Marec - Slovenske železnice

Revija Slovenskih železnic marec 20127KadriZa več zadovoljstva nadelovnem mestuPrva zaposlitev je pomembnaprelomnica v življenju vsakegaizmed nas. Se še spomnitesvoje prve zaposlitve, ko ste zapustilišolske klopi in se podaliv »druge vode«? Verjetno stebili polni energije, novih idej inpričakovanj, pa tudi veselja obosamosvojitvi in prejemu prveplače? Razen morebitnih začetniškihtežav je najbrž vse teklopo načrtih. Pozneje pa ste severjetno že srečali z nesoglasji,nasprotji, drugačnimi pogledi,kar je vodilo do nerazumevanjaali konflikta.Pred kratkim sem po več letihsrečal prijatelja iz osnovne šole,ki mi je zaupal svoje spominena prvo zaposlitev. Povedal je:»Spominjam se tistih prvih začetkov,ko sem se zaposlil. Prvikonflikti v službi so bili zamezelo težavni, kajti nanje se nisemznal odzivati konstruktivno.Doma se nismo nikoli prepirali,zato sem bil v službi popolnomazmeden in nemočen. Verjelsem v poštenost, delavnost inv dobre odnose na delovnemmestu. Nisem mogel razumeti,kako so bili lahko sodelavci innadrejeni tako »nefer«, takoFoto: Viktor Ledniknesramni in krivični do mene.Ko danes gledam na tisti čas,se zavedam, kako nepripravljensem bil za vstop v tisto delovnookolje. Doma sem bil namrečnavajen drugačnih vzorcev vedenjain čustvovanja, ki pa se vtistem delovnem okolju niso pokazalikot primerni. V sebi semdolgo časa trpel in druge krivilza svoje nezadovoljstvo, slabopočutje in negativno razpoloženje.Smilil sem se samemu sebi.Počutil sem se nemočnega in iztega neznosnega stanja nisemznal izstopiti.« Danes dela naodgovornem delovnem mestuin je zelo uspešen.Ponavljanje vzorcev inodnosov iz primarne družinePogosto se nam dogaja, datudi na delovnem mestu ponavljamovzorce in odnose, ki se»zapišejo« globoko v nas in postanejodel naše osebnosti. Ti senam zdijo povsem sprejemljivi,saj jih poznamo in so torej delnas. Ponavljamo pa jih tolikočasa, dokler ne ugotovimo, alipa nas drugi opomnijo, da vdoločenem okolju in v določenihodnosih niso več ustrezni.Posledično to pomeni, da setoliko časa, dokler se sami nepredrugačimo in spremenimo,srečujemo npr. z »napačnimi«partnerji, z »napačnimi« šefi, seodločamo za »napačne« službe.Ko spoznamo, da smo senapačno odločili in zamenjamoslužbo, ali šefa, ali celo partnerja,se nam nemalokrat zgodi,da se zgodba skoraj v celoti ponovi.Na koncu v svojo tolažbozaključimo, da so vsi enaki (pokvarjeni,slabi, izkoriščevalski,agresivni, ipd.). Po drugi stranipa se ne vprašamo, zakaj se srečujemoz ravno takšnimi ljudmi,in ne z drugačnimi, in zakaj sonaši odnosi takšni, kakršni so!?Raje vidimo, gledamo in kažemona druge, kot da bi razmišljalio sebi? Kaj pa mi sami? Sekdaj vprašamo, kdo smo mi? Sekdaj vprašamo, zakaj so srečanjain srečevanja z nam podobnimiljudmi takšna, kakršna so,pa čeprav morda hrepenimopo drugačnih odnosih in stikihz drugačnimi ljudmi?Če bi se ti spremenil/aVzroke in razloge za slabopočutje, nezadovoljstvo in stiskena delovnem mestu najpogostejeiščemo v drugih. Prepričanismo, da je naše slabo počutjeproblem drugih, da nam drugipovzročajo stiske, nemoč in nezadovoljstvo.Ne pomislimo pa,da je morda problem, pa tudirešitev v nas samih. Če bi se zazrlivase, bi bile rešitve hitrejšein trajnejše. Mi smo namreč tisti,ki imamo možnost, da vsetisto, kar nosimo v sebi in karnam povzroča težave, lahkotudi spremenimo. Podobno koto odnosih na delovnem mestu,razmišljamo tudi o odnosih vdružini. Naša razmišljanja gredona primer v smeri: »Če bi seti spremenil, ne bi več pil; ne bizapravljal; če bi znal počistiti zaseboj, bi bilo vse drugače; čebi znal biti pozoren do mene,slišati moje želje in potrebe, potembi bilo z mano vse v redu inbi bilo pri nas doma zelo lepo.«Ta seznam želja in pričakovanjje lahko neskončen.Pogosto razmišljamo, da čebi se drugi spremenili, ne biimeli več problemov in bi bilovse drugače in lažje. Včasihposkušamo drugega celo nasilo spremeniti. Drugi se temuupira. Včasih se iz upora ali celoiz maščevanja vede povsem nasprotno.Občutek imamo, danas drugi sploh ne sliši. Vse, karrečemo drugemu, je, kot da bigovorili steni. Po nekem časuizgubimo voljo, počasi se utrudimoin nekako navadimo, da jetako, kot pač je. Posledično sesprijaznimo s situacijo in načinomživljenja. Na koncu zaključimo,da drugače pač ne morebiti. Življenje pa teče naprejbrez večjih sprememb, mordase na dolgi rok še poslabša.Rešitev je v nas samihČe želimo nekaj rešiti, si jenajprej treba priznati, da rešitevza nek problem ni v drugih,temveč v nas samih. V sebimoramo torej poiskati odgovor,zakaj doživljamo nekaj kot težavo,zakaj nas to razžira ter namjemlje zadovoljstvo v življenju,pri delu in v medsebojnih odnosih.Ko si to priznamo, je toprvi korak na poti do rešitve, kiposledično vodi v spremembe.Posameznik, ki se ne ceni inne spoštuje dovolj, doživlja vkonfliktnih situacijah, (čeprav jeto lahko samo kritika na njegovovedenje in slabo opravljenodelo), da ga drugi žali, ponižuje