Marec - Slovenske železnice

8Kadriin po krivici prizadene. Užaljense umakne v svoj svet, pestujesvojo bolečino in jo v mislihše poglablja. Drugi pa takšnovedenje doživlja kot njegovo(pre)občutljivost. Začarani krognerazumevanja in nesoglasijse lahko nadaljuje v nedogled.Takšno ravnanje ne prinese drugegakot še večje bolečine inpoglabljanja zamer.Smo podoba svojih starševOd kod izhajajo vzorci vedenja,mišljenja in čustvovanja,ki nas ovirajo pri delovanju vvsakdanjem življenju, v medsebojnihodnosih in na delovnemmestu? Vzorcev, ki jih prakticiramov odraslosti, smo se naučiliv primarni družini. Kot otrocismo posnemali svoje starše,vzdušje v domačem okolju pa jeprepojilo naše telo, naš razumin naša čustva. Vzorci vedenja,mišljenja in čustvovanja, ki smojih opazovali tako med starši,kot smo jih bili deležni v odnosus starši, so nas zaznamovalido te mere, da jih kot odrasliponavljamo. Čeprav smo v mladostirazmišljali, da sami nebomo nikoli takšni in da tega nebomo počeli na tak način, kotso to delali naši starši, poznejeugotovimo, kako močno so tivzorci zapisani v nas samih inkako ne znamo z njimi prekiniti.Ker pa so ti vzorci naučeni, jihlahko zamenjamo in spremenimo,ko prepoznamo in ozavestimostare vzorce, tako da jihzamenjamo z novo naučenimivzorci. Dokler ne počistimos preteklostjo, jo nezavednoponavljamo.Drugi so naše ogledaloVčasih razmišljamo, dabomo določene vzorce vedenja,mišljenja ali čustvovanjaspremenili, ko bomo prebralidoločeno knjigo s področjaosebnostne rasti, se naučili novihspretnosti in bo problem rešen.Redko pa razmišljamo, dase človek lahko spremni le v odnosuz drugimi ljudmi. Ljudje,s katerimi živimo in s katerimidelamo, so namreč ogledalo,ki nam sporočajo, kdo v resnicismo. Zrcalijo naše vedenje, našemisli in naša čustva. Pri tem nashote ali nehote, zavedno ali nezavedno,opomnijo na vse tisto,kar bi morali pri sebi spremeniti,da bi postali bolj človeški inboljši ljudje. Žal pa njihovegaogledala ne prepoznamo, razumemoin sprejmemo vednodobronamerno. Nemalokrat seob tem počutimo ogrožene,ranjene, prizadete, užaljene.Zaradi stiske in nemoči se zatečemov vlogo žrtve in smo jeznina tiste, ki so nam najbližji, kijih imamo najraje, ali na tiste,s katerimi na delovnem mestupreživimo večino svojega časa.V užaljenosti gojimo do njih zamero,ali »kuhamo mulo«, kotrečemo po domače. Nezavednoin nehote pa smo s temi ljudminajgloblje povezani. Zamerain užaljenost lahko postanetanajmočnejša vez z drugim inlahko trajata leta in leta, ker neznamo izstopiti iz svoje bolečine,in tako sami sebe mučimoin »mrcvarimo«. Energijo, ki bijo lahko porabili za ustvarjanje,za bolj učinkovito delo, za svojezadovoljstvo ter za svoje bližnje,izgubljamo z vztrajanjem v svojiužaljenosti in notranji bolečini.Takšno vedenje pogosto vodi vbolezen.Naša odgovornostNe glede na to, kaj smo prejeliod staršev in kako so nasvzgojili, smo kot odrasli samiodgovorni za to, kaj bomonaredili in kako bomo živeli. Vobtoževanju staršev in prelaganjuodgovornosti nanje, zaradisvojih stisk in težav, ni rešitev.Za posledice svojih ravnanj, zasvoje vedenje in za spremembesmo odgovorni sami.Spremembe se včasih zdijotežke, ker so povezane z nekakšnoizgubo tega, kar že poznamoin na kar smo že navajeni.»Vrtanje« po sebi je boleče,zato je včasih lažje ostati priže ustaljenem načinu življenja,kar pa posledično ne prinašasprememb v naše življenje. Podrugi strani pa nas to prikrajšaza zadovoljstvo in večjo kakovostživljenja. Ko spoznamo inse zavemo, da moramo nekajspremeniti, težko ostanemona istem mestu, ker nas bo totoliko časa vznemirjalo, doklerne bomo nečesa v tej smeri naredili.Občutenje zadovoljstva, notranjegamiru in harmonije soznaki, da smo v notranjem ravnovesjus samim seboj, z drugimiin z okoljem. Nezadovoljstvopa je znak potrebe po določenispremembi. Kadar torej začutimov sebi nezadovoljstvo in tesnobo,je smiselno, da se ustavimoin premislimo, kaj je tisto,kar nas vznemirja, kaj lahkospremenimo, da se bomo boljepočutil in se bodo bolje počutilitudi ljudje okoli nas.Kadar smo zadovoljni, imamoveč energije, pri delu smobolj učinkoviti, uspešni, ustvarjalniin inovativni, ker v sebiustvarjamo pogoje za boljšipretok energije. Posledično jeglava bistra, misli so jasne inbolj prožne. Sebi lažje zaupamo,verjamemo, da smo dobri,da zmoremo to in ono, da nambo uspelo, česar se bomo lotili.Bolečina, ki nas ovira, lahkopostane vir naše energije, našihsposobnosti in notranje moči, kije v nas samih, vendar le takrat,ko to bolečino predelamo inrazrešimo.dr. Zdravko LavričMnenja zaposlenihMetka RutarSŽ-Potniški prometVsak posameznik lahko s pozitivnim odnosom,kančkom dobre volje in optimizmom pripomorek boljšim medsebojnim odnosom, ki vplivajo tudi narezultate dela in ustvarjajo dobro organizacijsko klimooziroma okolje, kamor z veseljem prihajamo.Zadovoljstvo na delovnem mestu se odraža tudi doma,in obratno. Obremenitve in pritiski, ki jih včasih nezmoremo ali so prehudi, se najprej odrazijo v osebnih odnosih. V krogunajbližjih sodelavcev znamo prepoznati kritične trenutke in jih uspešnoprebroditi. Pomembno je, da ohranjamo zdravo in dobro delovno klimo,da si prisluhnemo in se pogovorimo. V veselje nam je, ko ugotovimo, da šeimamo občutek pripadnosti, ki je zelo potrebna za dobro počutje.Ne pozabimo – poslušajmo se, prisluhnimo si in skušajmo biti strpni drugz drugim, tudi takrat, ko nam ne gre najbolje.Vanja R. BriceljSŽ-Tovorni prometZadovoljstvo na delavnem mestu je najprej odvisnood delovnega okolja. Sodelavci smo v zelo dobrihodnosih, dobro se razumemo in si zaupamo.Konfliktnih situacij nimamo, manjše težavice parešujemo takoj. Veliko se pogovarjamo in razvijamozamisli, kako doseči delovne cilje. V našem oddelkusmo pri tem vsi enakopravni. Šef nas spodbuja,da izrazimo svoja mnenja, nikoli ne vsiljuje svojega, temveč spodbuja inpodpira ustvarjalnost. Vedno lahko potrkamo na njegova vrata inskupaj poiščemo rešitve.Pomembna se mi zdi tudi stimulacija. Menim, da bi vsak šef moral imetimožnost nagrajevanja. Včasih bi bila majhna nagrada dovolj, da binadrejeni pokazali, da cenijo delo in trud zaposlenih.