Marec - Slovenske železnice

12FotoreportažaMiško KranjecLokomotiva moje mladostiBreda gre domovKo sem bil v daljnih šestdesetihše kratkohlačnik, je s poletjemprišel tudi vrhunec leta – odhodna morje. Ne zgolj zaradi morjain kopanja, ampak tudi zaradivožnje z vlakom. Pa ne, da bise tako redko vozil z njim, a tavožnja je bila čisto drugačna odtistih z očetom v Prekmurje alis taborniki na zimske počitnicena Gorenjsko, kajti od Postojnenaprej nas je vlekla električnalokomotiva! Bilo je skorajda,kot da bi odpotoval v tujino.Od Postojne naprej sem tiščalglavo skozi okno, kar se jedalo, brez strahu pred sajami,užival v toplem vetru, ki mi jepihal v obraz in je vse močnejedišal po soli, ter opazovallokomotivo, kako drvi z našimvlakom okoli ovinkov navzdol,bližje in bližje morju. Gledalsem drogovje kompresorja zazrak, kako je nihalo sem ter tja,od Pivke naprej pa tudi odjemniktoka, ki so ga strojevodjespustili, čim je vlak po odhodudosegel hitrost in se je progaspet prevesila navzdol.Še dandanes so mi te vožnježivo pred očmi, brede, kot sojih imenovali železničarji potovarni, ki jih je izdelala, pa soza vselej ostale moje najljubšelokomotive. Nobena poznejšalokomotiva, od meha do žive,ni več imela tistega nabojavznemirjenja, pričakovanja inotroške radosti, kot sem gačutil vsakič, ko sem jo gledal,medtem ko je z vlakom, nakaterem sem bil, drvela protiReki.Ko sem pred nekaj leti gledalnesrečno stošestko, kakorjavi in razpada na odstavnihtirih, zadaj za Centralnimidelavnicami v Mostah,medtem ko njena srečnejšasestra enka na drugi stranidelavnic kljubuje vremenu, vsajkolikor toliko zaščitena z barvo,mi je bilo vsakič hudo pri srcu.Železniški muzej v Šiški; reagan je prišel po bredo.Odhod iz Ljubljane; v ozadju sta še dva kandidata za muzej.Prva kontrola v Brezovici je pokazala, da je vse v redu.Eno od mnogih vozil, ki so spremljala bredino potovanje.