoče, da se navkljub splošni volilni
pravici državljanov še vedno ohranja realna (pravzaprav
celo božanska) moč denarja oziroma bogatašev, torej oseb, ki
imajo v lasti preveč dobrin, da bi jih lahko šteli za nekaj, kar
je »zares njihovo« (ne pa zgolj ukradeno ali naplenjeno)? Na
to vprašanje se je doslej zvrstilo že nič koliko odgovorov. Zdi
se, da je možnih pojasnil v izobilju. Recimo: ideologija (s katero
je posameznik pregneten že v družinski celici), medijske
manipulacije, propaganda (ki se ji danes raje reče »odnosi z
javnostmi«), »disciplina« (Foucault), razvejen sistem nagrad in
kazni (oziroma politično-pravnih, ekonomskih in simbolnih
»korenčkov« in »palic«), tiha nadzorstvena prisila tržnih mehanizmov
(vključno seveda s konkurenčnimi pritiski), posplošena
»korupcija« (Negri in Hardt), ganljive pravljice o self-made
herojih kapitalističnega dela, trgovanja ali podjetništva, tj. ultratalentiranih
osebah, ki se jim posreči, da se z dna povzpnejo
v vrhove te ali one družbene elite … Avtor nameni v zvezi s
to problematiko posebno pozornost potrošništvu. In to vsekakor
dovolj upravičeno. Samo pomislimo: politiki in stranke se
dandanes ponujajo (in prodajajo) nekako tako kakor avtomobili,
zobne kreme ali sedežne garniture (kar je bilo še nedavno
skoraj nepojmljivo). Kar šteje, so marketing, oglaševanje, videz
(oziroma sijoča embalaža), medijsko orkestrirani »performans«,
vaje v slogu, severnoameriški nasmešek, lepo zveneče
(porabniku – in njegovim okusom – prijazne, po potrebi pa
tudi ekološko ozaveščene, z zelenim flomastrom krepko podčrtane)
fraze, skrbno naštudirano dobrikanje, trening nastopanja
pred kamerami, teatralne geste … Glede na to kajpak ni presenečenje,
da pojav, ki smo se ga naučili poimenovati »politika«,
v glavnem funkcionira v skladu z ljudskim rekom »isti kurac,
drugo pakovanje«: ključne akterje (v politični areni) označuje
skupna (»programska«) platforma, razlikujejo pa se na ravni
»pozlate«, tj. »dizajna« oziroma drobnih, vendar medijsko gro-
368
tesko napihnjenih razločkov, na primer v zvezi z domnevnimi
osebnostnimi ali značajskimi potezami (X je umirjen, Y pa je
zaletav, Z ima avtoritarno žilico, Ž pa je preverjeno ljudomil
…). Še drugače rečeno: pomembno je to, da imajo ljudje vtis,
da obstaja »svoboda izbire« (med »elito« A in »elito« ne-A), pa
čeprav je ta v splošnem skrčena zgolj na »naporno« odločanje,
ali velja kupiti osvežilni zvarek X ali njegovega »konkurenta« Y,
ali imaš raje Beatles ali Rolling Stones, ali ti je bolj všeč ta ali ona
filmska igralka, ali se ti zdi boljši nogometaš Messi ali Ronaldo
oziroma, če že hočete, Slaviša Žungul ali Ivica Šurjak …
Ko steče beseda o potrošništvu (ter njegovih političnih implikacijah
in reperkusijah), je treba opozoriti tudi na nadvse
pomembno nadzorstveno vlogo reklam (oziroma ekonomske
propagande). V nasprotju z oglaševalsko organiziranimi
predvolilnimi kampanjami, ki so vendarle časovno omejene,
je reklamiranje kapitalističnega blaga (proizvodov in storitev)
dejavnost, ki poteka non stop, štiriindvajset ur na dan. Reklame
so omniprezentne. Ne moreš se jim izogniti. Gledajo in nagovarjajo
te na vsakem koraku (le v ekskluzivnih bogataških četrtih
so praviloma pomenljivo redke ali celo povsem odsotne).
Zato ne preseneča, da so se ljudje nanje že dodobra navadili.
Ne čudijo se, če se jim, denimo, z gigantskih plakatov dobrika
klobasa in jih prijazno opozarja, da je »v akciji«. Navajenost ne
implicira le (resda kdaj pa kdaj tudi godrnjavega) sprejemanja
reklamiranja, temveč tudi to, da se njegovi psihični učinki
(ali odboji) sploh ne registrirajo več. V vesolju reklam vlada
živobarvna raznoličnost in seveda tudi konkurenca (na primer
med ogrsko in pariško salamo), vseeno pa ga označuje
tudi poenoteno »sporočilo za javnost« ali »komunikacijski«
skupni imenovalec: »Nikar si ne privošči razkošja, da bi bil zadovoljen
s tem, kar si, kar imaš in kar počneš. Lahko bi bil še
dosti boljši, srečnejši, deležen večje pozornosti, naklonjenosti
in predvsem zavisti. Kupuj! Spremeni svoje življenje in samega
sebe s tem, da si nabaviš X. Četudi boš pri tem zapravil denar,
vedi, da te bo X v resnici obogatil, tako da nikakor ne boš na
slabšem ali v izgubi. Ne pozabi, da je to, kar v družbi najbolj
šteje, osebna veljava oziroma status, kar pa je bolj ali manj isto
kakor tvoja kupna moč. Denar je življenje. Če ne moreš nakupovati,
si zgolj brezimna ničla, ki so ji nepredušno zaprta vsa
vrata v dolce vita.« Reklame so vsekakor srčika postmoderne
kulture, saj tvorijo neke vrste »filozofski« sistem, ki je sicer do
skrajnosti zvulgariziran (in infantiliziran), ima pa to prednost,
da je mogoče z njim pojasniti ali interpretirati praktično vse,
kar je, še posebej pa tisto, česar še ni, ker pač cilja na prihodnost.
Reklame se resda opirajo na naravno težnjo po ugodju in
udobju, vendar pa nagovarjajo predvsem zavist: »Preobrazi se
tako, da boš vreden zavidanja, znanih in neznanih, pomembnih
in nepomembnih! Poskrbi, da si bodo tudi drugi želeli, da
bi bili taki, kot si oziroma boš ti!« Po drugi strani pa so reklame
ena sama hvalnica denarja in posredno neizbežno še tistih, ki
ga imajo »pod palcem« v zavidljivo veliki količini, tj. bogata-

Prikazi, ocene, recenzije
šev. Reklame namreč ponujajo raznovrstno snov, iz katere se
tke dnevno sanjarjenje (in včasih tudi otipljivo mokre nočne
sanje), ki zapolnjuje vrzel med tem, kar si, in tistim, kar bi hotel
– vendar ne moreš – biti ali postati: glamurozni most, ki
obljublja prekoračitev tega mučnega brezna, v katerem tlijo in
vzplamtevajo vsakovrstne frustracije, zamere, jeza in sovraštvo
(kot njena konzervirana oblika), pa je skovan iz denarja. To
med drugim implicira, da je ravno želja po bogastvu (money
making) tisti »missing link«, ki interesno povezuje reveže in
bogataše (ter seveda one vmes, nestrpne milijonarje na čakanju
iz srednjega razreda): vsi si želijo še več denarja (ki ga
kajpak nikoli ni dovolj), ker bi to omogočilo dvig njihovega
materialnega standarda. Tovrstna pričakovanja se neizbežno
prelijejo v zahtevo po nenehni gospodarski rasti, ki deluje kot
družbenopolitični cilj vseh ciljev, imperativ vseh imperativov
za politične »odločevalce«, ki jih vsakokratna zmaga na »poš-
Nikolaj Starikov: Kriza: kako $e to dela.
Prevod: Marija Sotnikova Štravs in Boris Rugelj. UMco, Ljubljana 2011, 314 strani.
Nikolaj Starikov (1970), ruski ekonomist in publicist, nam
v tej sila zanimivi, privlačno in poljudno spisani knjigi razgrne
svoje – vsekakor precej pronicljivo – videnje vzrokov za aktualno
finančno (in tudi siceršnjo) »krizo«, pri čemer nameni
osrednjo pozornost vprašanju, kako $e »to« dela. Namreč: kako
se izdeluje denar, vsekakor najpomembnejša stvar na tem svetu?
Kdo nadzoruje to produkcijo vseh produkcij? Kako delujejo
finančne organizacije in misteriozni, vsemogočni »trgi«?
Zdajšnja kriza je že na prvi pogled dokaj nenavadna. V preteklosti
so bile namreč krize vedno povezane s to ali ono (naravno
ali družbeno/človeško) katastrofo ali kataklizmo, na primer
z lakoto, epidemijo ali vojno. Vzrok je bil vselej nekaj bolj
ali manj otipljivega. Zdaj pa so reči videti povsem drugačne.
Ljudje delajo in kupujejo, popularni zvezdniki nas neutrudno
zabavajo, narava je – kljub onesnaževanju in ropanju – še zmeraj
tu … V čem je torej problem? Govori se, da tiči v pomanjkanju
»likvidnosti«, tj. denarja. Kdo je likvidiral likvidnost?
Menda je za vse kriva »kriza zaupanja« (med finančnimi ustanovami,
bankami in podjetji ali podjetniki in vladami), se pravi
čustva, ki je nujno potrebno za odobritev kredita (ustvarjenje
denarja ex nihilo), odlog plačevanja ali beneficirane obrestne
mere. Toda če ni »likvidnosti«, kaj nam pomaga zaupanje?
Starikov meni, da je treba vzroke za skoraj vsesplošno izginotje
denarja poiskati tam, kjer nastaja najvplivnejša tovrstna
dobrina, v ZDA. Zato se najprej loti tamkajšnje hipotekarne
krize. Hipoteka je, kot vemo, možnost nakupa nepremičnine
tenih in svobodnih« volitvah zavihti na »prazna mesta oblasti«.
Krog se tako sklene. Bogataši so varni (v svojih – za vsak
slučaj – zgledno zavarovanih zemeljskih »nebesih«), saj jih oni
spodaj sprejemajo kot vzornike (avantgardo, ki ji kaže slediti,
predvsem pa posnemati njihove »zgodbe o uspehu«), ne pa kot
razredne sovražnike ali gmotno groteskno (pre)nabrekle »lastnike«,
ki bi jim bilo treba odvzeti (nacionalizirati ali kolektivizirati)
vse tisto, kar nedvomno ne more biti njihovo. Saj res, le
kdo bi se branil vstopiti v njihove zlate kletke?
No, za vse, ki jih vendarle obhajajo politični in moralni
dvomi, je knjiga, ki jo je napisal Aleš Bučar Ručman, vsekakor
obvezno čtivo. Meni pa preostane le še to, da avtorju izrečem
čestitke za zares mojstrsko opravljeno delo.
Zoran Kanduč
na kredit. Tovrstna poslovna praksa je že stara, a nikoli doslej
ni izzvala tolikšne krize, katere razlog naj bi bil v tem, da
veliko število Američanov kar naenkrat ni bilo več zmožnih
poravnavati svojih obveznosti do bank. Te so zato dolžnikom
zarubile nepremičnine, tržna ponudba hiš se je zelo povečala,
kupcev ni bilo dovolj in cene so začele padati, hipotekarna
podjetja pa propadati. Zakaj je toliko Američanov postalo
nenadoma plačilno nesposobnih? Starikov trdi, da vzrok ni v
nepričakovanem padcu življenjskega standarda (ta je kvečjemu
posledica krize). Po njegovem mnenju je problem drugje,
in sicer v kreditnih institucijah. Toda ali je mogoče, da bi bili
ravno bančniki in finančniki, ti pretkani jastrebi kapitalizma,
tako lahkomiselni? Pisec odgovarja pritrdilno. Hipotekarni
krediti so bili odobreni tudi osebam, ki jih že po zdravi pameti
(ali načelih gospodarnega poslovanja) ne bi mogle dobiti.
Taka posojila so se imenovala »nestandardna« (subprime). Leta
2002 jih je bilo šest odstotkov, leta 2006 pa že dvajset odstotkov.
Dodatnih dvajset odstotkov so zavzeli »alternativni« krediti, ki
so jih dobile stranke, ki so v preteklosti sicer redno plačevale
obveznosti, tedaj pa so bile v resnih težavah. Sumljivih kreditov
je bilo torej štirideset odstotkov, a tudi ostali niso bili nič boljši.
Bančniki so se namreč domislili še drugih načinov razdeljevanja
denarja, na primer kredite z nefiksno obrestno mero (z
vsakoletno korekcijo od tretjega leta naprej – na začetku je bila
obrestna mera seveda smešno nizka) in kredite s prvimi plačili
v oddaljeni prihodnosti (brez začetnih vplačil in varščine).
Posledica te radodarnosti so bili strma rast cen nepremičnin v
obdobju 2001–2005, za dvakrat povečan obseg novogradenj in
369

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
nasploh večje povpraševanje po gradbenih materialih, pohištvu
in vsem, kar se potrebuje pri zaključnih delih v hišah. V takih
okoliščinah so mnogi najemali kredit tudi iz zgolj špekulativnih
vzgibov. Odobrene kredite, pogodbe s kreditojemalci in bodoče
obresti so banke in hipotekarna podjetja začeli prodajati investitorjem
– drug drugemu. Za Starikova je to »gledališče absurda«:
ljudje brez denarja jemljejo kredite pri ustanovah, ki same
nimajo denarja in zato najemajo kredite, da bi lahko razdale
denar tako rekoč komur koli, tako da en dolg povzroči nastanek
drugega. Za zunanjega opazovalca pa so bili ti dolgovi spoštovanja
vredni vrednostni papirji. Trgovina z dolgovi je bila zasnovana
»industrijsko«: prodaja hipotekarnih obveznic in kreditov
je potekala s pomočjo cenitvenih podjetij, ki so sortirala
papirje na bolj in manj »sveže«. A vsi so prej ali slej našli kupce.
Banke so se tako znebile pogodb s fizičnimi osebami, dobile
denar od investitorjev in začele vse skupaj znova. Špekulanti
so kupovali poceni papirje »slabše sorte« in jih s pomočjo cenitvenih
podjetij spet razvrstili, le da so zdaj postali prvovrstni
tisti, ki so bili najboljši od najslabših. To je trajalo šest do sedem
let. Gospodarstvo ZDA je raslo, BDP je nabrekal, ljudje so bili
happy (življenje na kredit se očitno lepo rima s »kakovostjo«),
mnogi so mnogo zaslužili brez dela. Ta piramida, ki se je opirala
na stalno rastoče visoke cene nepremičnin, je privabljala na trg
vse več igralcev. V mamljive »igre na srečo« (katerih delovni
moto je bil »oddaj čim več denarja komur koli«) so se kajpak
vključile tudi banke (nekoč sicer nadvse resnobne in previdne
ustanove): poštne nabiralnike so zasule z debelimi kuvertami, v
katerih so bile pogodbe in kreditne kartice, ki jih je bilo mogoče
aktivirati preprosto tako, da si z njimi začel plačevati. Rezultat je
predvidljiv: množično neplačevanje dolgov. V začetku leta 2008
je »plastični dolg« Američanov znašal 950 milijard dolarjev.
Zanimivo pa je tudi to, da praktično nihče ni pritisnil na alarmni
zvonec. So mar bankirji idioti? Da in ne: problem so lahko
vedno rešili z novimi krediti. In prav v tem – torej v zlahka dostopni
možnosti najemanja poceni kreditov – vidi avtor ključni
generator hipotekarnega in kreditnega direndaja.
Starikov na podoben način razloži tudi otročjo brezskrbnost
igralcev na ameriških borzah. Še prej pa pojasni, kaj delnica
sploh je: vrednostni papir, ki potrjuje vplačilo denarja za
razvoj podjetja in daje lastniku pravico do dela dobička v obliki
dividend. Ampak ta standardna (»učbeniška«) definicija je veljala
predvsem v zgodnejših fazah kapitalističnega razvoja, ko
so podjetja tiskala in prodajala delnice, da bi na ta način pridobila
sredstva za širitev, dividende pa so bile dostikrat višje od
bančnih obresti (kar je lastnikom vrednostnih papirjev omogočalo
zelo lagodno življenje s stabilnimi prihodki). In ker je pri
bančnem kreditu plačilo obresti obvezno, medtem ko je mogoče
izplačilo dividend omejiti ali celo preprečiti, če je poslovanje
slabo, se je za izdajo delnic odločalo vse več podjetij. Danes pa
je koncepcija delnice precej drugačna. Njena vrednost ni več
neposredno povezana z resničnim poslovanjem podjetja. Na
370
borzah skoraj ni več igralcev, ki bi živeli od dividend. Nakupi
se izvajajo z namenom poznejše preprodaje in ustvarjanja dobička
zaradi spremenjene tečajne vrednosti. Na delnici zapisana
vrednost je nominalna: lahko je deset enot, za nakup pa moraš
odšteti sto enot. Operacija – kupuj poceni, prodajaj drago
(srčika pridobitniške logike kot nadgradnje »gusarske etike«)
– se splača, če se jutrišnja cena poveča. Z vsako uspešno prodajo
nastane dobiček, z neuspešno pa primanjkljaj (kot se glasi
znan pregovor: denar se na borzi ne služi, ampak samo menja
lastnika), ob tem pa ni več časa za čakanje na izplačilo dividend,
ki se plačujejo iz dobička (ne pa zaradi zvišanja tečajne vrednosti
delnic). Zato ne preseneča, da se rok lastništva delnic vse
bolj krajša: nekdaj so bila to desetletja, nato leta, zdaj pa so to že
meseci in celo dnevi. Vrednost delnic podjetja (»kapitalizacija«)
se tako odlepi od realnega poslovanja (njegove »resnične« vrednosti).
Starikov, ki tudi v tem primeru uporabi opis »gledališče
absurda« (običajna oznaka je sicer »tržno gospodarstvo«), se
sprašuje, zakaj ljudje sploh kupujejo delnice (na primer investicijskih
skladov, ki kupujejo delnice njim neznanih podjetij po
neznanih metodah), ko pa se jim niti ne sanja, kakšna bo njihova
nadaljnja usoda. Mar zato, ker so bedaki? Da, predvsem pa iz
želje po zaslužku brez truda, kar žene v borzne kazinoje (kjer ni
nobene logike, smisla ali možnosti predvidevanja) nove in nove
Ostržke. Dokler obstajajo igralci z denarjem, se lahko »kolo sreče«
suče dalje. Ko pa se brigade kupcev s polnimi denarnicami
začnejo redčiti, kriza pokaže svoje zobe. Manj je denarja, bolj
pade borzni trg (z drugimi besedami: prisotnost ali odsotnost
denarja je praktično edini razlog za rast ali padec trga vrednostnih
papirjev, vključno s hipotekami). Tu pa zopet trčimo ob izhodiščno
vprašanje: Kam je poniknila »likvidnost«?
Starikov zato upravičeno poudarja, da je treba najprej pojasniti,
od kod sploh priteka denar, predvsem seveda dolarji.
Kdo jih tiska, kdo nadzoruje »tiskalnik«? Vprašanje se zdi nekako
čudno. Le kdo neki, če ne »država«?! Zadostuje, da pogledamo
ustavo ZDA, kjer jasno piše, da je kongres (predstavniki
ljudstva) tisti, ki ima pravico »kovati kovance« (in regulirati
njihovo vrednost). Ha, piše že piše tako, dejansko pa od decembra
leta 1913 to počne Zvezni rezervni sistem (ZRS), Federal
Reserve System, kajpak na podlagi zakonskega akta, ki ga je podpisal
predsednik Woodrow Wilson. Kaj je ZRS? Odgovor, ki ga
da pisec, osupne: to je zasebna ustanova, »privatna štacuna«.
Še natančneje: ZRS je zasebna banka, ki je v lasti drugih zasebnih
(komercialnih) bank in ki se ukvarja s tiskanjem denarja,
ki se po inerciji še vedno imenuje »ameriški dolar«. Nekoč je
bil na bankovcih napis »United States Note«, zdaj ga ni več, saj
na njem piše »Federal Reserve Note«. Ampak ker je ostal zelen
(in ker ga tiska ustanova, ki je geografsko še vedno v ZDA),
se ta sprememba niti ni opazila. ZRS je »neodvisni finančni
organ«, ki opravlja funkcijo centralne banke in izvaja nadzor
nad komercialnim bančnim sistemom. Ključen je seveda pridevnik
»neodvisni«, saj implicira neodvisnost od države (in

Prikazi, ocene, recenzije
torej »nedržavnost«) in potemtakem tudi od (vsaj potencialne)
»demokracije«. Pridevnik »zvezni« je zgolj mimikrija, v njem je
ravno toliko »federalizma« kakor v zasebnem podjetju Federal
Express. To pa velja tudi za pridevnik »rezervni«, saj ZRS nima,
kot poudarja Starikov, nobenih rezerv, niti zlatih, niti srebrnih,
niti bronastih, niti valutnih. Ima le pisarne, osebje, računalnike
in drugo »opremo«, ki pa vključuje tudi tisto, kar je vse prej
kot trivialno: monopol nad uporabo »tiskalnika denarja«. Ko
imaš tako pravico, ne potrebuješ več ničesar drugega. ZRS rules:
nihče nima pravice spreminjati njegovih odločitev. In ker ZRS
kontrolira finančni sistem ZDA, s tem seveda posredno nadzoruje
tudi finančno delovanje planeta. Struktura ZRS je sicer
(namerno) precej zapletena. Ljudi, ki izberejo vodjo ZRS, imenujejo
za štirinajst let. Vodja ZRS ima mandat štiri leta. Alan
Greenspan je vodil ZRS devetnajst let, in sicer v obdobju, ko so
bili »na oblasti« Ronald Reagan, George Bush ata, Bill Clinton in
George Bush sin. Vsak od njih ga je na novo imenoval na najvišje
delovno mesto v ZDA (dokler ni možakar sam odstopil). ZRS
posoja denar vladi ZDA, ta pa v zameno zastavi obveznice. Ko
pobere davke, vrne Zveznim rezervam dolg z obrestmi, kajti državni
vrednostni papirji zagotavljajo imetnikom določene obresti.
Mar ni to skrajno čudno? Zakaj mora država (in to ne katera
koli!) to početi? Zakaj ne bi kar sama natisnila denarja? Zakaj
je zmožna natisniti obveznice, ne pa tudi denarja? Mar ne gre
v obeh primerih za finančna instrumenta, ki sta plačilni obveznici?
Kako je mogoče, da je zasebna institucija posojilodajalec
ameriške vlade (in s tem tudi njena »siva eminenca«)? Skratka:
zakaj država sama ne tiska denarja, zakaj prepušča emisijo (uvajanje
valute v obtok) zasebnemu podjetju (čeravno je to uspešno
počela 121 let)? Ali veste, komu je prišla na misel pregrešna,
nora ideja, da bi vsaj za malenkost predrugačil, pravzaprav omilil
takšno »stanje reči« (oziroma porazdelitve oblasti)? To je bil
John Kennedy, ki je 4. junija 1963 podpisal predsedniški ukaz s
številko 11110, po katerem bi imelo finančno ministrstvo ZDA
pravico tiskati bankovce (resda le za dva in pet dolarjev) v vrednosti
srebra iz državne zakladnice. To bi z drugimi besedami
pomenilo, da se »tiskalnik« vsaj deloma spet vrne v roke države.
Napaka! Izdaja! Zločin! Epilog te politične deviacije kajpak ni
nobena skrivnost … No, precej bolj skrivnostna pa je podoba,
ki krasi bankovec v vrednosti 100.000 dolarjev. Čigav portret je
na njem? Kot poudarja Starikov, je odgovor otročje preprost, če
imamo pred očimi dejstvo, da gre za papir, ki ga ne tiska država.
Torej: na bankovcu z najvišjo nominalno vrednostjo je podoba
osemindvajsetega predsednika ZDA, ki je podpisal Akt o zveznih
rezervah in ustanovil ZRS. In naj potem še kdo reče, da de
facto oblastniki ne poznajo hvaležnosti …
Starikov v svoji knjigi obravnava še vrsto drugih »vročih«
tem. V kriminološki perspektivi pa niso zanimivi zgolj upravičeno
razvpiti crimes of the powerful, marveč dosti bolj ali celo
predvsem avtorjeve analize, ki se nanašajo na »neformalno
družbeno nadzorstvo«, in sicer še posebej na oblastno kontrolo,
ki jo izvaja najmočnejši segment »civilne« družbe (tj. famozni
super-rich) nad »demokratično« državo: ne nad katero koli »banana«
politično tvorbo, ampak nad vojaško (in v marsičem še
vedno tudi sicer) zdaleč najmočnejšo svetovno silo. V tem pogledu
bi lahko avtorjevo delo mirno označili tudi kot imeniten
prispevek h »kriminologiji denarja«, ki pa žal še ni prodrla v učbeniški
mainstream. Kot da bi se kriminologi sramovali razmišljati
o dobrini, s katero si kupujejo svoj vsakdanji kruh in tisto
– namreč takšne in drugačne klobase –, kar ga veselo spremlja.
Starikov v zvezi s tem nima predsodkov. Zelo nazorno namreč
pokaže, kakšna/kolikšna moč se skriva v papirju, čeprav ta danes
nima več zlate podlage (v zvezi s tem pisec opozori na pomembno
vlogo »protikriznih« in »varčevalnih« ukrepov, ki jih
je sprejel Franklin Delano Roosvelt in ki so osupnili celo vsega
hudega vajene boljševike: milijone brezposelnih je nagnal – z
grožnjo odprave državne pomoči – delat »družbeno koristna
dela« za en dolar na dan, po drugi strani pa je prebivalstvo prisilil
– z zagroženo kaznijo 10.000 dolarjev ali deset let zapora –,
da so svoje zlato izročili ZRS v zameno za papirnati denar). Z
denarjem – še zlasti pa s takim, ki ga je mogoče delati »iz nič«
– je namreč mogoče kupiti kar koli in v glavnem tudi kogar koli
(najprej seveda tiste, ki to hočejo, in nato še tiste, ki se upirajo):
vojake, policiste, sodnike, odvetnike, znanstvenike, zdravnike,
novinarje, umetnike, zabavljače, učitelje, ženske, lepo rejene
borce za človekove pravice, humanitarce iz nevladnih organizacij
… In seveda tudi politike oziroma medijsko silovito »pokrit«
show, ki se mu reče »poštene, svobodne in demokratične volitve«
in kjer v ZDA nastopata predvsem dva ključna protagonista,
demokrati in republikanci, »Coca-Cola« in »Pepsi«, »Mars«
in »Snickers« … V ZDA so seveda še druge stranke, tudi take z
zelo čudnimi oznakami (kot je na primer »socialistična«), ki so
za čuda medijsko povsem nezanimive.
Denar – oziroma tisti, ki ga ima v »zadostni« količini
– dela čudeže (v bistvu je to edina »stvar«, ki ima tovrstne
potenciale). Vsi ga namreč zelo in redno potrebujemo. In v
ta namen nismo pripravljeni samo marsikaj potrpeti, ampak
tudi oziroma celo še več narediti, tj. storiti in opustiti (prezreti,
preslišati, zamolčati, zatreti …), vključno s tem, da se
»stoično« (oziroma »racionalno«, »pragmatično«, »oportunistično«
ali »notranje distancirano«) sprijaznimo z akutno ali
že celo kronično ukrivljeno hrbtenico. Kaj hočemo, klobaso
je mogoče glodati tudi čepe ali na kolenih; njen zapeljivi okus
ostaja isti: ali pa morda celo še bolj tekne, če jo žvečimo ukrivljeni
in zavedajoč se, da nam ni kar tako padla z vedrega neba,
ampak smo si jo trdo prislužili in torej tudi moralno zaslužili?
Še drugače rečeno: človeško bitje je najprej žival, šele nato
pa človek – če seveda to sploh utegne postati, zakaj časa nam
nenehno primanjkuje … Oziroma kot je zapisal naš največji
pesnik: življenje ječa, čas v njej rabelj hudi …
Zoran Kanduč
371

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
Kristina Karsai, Ferencz Nay, Zsolt Szomora (ur.): Freiheit,
Sicherheit, (Straf)recht - Beiträge eines Humboldt-Kollegs,
Svoboda, varnost in (kazensko)pravo, Osnabrück, Universitätsverlag, 2011, 233 str.
V Szegedu na Madžarskem je med 24. in 29. novembrom
2010 potekal Humboldtov kolegij na temo svobode,
varnosti in (kazenskega) prava. Kolegij je sofinancirala
Humboldtova ustanova, med udeleženci je bilo veliko nekdanjih
Humboldtovih štipendistov, izhodišče kolegija pa je bil
dvoletni projekt Pravne fakultete v Szegedu in Osnabrücku,
pri katerem so sodelovali trije Humboldtovi štipendisti iz
Szegeda in dve gostujoči Humboldtovi ustanovi iz Nemčije.
Poleti 2011 je pri univerzitetni založbi Osnabrück izšel še
zbornik prispevkov s tega kolegija, ki obravnavajo razmerje
med svobodo in varnostjo z vidika kazenskega, rimskega in
ustavnega prava.
Razmerje med svobodo in varnostjo na eni strani ter
kazenskim pravom, ki sooblikuje in odraža to razmerje na
drugi strani, je bilo vedno relevantno, a v zadnjem času postaja
še toliko bolj relevantno zlasti zaradi obravnavanja terorizma,
nevarnih storilcev, gospodarskih kaznivih dejanj in
drugih sorodnih tem. To razmerje pa je relevantno tudi v okviru
Evropske unije, saj je bilo prav pod naslovom »svoboda,
varnost in pravo« v Amsterdamski pogodbi (bolj natančno,
v njenem tretjem stebru) urejeno pravosodno sodelovanje v
civilnih in kazenskih zadevah.
Kot že rečeno, glavna podlaga in spodbuda za organizacijo
tega kolegija in posledično zbornika je večletno sodelovanje
med Pravno fakulteto Szeged in nemškima pravnima
fakultetama Giessen in Osnabrück. Szeged in Osnabrück sta
sodelovala v skupnem primerjalnopravnem projektu o primerjavi
ureditev kazenskopravnih institutov, ki predstavljajo
širitev kazenske odgovornosti zunaj dokončanega poškodbenega
kaznivega dejanja (t. i. problematika Vorverlagerung).
Med temi instituti sta si projektna partnerja za središče obravnavanja
izbrala vprašanje kaznivosti pripravljalnih dejanj in
kaznivih dejanj z ogrozitveno posledico. Pri pripravljalnih dejanjih
se niso omejili le na ureditev tega vprašanja v splošnem
delu madžarskega in nemškega kazenskega zakona, ampak so
obravnavali tudi posamezna kazniva dejanja v posebnem delu
kazenskega zakona (torej ali je posamezno kaznivo dejanje po
vsebini pripravljalno dejanje v razmerju do katerega drugega
kaznivega dejanja oziroma ali že samo vsebuje izvršitveno
ravnanje, ki sega v fazo pripravljalnih dejanj). Še pred tem pa
je bilo treba opredeliti temeljne institute, na primer pripravljalno
dejanje, saj imata termina v obeh pravnih sistemih različno
vsebino.
372
Drugi del projekta je bila primerjava vpliva evropskih in
mednarodnih pravnih virov na oblikovanje določenih kaznivih
dejanj (na primer pranje denarja, korupcija in trgovina
z ljudmi). Kot prednost tega projekta vidim relativno ozko
omejenost na določene izbrane institute, kar omogoči primerjavo
med sistemoma, če je seveda usklajena tudi osnovna
opredelitev institutov. Udeleženci tega projekta so svoje prispevke
z drugimi Humboldtovimi štipendisti predstavili na
kolegiju in jih objavili v zborniku. Med njimi je kar nekaj zanimivih
prispevkov.
Prof. Balogh je razpravljal o vplivu madžarskega Ustavnega
sodišča na razvoj kazenskega prava na Madžarskem v zadnjih
dvajsetih letih. Iz njegovega prispevka je mogoče ugotoviti
dve ustavnopravno zanimivi dejstvi; prvič, Madžarska ne
pozna ustavne pritožbe, in drugič, v skladu z ustavno ureditvijo
so mednarodne pogodbe nad madžarsko ustavo, zato
Ustavno sodišče ne sme presojati skladnosti mednarodne pogodbe
z ustavo.
Dr. Szomora iz Szegeda je tako v svojem prispevku Svoboda
govora in pravna varnost – sporni negotovosti v dogmatičnih
institutih (Meinungsfreiheit und Rechtssicherheit – höchstrichterliche
Unsicherheiten in dogmatischen Strukturen) predstavil ureditve
treh kaznivih dejanj, kjer je posebno relevantno razmerje
med svobodo govora in delovanja ter njunimi omejitvami: razžalitev,
nošenje simbolov totalitarnih režimov in širjenje nacionalne
nestrpnosti. Zadnje kaznivo dejanje (Volksverhetzung)
je izvršeno, če storilec spodbuja k sovraštvu zoper madžarski
narod ali določeno zaščiteno skupino. To kaznivo dejanje je bilo
že spremenjeno, saj je prejšnjo ureditev madžarsko Ustavno sodišče
razveljavilo kot preveč široko ureditev, ker je inkriminirala
že samo javno izražanje mnenja in žaljenje itd. Prej je madžarski
kazenski zakon vseboval abstraktni ogrozitveni delikt,
zdaj pa gre za prepovedano posledico neposredne nevarnosti
nasilnih dejanj zoper zaščitene žrtve (konkretna nevarnost).
Gre za predstopnjo ščuvanja h genocidu in seveda posredno izvršitve
genocida. Kaznivo dejanje uporabe prepovedanih simbolov
totalitarnih režimov pa je izvršeno, če storilec širi, javno
uporablja ali javno razstavi tak simbol, če niso izpolnjeni znaki
drugega kaznivega dejanja. Gre torej za formalno subsidiarno
kaznivo dejanje. Glede tega kaznivega dejanja je madžarsko
Ustavno sodišče odločilo, da je v skladu z madžarsko ustavo,
čeprav pod to kaznivo dejanje lahko spadajo tudi simboli organizacij,
ki imajo lahko mešan pomen.

Prikazi, ocene, recenzije
Dr. Bard je v svojem prispevku Poenotenje procesnih pravic
obdolženca – realnost ali iluzija? (Vereinheitlichung der
Verfahrensrechte von Beschuldigten – Realität oder Illusion?)
predstavil tendence znotraj EU na področju kazenskega procesnega
prava po sprejetju Lizbonske pogodbe. Poenotenje
procesnih pravic znotraj EU poteka dokaj počasi, to pa se
običajno pojasnjuje s tem, da so te pravice odvisne od organizacije
konkretnega kazenskega postopka ter od kulturnih in
političnih dejavnikov v konkretni državi, čeprav bi po mnenju
avtorice isti ugovori veljali za vse institute pregona, ki pa so
doslej že bili uspešno sprejeti na evropski ravni. Tudi dr. Bard
svoj prispevek zaključi z mislijo, da bo tendenca varnosti vse
pomembnejša, da to upočasnjuje sprejetje enotnih standardov
procesnih pravic in da obstaja dodatna bojazen, da bodo ti
enotni standardi znižali raven pravic iz Evropske konvencije o
človekovih pravicah.
S procesnim vidikom pravne varnosti se je ukvarjal tudi
dr. Gorski, in sicer z evropskim nalogom za prijetje in predajo
z vidika načel sorazmernosti in zakonitosti. Problem z vidika
obeh načel se kaže zlasti v opustitvi načela dvojne kaznivosti,
ki se pri običajni izročitvi še vedno zahteva. Pri evropskem
nalogu se namreč ne zahteva vedno, da bi bilo kaznivo dejanje
kaznivo tudi v zaprošeni državi, včasih zadošča, da je kaznivo
v državi prosilki.
Naslednja avtorica, dr. Bato, v svojem prispevku predstavlja
zgodovinski vidik pravne varnosti na Madžarskem, in
sicer do leta 1880. Osredotočila se je na ustavnopravni položaj
Madžarske v okviru habsburške monarhije in pri tem
ugotovila, da so se v madžarskem kazenskem pravu pojavili
instituti pravne države in pravne varnosti prej kot v javnem
pravu, ker je bila madžarska ustava pomanjkljiva na tem področju.
Sámo kazensko pravo pa je pravno varnost zahtevalo
že v 19. stoletju.
Na zgodovinski pogled se je osredotočila tudi dr. Jakab,
in sicer na svobodo in varnost v Platonovem delu Nomoi
(Freiheit und Sicherhei in Platons Nomoi). Platon je v tem delu
namreč skušal skicirati idealno državo, ki je do podrobnosti
urejena z zakoni. To je antični model pravne države, ki je imel
dolgotrajen vpliv. Če pa pogledamo na ta model z današnje
perspektive, nam takoj padeta v oči totalitarizem in vseobsegajoča
moč take države.
Dr. D'Avila (Svoboda in varnost v kazenskem pravu
– Freiheit und Sicherheit im Strafrecht) je prišel do, za današnje
čase, zelo pomembnega zaključka. Živimo namreč v zelo
negotovem času velikih sprememb, ko je (kazensko) pravo
podrejeno boju zoper kriminaliteto in zato pripravljeno žrtvovati
nekatere temeljne principe. V takem smislu je po mnenju
avtorja kazensko pravo popolnoma nepotrebno. Zaščita
temeljnih pravic in garancij mora postavljati meje kriminalitetni
politiki in tendencam zagotavljanja varnosti. Varnost
ima smisel le, dokler in če služi svobodi in ne sami sebi.
Podobno je osrednja teza dr. Crespa (Kazensko pravo storilcev
in pravna teorija – Feindstrafrecht und Rechtstheorie), da
je pravna država že žrtvovala velik del svojih temeljnih načel
in institutov za učinkovit boj zoper terorizem in da taki
trendi še naprej obstajajo. Avtor je zato pozval, da se je treba
učinkovitemu boju zoper terorizem zoperstaviti z zdravo
pametjo in pravom, če ne zaradi drugega, zaradi prihodnosti
demokracije.
Dr. Foffani se je osredotočil na razmerje med svobodo in
varnostjo na področju gospodarstva (Freiheit, Sicherheit und
(Straf)Recht im Bereich der Wirtschaft (Finanzmarkt)). Poleg terorizma
in organizirane kriminalitete je v zadnjem času, zlasti
zaradi gospodarske in ekonomske krize, najbolj na udaru gospodarska
kriminaliteta. Tudi na tem področju so se povečale
zahteve po učinkovitosti. Avtor v svojem prispevku predvsem
poudarja pomen prevencije in nekazenskih ukrepov, ki naj skupaj
s kazenskim pravom kot ultima ratio učinkovito vplivajo na
preprečevanje in kaznovanje storilcev teh kaznivih dejanj.
Podobno temo si je izbral dr. Hellman (Pravne dobrine
in razširitev kazenske odgovornosti v nemškem gospodarskem
kazenskem pravu – Rechtgutlehre und Ausdehnung der
Strafbarkeit im (deutschen) Wirtschaftsstrafrecht). Raznolikost
biti inkriminacij kaznivih dejanj zoper gospodarstvo onemogoča
jasno odločitev, ali gre na splošni ravni za varstvo individualnih
ali skupnih pravnih dobrin. V večini primerov gre
za zaščito individualnih pravnih dobrin, za ta kazniva dejanja
pa je značilno, da se kaznivost podaljšuje v zgodnejše faze iter
criminis, pred samo poškodbo ali konkretno ogrozitev dobrine
(zlasti premoženja).
Dr. Jacso je predstavila razmerje med varnostjo in svobodo
na primeru evropske ureditve pranja denarja. Najprej je na
kratko predstavila razvoj evropskega kazenskega prava, nato
pa še obveznosti držav članic na področju preventivnih in represivnih
ukrepov v boju zoper pranje denarja. Teza predavateljice
je bila, da je bila v razmerju svobode in varnosti najprej
v ospredju varnost evropskega prostora in šele v zadnjem času
se pozornost namenja tudi svobodi.
Tudi dr. Ligeti je predstavila evropsko temo, in sicer organizacijo
evropskega tožilstva. Skozi čas so se namreč razvili
različni modeli organizacije tega, njegove povezanosti z nacionalnimi
organi pregona in delitve pristojnosti. Pomembno
po mnenju avtorice je tudi vprašanje sodne kontrole nad dejanji
evropskega tožilstva.
373

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
Pomemben je tudi prispevek dr. Sözüerja, dekana Pravne
fakultete Univerze v Istanbulu, ki je razpravljal o mejah kaznivosti
in o učinkih zahteve po varnosti na turško kazenskopravno
reformo. Eden izmed bistvenih ciljev turške kazenskopravne
reforme je bil namreč tudi ureditev pravice do svobode
govora in združevanja z namenom zaščite teh pravic. Kot povsod
tudi v Turčiji potekajo boji med svoboščinami in zahtevami
po zagotavljanju varnosti. Pojavljajo se namreč očitki,
da varnost ni bila dovolj upoštevana pri oblikovanju nove zakonodaje.
Kot vedno se pojavi vprašanje razmerja med tema
dobrinama, avtor pa to pokaže zlasti na primeru kaznivosti
poskusa organizirane kriminalitete in terorizma.
Iz vseh objavljenih referatov je razvidno, da je razmerje
med varnostjo in svobodo vedno bolj aktualno. Vsako obdobje
ima poudarek na učinkovitem boju proti določeni vrsti
kriminalitete, zaradi katerega je dopustno žrtvovati določene
garancije pravne države in svobode. Trenutno so to terorizem,
organizirana in gospodarska kriminaliteta, in v vseh teh primerih
je razmerje med varnostjo in svobodo zelo občutljivo
in predstavlja pomembno točko preloma. Vsekakor pa se je
treba zavedati, da večkrat že imamo potrebno zakonodajo za
učinkovit boj zoper to kriminaliteto, samo uporabljati jo je
treba dosledno, pravilno in učinkovito. Prepogosto spreminjanje
in sprejemanje parcialnih rešitev, pa čeprav v imenu
učinkovitega zagotavljanja varnosti, vodi prav v njeno nasprotje,
tj. (pravno) nevarnost.
374
Doc. dr. Sabina Zgaga,
Fakulteta za varnostne vede

Nove knjige
v knjižnicah Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti in
Ministrstva za notranje zadeve (september – december 2011)
Kriminologija
Albertson, K.: Crime and economics : an introduction / Kevin
Albertson and Chris Fox. - 1st ed. - London ; New York :
Routledge, 2012. - IX, 318 str. – Sg. 8235
Bržan, D.: Računalniška forenzika in računalniško preiskovanje
: magistrsko delo / Denis Bržan. – [Ljubljana : D.
Bržan], 2011. – 80 str.
Coleman, R.: Surveillance & crime / Roy Coleman and
Michael McCahill. – Los Angeles [etc.] : SAGE, 2011. -
218 str. – Sg. 8225
Comparative criminal justice and globalization / edited by
David Nelken. - Farnham ; Burlington : Ashgate, cop.
2011. - X, 215 str. – Sg. 8253
Criminalising cartels : critical studies of an international regulatory
movement / edited by Caron Beaton-Wells and Ariel Ezrachi.
- Oxford ; Portland : Hart, 2011. - XVI, 455 str. – Sg. 8220
Criminalistics/Criminal investigation in Europe: state of the
art and challenges for the future : conference proceedings,
Ljubljana, September 22-23, 2011 / [editors Darko Maver,
Bojan Dobovšek, Danijela Frangež]. - Ljubljana : Faculty
of Criminal Justice and Security = Fakulteta za varnostne
vede, 2011 (Ljubljana : Pleško). - 207 str. – Sg. 8243
* Criminalistics/Criminal investigation in Europe: state of the
art and challenges for the future : conference proceedings,
Ljubljana, September 22-23, 2011 / [editors Darko Maver,
Bojan Dobovšek, Danijela Frangež]. - Ljubljana : Faculty
of Criminal Justice and Security = Fakulteta za varnostne
vede, 2011 (Ljubljana : Pleško). - 207 str.
*Devlin, K.J.: The numbers behind NUMB3RS [elektronski
vir]: solving crime with mathematics / Keith Devlin,
Gary Lorden.- El. knjiga.- New York : Plume, cop. 2007.
– Dostopno tudi na: http://www.ams.org/notices/200903/
rtx090300380p.pdf. - Naslov z nasl. zaslona. - El. publikacija
v pdf formatu obsega X, 206 str., 39 str. pril.
European Society of Criminology. Annual Conference (11 ;
2011 ; Vilnius): Rethinking crime and punishment in
Europe : book of abstracts / 11th Annual Conference of
the European Society of Criminology, September 21st-
24th, 2011, Vilnius, Lithuania. - Vilnius : UAB “Ikstrys”,
2011. - 341 str. – Sg. 8228
Konferenca kazenskega prava in kriminologije (4 ; 2011 ; Bled)
Zbornik / 4. konferenca kazenskega prava in kriminologije,
[Bled, 15. in 16. november] 2011. - 1. natis. - Ljubljana : GV
založba, 2011 (Ljubljana: Itagraf). - 162 str. – Sg. 8242
Pinker, S.: The better angels of our nature : the decline of violence
in history and its causes / Steven Pinker. - London
[etc.] : Allen Lane, 2011. - XXVIII, 802 str. – Sg. 8237
* Professionalising offender profiling : forensic and investigative
psychology in practice / edited by Laurence Alison
and Lee Rainbow. – London; New York : Routledge, 2011.
– XX, 273 str.
Routledge handbook of international criminology / edited
by Cindy J. Smith, Sheldon X. Zhang, and Rosemary
Barberet. - London ; New York : Routledge, 2011. - XXXI,
552 str. – Sg. 8252
*World Congress of the International Society for Forensic Genetics
(24; 2011; Vienna, Austria): ISFG Vienna 2011 [Elektronski
vir] : Book of Abstracs / Twenty-four World Congress of the
International Society for Forensic Genetics, Aug. 29 – Sept. 3,
2011, University of Vienna, Austria. – Vienna : University of
Vienna, 2011. Način dostopa (URL): http://isfg2011.book-ofabstracts.com/fileadmin/isfg2011/ISFG_BoA_2011_Web.
pdf. - Opis z dne 30.XI.2011. – Besedilni podatki. – Nasl. z
nasl. zaslona. – Publikacija v PDF formatu obsega 252 str.
Young, J.: The criminological imagination / Jock Young. -
Cambridge ; Malden : Polity, 2011. - XI, 252 str. – Sg. 8250
Pravo
Bogira, S.: Courtroom 302 : a year behind the scenes in an
American criminal courthouse / Steve Bogira. - 1st
Vintage Books ed. - New York : Vintage Books, 2006. -
[XIV], 401 str. – Sg. 8221
Bogojević-Gluščević, N.: Recepcija rimskog i vizantijskog prava
na balkanskom Jugu : izabrani radovi / Nevenka Bogojević-
Gluščević. - Podgorica : Univerzitet Crne Gore, Pravni fakultet,
2011 ([Podgorica] : Grafo Crna Gora). - 190 str. – Sg. 8229
Charney, N.: The thefts of the Mona Lisa : on stealing the
world’s most famous painting / Noah Charney ; foreword
by Derek Fincham. - [S. l.] : Arca Publications, cop. 2011.
- XVI, 142 str. – Sg. 8224
375

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
Greenawalt, K.: Legal interpretation : perspectives from other
disciplines and private texts / Kent Greenawalt. - Oxford;
New York : Oxford University Press, cop. 2010. - IX, 357
str. – Sg. 8239
Lippke, R.: The ethics of plea bargaining / Richard L. Lippke.
- Oxford ; New York : Oxford University Press, 2011. - XII,
258 str. – Sg. 8244
Macken, C.: Counter-terrorism and the detention of suspected
terrorists : preventive detention and international human
rights law / Claire Macken. - London ; New York :
Routledge, 2011. - XXII, 208 str. – Sg. 8233
Med Olimpom in Hadom : enakost v pravu in literaturi /
Matej Accetto (ur.). - 1. natis. - Ljubljana : GV založba,
2011 (Ljubljana : Bori). - 303 str. – Sg. 8222
Novak, M.: Pravna argumentacija v praksi / Marko Novak. -
1. natis. - Ljubljana : Planet GV, 2010 (Grobelno : Kotis).
- 219 str. – Sg. 8232
Posner, R.A.: Law and literature : a misunderstood relation
/ Richard A. Posner. - Cambridge ; London : Harvard
University Press, cop. 1988. - XI, 371 str. – Sg. 8231
Smeulers, A.: International crimes and other gross human rights
violations : a multi- and interdisciplinary textbook / by Alette
Smeulers and Fred Grünfeld. - Leiden ; Boston : Martinus
Nijhoff Publishers, 2011. - XXI, 530 str. – Sg. 8245
Vormbaum, T.: Einführung in die moderne Strafrechtsgeschichte
/ Thomas Vormbaum. - 2. Aufl. - Heidelberg [etc.] :
Springer, cop. 2011. - XVII, 321 str. – Sg. 8241
Filozofija, psihologija
Barash, D. P.: Payback : why we retaliate, redirect aggression
and take revenge / David P. Barash and Judith Eve Lipton.
- New York : Oxford University Press, cop. 2011. - XII, 209
str. – Sg. 8248
Deleuze, G.: Nietzsche in filozofija / Gilles Deleuze ; [prevedel
Aljoša Kravanja ; spremna beseda Eva D. Bahovec].
- Ljubljana : Krtina, 2011 ([Ljubljana] : Ulčakar & JK). -
299 str. – Sg. 8246
Dolenc, S.: Kaj je znanost? : poročilo o stanju vednosti v dobi
interneta / Sašo Dolenc. - Ljubljana : Kvarkadabra, društvo
za tolmačenje znanosti : Studia humanitatis, 2011
(Begunje : Cicero). - 279 str. – Sg. 8227
376
Isaac, T. L.: Moral responsibility in collective contexts / Tracy
Isaacs. - Oxford ; New York : Oxford University Press, cop.
2011. - XI, 204 str. – Sg. 8236
Morality and the emotions / edited by Carla Bagnoli. - Oxford
[etc.] : Oxford University Press, 2011. - VI, 304 str. – Sg. 8249
Promises and agreements : philosophical essays / edited
by Hanoch Sheinman. - Oxford ; New York : Oxford
University Press, cop. 2011. - XIII, 409 str. – Sg. 8240
Ronson, J.: The psychopath test : a journey through the madness
industry / Jon Ronson. - New York : Riverhead Books,
2011. - 275 str. – Sg. 8223
Salecl, R.: (Per)verzije ljubezni in sovraštva / Renata Salecl ;
[prevedla Polona Mesec]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska
knjiga, 2011 ([Ljubljana] : Formatisk). - 213 str. – Sg. 8226
Žižek, S.: Living in the end times / Slavoj Žižek. - London;
New York : Verso, 2010. - XV, 416 str. – Sg. 8251
Politika
Steinberger, P.J.: The concept of political judgment / Peter
J. Steinberger. - Chicago ; London : The University of
Chicago Press, 1993. - XII, 310 str. – Sg. 8230
Razno
Bioethics around the globe / edited by Catherine Myser. -
Oxford ; New York : Oxford University Press, cop. 2011.
- XXXIV, 294 str. – Sg. 8238
Blurring military and police roles / Marleen Easton (eds.) ...
[et al.]. - The Hague : Eleven International Publishing,
2010. - VIII, 231 str. – Sg. 8234
Kappeler, V. E.: Community policing : a contemporary perspective
/ Victor E. Kappeler, Larry K. Gaines. - 5th ed.
- Newark : LexisNexis, Anderson Publishing, cop. 2009.
- XIII, 447 str. – Sg. 8247
Knjige, označene z *, so v knjižnici MNZ.
Seznam pripravili Alenka Peterka in Ana Volovlek.

Revija
za kriminalistiko in kriminologijo
LETNO KAZALO
Letnik 62, leto 2011
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE REPUBLIKE SLOVENIJE
LJUBLJANA

Revija za kriminalistiko in kriminologijo
Članki
Elizabeta Mičovič: Varstvo potrošnikov in varna hrana –
tveganja in nevidne viktimizacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3
Matjaž Ambrož: Nekatera težavnejša vprašanja
napeljevanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12
Aleš Bučar Ručman: Medijsko poročanje o kriminaliteti
v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23
Nina Peršak: »Človeški dejavnik« prometne (ne)varnosti:
družbena zaželenost, delovno okolje in osebnost . . . . . . . 39
Ana Klenovšek, Gorazd Meško: Kriminološki vidiki
mednarodne trgovine z odpadki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50
Tadeja Kolenc, Jurij Kebe, Anton Bukovnik: Kriminaliteta
v Sloveniji v letu 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103
Benjamin Flander: Vaja iz »višje« penologije –
Nietzschejeva genealogija kazni (II.) . . . . . . . . . . . . . . . . 125
Zoran Kanduč: Družbena kriza, nacionalna država in
»varnostno vprašanje« v kriminološki perspektivi . . . . 141
Saša Kmet, Vanja Žižmond: Javnomnenjsko dojemanje
kriminalitete in odzivanja (postmodernega)
kazenskopravnega sistema . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155
Bojan Dobovšek, Bojan Kurež: Množično igralništvo in
kriminaliteta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168
Andrej Sotlar, Tomaž Čas: Analiza dosedanjega razvoja
zasebnega varovanja v Sloveniji med prakso, teorijo in
empirijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 227
Igor Bernik, Gorazd Meško: Internetna študija
poznavanja kibernetskih groženj in strahu pred
kibernetsko kriminaliteto . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 242
Vinko Gorenak in Irena Gorenak: Dejavniki
pripravljenosti lokalnih skupnosti za sodelovanje
s policijo v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 253
Peter Umek, Petra Čarman: Forenzična lingvistika v
kriminalističnem preiskovanju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 263
Franc Brinc: Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje
kazni zapora in v prevzgojnem domu Radeče
leta 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295
Katja Eman: Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj
nove veje kriminologije v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . 312
Maja Jere, Gorazd Meško, Zoran Kanduč: Diskurz o
socialni prevenciji kriminalitete in prestopništva
v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 325
Branko Lobnikar, Alenka Lobnikar: Pravica do zasebnosti
pri izvajanju policijskih pooblastil – analiza percepcije
policijskih šefov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 333
Iz prakse
Igor Areh: Kratka predstavitev metode ocenjevanja
veljavnosti izjav . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 344
Articles
Elizabeta Mičovič: Consumer protection and food safety -
risks and invisible victimisation . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3
Matjaž Ambrož: Some more complex issues of
instigation . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12
Aleš Bučar Ručman: Media reports on crime in
Slovenia . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23
Nina Peršak: The »human factor« of road (un)safety: social
desirability, work environment and personality . . . . . . . . 39
Ana Klenovšek, Gorazd Meško: Criminological aspects
of the international waste trade . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50
Tadeja Kolenc, Jurij Kebe, Anton Bukovnik: Crime in
Slovenia in 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103
Benjamin Flander: An exercise in »higher« penology:
Nietzsche’s genealogy of punishment (II) . . . . . . . . . . . . 125
Zoran Kanduč: Social crisis, the national state and
»security issues« from a criminological perspective . . . . 141
Saša Kmet, Vanja Žižmond: Public perception of crime
and the reaction of the (postmodern) criminal
justice system . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155
Bojan Dobovšek, Bojan Kurež: Mass gambling and
crime . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168
Andrej Sotlar, Tomaž Čas: Analysis of the current
development of private security in Slovenia between
practice, theory and empirical experience . . . . . . . . . . . 227
Igor Bernik, Gorazd Meško: Internet study of
familiarity with cyber threats and fear
of cybercrime . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 242
Vinko Gorenak, Irena Gorenak: Factors of the readiness
of local communities to cooperate with the police
in Slovenia . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 253
Peter Umek, Petra Čarman: Forensic linguistics in
a criminal investigation . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 263
Franc Brinc: Social climate in correctional institutions
and the Juvenile Detention Centre Radeče in 2010 . . . . 295
Katja Eman: Environmental crime in criminology: the
development of a new branch of criminology
in Slovenia . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 312
Maja Jere, Gorazd Meško, Zoran Kanduč: Discourse
about the social prevention of crime and
delinquency in Slovenia . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 325
Branko Lobnikar, Alenka Lobnikar: The right to
privacy in police procedures – an analysis of the view
of police commanders . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 333
From Practice
Igor Areh: Brief presentation of the method of statement
validity analysis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 344
379

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
Iz zgodovine
Pavle Čelik: Kriminalistično usposabljanje naših
varnostnih sil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64
Pavle Čelik: Naše varnostne sile v obrambni vlogi
(1850-2010) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 177
Pavle Čelik: Pavle Čelik: Pravne določbe o uporabi
oboroženih sil pri nas za neobrambne naloge
(1850–2011) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 351
Pregled strokovnih člankov
Številka 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73
Številka 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185
Številka 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 274
Številka 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 360
Prikazi, ocene, recenzije
Zoran Kanduč: Jeff Ferrell, Keith Hayward, Jock Young,
Cultural Criminology – An Invitation (Kulturna
kriminologija – povabilo) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81
Zoran Kanduč: Peter Sloterdijk, Srd in čas –
političnopsihološki poskus . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84
Aleš Završnik: Saron Shalev, Supermax . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87
Zoran Kanduč:Tonči Kuzmanić (ur.), Prispevki h kritiki
managerske paradigme: R. F. Drucker in njegov
managerski ideologem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 196
Zoran Kanduč: Edward Palmer Thompson, Navade,
plebejska kultura in moralna ekonomija . . . . . . . . . . . . 198
Primož Gorkič: Aleš Završnik (ur.), Kriminaliteta in
tehnologija – kako računalniki spreminjajo nadzor in
zasebnost ter kriminaliteto in kazenski pregon? . . . . . . 201
Gorazd Meško: M. Natarajan (ur.), International Crime
and Justice, (Mednarodna kriminaliteta in
pravosodje) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 279
Miran Mitar: O. Pavičević in B. Simeunović-Patić,
O negativnom društvenom junaku (O negativnem
družbenem junaku) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 281
Dragan Petrovec: H. Sijerčić Čolić in V. Vranj, Uvod
u penologiju i izvršno krivično pravo Bosne i
Hercegovine (Uvod v penologijo in izvršilno kazensko
pravo Bosne in Hercegovine) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 288
Zoran Kanduč: Aleš Bučar Ručman, Potrošniška
demokracija: analiza politično-medijskega diskurza
sodobnih »demokratičnih« družb . . . . . . . . . . . . . . . . . . 367
Zoran Kanduč: Nikolaj Starikov, Kriza: kako se to dela . . . . 369
Sabina Zgaga: Kristina Karsai, Ferencz Nay, Zsolt
Szomora (ur.), Freiheit, Sicherheit, (Straf)recht
(Svoboda, varnost, (kazensko) pravo) . . . . . . . . . . . . . . . 372
380
From History
Pavle Čelik: Criminal investigation training of Slovene
security forces . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64
Pavle Čelik: Slovene security forces and their role in
the national defense (1850-2010) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 177
Pavle Čelik: Legal regulations concerning the use
of armed force in Slovenia for non-defense tasks
(1850-2011) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 351
Review of Articles
Number 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73
Number 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185
Number 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 274
Number 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 360
Book Reviews
Zoran Kanduč: Jeff Ferrell, Keith Hayward, Jock Young,
Cultural Criminology – An Invitation . . . . . . . . . . . . . . . . 81
Zoran Kanduč: Peter Sloterdijk, Rage and Time –
A Psychopolitical Investigation . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84
Aleš Završnik: Saron Shalev, Supermax . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87
Zoran Kanduč: Tonči Kuzmanić (Ed.), Contributions to
the Critique of the Management’s Paradigm:
R. F. Drucker and his Managerial Ideology . . . . . . . . . . 196
Zoran Kanduč: Edward Palmer Thompson, Customs
in Common, Studies in Traditional Popular
Culture . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 198
Primož Gorkič: Aleš Završnik (Ed.), Crime and
Technology - How Computers Have Changed
Surveillance and Privacy, Crime and Criminal
Prosecution . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 201
Gorazd Meško: M. Natarajan (Ed.), International
Crime and Justice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 279
Miran Mitar: O. Pavičević, B. Simeunović-Patić,
About a Negative Social Hero . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 281
Dragan Petrovec: H. Sijerčić Čolić, V. Vranj,
Introduction to Penology and to the Implementation
of Criminal Law in Bosnia and Hezegovina . . . . . . . . 288
Zoran Kanduč: Aleš Bučar Ručman, Consumer
Democracy: An Analysis of Politico-Media Discourse
in Contemporary »Democratic« Societies . . . . . . . . . . . 367
Zoran Kanduč: Nikolaj Starikov, Crisis : How To
Do It? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 369
Sabina Zgaga: Kristina Karsai, Ferencz Nay, Zsolt
Szomora (Ed.), Freedom, Security and (Criminal)
Law . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 372

Revija za kriminalistiko in kriminologijo
Zapisi
Gorazd Meško: Letna konferenca Ameriškega
kriminološkega združenja (ASC), San Francisco,
17.–21. november 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91
Saša Kmet: Prva letna konferenca Srbskega viktimološkega
društva – pravice žrtev in EU: izzivi zagotavljanja
pomoči žrtvam . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93
Franc Brinc: Delo Inštituta za kriminologijo pri Pravni
fakulteti v Ljubljani v letu 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 203
Maja Jere, Aleš Bučar-Ručman, Katja Eman: Priprava
nove resolucije o preprečevanju in zatiranju
kriminalitete - poročilo o okrogli mizi . . . . . . . . . . . . . . 217
Primož Gorkič: “Pregon finančnih nepravilnosti - upravni
in kazenski vidiki”, Varšava, 2011 . . . . . . . . . . . . . . . . . . 221
Katja Drobnič: Srečanje znanosti in prava: v preseku
forenzične statistike (Science Meets Justice: Forensic
Statistics at the Interface) – mednarodna znanstvena
delavnica, 29. april 2011, Leiden, Nizozemska . . . . . . . 289
Nove knjige
Številka 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97
Številka 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222
Številka 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 293
Številka 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 375
Notes
Gorazd Meško: The American Society of Criminology
(ASC) Annual Meeting, San Francisco,
17 to 21 November 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91
Saša Kmet: First Annual Conference of the Victimology
Society of Serbia – Victims’ Rights and the EU:
the Challenges of Providing Victim Support . . . . . . . . . . . 93
Franc Brinc: Work of the Institute of Criminology at
the Faculty of Law in Ljubljana in 2010 . . . . . . . . . . . . . 203
Maja Jere, Aleš Bučar-Ručman, Katja Eman: Preparation
of the new Resolution on the Prevention and Repression
of Crime – a report about the round table . . . . . . . . . . . 217
Primož Gorkič: »Fight against Irregularities –
Administrative and Criminal Law Aspects«,
Warsaw 2011 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 221
Katja Drobnič: Science Meets Justice: Forensic Statistics
at the Interface – An International Scientific Workshop,
29 April 2011, Leiden, Netherlands . . . . . . . . . . . . . . . . . 289
New Books
Number 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97
Number 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222
Number 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 293
Number 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 375
381

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
LETNO STVARNO KAZALO
Gesla se nanašajo na članke in druge prispevke, objavljene v Reviji
za kriminalistiko in kriminologijo 62 (2011). Številke za geslom
označujejo prvo stran prispevka, črke pa rubriko, v kateri je
bil prispevek objavljen.
č – Članki
pr – Iz prakse
pri – Prikazi, ocene, recenzije
z – Zapisi
zg – Iz zgodovine
agresivnost 39 č
Ameriško združenje za kriminologijo 91 z
Bosna in Hercegovina 288 pri
cestni promet 39 č
čustva 84 pri
dojemanje kriminalitete 155 č
družbena kriza 141 č
družbena tranzicija 281 pri
družbene spremembe 281 pri
družbeni junaki 281 pri
družbeno nadzorstvo 198 pri, 201 pri
družbeno vzdušje 295 č
država 141 č, 367 pri
ekološka kriminaliteta 50 č, 312 č
ekološka kriminologija 50 č, 312 č
finančna kriminaliteta 221 z
finančna kriza 369 pri
forenzična lingvistika 263 č
forenzična statistika 289 z
forenzične znanosti 201 pri, 263 č, 289 z, 344 pr
igralništvo 168 č
informacijska tehnologija 201 pri
informacijska varnost 242 č
izvrševanje kazenskih sankcij 87 pri, 288 pri, 295 č
javno mnenje 155 č
kapitalizem 141 č, 367 pri
kazenski zavodi 87 pri, 295 č
kazensko pravo 12 č, 125 č, 372 pri
kazenskopravni sistem 155 č
kazniva dejanja 103 č
kaznovanje 12 č, 125 č
kibernetska kriminaliteta 201 pri, 242 č
korupcija 141 č
kriminalistika 263 č
kriminaliteta 23 č, 50 č, 103 č, 155 č, 168 č, 201 pri, 217 z, 242 č,
312 č, 325 č
kriminalitetna politika 12 č, 325 č
kriminalna statistika 103 č
382
ANNUAL SUBJECT INDEX
Subject headings refer to articles and other contributions, published
in Revija za kriminalistiko in kriminologijo, vol. 62 (2011). Figures,
following subject heading indicate the first page of contribution, while
codes denote the heading under which a contribution was published:
č – Articles
pr – From Practice
pri – Book Review
z – Notes
zg – From History
aggressiveness 39 č
American Society of Criminology 91 z
armed forces 351
Bosnia and Herzegovina 288 pri
capitalism 141 č, 367 pri
computer science 201 pri
conferences 91 z, 93 z, 217 z, 221 z, 289 z
consumer protection 3 č
consumers 3 č
correctional institutions 87 pri, 295 č
corrections 87 pri, 288 pri, 295 č
corruption 141 č
credibility of testimony 344 pr
crime 23 č, 50 č, 103 č, 155 č, 168 č, 201 pri, 217 z, 242 č, 312 č,
325 č
crime investigation 103 č, 263 č
crime prevention 217 z, 325 č
crime reporting 23 č
crime statistics 103 č
criminal behaviour 84 pri
criminal investigation 263 č
criminal justice system 155č
criminal law 12 č, 125 č, 372 pri
criminal offences 103 č
criminal policy 12 č, 325 č
criminological institutes 203 z
criminological research 203 z
criminology 81 pri, 91 z, 141 č, 203 z, 279 pri, 312 č
cultural criminology 81 pri
culture 81 pri, 198 pri, 367 pri
cybercrime 201 pri, 242 č
ecological crime 50 č, 312 č
ecological criminology 50 č, 312 č
emotions 84 pri
environmental protection 312 č
fear of crime 242 č
financial crime 221 z
financial crisis 369 pri

Revija za kriminalistiko in kriminologijo
kriminalno vedenje 84 pri
kriminologija 81 pri, 91 z, 141 č, 203 z, 279 pri, 312 č
kriminološki inštituti 203 z
kriminološko raziskovanje 203 z
kultura 81 pri, 198 pri, 367 pri
kulturna kriminologija 81 pri
lokalna skupnost 253 č
maksimalno varovani zapori 87 pri
medijska konstrukcija kriminala 23 č, 155 č
mednarodna kriminaliteta 50 č, 279 pri
mednarodno pravosodje 279 pri
metode ocenjevanja veljavnosti izjav 344 pr
napeljevanje 12 č
nasilje 39 č
nevarni odpadki 50 č
nezakonita trgovina z odpadki 50 č
Nietzche 125 č
oborožene sile 351
odnosi med policijo in lokalno skupnostjo 253 č
organizirana kriminaliteta 50 č
penologija 87 pri, 125 č, 288 pri
policija 64 zg, 103 č, 253 č, 333 č, 351
policijska pooblastila 333 č
policijski postopki 333 č
politika 367 pri
pomoč žrtvi 93 z
poročanje o kriminaliteti 23 č
postmoderna družba 141 č, 155 č, 367 pri
posvetovanja 91 z, 93 z, 217 z, 221 z, 289 z
potrošniki 3 č
pravica do zasebnosti 333 č
pred-industrijska družba 198 pri
preiskovanje kaznivih dejanj 103 č, 263 č
preprečevanje kriminalitete 217 z, 325 č
pričevanje 344 pr
prometna varnost 39 č
računalništvo 201 pri
raziskave 23 č, 227 č, 253 č, 263 č, 295 č, 333 č
retributivizem 125 č
Slovenija 23 č, 64 zg, 103 č, 177 zg, 203 z, 227 č, 242 č, 253 č,
295 č, 325 č, 333 č, 351
socialna prevencija kriminalitete 325 č
socialna psihologija 39 č, 84 pri
socialna zgodovina 198 pri
socialno vedenje 281 pri
sociolingvistika 263 č
sodna psihologija 344 pr
spolna zloraba 344 pr
sredstva javnega obveščanja 23 č, 155 č, 367 pri
strah pred kriminaliteto 242 č
tehnologija 201 pri
teorija rutinske dejavnosti 3 č
food safety 3 č
forensic linguistics 263 č
forensic psychology 344 pr
forensic sciences 201 pri, 263 č, 289 z, 344 pr
forensic statistics 289 z
gambling 168 č
hazardous waste 50 č
history of the police force 64 zg, 177 zg, 351
information security 242 č
information technology 201 pri
instigation 12 č
international crime 50 č, 279 pri
international justice 279 pri
local community 253 č
management 196 pri
managerial paradigm 196 pri
mass media 23 č, 155 č 367 pri
maximum security prisons 87 pri
media construction of crime 23 č, 155 č
methods of statement validity analysis 344 pr
Nietzche 125 č
organized crime 50 č
participation 12 č
penology 87 pri, 125 č, 288 pri
perception of crime 155 č
police 64 zg, 103 č, 253 č, 333 č, 351
police powers 333 č
police procedures 333 č
police-community relations 253 č
politics 367 pri
post-modern society 141 č, 155č, 367 pri
pre-industrial society 198 pri
prison inmates 87 pri
private security 227 č
protection of EU financial interests 221 z
protection of privacy 201 pri, 333 č
public opinion 155 č
punishment 12 č, 125 č
research studies 23 č, 227 č, 253 č, 263 č, 295 č, 333 č
retributivism 125 č
right to privacy 333 č
road traffic 39 č
road traffic safety 39 č
security 141 č, 168 č, 227 č, 372 pri
sexual abuse 344 pr
Slovenia 23 č, 64 zg, 103 zg, 177 zg, 203 z, 227 č, 242 č, 253 č,
295 č, 325 č, 333 č, 351
social behaviour 281 pri
social changes 281 pri
social climate 295 č
social control 198 pri, 201 pri
social crisis 141 č
383

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 4
udeležba 12 č
upravljalska paradigma 196 pri
upravljanje 196 pri
utilitarizem 125 č
varna hrana 3 č
varnost 141 č, 168 č, 227 č, 372 pri
varstvo finančnih interesov EU 221 z
varstvo okolja 312 č
varstvo potrošnikov 3 č
varstvo zasebnosti 201 pri, 333 č
verodostojnost pričevanja 344 pr
victimizacija 3 č
viktimologija 3 č, 93 z
Viktimološko društvo Srbije 93 z
zaporniki 87 pri
zasebno varovanje 227 č
zgodovina policije 64 zg, 177 zg, 351
žrtve 3č, 93 z, 344 pr
384
social heroes 281 pri
social history 198 pri
social prevention of crime 325 č
social psychology 39 č, 84 pri
social transition 281 pri
sociolinguistics 263 č
state 141 č, 367 pri
technology 201 pri
testimony 344 pr
theory of routine activity 3 č
trafficking in waste 50 č
utilitarism 125 č
victim assistance 93 z
victimisation 3 č
victimology 3 č, 93 z
Victimology Society of Serbia 93 z
victims 3č, 93 z, 344 pr
violence 39 č

Revija za kriminalistiko in kriminologijo
LETNO AVTORSKO KAZALO
Letno avtorsko kazalo je sestavljeno na naslednji način: številke
za imenom označujejo prvo stran prispevka, objavljenega v Reviji
za kriminalistiko in kriminologijo 62 (2011), označbe za številko
strani pa označujejo, v kateri od rubrik je bil posamezni prispevek
objavljen:
č – Članki
pr – Iz prakse
pri – Prikazi, ocene, recenzije
z – Zapisi
zg – Iz zgodovine
Ambrož, M. 12 č
Areh, I. 344 pr
Bernik, I. 242 č
Brinc, F. 203 z, 295 č
Bučar Ručman, A. 23 č, 217 z
Bukovnik, A. 103 č
Čarman, P. 263 č
Čas, T. 227 č
Čelik, P. 64 zg, 177 zg, 351 zg
Dobovšek, B. 168 č
Drobnič, K. 289 z
Eman, K. 217 z, 312 č
Flander, B. 125 č
Gorenak, I. 253 č
Gorenak, V. 253 č
Gorkič, P. 201 pri, 221 z
Jere, M. 217 z, 325 č
Kanduč, Z. 81 pri, 84 pri, 141 č, 196 pri, 198 pri, 325 č, 367 pri,
369 pri
Kebe, J. 103 č
Klenovšek, A. 50 č
Kmet, S. 93 z, 155 z
Kolenc, T. 103 č
Kurež, B. 168 č
Lobnikar, A. 333 č
Lobnikar, B. 333 č
Meško, G. 50 č, 91 z, 242 č, 279 pri, 325 č
Mičovič, E. 3 č
Mitar, M. 281 pri
Peršak, N. 39 č
Petrovec, D. 288 pri
Sotlar, A. 227 č
Umek, P. 263 č
Završnik, A. 87 pri
Zgaga, S. 372 pri
Žižmond, V. 155 č
ANNUAL AUTHOR INDEX
Author Index is made up as follows: figures following names indicate
the first page of contribution published in Revija za kriminalistiko
in kriminologijo vol. 62 (2011), while codes denote the
heading under which the contribution was published:
č – Articles
pr – From Practice
pri – Book Review
z – Notes
zg – From History
385