Revija 4, 2010 - Ministrstvo za notranje zadeve

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 351-364občutijo ustreznost med krivdo in kaznijo, namreč v smislu,da so nekatere stvari preprosto krivične in morajo biti že iztega razloga kaznive in kaznovane, kajti stanje, v katerem povzročiteljkrivice trpi zaradi kazni, je moralno boljše od stanja,v katerem ga ne zadene nobena kazen. 14 Na vprašanje, kateronačelo naj pravosodje upošteva pri izbiri in odmeri kazni,Kant odgovarja: »Nobenega drugega kakor načelo enakosti …Če koga obrekujete, obrekujete sami sebe; če koga okradete,okradete sami sebe; če koga ubijete, ubijete sami sebe …« 15Kant torej v bistvu trdi, da bi bilo vsako razumevanje kaznovanja,ki ne bi dosledno temeljilo na retribuciji, odklon odstroge zahteve pravičnosti. Bilo bi tudi nemoralno, ker bi dosubjekta kaznovanja izkazovalo nespoštljiv odnos (upoštevalobi ga kot sredstvo, ne kot svobodno bitje in cilj na sebi). 16Če bi na primer družba razpadla na podlagi soglasja vsehnjenih članov, bi morali biti po Kantovem mnenju morilci,ki so ostali v zaporu, pred tem usmrčeni, tako da bi bili odvsakega člana družbe deležni, kar jim gre zaradi njihovihdejanj. Kanduč (sklicuje se na Murphyja) ob tem pripomni,da je Kant »zasluženost« (smrtne – op. a.) kazni utemeljevaltudi na ideji družbene pogodbe, saj naj bi jo izpeljal iz splošneteorije politične obligacije. Da bi bil lahko vsakdo deleženprednosti (na primer življenja v miru in svobodi), ki jihomogoča pravni red, mora pravni subjekt pristati na nekaterenormativne omejitve: ravnati mora po zakonu, četudi tegamorda ne želi. Oseba, ki ne upošteva veljavnih pravnih pravil,se dokoplje do neupravičene prednosti v odnosu do drugih,lojalnih članov družbe. Kaznovanje je zatorej po Kantu plačilo(retribucija) »dolga« v drugačni (prisilni) obliki. To nile dolg do posamične konkretne žrtve, temveč predvsem dolojalnih državljanov. Kazen naj bi s tem po eni strani ponovnoustvarila ravnovesje med prednostmi in bremeni, ki jihimplicira spoštovanje pravnega reda, po drugi strani pa najbi prestopniku omogočila, da se po plačilu »dolga« vrne kotenakopraven član v politično skupnost državljanov. Kant sena tem mestu približa utilitaristom, ki so – na čelu z Beccario– izhajali iz predpostavke družbene pogodbe, vendar odločilnegakoraka, s katerim bi presegel retributivistični modelutemeljevanja upravičenosti kaznovanja, ne stori. Ob tem, kougotavlja, da so tiste kazni, ki jih vsiljuje oblast, sredstvo kaznovanjain zastraševanja (naložene so, da bi zastrašile grešnikaali druge) in da torej vladajoče avtoritete na ukazujejozato, ker je bil storjen zločin, ampak zato, da zločini ne bi bili14Glej prav tam: 128. Kanduč v zvezi s tem pripomni, da so stališča,utemeljena na načelu, po katerem povzročitelj krivice »zasluži«,da trpi, ker je to pač v skladu z našo najglobljo moralno intuicijo vzvezi s pravičnostjo, vsekakor zelo pogosta v razmišljanjih kazenskopravnihfilozofov.15Povzeto po Kanduč, prav tam: 129.16Glej prav tam. Prim. tudi Bix, 1999: 110.storjeni, vztraja na stališču, da je vsaka kršitev vredna kazniže zato, ker je bila storjena. 17Hegel – njegova refleksija je v marsičem podobna Kantovi– v retributivno teorijo kaznovanja vpelje dve novosti: (1) teorijoo kazni kot »izničenju« kaznivega dejanja in (2) zamisel okazni kot storilčevi pravici. 18 Kanduč ugotavlja, da Hegel že v izhodiščuzavrača (razsvetljensko) teorijo družbene pogodbe, pokateri je kaznovanje upravičeno, ker se opira na empirično alihipotetično voljo družbenih pogodbenikov, da je treba kaznovatitistega, ki je prekršil soglasno sprejete zakone. Med drugimkritizira Beccario, ker je ta državi odrekel pravico do izvrševanjasmrtne kazni s sklicevanjem na to, da ni mogoče predpostaviti,da bi družbena pogodba vsebovala pristanek posameznikov, kibi državo pooblaščal, da jih sme usmrtiti (bolj pravilno bi bilopo njegovem mnenju predpostaviti nasprotno). Hegel temu stališčuostro nasprotuje: po njegovem država ni utemeljena na nikakršnidružbeni pogodbi, in varovanje življenja državljanov (innjihove lastnine) ni njeno »substancialno« bistvo. V državi vidiveč kot sredstvo za doseganje individualnih interesov in vrednot– po njegovem je država objektivna emanacija etične ideje innajvišji smoter, ki se mu morajo podrediti vsi individualni ciljiin aspiracije in ki se v območju kaznovanja udejanja z identitetomed deliktom in kaznijo (adequatio delicti ac poena). Zato lahkodržava v skrajnih primerih odvzame tudi človekovo življenje.Hegel nasprotuje utilitarističnim argumentom, da kazen kot zlo,ki sledi zločinu, ustvarja nekaj »dobrega«, na primer preprečujenadaljnje zlo. Zasnovati kazen na podlagi splošnega ali posamičnegazastraševanja po njegovem pomeni oponašanje človeka, kidvigne palico nad psa – v tem primeru človeku ne priznavamodostojanstva in svobode. Prav to dvoje pa je po Heglu tisto, načemer morata temeljiti pravo in pravica. Zločin po njegovemmnenju ustvari krivico, kazen pa jo izniči. Kazen skratka retroaktivnoanulira zločin – v tem (njegovem) pogledu je kazenpravica storilca. Po Heglu je s tem, ko je kazen zamišljena kotpravica storilca, ki ima svoj »razlog« in »mero« v prestopku, prestopnikupoštevan kot umno, svobodno in odgovorno bitje (pritem gre za aplikacijo občega načela, ki ga je z izvršitvijo zločinapriznal storilec v odnosu do žrtve: če je nekoga ubil, naj bi s tempriznal načelo, da se sme enako storiti tudi njemu samemu). 19Med »klasike« retributivne teorije kaznovanja smemo umestitivsaj še Harta, 20 med nam bližnjimi sodobniki pa denimo17Glej Z. Kanduč, Utilitarne in retributivne zamisli o upravičenostikaznovanja, str. 129.18Glej Hegel, 1964. Prikaz povzemam po Kanduč, prav tam: 129–130.19Širše glej prav tam: 129–131.20Tako meni na primer Bix, 1999: 111. Pisec se sklicuje na Hartovorazpravo Punishment and Responsibility: Essays in the Philosophyof Law. Kanduč, v nasprotju z Bixom, Harta uvrsti med teoretike,354

Benjamin Flander: Vaja iz »višje« penologije - Nietzschejeva genealogija kazni (I.)tudi Žižka. Ta trdi, da potrebujemo rehabilitacijo resentimenta.Ko sta človek in njegova človeškost prizadeta tako globoko inpogubno (denimo v primeru holokavsta), da sprava s hudodelcemali odpustitev ni nič manj absurdna kot sorazmernokaznovanje po talionskem načelu (»oko za oko«), nam prostopo Žižku preostane le še to, da »popravimo krivice« in tako zavrnemo»normalizacijo« zločina. Tak resentiment, taka želja pomaščevanju in povračilu je po Žižkovem prepričanju pravičnain nima zveze s »čredno suženjsko moralo strahu«, ki jo je artikuliralNietzsche. 21 Še več. Pri tem gre po Žižkovem mnenjupravzaprav za »nietzschejanski junaški resentiment«, ki pomenivztrajanje za vsako ceno pri zavrnitvi kompromisa s hudodelcem.Edini način, kako zares »odpustiti in pozabiti«, je po njegovemmnenju maščevanje: »… ko je zločinec primerno kaznovan,grem lahko naprej in celotno zadevo pustim za seboj …« 22Na drugi strani naj bi bilo v pravi, tj. po Žižku pravični kazni zazločin tudi za zločinca nekaj osvobajajočega: zločinec poravnasvoj dolg do družbe in je spet svoboden, brez bremena preteklosti.Milostna logika »odpustiti, a ne pozabiti« je po Žižkovemprepričanju precej zahrbtnejša: »Kot zločinca, ki mu je odpuščeno,me bo večno preganjal zločin, ker zločin ni bi ‘razveljavljen[ungeschehengemacht]’, retroaktivno ukinjen in izbrisan.« 23Žižek torej meni, da se moramo opreti na prioriteto »židovskeformule pravičnega maščevanja/kaznovanja«, ki je utemeljenana načelu »oko za oko«. Židovska rigorozna Pravičnostse mora po njegovem zoperstaviti krščanski Milosti, tj. nerazložljivigesti nezaslužene pomilostitve. 24 V tem je po prepričanjuambasadorja slovenske znanosti paradoks milosti: kersmo v krščanski moralni optiki ljudje rojeni v grehu, svojegadolga nikoli ne moremo odplačati ali se zanj odkupiti z lastnimideli – naše edino odrešenje sta Božja milost in njegovoskrajno žrtvovanje. »V tej gesti pretrganja verige pravičnosti znerazložljivim dejanjem Milosti in poravnanja naših dolgov,«nam po Žižkovem mnenju »krščanstvo vsili še večji dolg: večnosmo zadolženi Kristusu, nikoli se mu ne moremo odkupitiza tisto, kar je storil za nas«. 25ki kombinirajo obe klasični doktrini (glej Z. Kanduč: Utilitarne inretributivne zamisli o upravičenosti kaznovanja, str. 125–126).21Glej Žižek, 2007: 160.22Prav tam.23Prav tam: 161.Podoben paradoks je po Žižku na delu tudi takrat, ko država vimenu družbe kaznuje najhujše zločine. Veliki argument nasprotnikovkapitalnega kaznovanja je po njegovem videnju sklicevanjena »aroganco do Drugega«. Kaj nam daje pravico do kaznovanja ssmrtno kaznijo (ali vsaj z dosmrtno ječo – op. a.)? Smo res poklicaniza to? Najboljši odgovor po Žižkovem prepričanju dobimo,če obrnemo argument: kar je zares arogantno in grešno, je privilegiranjemilosti – kdo izmed nas navadnih smrtnikov, še zlastiče nismo hudodelčeva neposredna žrtev, ima pravico biti prizanesljivin »izbrisati« zločin drugega? Žižek meni, da le Bog sam– oziroma ko gre za Državo, vrh oblasti, monarh ali predsednik. 26Filozof, ki se razglaša za heglovca (pa tudi za marksista,leninista, lakanovca itn.), stoji na okopih retributivne doktrine:naša dolžnost je delovati v skladu z logiko pravičnosti inpo načelu »oko za oko« kaznovati zločin. Tega NE storiti jezanj blasfemija, ker se zavihtimo na raven Boga in delujemo zNjegovo avtoriteto. 27 Avtentični resentiment je, ko gre za zločine,ki so tako grozljivi, kot je na primer nacistično pobijanjeŽidov, edina avtentična drža: takega dejanja ne smemo odpustitiin še manj pozabiti. Takšno dejanje je treba – če gre verjetiŽižku – kaznovati s kapitalno kaznijo. 28Druga doktrina/ideologija »utemeljevanja« kaznovanja jeutilitarizem. Utilitarist se opira na pragmatično načelo, ki je antitezaretributivnega pristopa. V kontekstu tega načela je zastraševalnioziroma odvračevalni, prevzgojni, resocializacijski, reintegracijskiali kakšen drug namen/učinek kazni pomembnejši odretribucije. Pri tem pristopu se kaznovanje osmišlja in opravičujes posledicami oziroma učinki kaznovanja: utilitaristična doktrinatemelji na prepričanju, da je upravičenost neke družbene prakse(na primer kaznovanja) odvisna od posledic, ki jih taka praksapovzroči. Utilitariste skratka zanima, kaj s kaznovanjem in omejevanjemkaznovanja koristnega dosežemo v družbenem življenju.Drugače rečeno: v okviru te doktrine je posledica oziromakorist moralno potreben in obenem tudi zadosten pogoj/razlogkaznovanja. Kaznovalna politika, ki je temeljila na pragmatičnempristopu, je obstajala že v starem Rimu.Utilitarna doktrina izhaja iz maksime »največja korist iznajmanjšega trpljenja« (»maximum benefit from minimum suffering«):družbena korist mora preseči »stroške« kaznovanja(takšen »strošek« bi bil na primer tudi kaznovanje nedolžnegaali ekscesno kaznovanje). 29 Kaznovanje s strani družbene24Prav tam. V tem je po Žižku bistvo kaznovanja, kot ga vidi Hegel.25Glej prav tam. Freudovsko ime za takšen ekscesni pritisk, ki ga nikoline moremo poplačati, je po Žižku (prav tam) nadjaz: »Navadno sežidovstvo razume kot religijo nadjaza (človekovega podvrženja ljubosumnemu,vsemogočnemu in neprizanesljivemu Bogu), v nasprotju skrščanskim Bogom Milosti in Ljubezni. Toda krščanski Bog Milostise vzpostavi kot vrhovna nadjazovska instanca natanko s tem, da odnas NE terja poplačila grehov, ampak se zanje oddolži on sam: 'Za vašegrehe sem plačal najvišjo ceno, zato ste VEČNO moji dolžniki …'«26Glej prav tam: 163.27Prav tam.28Prav tam.29To geslo je v refleksijo zločina in kazni vpeljal Beccaria. Benthamnaj bi v tem kontekstu menil, da bi bila vsaka kazen, ki bi presegalaen šiling, v primeru, če bi zločince odvrnila od zločina, kruta innepotrebna (glej Zupančič, 2008: 187).355

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 351-364skupnosti je v koordinatah te doktrine upravičeno zaradizmanjševanja obsega kriminala, vendar samo do tedaj, doklerje zlo (tj. obseg in nevarnost kriminala) tako veliko, daga družbeni strošek za njegovo preprečevanje ne preseže. Vkontekstu te doktrine si družbena skupnost ne prizadeva (vsajne v prvi vrsti), da bi bil vsakdo brez izjeme deležen pravičnekazni, temveč skuša s kaznijo v prvi vrsti zastraševati inposledično odvračati storilce. Tipična predstavnika klasičneutilitaristične doktrine naj bi bila Bentham in Beccaria. 30Namen in hkrati učinek kazni, ki v kontekstu tega načinateoretskega utemeljevanja kaznovanja najbolj izstopa, je zastraševanje.Sklicevanje na zastraševalni učinek kaznovanja jetesno povezano z idejo, da je namen kaznovanja (in tudi njegovaupravičenost) v preprečevanju zločinov. Zastraševanje skaznovanjem se usmerja bodisi proti samemu storilcu (namenkaznovanja oziroma zastraševanja je v tem primeru specialnaprevencija) bodisi proti kateremu koli potencialnemu storilcu(namen kaznovanja/zastraševanja je v tem primeru generalnaprevencija). 31 Že Platon naj bi v Zakonih menil, da namenkaznovanja ni ukinitev kriminalnih dejanj, temveč vplivati nastorilca in vse, ki prisostvujejo njegovemu kaznovanju, k odvrnitviod tovrstnega ravnanja ali, v čim večji meri, k temu, dase »izkopljejo iz stanja, v katerem so se znašli«. 32Nekateri zagovorniki utilitaristične teorije, ki zastraševalnofunkcijo kaznovanja bodisi sprejemajo bodisi zavračajo,kot temeljni namen (ali vsaj kot enega izmed namenov) in ciljkazni navajajo prevzgojo, rehabilitacijo in družbeno (re)integracijoobsojenca. Ključni cilj in temelj upravičenosti kaznovanjaje po njihovem prepričanju v prizadevanju za prevzgojokriminalca v odgovornega posameznika, ki bo vključen (integriran)v normalna družbena razmerja, in sicer bodisi z zapornokaznijo bodisi z alternativno kaznijo (v večji meri sezavzemajo za slednjo). Tudi ta pristop k upravičevanju kaznovanjaje utilitarističen, ker cilja oziroma namena kaznovanja vmoralnem smislu ne utemeljuje z izvirnim zlom storilca in/alinjegovega dejanja, temveč s prispevkom k blaginji družbe. 3330Prim. Zupančič, prav tam. Prim. tudi Z. Kanduč: Utilitarne in retributivnezamisli o upravičenosti kaznovanja, str. 127, ter Cavadinoin Dignan, 1997: 33–39 in 45–47.31Tako Zupančič, prav tam.32Tako Bix, 1999: 111.33Zdi se, da je ta pogled na kaznovanje značilen za tipičnega »humanista«,ki sicer sledi še enemu pogoju upravičenosti kaznovanja– krivdi (nulla poena sine culpa).34Prim. Bix, 1999: 112.Utilitaristi poleg navedenih namenov in ciljev kaznovanjanavajajo tudi številne druge – večinoma zaradi nezaupanja vučinkovitost zgoraj navedenih. 34 Eden takih je namen kaznovanja,ki izhaja iz ideje, da je kaznovanje zločincev smiselno inupravičeno (čeprav ne zastrašuje in ne odvrača zločincev), čese v njem odraža (povprečna) družbena morala. 35 Ena od verzijutilitarizma se na primer sklicuje na izobraževalni smoter inučinek kaznovanja – država/njeno pravo skuša z inkriminacijo,zagroženo kaznijo in njenim udejanjenjem prepričati ljudi,da je določeno ravnanje oziroma določena praksa, ki je bila nekočdopustna/sprejemljiva (na primer vožnja z avtomobilomv opitem stanju, prisiljenje v spolno občevanje ipd.), v danih(novih) družbenih okoliščinah nedopustna in zavržna. Ko jegovor o zaporni kazni, je cilj, na katerega stavijo utilitaristi, kakopak,onesposobitev (inkapacitacija) storilca in zagotovitevvarnosti (četudi z zaporno kaznijo nismo izpolnili nobenegadrugega cilja, je na dlani, da smo pred zločincem, ki je za zapahi,za določen čas, po možnosti pa kar za vekomaj, na varnem).Navsezadnje, tu in tam naletimo tudi na utilitarista, ki dobrodošelučinek kaznovanja vidi v zasramovanju. Zasramovanjestorilca kaznivega dejanja je v optiki te verzije utilitarističnedoktrine tako vrsta kaznovanja kot tudi njegov namen. V zvezis tem je zanimivo (k temu se bomo v nadaljevanju še vrnili), dase tisti (utilitaristi), ki menijo, da je zasramovanje nedopustnov obeh omenjenih pogledih, torej kot vrsta in kot namen kazni(to stališče, kot je splošno znano, zagovarjajo tako sodobnateorija kaznovanja kot tudi kazensko pravo in pravo človekovihpravic), kategorično sklicujejo na dostojanstvo tistih, ki sokaznovani, samemu kaznovanju pa praviloma ne nasprotujejo(sklicujejo se na druge utilitarne cilje kaznovanja). 36Prostor, s katerim razpolagam, podrobnejše razčlembe nedopušča. Očitno je, da med obema doktrinama/ideologijamautemeljevanja (upravičenosti) kaznovanja obstajajo nekaterepodobnosti (bistvo obeh pristopov je enako: zločini so neizogibni,enako tudi kazni), nedvomno pa tudi precejšnje razlike.Na primer: retributivna doktrina, ki se sklicuje na načeloius talionis, to načelo dojema kot neproblematično in aksiomatično.To načelo je onstran vsake racionalizacije. Tudi utilitarnadoktrina priznava problem legitimacije, vendar je boljfleksibilna, ker se osredotoča na vprašanje funkcionalnostirazličnih kaznovalnih praks za zločine v različnih družbenihokoliščinah. Pragmatična doktrina daje več prostora za diferenciran(in dovršen) pristop h kaznim/kaznovanju, medtemko je talionsko (retributivno) utemeljevanje kaznovanja boljabsolutistično/totalno.35Tak primer je na primer inkriminacija in kaznovanje ali vsaj posrednosankcioniranje prešuštva v (kazenskem) pravu. Državaoziroma njen pravni red takšno prakso eksplicitno ali vsaj implicitno(na primer z določbo, ki spolno nezvestobo »sankcionira« zmožnostjo razveze zakonske zveze) prepovedujeta, čeprav se takšnanorma uresničuje zgolj v manjši meri (glej Bix, prav tam).36Prim. prav tam.356

Benjamin Flander: Vaja iz »višje« penologije - Nietzschejeva genealogija kazni (I.)Spopad simpatizerjev obeh tradicionalnih pristopov kosmišljanju in utemeljevanju moralne upravičenosti kaznovanjaustvarja zavajajoč občutek, da sta mogoči samo ti dve poziciji:kaznovanje je mogoče upravičiti bodisi z retributivnimi bodisi zutilitarnimi razlogi (se pravi bodisi z zasluženostjo kazni bodisiz njenimi posledicami) oziroma, v najboljšem primeru, s kombinacijoobojih – tertium non datur. 37 Stanje v sodobni penologijiin socio-pravno-filozofski refleksiji kaznovanja (posledično patudi »praksi«) je, roko na srce, precej bolj kompleksno. V poplavitakšnih in drugačnih penoloških teorij, smeri in paradigem jena splošno težko presoditi o tem, katera se opira na retributivnain katera na utilitarna izhodišča (čisti model, ki bi osmišljalin utemeljeval kaznovanje, danes niti v teoriji niti v praksi neobstaja). Nekateri teoretiki, med njimi Quinton, Rawls, Hart 38idr., antagonizem retribitivizem vs. utilitarizem skušajo preseči sspravo antitetičnih stališč obeh doktrin. Tudi novejše penološkešole, teorije in smeri 39 tako ali drugače kombinirajo prvine retributivnein utilitarne ideologije kaznovanja.3 Vaja iz »višje« penologije: sinteza Nietzschejevegenealogije kazni»Ah pamet … koliko krvi in groze je na dnu vseh ‘dobrih stvari’ …«Nietzsche prične premislek o poreklu kazni (njegova genealogijase poleg kazni dotika tudi nekaterih drugih, z njoneločljivo spetih pojmov, na primer krivde, svobodne volje inodgovornosti) s tezo, da je kazen vzniknila mimo vsake predpostavkeo svobodi ali nesvobodi volje. 40 Nastala naj bi mnogoprej, preden je »žival človek« začela delati razločke med »naklepno«,»iz malomarnosti«, »slučajno«, »prištevno« itn. ter jihupoštevati pri odmeri kazni. Misel, da »zločinec zasluži kazen,ker bi lahko ravnal drugače« (misel, ki je danes na videz tako37Ob spremljanju polemičnih razprav med enimi in drugimi seopazovalec ne more znebiti vtisa, da gre za spopad sterilnih, abstraktnozoperstavljenih oziroma nasproti postavljenih stališč, kise goreče napadajo in vzajemno obtožujejo, čeprav ni povsem jasno,ali sploh govorijo o istih stvareh (glej Z. Kanduč: Utilitarne inretributivne zamisli o upravičenosti kaznovanja, str. 124).38Hart, ki »uradno« velja za največjega pravnega teoretika 20. stoletja,je razlikoval tri vprašanja: Kako upravičiti kaznovanje kot družbenoinstitucijo? Kdo je lahko kaznovan? Kako strogo naj kaznujemo?Po njegovem utilitaristi (zadovoljivo) odgovarjajo na prvo, retributivistipa na drugo in tretje vprašanje (glej Z. Kanduč: Utilitarne inretributivne zamisli o upravičenosti kaznovanja, str. 125).39Zdi se, da na penološkem zemljevidu (v penološki oziroma – v širšemsmislu – socio-pravno-filozofski refleksiji kazni) prevladujejo tri temeljnetradicije, pri čemer naj bi imela vsaka svojo najpomembnejšo»koordinato« (Marxa, Durkheima ali Webra) ter naposled tudi vsakasvoje teorije in tokove (prim. Cavadino in Dignan, 1997: 58–76).40Nietzsche, 1988: 249.naravna, neizbežna in cenjena), 41 je po njegovem prepričanjukot oblika človekovega presojanja in sklepanja nastala dokajpozno. Kdor to misel postavi na začetek, se po Nietzscheju»pregreši nad psihologijo starodavnega človeštva«. 42Pojma krivde in kazni, ki sta – tako Nietzsche – dandanesmoralna pojma, imata svoje poreklo v civilnopravnem pojmu»dolgov«. V oddaljeni preteklosti (preden se je kaznovanjepremaknilo v domeno javne oblasti) se nikakor ni kaznovalozato, ker naj bi bil hudodelec odgovoren za svoje dejanje, torejtudi ne pod predpostavko, da naj se kaznuje samo krivec,temveč – po Nietzscheju – »tako, kot starši še danes kaznujejosvoje otroke: iz jeze zaradi pretrpele škode, ki se potem stresanad povzročiteljem škode«. Kazen je bila sprva oblika izražanjajeze in simbolično sredstvo za pomiritev zla, povzročenegaz zločinom. Ta jeza se je vzdrževala v mejah in modificirala zidejo, da ima vsaka škoda v nečem svoj ekvivalent in da se dejanskoda poplačati, četudi z bolečino povzročitelja škode. 43Ideja o ekvivalenci škode in bolečine po Nietzscheju izviraiz pogodbenega razmerja med ključnima pravnima subjektoma,ki se pojavita na samem začetku civilizacije: upnikomin dolžnikom. 44 V teh pogodbenih razmerjih se je obljubljalo(»šlo je za to, da se obljubi in ustvari spomin«), zato poNietzschejevem prepričanju prav tu naletimo na »najdišče trdotein okrutnosti«. 45 Da bi dolžnik svojo obljubo, da bo dolg41Nietzsche tukaj najbrž meri na retributivne zamisli o upravičenostikaznovanja – zanje je, kot smo videli, kazen kot povračilo zazločin (moralno) upravičena že zgolj zato, ker se je zločin zgodil:zločinec (ki je kriv) si zasluži kazen, ker bi lahko ravnal drugače.42Nietzsche, 1988: 249.43Glej Nietzsche, 1988: 248–250.44Glej prav tam: 250.45Nietzsche (prav tam: 247–249) se s širšega civilizacijskega vidikavpraša, kako se je v človeku živali ustvaril spomin. Kako se »temunekoliko topemu in čenčavemu trenutnostnemu razumu«, tej»utelešeni pozabljivosti« lahko nekaj tako vtisne, da ostane prisotno?Ta prastari problem se po njegovem prepričanju ni reševal znežnimi odgovori in sredstvi. Nekaj ostane v spominu tako, da sevanj vžge: samo to, kar ne preneha boleti, ostane v spominu. Ko jebilo nujno, da je človek ustvaril kakšen spomin, ni šlo brez krvi,trpinčenja in žrtev. Kot primer tega Nietzsche navede stare nemškekazenskopravne zakone: Nemci so si po njegovem z grozljivimisredstvi ustvarili spomin, da bi zagospodarili nad svojimi osnovnimiplebejskimi instinkti in njihovo brutalno okornostjo (na primers kamenjanjem, lomljenjem udov na kolesu – to je po njegovem»najslastnejša iznajdba in specialiteta nemškega genija na področjukazni« –, prebadanjem s koli, trganjem ali teptanjem s konji,razčetverjenjem, kuhanjem zločincev v olju ali vinu, odiranjem,izrezovanjem mesa, tudi s tem, da so hudodelca premazali z medomin ga na žarečem soncu prepustili muham ipd.). S pomočjotakšnih slik in postopkov si je človek nekoč zapomnil, glede česa jedal svojo besedo, da bi bil deležen ugodnosti življenja v družbi.357

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 351-364povrnil, navdal z zaupanjem, da bi jamčil za resnost in svetostsvoje obljube, da bi zabičal svoji vesti povračilo dolga kotdolžnost in obvezo, je – tako Nietzsche – s pogodbo zastavilupniku, za primer, da dolga ne povrne, nekaj, kar še poseduje,nad čimer še ima oblast, poleg drugih stvari, ki jih je imel, naprimer tudi svoje telo, svojo ženo, svojo svobodo, svoje življenjeali celo svojo blaženost, zveličanje svoje duše, nazadnjecelo spokoj v grobu. 46 Upnik je lahko na vse načine sramotil inmučil telo dolžnika (od njega je odrezal toliko, kolikor se muje zdelo primerno velikosti dolga). Določene so bile natančne(»strahovito podrobne«) ocenitve posameznih udov in delovtelesa. To, da je rimski Zakonik dvanajstih plošč določal, danaj ne bo pomembno, ali je upnik v kakšnem takšnem primeruodrezal več ali manj (si plus munisve secuerunt, ne fraudeesto), Nietzsche šteje za »napredek, za svobodnejše, bolj velikopotezno,bolj rimsko pojmovanje prava«. 47Nietzsche »logiko« tega načina poravnave podrobnejerazčleni. 48 Ekvivalenca je bila pri tem načinu poravnave ponjegovem videnju v tem, da je namesto neposrednega povračilaza škodo (torej namesto poravnave v denarju, zemljiipd.) upniku pripadla za povračilo in poravnavo neka vrstaugodja. Lahko je brez pomislekov sproščal svojo moč nadnemočnim, se naslajal in užival v nasilju. Toda kolikor boljje bil cenjen tak užitek, toliko nižje je upnik stal na družbenilestvici. S kaznovanjem dolžnika je bil upnik – v svoji lastnipercepciji – deležen pravice gospodarjev: končno je tudi onprišel do vznesenega občutka, da je lahko neko bitje preziralin z njim grdo ravnal kot z nekom »pod sabo«. Ali pa je vsajvidel – ko je izvajanje nasilja pri izvrševanju kazni prešlo v domenojavne oblasti –, da je bilo to prezirano in da se je z njimgrdo ravnalo. Poravnava je, kot ugotavlja Nietzsche, temeljilana pravici do okrutnosti. Prav iz te sfere, iz (predmodernega– op. a.) obligacijskega prava, po njegovem izhajajo modernimoralni (in deontološki pravni) pojmi »krivde« in »odgovornosti«.Njihov začetek je bil – tako Nietzsche – temeljito indolgo zalivan s krvjo. 49Pruski mislec se ob tem sprašuje, ali ne bi smeli pristaviti,da »ta svet« (temeljnih moralnih in deontoloških pravnihpojmov – op. a.) pravzaprav nikdar ni povsem izgubil vonjapo krvi in mučenju? 50 Nekoč je bilo trpljenje lahko poravnava»dolgov« natanko toliko, kolikor je zadajanje trpljenja najboljgodilo, toliko, kolikor je oškodovanec zamenjal izgubo,vštevši neugodje zaradi izgube, za protiužitek. Toda če tukaj46»… tako je bilo v Egiptu, kjer dolžnik niti v grobu ni imel mirupred upnikom, – seveda pa je prav pri Egipčanih ta mir nekaj veljal«(prav tam: 251).47Prav tam: 250–251.48Prav tam: 252.49Prav tam.kdo vpleta pojem »maščevanje« (zdi se, da moderna teorijakaznovanja, ki tudi na tem gradi mit o svoji naprednosti), sipo Nietzschejevem mnenju prej zakrije in zamegli pogled,kot pa ga olajša – maščevanje sámo po njegovem vodi nazajk istemu problemu: Kako je zadajanje trpljenja lahko zadoščenje?Nietzsche je prepričan, da »občutljivost in tartifovstvokrotki domači živali modernemu človeku« onemogoča, da bisi lahko kar se da jasno predstavil, kako »veliko slavnostno veseljestarodavnega človeka je vzbujala okrutnost« in, po drugistrani, »kako naivno, kako nedolžno se je pri njem pojavljalapotreba po okrutnosti, kako načelno so nekoč prav nezainteresiranozlobnost dojemali kot normalno lastnost človeka,kot »nekaj, čemur vest s srcem pritrjuje«. Pozornejše oko bo– tako Nietzsche – tudi dandanes zaznalo nekaj tega najstarejšegain najpopolnejšega človekovega slavnostnega veselja (vzvezi s tem pripomni, da je že v Jutranji zarji pokazal na naraščajočepoduhovljenje okrutnosti, ki se vleče skozi celotnozgodovino višje kulture in jo nemara celo tvori). Zanj skratkane more biti dvoma: v nič kaj humanističnem duhu ugotavlja,da gledati in tem bolj zadajati trpljenje prija – to je, kot pravi,trda beseda, toda hkrati staro, mogočno, človeško, prečloveškonačelo, ki bi ga »najbrž podpisale že opice«. 51 Po Nietzscheju»… ni slavja brez okrutnosti: tako uči najstarejša in najdaljšazgodovina človeka – in tudi na kazni je toliko slovesnega!«. 52»… od tu postane jasno, da je sama vojna … dala vse tiste oblike, vkaterih se pojavi kazen v zgodovini …«Nietzsche ugotavlja, da se je iz konkretnih dolžniško-upniškihrazmerij v prvotnih človeških skupnostih in najrudimentarnejšeoblike civilnega prava občutek za menjavo, pogodbo,dolg/dolžnost, poravnavo ipd. sčasoma prenesel nadružbene komplekse. In z okornostjo, ki je, kot rečeno, lastnamišljenju starodavnega človeka, je ta po njegovem kmalu segelpo veliki posplošitvi, ki pravi, da ima »vsaka stvar svojo ceno«,da se »vse lahko odplača« – to je po Nietzscheju najstarejši innajbolj naiven moralni kanon (kaznovalne – op. a.) pravičnosti.53 In prav na tem kanonu je, če gre verjeti Nietzscheju,postopoma vzcvetelo moderno razumevanje in pojmovanjekaznovanja. Začelo se je s tem, da je bil neodvisno od konkretnopovzročene škode in oškodovanih povzročitelj poslej50Prav tam.51Prav tam: 252–253.52Prav tam: 253. Ta Nietzschejev uvid spomni na prizore pravosodniheksekucij, ki jih navadno vidimo po televiziji. V teh prizorih(izvršitve »pravične« kazni) je toliko slovesnega … Ne nazadnje,tudi pri tem, ko sodišče nekomu izreče povsem običajno denarno,zaporno ali kakšno drugo kazen, je »toliko slovesnega« … Zdi se,da bo kar držalo: »Gledati in zadajati trpljenje prija … ni slavjabrez okrutnosti … in tudi na kazni je toliko slovesnega …«53Prav tam: 257. Na ta kanon, kot se zdi, pristaja retributivna ideologijakaznovanja (glej infra).358

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 351-364»Kos granita ni odgovoren za to, da je granit …«Tisti, ki sodijo, ki kaznujejo, po mnenju »pajčevinarja duha«nimajo toliko opraviti s »krivcem« kolikor s povzročiteljem škodeoziroma kratko malo z neodgovornim primerkom usode. 65»Kos granita ni odgovoren za to, da je granit …« 66 Najslabše vnašem prevladujočem odnosu do zločinca je po Nietzscheju to,da pri njem človekovo vrednost presojamo samo po posameznemdejanju. V »bledem hudodelcu« 67 bi morali po njegovemvideti potencial močnega in dragocenega človeka. Takole pravi:»Hudodelec je pač človek, ki tvega življenje, čast, svobodo – človekpoguma.« 68 Podobne vzgibe do »prestopnikov« in tudi sicerdo ljudi s tako imenovanega družbenega roba opazimo, denimo,tudi pri Dostojevskem, zato ni naključje, da je Nietzsche»referenco« našel prav pri njem: »Za problem, ki ga tu obravnavamo,je pomembno pričevanje Dostojevskega – edinegapsihologa, mimogrede rečeno, od katerega sem se lahko kajnaučil: to spada med najlepša srečna naključja mojega življenja.Ta globoki človek je sibirske kaznjence, med katerimi je dolgoživel, same težke hudodelce, za katere ni bilo nobene poti nazajv družbo, občutil precej drugače, kakor je sam pričakoval– kakor da so izrezljani iz najboljšega, najtršega in najdragocenejšegalesa, kakršen sploh raste na ruskih tleh.« 69 Prvak med»svobodnimi duhovi« nadaljuje: »Posplošimo primer hudodelca:zamislimo si narave, katerim iz kdo ve kakšnega vzroka65Prav tam: 267–268.66Nietzsche, 2005a: 55.67»Nočete ubijati, sodniki in darovalci, dokler žival ne nagne glave?Glejte, bledi hudodelec je nagnil glavo: iz njegovega očesa govoriveliko zaničevanja. […] Vaše ubijanje, sodniki, naj bo sočutje inne maščevanje. In ko ubijate, glejte, da sami opravičite življenje! Nizadosti, da se spravite s tistim, ki ga ubijate … 'Sovražnik' recite,ne pa 'hudobnež'; 'bolnik' recite, ne pa 'slepar'; 'norec' recite, ne pa'grešnik'. In ti, rdeči sodnik, če bi hotel na glas povedati, kaj si ževse storil v mislih: potem bi vsakdo zakričal: 'Stran s to nesnago instrupencem!' Ampak nekaj je misel, nekaj drugega dejanje, nekajdrugega podoba dejanja. Kolo vzroka ne teče med njimi. Podobanaredi tega bledega človeka bledega. Bil je kos svojemu dejanju,ko ga je storil: njegove podobe pa ni prenesel, ko je bilo storjeno.Zmeraj se je potem videl kot storilca enega dejanja. Temu pravimjaz blaznost: izjema se mu je sprevrgla v bistvo. Poslušajte, sodniki!Še druga blaznost je: in ta je pred dejanjem. O, niste mi zadostizlezli v to dušo … Vendar vam to noče v ušesa: škoduje vašemudobremu, mi pravite. Ampak kaj mi mar vaše dobro! Marsikaj navašem dobrem se mi gnusi, in resnično ne vaše zlo. Hotel sem,da bi vas obsedla blaznost, zaradi katere bi šli v nič kakor ta bledihudodelec! Resnično, hotel sem, da bi se vaši blaznosti rekloresnica ali zvestoba ali pravičnost: vi pa imate svojo čednost, dabi živeli dolgo in v klavrnem ugodju. Jaz sem ograja ob reki: primime, kdor me more! Vaša bergla pa nisem. Tako je [o »bledemhudodelcu«, krivdi, kaznovanju, rabljih/ječarjih in sodnikih – op.a.] govoril Zaratustra.« (Glej Nietzsche, 1984: 41–43.)68Nietzsche, 1991: 413.69Nietzsche, 1989: 92–93.manjka javna potrditev, ki vedo, da niso občutene kot dobrodejne,koristne – tisti občutek, da ne veljaš za enakega, temvečza izobčenca, nevrednega, skrunečega. Vse take narave imajona mislih in dejanjih barvo podzemlja; na njih je vse bolj bledokakor na tistih, na katerih bivanju počiva dnevna svetloba.Vendar so skoraj vse oblike eksistence, ki jih danes odlikujemo,svoj čas živele v tem na pol grobnem zraku: znanstveni značaj,artist, genij, svobodni duh. […] Vsaka obstranskost, vsaka nenavadna,neprozorna oblika bivanja se približuje tipu, ki ga dovršujehudodelec. Vsi novotarji duha imajo nekaj časa na čelubledo in fatalistično znamenje: ne, ker jih tako občutijo drugi,temveč ker sami čutijo strahotni prepad, ki jih loči od vsega navadnegain spoštovanega ...« 70»Danes je nemogoče določno reči, zakaj se pravzaprav kaznuje …«Nietzsche svojo genealogijo kazni med drugim naveže tudina vprašanje njenega smotra (na vprašanje ciljev in namena kaznovanja).71 Pri tem gre po njegovem videnju za dva problema, kista ločena ali bi vsaj morala biti ločena, žal pa se običajno mečetav isti koš. Prepričan je, da so genealogi morale (pa tudi kazenskopravniteoretiki in penologi – op. a.) v preteklosti ravnalinaivno: v kazni so staknili neki smoter, na primer maščevanjeali zastraševanje, in ga potem nič hudega sluteč postavili na začetek,kot causa fiendi kazni. Smoter v pravu je – tako Nietzsche– poslednje, kar se lahko uporabi za zgodovino nastanka prava.Nasprotno, za vsako zgodovino ni pomembnejše trditve od tiste,ki pravi, da sta vzrok nastanka kakšne stvari in njena končnakoristnost, njena dejanska uporaba in umeščenost v sistem smotrov,toto cielo ločena. Nekaj danega, kakor koli nastalega, nekanjemu nadrejena moč vedno znova razloži glede na nove namene,na novo osvoji, predela in preuredi za novo korist. Vsakodogajanje v organskem svetu je po Nietzscheju prevladovanje,obvladovanje, in vsako prevladovanje, obvladovanje je zopetnovo interpretiranje in prirejanje, pri katerem se morata dotedanjismisel in smoter nujno zasenčiti ali popolnoma zbrisati. Invice versa: tudi če smo koristnost katerega koli fiziološkega organa,družbenega običaja, politične navade (dodajmo: pravne institucije)še tako dobro dojeli, s tem še nismo dojeli ničesar gledenjegovega nastanka. Že od nekdaj so verjeli, da se s smotrom,s koristnostjo neke stvari ujema tudi razlog njenega nastanka.Toda vsi smotri, vse koristnosti so – tako Nietzsche – samo znakza to, da je neka volja do moči zagospodarila nad nečim manjmočnim in mu iz sebe vtisnila pomen neke funkcije. 7270Prav tam. Tudi Foucault je (sto let kasneje) menil, da so obstranske,nenavadne, neprozorne narave (eskapisti, čudaki, literati,pesniki, umetniki itn.), ki so praviloma tako ali drugače izločeneiz »zdravega« družbenega jedra, neredko kreativni posamezniki,ki poosebljajo potencial »osvoboditve« iz najbolj nevidnih kletkkolektivne družbene zavesti in jezika (glej Wicks, 2003: 220).71Glej Nietzsche, 1988: 263.72Prav tam.360

Benjamin Flander: Vaja iz »višje« penologije - Nietzschejeva genealogija kazni (I.)Na kazni je treba – nadaljuje Nietzsche – razlikovati dvoje:najprej tisto, kar je na njej relativno trajno, tj. rabo, akt, proceduro,in po drugi strani tisto, kar je na njej nestanovitno, tj. pomen,smoter, pričakovanje, ki se veže na izvajanje takih procedur.73 Po njegovem so doslej naivni genealogi morale (mednjesmemo uvrstiti tudi penologe – op. a.) domnevali, da je proceduraiznajdena zaradi kazni, »tako kot so nekoč domnevali, daje roka iznajdena zaradi prijemanja«. Pojem in pomen kazniv razviti kulturi, na primer v današnji Evropi, po Nietzscheju,ki, kot se zdi, s tem svojim uvidom utira pot poststrukturalizmu,ne predstavlja več enega pomena, temveč sintezo pomenov.Zgodovina uporabljanja kazni za najrazličnejše namenese kristalizira v neke vrste enotnost, ki jo je težko razvozlati,težko analizirati in ki se je nikakor ne da definirati. Kazen poNietzschejevem mnenju pojmujemo kot sredstvo, da se nekoganaredi neškodljivega, kot sredstvo za preprečitev nadaljnješkode (argument inkapacitacije in varnosti). Kot način vlivanjastrahu pred tistimi, ki kazen določajo in izvršujejo (teorijazastraševanja). Kot sredstvo za ustvarjanje spomina, bodisi zatistega, ki trpi kazen, bodisi za priče eksekucije (specialna ingeneralna preventivna funkcija kaznovanja). Kot kompromisz naravnim stanjem maščevanja, kolikor se še ohranja in terjakot privilegij (teorija retribucije). Kot ukrep proti sovražnikumiru, zakona, reda, oblasti, proti sovražniku, ki ga imamo zanevarnega skupnosti, za kršilca družbene pogodbe itn. 74 Zatoje danes – tako Nietzsche – nemogoče določno reči, zakaj sepravzaprav kaznuje. Vsi pojmi, v katerih je semiotično povzetproces kaznovanja, se izmikajo definiciji (definirati se da – poNietzscheju – zgolj to, kar nima zgodovine). 75»… ‘slaba vest’ … ječe, kaznilnice niso nedra, v katerih bi posebnorada rasla ta vrsta glodajočega črva …«Nietzsche pripomni, da je kazen očitno preobložena zvsakovrstnimi smotri in koristmi, toda – na tem mestu nas,kot se zdi, popelje do naslednjega ključnega mesta svoje genealogijekaznovanja – neko dozdevno koristnost, neki dozdevnismoter moramo kazni nedvomno odtrgati: vero v vrednostkazni, ki naj bi bila v tem, da vzbudi v storilcu občutek krivdeoziroma tiste duševne reakcije, ki ji pravimo »slaba vest«. 76 Nata način se po njegovem »spozabimo nad vso zgodovino, psihologijoin dejanskostjo«: pristna »slaba vest« je ravno medzločinci in kaznjenci nekaj skrajno redkega (ječe in kaznilnicepo mnenju »pajčevinarja duha« »niso nedra, v katerih bi posebnorada rasla ta vrsta glodajočega črva«). Kazen po njegovemna splošno povzroča trdoto in hlad, priostruje občutekodtujitve in krepi odpornost. Če se zgodi, da (zločincu – op.a.) stre voljo in privede do klavrnega samoponižanja, potemje takšen rezultat prav gotovo še manj spodbuden kakor povprečenučinek kazni, ki se karakterizira s suho in mračno resnostjo.Nietzsche je prepričan, da se je vedno v zgodovini pravs kaznijo najmočneje zaviral razvoj občutka krivde (vsaj prižrtvah, na katerih se je izživljala kazenska oblast). Po njegovemne kaže podcenjevati dejstva, da prav sodne in izvršilneprocedure preprečujejo zločincu, da bi občutil svoje dejanjeoziroma početje kot na sebi zaničevanja vredno, kajti on natančnovidi, da se ista vrsta dejanja stori v službi pravičnostiin da se torej odobrava, da se skratka mirne vesti izvršuje.Potemtakem se dejanja, ki jih stori zločinec, ne jemljejo kotna sebi podla in obsojanja vredna dejanja. Slaba vest, »ta najgrozljivejšain najzanimivejša rastlina zemeljske vegetacije«,po Nietzschejevem mnenju torej ni zrasla na teh tleh. Tisti, kiga doleti kazen (»kot del usode«), nazadnje ne občuti nobeneslabe vesti, nobene druge notranje bolečine kakor le tisto, ki jeposledica nenadnega vdora nečesa nepredvidljivega. 77 Če že,potem moramo po njegovem učinek kazni iskati predvsem vizboljšanju samopresojanja, v volji v prihodnje lotiti se poslabolj previdno, bolj nezaupljivo in bolj na skrivaj. To, kar jev glavnem mogoče doseči s kaznijo pri ljudeh in živalih, izostrenjepameti, obvladovanje želja in povečanje strahu: kazenkroti človeka, vendar ga ne dela boljšega – prej nasprotno:»’Škoda spametuje’, pravi ljudstvo: kolikor spametuje, tudislabša. Na srečo dovolj često poneumlja.« 78»To je neka vrsta blaznosti volje v duševni okrutnosti brez primere:človekova volja … zastrupiti najbolj notranji temelj stvari s problemomkazni in dolga/krivde …«Zdi se, da se na tej točki postopoma približamo vrhuncuNietzschejeve genealogije kazni. Tisto, kar danes imenujemo»vest« ali, natančneje, »slaba vest«, je po Nietzscheju v človeškiduši sicer zraslo že takrat, ko se je našel ujet v sponedružbenega stanja (ko so bili »človekovi instinkti naenkratrazvrednoteni in sneti«). 79 Človek se je po njegovem videnjuv pomanjkanju »zunanjih sovražnikov« zatekel v utesnjujočoozkost in pravilnost nravi ter postal hrepeneči in obupani jetnik,iznajditelj ne le »slabe vesti«, temveč tudi »dolga«, »krivde«,»odgovornosti« in, navsezadnje, »kazni«. 80 Nietzsche seob tem vpraša, v katerih družbenozgodovinskih okoliščinahje občutek »slabe vesti« dosegel svoj najstrašnejši vrhunec?Najprej izpostavi prvotne družbene skupnosti: zanje je bilo ponjegovem prepričanju značilno, da so živeče generacije priznavalemočno pravno in čustveno obvezo do prejšnjih in šeposebno do »najdavnejše« generacije, ustanoviteljice rodu.73Glej prav tam: 265.74Prav tam: 265–267.75Prav tam.76Prav tam: 267.77Prav tam: 267–268.78Prav tam: 269–270.79Glej Nietzsche: 1988: 270.80Prav tam: 275.361

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 351-364Pri vsem tem naj bi živeče generacije navdajal dvom, ali splohkdaj dovolj poplačajo svoje prednike? Ta dvom, ta »slaba vest«,je – po Nietzscheju – neredko in marsikje izsilila »veliko odvezo«v obliki žrtvovanja. Tako naj bi pradedje najmočnejšihrodov – skozi fantazijo naraščajočega strahu – končno prerasliv neznanske razsežnosti. Potisnjeni so bili v globino božanskepošastnosti in nepredstavljivosti: praded je bil nazadnje nujnotransfiguriran v boga. Nietzsche domneva, da je morda pravtu izvor bogov – v »slabi vesti« in strahu. 81Slaba vest zaradi dolga do prednikov, torej do boga, je poNietzscheju idiosinkrazija vseh starodavnih religij. Občutek»slabe vesti« in krivde do prednikov po njegovem videnju tudiv naslednjih tisočletjih ni usahnil: v svoji civilizacijski razsežnostije ta občutek dosegel svoj najstrašnejši in najsublimnejši vrhunec,ko je vzniknil »maksimalni bog« – krščanski Bog. Ta poNietzschejevem videnju prinese zgodovinsko izvirno različiconavezovanja »slabe vesti« (in občutka krivde) na pojem Boga, stem ko izreče »neskončno kazen« v obliki ultimativne izključitvemožnost dokončnega poplačila dolga. 82 Človeštvo se je – takoNietzsche – pred dva tisoč leti znašlo pred paradoksnim in zastrašujočimsredstvom izhoda, v katerem je izmučeno našlo uteho– pred genialno potezo krščanstva: »Bog sam se žrtvuje za dolg inkrivdo človeka, bog kot edini, ki lahko človeka odreši tega, kar jezanj postalo neodplačljivo – upnik se žrtvuje za svojega dolžnika,iz ljubezni (kdo bi verjel?), iz ljubezni do svojega dolžnika …« 83Rešitev je bila – tako Nietzsche – obenem genialna in katastrofalna.Bog odplača dolg in mu na ta način da podoboNeskončnega: bog je plačal za človeka za vse njegove preteklein prihodnje grehe, s čimer je šele zares zadolžil človeka.Po Nietzscheju je človek s tem svoje samomučenje 84 prignal81Prav tam.82Glej prav tam: 277.83Prav tam: 278. Po Nietzscheju (1989: 314–316) »malo občestvo« inučenci smrti na križu niso razumeli kot vzora svobode in vzvišenostinad občutki sovraštva in maščevanja. Niso razumeli, da Kristus niumrl zato, da bi »odrešil« ljudi njihove »krivde«, da je pravzaprav odpravilpojem krivde in enako tudi pojem kazni. Njegovi učenci so bilidaleč od tega, da bi oprostili smrt na križu. Hoteli so »sodbo«! Hoteliso »krivdo«, »maščevanje« in »kazen«! S smrtjo na križu je bilo poNietzscheju konec evangelija (»pojem krivde in kazni manjkata vvsej psihologiji evangelija …«), začela se je doba Cerkve (»postaviliso jo zaradi nasprotovanja evangeliju …«) in njene prakse – zasmehovanjačloveka z naukom o »grehu« »krivdi« in »kazni«.84Nietzsche, 1988: 279–280. »Pajčevinar duha« poudarja, da obstajajoimenitnejši načini za izmišljanje bogov od samokrižanja in samoskrunitvečloveka, v katerih je (krščanska) Evropa zadnjih tisočletijdosegla mojstrstvo. To po njegovem mnenju dokazujejo grški bogovi,ki so »zrcalne podobe imenitnih in samovoljnih ljudi, ob katerih seje žival v človeku počutila pobožanstveno in ni sama sebe trgala, nibesnela proti sami sebi«. Grki so svoje bogove uporabljali prav zato,do njegove najgrozljivejše strogosti in ostrine: »Krivda predBogom – ta misel mu je odslej služila kot mučilna naprava.« 85V »Bogu« je zapopadel skrajna protislovja, ki jih lahko prepoznakot svoje lastne in neodrešene živalske instinkte. Razlagajih kot krivdo pred bogom (kot sovraštvo, upor, vstajo proti»Gospodu«, »Očetu«, »Bogu«, »začetku sveta«), vpne se v nasprotjeboga in hudiča in ob tem zanikovanje samega sebe,narave, naravnosti, dejanskosti svojega bitja izvrže kot potrjevanje,kot Boga, kot onostranstvo, kot večnost, kot božjosodbo, kot krvništvo Boga, kot neskončno mučenje, kot pekel,kot neizmernost krivde in kazni. 86 S tem je človek zapadel vblaznost volje, v duševno okrutnost brez primere: da se čutikrivega vse do nespravljivosti, da se vidi kaznovanega, ne da bikazen kdaj lahko postala ekvivalent krivdi, da zastrupi najboljnotranji temelj stvari s problemom kazni, dolga in krivde. 87Krščanstvo je norost, ki se imenuje »kazen«, prignalo tako daleč,da »je treba kot kazen občutiti celo samo bivanje«. 88Nietzschejev apel »ljudem dobre volje« je (po prikazanem)vse prej kot nepričakovan: »Vi, ki ste dobrih misli, pomagajtevendar, da se bo pojem kazni, ki se je bohotno razrasel povsem svetu, odstranil iz njega! Ni ga hujšega plevela! [...] zdise, kot da bi do sedaj vzgojo človeškega roda vodila domišljijaječarjev in rabljev.« 894 Nietzsche na penološkem zemljevidu (namestoepiloga)Namesto sklepa kaže iz prikaza izpeljati nekatere teze, kibodo v drugem delu članka (prvi del je, kot rečeno, bolj alimanj uvodnega značaja) podrobneje razčlenjene. ČepravNietzschejeva refleksija kazni ni revolucionarna, se vendarleprecej odmakne od moderne penološke teorije. Na svojih ključ-da bi se varovali pred »slabo vestjo«, da bi se lahko veselili svobodesvoje duše, torej ravno nasprotno kot kristjani. Razlog za »zlo« pri Grkihni bil greh, temveč neumnost, nespametnost. »Razumete to? [...]Kot takšni so bogovi takrat služili za to, da so bili ljudje do neke mereupravičeni tudi v slabem, služili so kot vzrok zla …« (Prav tam.)85Prav tam: 280.86»Imoralist« nadaljuje: »In če predpostavimo, da se polagoma gibljemov nasprotno smer, potem bi lahko iz nezaustavljivega padanjavere v krščanskega boga z nemajhno verjetnostjo izpeljali, daže sedaj obstaja tudi znatno upadanje človekove zavesti o dolgu inkrivdi; popolna in dokončna zmaga ateizma lahko človeštvo osvobodiod tega grozljivega občutka dolga do prednikov in do boga.Ateizem in neka vrsta druge nedolžnosti sodita skupaj …« (Pravtam: 277.)87Prav tam: 278–279.88Nietzsche, 2004: 20.89Nietzsche, 2004: 20.362

Benjamin Flander: Vaja iz »višje« penologije - Nietzschejeva genealogija kazni (I.)nih mestih se odreče ontološkemu in teleološkemu redukcionizmu(retributivni in utilitarni logiki utemeljevanja kazni) terkrčenju različnih razsežnosti kaznovanja na ta ali oni moralni,pravni, politični, kulturni, religiozni ali kateri drug vidik. 90Misliti kaznovanje v ničejanski perspektivi(čnosti) pomenimisliti neesencialistično in imoralistično, tj. onstran ustaljenih(tradicionalnih) načinov opredeljevanja »bistva« kazni, njenemoralne (ne)upravičenosti in njene funkcije. Nietzsche v refleksijokazni namesto zgodovine vpelje genealogijo: z njo sezoperstavlja metazgodovinskemu pogledu, opiranju na (retributivne)metafizične koncepte in univerzalne (utilitarne)teleologije. Njegov zasnutek antecedira poststrukturalističnokritiko modernega (kazenskopravnega) subjekta, tj. konceptaracionalnega in avtonomnega/svobodnega subjekta, ki je edentemeljnih gradnikov razsvetljensko-humanistične tradicijekazenskega prava. V tem pogledu Nietzschejeva genealogijakazni ni le onstran utilitarnih in retributivnih teorij o kaznovanju,ampak tudi onstran tiste vrste refleksije kazni, ki se imaza humanistično. Njegova refleksija kazni ima, ne nazadnje,nekatere sila zanimive implikacije v razpravi o tako imenovani»krizi« kaznovanja (in refleksije kaznovanja).Ali njegovo vajo iz »višje« penologije potemtakem sploh lahkopostavimo na penološki zemljevid? V katero tradicionalno(ali netradicionalno) penološko teorijo, šolo ali smer (klasicizem,neoklasicizem, pozitivizem, neopozitivizem, abolicionizem, restorativizem,marksizem, vebrovska tradicija itn.) bi jo nemarasmeli umestiti? Zdi se, da v nobeno. V nekaterih teorijah in tokovih(na primer pri neomarksizmu, ki ga poosebljata Althusser inGramsci) naletimo na ideje in uvide, ki so dokaj blizu nekaterimNietzschejevim vpogledom. Še več: nekatere teorije in tokovi»pajčevinarja duha« izrecno izpostavljajo kot svojo referenco (naprimer poststrukturalizem na čelu s Foucaultom). Navsezadnjelahko nekatere povezave (praviloma pa bolj ali manj nepremostljivprepad) opazimo tudi ob primerjavi Nietzschejeve refleksijes tradicijama v penologiji, ki ju poosebljata Durkheim in Weber. 91Ne glede na to je na dlani, da Nietzsche ni niti retributivist nitiutilitarist in še manj križanec obojega. Njegova penologija ni niti»desna« niti »leva«. Ne spada v nobeno od omenjenih tradicij.Tudi s tako imenovanimi abolicionisti ga po mojem videnju nemoramo pobratiti, čeprav med drugim meni, da ga ni »hujšegaplevela« od kazni (tudi o tem v drugem delu). »Podzemnež« neubira prehojenih poti … »… čute je treba stegovati po novi hrani,novem soncu in novi prihodnosti, ker je svet [penologije – op.a.] še bogat in neodkrit …« 9290Prim. Z. Kanduč: Nekateri vidiki krize kaznovalnega sistema.Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 1993/4, str.338–353.91Analizo teh relacij v tem članku puščamo ob strani.92Nietzsche, 2005a: 375.Literatura1. Atanacković, D. (1988). Penologija. Beograd, Naučna knjiga.2. Beccaria, C. (2002). O zločinih in kaznih. Dva govora o splošnihnačelih kriminalnega prava in njegovi literarni zgodovini.Ljubljana, Cankarjeva založba.3. Bix, B (1999). Jurisprudence. Theory and context. Durham,Carolina Academic Press.4. Cavadino, M., Dignan, J. (1997). The Penal System. London, SagePublications.5. Flander, B. (2010): Postmodernizem v filozofiji prava. Doktorskadisertacija. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.6. Foucault, M. (2004). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora.Ljubljana, Krtina.7. Foucault, M. (2008). Politična tehnologija individuumov. V: Foucault,M.: Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana, Krtina, str. 297–312.8. Foucault, M. (2008). Red diskurza. V: Foucault, M.: Vednostoblast-subjekt.Ljubljana, Krtina, str. 7–37.9. Foucault, M. (2008). Nietzsche, genealogija, zgodovina. V: Foucault,M.: Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana, Krtina, str. 87–109.10. Hegel, G. W. F. (1964). Osnovne crte filozofije prava. Sarajevo,Veselin Masleša.11. Linarelli, J. (2008). Nietzsche In Law’s Cathedral: Beyond Reasonand Postmodernism. V: Mootz, F. J., Goodrich, P. (ur.): Nietzscheand Law. Hampshire, Ashagate Publishing Limited, 2008, str. 237–272.12. Kanduč, Z. (1996). Utilitarne in retributivne zamisli o upravičenostikaznovanja, str. 127–129. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,Ljubljana, 1996/2, str. 122–134.13. Kanduč, Z. (2000). Abolicionistični pogledi v sodobni kriminologiji.Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana,2000/3, str. 187–196.14. Kanduč, Z. (1993). Nekateri vidiki krize kaznovalnega sistema.Revija za kriminalistiko in kriminologijo,Ljubljana, 1993/4, str. 338–353.15. Kanduč, Z. (1995). Simbolna razsežnost kaznovanja (kazenskopravo kot ideološki aparat države). Revija zakriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1995/1, str. 3–15.16. Kant, I. (1963). Lectures in Ethics. New York, Harper and Row.17. Kant, I. (1970). The Philosophy of Right. London, Macmillan.18. Kant, I. (1981). Zasnivanje metafizike morala. Beograd, BIGZ.19. Nietzsche, F. (1984). Tako je govoril Zaratustra: knjiga za vse inza nikogar. Ljubljana, Slovenska matica.20. Nietzsche, F. (1988). Onstran dobrega in zlega: predigra k filozofijiprihodnosti. H genealogiji morale: polemični spis. Ljubljana,Slovenska matica.21. Nietzsche, F. (1989). Somrak malikov ali kako filozofiramo skladivom. Primer Wagner: problemi glasbenikov. Ecce homo:kako postaneš, kar si. Antikrist: prekletstvo nad krščanstvo.Ljubljana, Slovenska matica.22. Nietzsche, F. (1991). Volja do moči: poskus prevrednotenja vsehvrednot: iz zapuščine 1844/1888. Ljubljana, Slovenska matica.23. Nietzsche, F. (2004). Jutranja zarja: misli o moralnih predsodkih.Ljubljana, Slovenska matica.24. Nietzsche, F. (2005a). Človeško, prečloveško. Ljubljana, Slovenskamatica.25. Nietzsche, F. (2005b). Vesela znanost. Ljubljana, Slovenska matica.26. Nietzsche, F. (2007). Času neprimerna premišljevanja. Ljubljana,Slovenska matica.363

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 351-36427. Nietzsche, F. (1998). Beyond Good and Evil. Prelude to aPhilosophy of the Future. New York, Oxford University Press.28. Nietzsche, F. (2008). On the genealogy of Morals. New York,Oxford University Press.29. Rotar, D. B. (2004). Problematizacije, V: Foucault, M. (2004).Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana, Krtina,str. 367–368.30. Wicks, R. (2003). Modern French Philosophy: From Existentialismto Postmodernism. Oxford, Oneworld Publications.31. Widder, N. (2008). The relevance of Nietzsche to DemocraticTheory: Micropolitics and the Affirmation of Difference. V: Mootz,F. J., Goodrich, P. (ur.): Nietzsche and Law. Hampshire, AshagatePublishing Limited, 2008, str. 78–95.32. Završnik, A. (2007). Razmerje med psihoanalitičnim in kazenskopravnimpojmovanjem subjekta: doktorska disertacija.Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.33. Završnik, A. (2008). Konceptualne zagate restorativne pravičnosti– nova paradigma modernega odzivanja na kriminaliteto. Revijaza kriminalistiko in kriminologijo, 2008/2, str. 125–140.34. Zupančič, A. (2001). Nietzsche: Filozofija dvojega. Ljubljana,Društvo za teoretsko psihoanalizo.35. Zupančič, B. M. (2008). The Owl of Minerva. Esseys on humanrights. Portland, Eleven International Publishing.36. Žižek, S. (2007). Nasilje. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo.An exercise in »higher« penology: Nietzsche’s genealogy ofpunishment (I.)Benjamin Flander, Ph.D., Senior Lecturer in Constitutional Law and Jurisprudenceat the Faculty of Criminal Justice and Security, University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia.E-mail address: benjamin.flander@fvv.uni-mb.siIn the first part of the article, the author opposes the common notion that although Nietzsche’s thought is indeed interesting in itsradicalism, it is too extreme to be considered relevant philosophy. According to this misunderstanding, Nietzsche’s intellectual extremismsooner or later proves to be a blind alley, which calls for some sort of return to the “real”. The author, however, believes that Nietzsche’sphilosophy is not extreme at its very core; on the contrary, it is an inaugural cognitive enterprise, and the same holds true of his reflectionson punishment. Admittedly, the ‘cobweb-spinner’ does not develop a comprehensive penal theory that could serve as a foundationfor a penal system or at least of some of its segments, but he provides original answers to some of the most basic sociological andphilosophical questions of punishment and criminal justice systems. From a Nietzschean perspective, a consideration of punishmentis necessarily immoralistic and non-essentialist, i.e., beyond the established, traditional definitions of the “essence” of punishment, itsmoral justification and its functions. In the article, Nietzsche’s thought is placed not only beyond the antagonism of the retributive andutilitarian doctrines that can be found in Kant, Hegel, Beccaria, Bentham, Durkheim and others but also beyond views of punishmentnormally recognized as »humanist«. The author presents Nietzsche’s genealogy of punishment as an exercise in “higher” penology, asimbued with sharp mountain air, vigorous air, for which a penologist must be ready, otherwise he might catch a cold…Key words: Nietzsche, genealogy, penology, punishment, retributivism, utilitarianism, resentment.UDC: 1 Nietzsche F. + 17 : 343. 24/.29364

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 365-378Deviantno, konformno in (ne)normalno v kontekstukrizne postmodernosti - kriminološka analizaZoran Kanduč *»Nedolžna baraba. – Obstaja počasna, postopna pot v pregreho in vsakršno barabijo. Na njenem koncu roji insektovslabe vesti popolnoma zapustijo tistega, ki hodi po njej, tako da se, čeprav zavržen, vendarle spremeni v nedolžnost.«(Nietzsche 2005: 338)»Prevrednotenje vseh vrednot se je začelo in ga ni več mogoče zadržati. Nietzsche je odpisan in nič od tega, kar je tadobričina zaskrbljeno in razburjeno napisal, nas ne more več prizadeti. Ko množica in njena elita skupaj prestopitameje Dobrega in Zla, postane celotna moralna teologija zmes posameznih mnenj. Vsak si misli svoje. ‘Lahko rečemtako, lahko pa ne rečem ničesar.’« (Bilwet 1999: 241)Nagradno vprašanje za »milijonarje na čakanju«: Kaj je danes deviantno, konformno ali (ne)normalno? Odgovor je vzmedenem postmodernem času vse prej kot samoumeven, vsekakor dosti manj kakor v obdobju »fordističnega« (ali»organiziranega«) kapitalizma oziroma industrijske – in še vedno pretežno tradicionalne – družbe. Samo pomislite,kakšno ogorčenje (in nasprotovanje) bi, denimo, izzvala prepoved kajenja na družabnih prizoriščih (ali na delovnemmestu), če bi jo vsilil (že »lep« čas rajnki) »totalitarni« režim. No, zdaj je to normalno. Normalno je tudi, da slovenskapoklicna vojska službuje v Afganistanu, čeprav ni niti najmanj jasno, zakaj, čemu in komu v čast to počne. Normalnoje reči, da je Slovenija samostojna država, četudi se skoraj vse ključne politične odločitve sprejemajo »nekje drugje«.Normalno je trditi, da je tukajšnja ustava najvišji pravni akt, čeprav se cela vrsta njenih osrednjih »norm« sistematičnoin ležerno/nesankcionirano krši. Normalno je, da človek ne ve več, ali so na primer živila, ki jih daje v usta, normalnaali pa so zgolj fake, namreč ponaredki, ki so zgolj videti normalni. In tako naprej. Kako naj vemo, kaj je »pot« in kaj je»stranpot«, ko pa ni niti najmanj jasno, kam je sodobna »družba« sploh napotena? Še huje, ali ima postmoderna družbasploh še kakšen oprijemljiv politični cilj, razen paničnega »bega naprej« (ali morda »nazaj«, na primer v novodobni»fevdalizem«) oziroma »larpurlartističnega« konkurenčnega spopadanja brez konca in kraja?Ključne besede: normalno vedenje, konformnost, odklonskost, kapitalizem, norme, vrednote, postmoderna družbaUDK: 316.32 : 316.624Uvodne opazke o postmoderni »(ne)normalnosti«Za skromen začetek: »deviantno« je pridevnik (ali»predikat«), ki se lepi na kalejdoskopsko mnoštvo entitet (oziroma»subjektov«), na primer na vedenje, prepričanje, stališče,razmišljanje, čustvo (bodisi občuteno bodisi izraženo), telesnostanje (ali značilnost), osebnostno potezo (ali dispozicijo),posameznika »kot takega« (tj. kot označevalec njegove osrednjeidentitete in statusa), skupino, (pod)kulturo, institucijo,organizacijo … Seznam kandidatov za to »etiketo« je, skratka,vrtoglavo obsežen in neznansko raznovrsten. Toda kaj splohpomeni »deviantno« (ali – če uporabimo poslovenjeni izraz– »odklonsko«)? Ta beseda, ki je sicer dokaj redko uporabljenav vsakdanjih jezikovnih praksah, se v socioloških (in kajpak še*Zoran Kanduč, dr. znanosti, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijopri Pravni fakulteti v Ljubljani, Poljanski nasip 2.posebej v kriminoloških) tekstih najpogosteje nanaša na normativnekršitve: deviantno je nekaj, česar »se ne dela«, česar»se ne sme početi«, kar je »družbeno nezaželeno«, kar sprožiformalne in/ali neformalne sankcije (na primer kritiko, grajo,očitek, posmehovanje, opravljanje, izogibanje, preziranje,sramotenje, poniževanje ali stigmatizacijo 1 ) … To implicira, da1Stigmatizacija ima dve temeljni razsežnosti, namreč etiketiranje inizključitev. Etiketa ima sramotilno in opozorilno funkcijo. Recimo:»Pozor, X je hudoben, nepošten, pokvarjen in nevaren človek! Bojtese ga! Izogibajte se ga! Prezirajte ga! Ko ga srečate, se primite za denarnico!Ne spustite ga v svoje stanovanje! Ne sprejmite ga v službo!Ne zaupajte mu!« Upoštevati pa je treba, da se stigma redko pripnena posameznika kar »čez noč« (vsaj ko gre za kršilca konvencionalnihvedenjskih pravil). Običajno se to zgodi tedaj, ko »okolica«(neposredni izvajalci »moralnega pritiska«) dvigne roke (oziromaobupa) nad »nepoboljšljivo« osebo, ki je videti nedovzetna za boljali manj normalne graje (tj. negativne vrednostne sodbe, ki skušajo365

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 365-378je deviantnost pravzaprav »lastnost« (ali – bolj modno rečeno– »simbolni konstrukt«), ki je nekomu ali nečemu pripisana (nepa inherentna ali imanentna) in je potemtakem tudi neizbežnokontekstualna (oziroma časovno in prostorsko »relativna«).Recimo: vedenje X je deviantno v položaju Y, v nekih drugihokoliščinah (ali vsaj pred drugim presojajočim »občinstvom«)pa je dojeto in ovrednoteno kot nekaj, kar je bolj ali manj vredu (oziroma je povsem normalno ali konformno, tj. skladnoz normativnimi pričakovanji in statusnimi merili skupine, kiji posameznik pripada ali se ji želi pridružiti). Še več, dejanjeX (ali vedenjski vzorec) je lahko deviantno zgolj kot sredstvo(ali »dobrina«), ne pa tudi na ravni namena, ki ga akter želidoseči, saj njegova ciljna orientacija ne odstopa od jedrnih – alivsaj od »podtalnih« (Matza in Sykes) 2 – vrednot dominantnekulture. 3 In obratno. To pa z drugimi besedami pomeni, da jelahko vedenje tudi normativni hibrid, namreč sinhrona zmes(sub)kulturne deviantnosti in konformnosti (oziroma svojevrstnakombinacija normalnosti in nenormalnosti).Oznaka »deviacija« je seveda brezbarvna abstrakcija, v bistvudokaj suhoparni terminus tehnicus, ki pa ima v vsakdanjemživljenju praviloma konkretnejše določitve, saj vključuje pojave,ki so dojeti kot zaskrbljujoči, problematični, nevarni, grozeči,škodljivi ali nesprejemljivi oziroma so, še natančneje, ocenjenikot protipravni, antisocialni, kriminalni, nemoralni, sprevrženi,neokusni, neetični, grešni, barbarski, patološki, nečloveški,nerazumni, nenaravni … Etiketa (ali normativna »definicija«),ki jo prejme neka deviantna vedenjska kategorija (ali človeškafigura), je nedvomno nadvse pomembna, saj običajno sugeriratudi »najprimernejšo« nadzorstveno reakcijo ali načinobravnave. Zgolj za ilustracijo: moteče obnašanje otroka vdružinskem ali šolskem okolju je mogoče dojeti kot disciplinskiproblem (ali pedagoški izziv) ali kot izraz specifičnega bolezenskegastanja, na primer »hiperkinetične motnje pozornosti« 4(če neko deviacijo interpretiramo kot posledico nujnosti alivzročne determiniranosti, bomo bržkone reagirali drugačekakor tedaj, ko predpostavimo, da je akter ravnal »svobodno«ali celo neposredno iz zavestno hotene 5 »hudobije«: ker »bi bilmogel in moral ravnati drugače«, je odgovoren, predvsem paje goden za takšno ali drugačno kaznovanje). Velika razlika jetudi v tem, ali, denimo, grabežljive prakse finančnih »industrialcev«(ki so nedavno izzvale večplastno krizo vrtoglavihrazsežnosti, hkrati pa še zavidljivo razumevanje in darežljivopomoč njihovih sotrpinov na najvišjih pozicijah v hierarhijipolitične oblasti) opišemo kot »tvegano, a še vedno normalnoposlovno delovanje«, »moralno hazardiranje«, »reperkusijoiracionalnega črednega nagona«, »bolj ali manj naključnosistemsko napako v sicer zgledno preračunljivem delovanjuuma ekonomskega človeka« ali nemara kot »hudodelsko inprotidružbeno« (ter potemtakem politično in pravno nesprejemljivo)početje par excellence. Če neko ravnanje ožigosamokot »kriminalno«, se to navadno razume kot poziv k inkriminacijiali – če gre za dejanje, ki je de iure že kaznivo – kot zahtevopo kazenskem pregonu odgovornega storilca (oziroma ponjegovi obsodbi in kaznovanju). Zato nikakor ne preseneča, daje ena izmed ključnih razsežnosti ideoloških in propagandnihdejavnosti vladajočih skupin (in njihovih strokovnih oprod, šezlasti »družbenopolitično uporabnih« družboslovcev oziromasistemskih/institucionalnih »aparatčikov«) ravno prizadevanjeza vzpostavitev ali ohranitev »hegemonije« (tj. moralnega inintelektualnega vodstva v družbi), ki vključuje tudi vsiljevanjespecifičnih pojmovanj o tem, kaj velja šteti za »obče« sprejemljivo(oziroma celo za dobrodošlo, zaželeno ali pohvale inposnemanja vredno) delovanje in kaj tvori tako ali drugačno– na primer telesno, psihično, ekonomsko, pravno, politično alisimbolno – nasilje. Poudariti velja, da prepoznavanje »nasilja«še zdaleč ni nekaj samoumevnega (ali zgolj opisnega), 6 marvečkršilca prepričati, naj preneha ravnanje, ki je predmet neodobravanja).Opozoriti pa velja na paradoksno naravo sankcij, ki ciljajo naposameznikov »moralni čut« (na primer na občutenje krivde, sramuin časti, pozitivno samopodobo, samospoštovanje ali zmožnostkesanja in obžalovanja): če nravne/nadzorstvene kritike postanejoprepogoste, preveč silovite ali obtežene s sovražnostjo (»konzerviranojezo ali zamero«), lahko privedejo do njegove oslabitve alicelo razkroja (kar seveda občutno zmanjša ali celo izniči njihovonadaljnjo »učinkovitost«). Po drugi strani pa se utegne stigmatiziraniposameznik prej ali slej sprijazniti s tem, da ga štejejo za »garjavoovco«. Sprejme »deviantno vlogo« ali podobo »zakrknjenegakriminalca«: ceni se tak, kakršen (se domneva, da) »je«, in je celoponosen, da počne nekaj, česar drugi ne počnejo (ker »jih je strah«ali pa »so preneumni«).2Prim. Ferrell et al. 2008: 40–42.3Prim. Merton 1968: 194–203.4»Odgovor na motnjo pozornosti pove o sodobnem svetu vsaj tolikokot njen razmah. Odgovor je terapija z zdravili. PredpisovanjeRitalina, močnega poživila iz družine kokaina, je med letoma 1990in 1999 v Združenih državah Amerike naraslo za 700 odstotkov,tako da je zdravilo redno jemalo od štiri do pet milijonov otrok. Vnekaterih šolah 20 odstotkov dečkov petega razreda redno jemljednevne odmerke Ritalina, učitelji pa – kot srhljiva parodija rutineiz psihiatričnih bolnišnic – razvrstijo stekleničke zdravila z jasnonapisanimi imeni, tako da otroci dobijo svoj odmerek in se prebijejoskozi dan.« (Hamilton 2007: 47)5»Smejemo se tistemu, ki iz svoje sobe stopi v trenutku, ko iz svojestopi sonce, in reče: 'hočem, da vzide sonce'; in tistemu, ki ne moreustaviti kolesa in reče: 'hočem, da se vrti'; ter tistemu, ki med ruvanjempade po tleh in reče: 'tu ležim, toda tu hočem ležati!' Toda kljubvsemu posmehu! Delamo mi tedaj, ko uporabimo besedo 'hočem',kaj drugega kot omenjeni trije primeri?« (Nietzsche 2004: 97)6»Dandanes so se mnogi pripravljeni boriti proti nasilju do nemočnih.Toda ali so sposobni nasilje zares prepoznavati? Nekatera nasilnadejanja zlahka prepoznavamo. Če ljudi zatirajo zaradi oblikenjihovega nosu ali barve njihovih las, je nasilno dejanje večinomaočitno. Tudi če ljudi zapirajo v smrdljive ječe, vidimo, da je tu na366

Zoran Kanduč: Deviantno, konformno in (ne)normalno v kontekstu krizne postmodernosti . . .je večinoma proizvod družbenega, predvsem pa kulturneganadzorovanja (oziroma akademske indoktrinacije, ko gre zapoklicno specializirane kadre, na primer pravnike in ekonomiste,to svojevrstno posvetno duhovščino kapitalističnegasistema). Čeprav se domneva, da vsaka normalna (ustreznosocializirana) človeška žival ve, kaj in kakšne so jedrne vsebinekazenskega prava, pa se tovrstno poznavanje pogostonanaša zgolj na najbolj stereotipne (»konsenzualne«) predstaveo zločinskih dejanjih. Upoštevati je treba, da kaznovalniaparat (de iure, še zlasti pa de facto) ne obravnava nujno (alicelo pretežno) najbolj škodljivih ali nevarnih dejanj (oziromanjihovih »krivih« akterjev), predvsem pa ne smemo pozabiti,da je mogoče veljavne kazenskopravne norme – že zaradi njihovehipotetične, splošne in abstraktne narave – interpretiratizelo »kreativno« (kar praviloma ali vsaj tradicionalno pomeni»razumevajoče ali dopuščajoče v razmerju do bogatih, močnih,vplivnih, uglednih in silnih«). Zato se gotovo ne gre pretiranočuditi, da so dejansko kriminalizirani zgolj skrbno (oziroma»moralnopolitično korektno«) selekcionirani vzorci/primerkitelesnega nasilja, kraje, prevare ali izsiljevanja, medtem koso mnogovrstna škodljiva dejanja (predvsem političnih inposlovnih elit) uspešno »nevtralizirana« (Matza in Sykes),normalizirana, tolerirana ali ignorirana. No, in celo tedaj, koso nekatere prakse (na primer protipravna agresija na Irak,zločinske dejavnosti evro-atlantskih vojaških sil v Afganistanuali pretirano nagrajevanje vodilnih menedžerjev v poslovnihorganizacijah 7 ) deležne relativno množičnega zgražanja, obsojanjaali celo javnih protestov (in sporadičnih medijskihkritik), se (anti)junakom iz zgornjih nadstropij hierarhičnedelu nasilje. Vendar pogosto vidimo ljudi, ki so videti prav takozdelani, kakor da bi jih kdo tepel z jeklenimi šibami, ljudi, ki sopri tridesetih letih že videti kot starci, pa vendar nasilja ni opaziti.Ljudje leta in leta živijo v luknjah, ki niso prijaznejše kot ječe, inimajo manj možnosti, da bi se rešili, kakor ujetniki, da bi zapustiliječo. Seveda pa pred temi vrati ne stojijo ječarji. Tistih, ki so žrtvetakšnega nasilja, je neskončno več kot tistih, ki so jih nekega določenegadne pretepli ali vrgli v neko ječo.« (Brecht 2009: 90–91) Vzvezi z zaznavanjem nasilja v prometu glej Muršič 2010: 295–298.Glede dojemanja nasilja na delovnem mestu pa prim. Dolinar etal. 2010: 272–276.7Pomenljivo je, da je zgražanje nad astronomskimi zaslužki »onihzgoraj« (pregovornih »svinj pri koritu«) precej šibko (in zelo redko),ko gre za (samo)všečne pripadnike powerless elites, tj. zvezdniške(»top«) pevce, glasbenike, športnike ali igralce (oziromamanekenke, fotomodele, high class escort girls in druge predstavnice»šibkega« spola, katerih zaslužene nagrade vreden dosežekje »zgolj« njihov beautiful look). To ne preseneča. Opraviti imamonamreč z »likom in delom« oseb, ki so najbližje idealu postmodernekulture, saj se zdi, da je njihova pridobitna dejavnost(»delo«) nerazvezljivo povezana z zabavo, uživanjem, igrivostjo,spontanostjo in izražanjem pristne »identitete«, za nameček paso še mastno plačani in množično občudovani/zaželeni (oziromaslavni). Le kdo bi si lahko želel več ali kaj boljšega?!piramide navadno ne zgodi nič: psi lahko lajajo malone doonemoglosti, medtem ko karavana uspešnežev mirno korakanaprej (novim izzivom in peklenskim zmagam nasproti), pričemer za nedotakljivost njihovega »lika in dela« skrbijo hordejavnih in zasebnih varnostnikov, zvezdniški odvetniki, učeniakademiki, ugledni novinarji in še kopica drugega strokovnozgledno podkovanega osebja, ne nazadnje pa tudi trdna medsebojna(razredna) solidarnost pripadnikov tega »vzporednega(nad)sveta«, v katerem družno kraljujeta ekonomski kapital(denar) in politična oblast oziroma državna (pri)sila (in ki je– kot je precej prepričljivo pokazal Braudel 8 – zares prava inzdaleč najpomembnejša »domovina kapitalizma«).Beseda »deviantno« kajpak ni vselej (ali celo neizbežno)sinonim za »nesprejemljivo«. Preseganje veljavnih vedenjskihstandardov je namreč lahko tudi pozitivno ocenjeno v očehkonvencionalne (ali konformne) večine, še posebej tedaj, koje v skladu z dominantnimi vrednotami (ali moralnimi ideali).V takih primerih je deviantna oseba pogosto dojeta kotjunak, svetnik, zvezda, idol ali vzornik (mogoče pa je tudi,da se ji te pozitivne »etikete« – simbolne ali realne medalje– pripnejo šele post festum, post delictum ali post mortem, na8Braudel dokazuje (v očitnem nasprotju s konvencionalnimi pojmovanji),da sta nastanek in ekspanzija kapitalizma povsem odvisnaod moči države. Z drugimi besedami: to, kar je odločilno vplivalona vzpon tega svetovnega sistema, ni razmah tržnega gospodarstva(oziroma svetovne mreže vodoravnih komunikacij med ponudboin povpraševanjem), marveč vzpostavitev »območja nasprotnegatrga« (contre-marché), na katerem »kraljujeta iznajdljivost in pravicamočnejšega« (in kjer »se klatijo veliki plenilci in kjer vlada zakondžungle«). To zgodovinsko enkratno zlitje kapitala in države se jenajprej oziroma najbolj dosledno in uspešno zgodilo v Evropi (termed drugim omogočilo obogatitev osvajalskega Zahoda in precejšnjonesrečo osvojenega nezahodnega »the rest of the world«): »Kapitalizemzmaguje samo, ko se poistoveti z državo, ko je država. Vsvojem prvem velikem obdobju, v času italijanskih mestnih državicBenetk, Genove in Firenc, je bila oblast v rokah denarniške elite. VHolandiji sedemnajstega stoletja je regentska aristokracija vladala vkorist in celo v skladu s smernicami poslovnežev, trgovcev in posojevalcevdenarja. Podobno kot v Holandiji je slavna revolucija leta1688 v Angliji oznanila nastop poslovnežev.« (Braudel 1977: 64–65)To pa pomeni, da obsodbe kapitalizma oziroma z njim zlepljenegastrukturnega nasilja (na primer izkoriščanja in zatiranja objektivnopodrejene »delovne sile«, krivične porazdelitve družbeno ustvarjene»vrednosti« in ekološke škode) ni primerno skrčiti na kritiko »tržnegagospodarstva«. Tovrstna »ekonomija« je namreč združljiva zrazličnimi modeli lastništva (oziroma dostopnosti do redkih virov),pravili delovanja, kulturnimi vrednotami in načini političnega odločanjao tem, kaj in kako naj se proizvaja (in seveda deli med članedružbene skupnosti): »Nobene 'tržne rešitve' ni, ki bi bila neodvisnaod razmer, ki obvladujejo trge, vključno z distribucijo gospodarskihvirov in lastništvom. Vpeljava ali okrepitev institucionalnih dogovorovza socialno varnost in druge podporne javne intervencije tudilahko prinesejo pomembne razlike v rezultatu.« (Sen 2009: 128)367

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 365-378primer po spremembi političnega/pravnega ali ideološkega/kulturnega režima). Po drugi strani pa tudi »slabe« deviacije– oziroma njihovi antijunaški protagonisti (folk devils) – nisovedno in povsod deležne zgolj negativnih čustvenih reakcij.Nemalokrat so odklonske osebe (ali subkulturne skupine)predmet občudovanja ali celo spoštovanja (oziroma vsaj tihegaali pasivnega odobravanja), 9 na primer zaradi vznemirljivegaživljenjskega sloga, nepopustljivega/neuklonljivega značaja,odločnosti, da maščujejo doživete krivice, upiranja osovraženi»avtoriteti« (oziroma oblastnikom ali bogatašem) … Sicer paje nasploh videti, da je tisto, kar – bodisi v dobrem ali v slabem– odstopa od »normalnosti«, dosti zanimivejše (in zatorej vrednonaše pozornosti) kakor bolj ali manj sivo povprečje, mučnopredvidljive življenjske rutine, banalna vsakdanjost ali prevečdosledno podružbljeni človeški tipi. No, Nietzsche pa opozarja,da velja nekaj podobnega tudi za dojemanje »naše« psihične pojavnosti(namreč tako imenovanega notranjega sveta oziromaposameznikovega jaza): »Jezik in predsodki, na katerih temeljijezik, nas večkrat ovirajo pri razvozlavanju notranjih procesovin nagonov, na primer s tem, da pravzaprav imamo besede le zapresežniške stopnje teh procesov in nagonov –; vendar pa smonavajeni, da tam, kjer nimamo besed, ne opazujemo več dovoljnatančno, saj nam je natančno mišljenje tu nekaj mučnega; ševeč, nekdaj se je samovoljno sklepalo, da se tam, kjer se končujekraljestvo besed, končuje tudi kraljestvo bivanja. Jeza, sovraštvo,ljubezen, sočutje, hrepenenje, spoznanje, veselje, bolečina – vseto so imena skrajnih stanj: milejše srednje in celo neprestanoigrajoče nižje stopnje nam uhajajo, a vendar tkejo ravno spletnašega značaja in usode.« (2004: 90) Predvidljiva posledica usmerjanjapozornosti predvsem na »deviantne« duševne pojave– na primer stanja, procese in dogodke – je (samo)zavajanje.Prisluhnimo še enkrat, kako to pove sloviti nemški filozof: »Mivsi nismo to, kar se zdimo glede na stanja, za katera imamo zgoljzavest in besede – in torej tudi hvalo in grajo; napak se presojamopo teh hujših izbruhih, ki so znani le nam, sklepamo napodlagi materiala, v katerem izjeme prevladujejo nad pravilom,motimo se v tem navidezno najrazločnejšem črkopisu našegasebstva. Naše mnenje o sebi, ki smo ga našli na tej napačni poti,tako imenovani ‘jaz’, poslej sodeluje v našem značaju in našiusodi.« (Nietzsche 2004: 91) 109Prim. Hobsbawm 2004: 139–145.10Tako pojmovanje je intimno kajpak težko sprejeti, zakaj običajnose domneva, da »subjekt« pozna vsaj (ali celo najbolj) samega sebein da zatorej tudi bolj ali manj dobro ve, kako nastane – oziromakaj goni, usmerja in določa – njegovo delovanje (storitve aliopustitve): »'Vem, kaj hočem, kaj sem storil, sem svoboden in odgovorenza to, za odgovornega naredim drugega, naštejem lahkovse nravne možnosti in vse notranje vzgibe, ki predhodijo delovanju;delate lahko, kakor hočete, – v tem razumem sebe in vse vas!'– tako so nekdaj mislili vsi, tako mislijo še skoraj vsi. […] Mar ni'grozna' resnica ravno to, da to, kar sploh lahko vemo o dejanju,nikoli ne zadostuje za njegovo storitev, da doslej še niti v enemKakor koli že. Če se končno premaknemo v bolj aktualne,namreč postmoderne družbene in kulturne konstelacije,zlahka opazimo, da je nekdaj (pravzaprav v še ne tako zelo odmaknjeni»polpreteklosti«) relativno trdna ločnica med normalnimiin deviantnimi pojavi na številnih področjih precejzabrisana (marsikje do neprepoznavnosti). Če rahlo karikiramo,bi lahko celo rekli, da je postmoderni svet videti kot svojevrstnadeviacija, še posebej v primerjavi s povojnim obdobjem»organizirane moderne« ali »fordističnega kapitalizma«. 11Zgolj za ponazoritev: nekoč netipične oblike pridobitnih dejavnosti(na primer delo po pogodbi ali za določen čas oziromazaposlitve v neformalnem ali »sivem« sektorju gospodarstva)postajajo vse bolj tipične ali »normalne« (v normativnem inempiričnem ali statističnem pomenu te besede). Bolj ali manjkroničen strah pred brezposelnostjo (ali »podzaposlenostjo«),izgubo službe, ekonomsko (in posledično statusno) stisko alicelo družbeno odvečnostjo ni več čustvo, kar bi preganjalozgolj manjšino slabo izobraženih (ali težko zaposljivih) prodajalcevdelovne sile. 12 Nekdaj trdna sidrišča (ali vsaj dokajzanesljiva oprijemališča) jedrne identitete konformnih članovdružbe (tako imenovane »moralne večine«) – namreč »deloin dom« (oziroma službena/poklicna in družinska/zakonska»kariera« 13 ) – so čedalje bolj »tekoča« (Bauman), krhka, negotova,izmuzljiva ali »prekarna«. Vključenost/vključevanjeprimeru ni bil postavljen most med spoznanjem in dejanjem? Dejanjanikoli niso to, kot kar se nam kažejo! Tako zelo smo se mučili,da bi se naučili, da zunanje stvari niso takšne, kot se nam kažejo– veselo na delo, kajti z notranjim svetom je enako!« (Nietzsche2004: 91)11Prim. Pribac 2010: 18–24.12Prim. Bologna 2010: 137–140. Pisec opozarja, da je v Italiji velikavečina del (približno 80 odstotkov) »netipičnih«. Spreminja pa setudi pravna narava (strukturno in de facto neenakega) razmerjamed »delodajalcem« in »delojemalcem«. Postfordistični delavecse namreč obravnava kot (da bi bil) »podjetje« (oziroma »samostojnipodjetnik«, ki samoupravlja s svojim človeškim kapitalom),zunanji dobavitelj, ki ne prejema zajamčene mesečne mezde, ampakplačilo za učinek ali storitev (v skladu s poslovno pogodbo, izkatere ne izhaja nobena od »pravic iz dela«, tako da je breme reprodukcije»delovne sile« povsem na njegovih ramenih). V zvezi spredrugačeno naravo razmer na trgu delovne sile glej tudi Močnik2010: 184–192.13»Življenjska pot je prišla do konca. Še preden se ti uspe uveljaviti,moraš predložiti življenjepis, poln markantnih postaj. Idejo 'zaljubljen,zaročen, poročen' je nadomestil kolaž raznih stanj, kot socoming out, kriza, ponovni padec v prejšnje stanje, druga ali tretjamladost. Nikomur več ne uspe graditi lastne kariere. To preprostopredolgo traja in kdo ve, morda bo čez pet let že vse drugače. Zdajko se je prekinila vsakršna linearnost, nam nakopičena preteklostne daje več nobene osnove. Bolje storiš, če zbereš pogum in začnešod začetka. Osebno biografijo lahko mirne duše pozabiš ali zatajiš.Izdaja prijateljev, stranke, družine in podjetja je preizkus z lakmusovimpapirjem za tvojo sposobnost, da stopaš v korak s svetom.«(Bilwet 1999: 244)368

Zoran Kanduč: Deviantno, konformno in (ne)normalno v kontekstu krizne postmodernosti . . .v strukturni in kulturni mainstream je povezano s precejstresnimi delovnimi obremenitvami (oziroma z napornosamokontrolo, discipliniranjem samega sebe, odrekanjem,pomanjkanjem prostega časa, vročičnim hitenjem, utrujenostjoin, ne nazadnje, celo z dokaj mučno statusno negotovostjoali tesnobo), to pa po drugi strani ustvarja plodna tla zarazraščanje »resentimenta« (Nietzsche) do vseh tistih, ki sovideti kot »eksistencialna antiteza« normalnega življenjskegasloga, ki (še vedno) temelji na spoštovanju zares temeljne– oziroma univerzalne (ali »egalitarne«) – norme (pravzaprav»kategoričnega imperativa«) moderne/kapitalistične družbe:»Delaj, da boš lahko – v krogu jedrne družinske celice – uživalpošteno zaslužene potrošniške dobrine!« Po drugi strani pa jedovolj očitna tudi napredujoča »kriza avtoritete« 14 (na primervodij, ki zahtevajo in pričakujejo disciplino, oziroma »zakonodajalcev«,ki vedo – in to dosti bolje od navadnih ljudi –,kam je treba iti in kako se je treba obnašati na predpisanempotovanju v »dobro družbo«). Denimo: institucije, ki so sevčasih štele za utelešenja moralnega in pravnega/državnegareda, so deležne čedalje izrazitejšega nezaupanja (in to celone glede na njihovo »demokratično« poreklo ali utemeljenostna »poštenih in svobodnih« volitvah). Pomislimo zgolj navatikansko (»falocentrično«) cerkveno organizacijo, ki sene utaplja samo v finančnih škandalih, marveč tudi – kar ješe bolj odmevno – v morju afer, ki se vrtijo okrog spolnihzlorab otrok, 15 tj. deviacij, ki so dandanes pogosto dojete celokot hudodelstvo par excellence. 16 Vsakomur, kdor že zgoljbežno spremlja medijska poročila o »zgodah in nezgodah«pripadnikov političnih, poslovnih in drugih elit (na nacionalniin lokalni ravni), 17 mora biti kristalno jasno, da pojavi,kot so utaja davkov, pranje denarja, podkupovanje državnihfunkcionarjev in strankarskih veljakov, »sporno« kupovanjezemljišč (po smešno nizkih cenah), zasebno plenjenje javnih/14»Ni več velikih vodij, ki bi ti povedali, kaj naj počneš, in te rešiliodgovornosti za posledice tvojih dejanj; v svetu posameznikov sole drugi posamezniki, pri katerih lahko črpaš zglede, kako ravnativ svojem lastnem življenjskem podjetju, pri čemer si polno odgovoren,ker si investiral svoje zaupanje prav v ta primer, ne pa vkakšnega drugega.« (Bauman 2002: 40)15Poučen primer spolnega nasilja, ki se navezuje še na podkupovanjecerkvenih funkcionarjev, je opisan v članku Molk je zlato(Valenčič 2010: 44–46).16Za postmoderno spolno moralo je značilno, da ne temelji več navnaprej danem seznamu deviantnih ravnanj (kot so na primermasturbacija, sadomazohizem, pred- ali zunajzakonske erotičnedejavnosti, menjava spolnih storitev za denar ali seks, ki ni v službiprodukcije otrok), ampak sprejema vse, kar je rezultat prostovoljnegadogovora (med svobodnimi posamezniki, zmožnimi artikuliratinormativno/vrednostno sprejemljivo, bolj ali manj neoporečnosoglasje) oziroma sporazuma, ki izključuje prisilo, grožnjo,prevaro, manipulacijo ali očitno razmerje premoči.17Prim. Kocbek 2010: 30–32.proračunskih sredstev, izsiljevanje (»če se ne ukloniš mojivolji, potem …«) in sklepanje navideznih (najraje svetovalnih)pogodb (ter uporaba računov v davčnih oazah), nisonekaj, kar bi lahko opisali kot »deviantno početje« (ali nemarakot »sistemsko aberacijo«), saj gre za ekonomske prakse, ki sobolj ali manj normalne (oblike akumulacije kapitala/denarja),business as usual. To pa med drugim postavlja pod vprašajtudi dokaj strogo pojmovno ločnico, ki jo je kriminološkimainstream postavil med »gospodarsko kriminaliteto« (ali»politično korupcijo«) in »organiziranim kriminalom« (naprimer mafijskega ali gangsterskega tipa).Množično kršenje veljavnih predpisov (celo tistih, ki seprikazujejo kot dozdevno najvišji, na primer ustavnopravnih)se neredko pojasnjuje ali opravičuje s težkim gospodarskimpoložajem. Denimo: delodajalci bi že spoštovali norme, kiurejajo delovna razmerja, a si tega razkošja pogosto preprostone morejo privoščiti, ker bi s tem ogrozili konkurenčnostlastnega podjetja v zagrizenih tržnih bojih (zato je pač najbolje,da so »pravila igre« čim bolj prožna, pravice delavcev pa»fakultativne«, čim manjše ali kar nikakršne: 18 kršitve eo ipsočudežno izpuhtijo v nebo). Z drugimi besedami: glavni krivecza normalizacijo deviantnih in kriminalnih pojavov naj bi bila»kriza« kapitalističnega sistema. No, čeravno ta oznaka precejnedvoumno namiguje na specifično »nenormalnost« v strukturnilogiki osrednjih družbenoekonomskih procesov, vseenone smemo pozabiti, da je krizno – oziroma s prestrukturiranjemin reorganizacijo zaznamovano – stanje (tudi relativnodolgotrajno) pravzaprav dosti bolj tipično (ali »normalno«)za zgodovino svetovnega kapitalističnega gospodarstva kakorobdobja splošnega razcveta (ali »družbenega napredka«), kitečejo po jasno opredeljenih razvojnih smernicah. 19 Še več, tudiv oči bijoči vzpon in celo neznanska krepitev denarnega kapitala(oziroma oblikovanje najrazličnejših finančnih »orodij«in špekulativnih »proizvodov«) nista nikakršna deviacija (alianomalija) v evolucijskem vzorcu zgodovinskega kapitalizma,katerega zares ključni značilnosti – vsaj v njegovi »longue18Prim. Močnik 2010: 193–195.19Prim. Arrighi 2009: 7–8. Enako stališče zagovarja tudi Fulcher:»Zgodovina kapitalizma je vsekakor nasmetena s krizami. Obdobjastabilne rasti so izjema, ne pravilo. Četrt stoletja relativnostabilne gospodarske rasti po letu 1945 je morda oblikovalo prepričanjetedanje generacije o normalnosti kapitalizma, vendar toobdobje zgodovinsko ni bilo značilno za kapitalizem. Krize soena njegovih normalnih značilnosti, ker znotraj kapitalizma delujetoliko dinamičnih in kumulativnih mehanizmov, da ne morebiti dolgo stabilen. Ločitev proizvodnje od potrošnje, konkurencamed proizvajalci, konflikt med kapitalom in delovno silo, finančnimehanizmi, ki napihujejo mehurčke in jih nato počijo, prenos denarjaiz ene gospodarske dejavnosti v drugo so vse viri nestabilnosti,ki zaznamujejo kapitalizem vse od njegovih začetkov in bodoto brez dvoma počeli tudi v prihodnje.« (2010: 145–146)369

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 365-378durée« (Braudel) – sta ravno prožnost in eklektičnost (oziromaosupljiva zmožnost spreminjanja in prilagajanja), ne panjegove časovno in prostorsko konkretne oblike ali specializacije(na primer v kmetijstvu, trgovini ali industrijski proizvodnji).Če se, recimo, pokaže, da naložbe denarja v materialne(ali blagovne) vhodno-izhodne kombinacije ne omogočajoustreznih dobičkov (v skladu s slovito Marxovo splošno formulokapitalizma: D–B–D’), 20 se kapital v precejšnem obsegupraviloma prej ali slej preusmeri v finančno sfero, tako da akumulacijatedaj poteka v okviru denarnih poslov (D–D’). To paz drugimi besedami pomeni, da je izmenjavanje obdobij materialne(D–B) in finančne (B–D’) ekspanzije ponavljajoča sein torej strukturno »normalna« težnja kapitalističnega razvoja 21(ter seveda tudi individualnih investicij). Novost postmodernesituacije – ki dejansko je videti kot deviacija v zgodovinski dinamikikapitalističnega sistema – je »zgolj« selitev finančnega ingospodarskega središča v (jugo)vzhodno Azijo (tj. na območjazunaj nadzora panevropskega sveta), medtem ko ostaja globalnimonopol nad vojaško/policijsko silo še vedno v rokah ZDA. 2220Črka D označuje denarni kapital (ter torej likvidnost, prožnost insvobodo izbire), črka B je okrajšava za blagovni kapital (naložbo vposebno vhodno-izhodno kombinacijo, katere cilj je dobiček, karpo drugi strani implicira konkretnost, togost in zoženje ali celoizničenje zmožnosti izbire za danega kapitalističnega akterja),oznaka D' pa se nanaša na razširjeno likvidnost (in potemtakemtudi na povečano prožnost in svobodo izbire): »Ko to razumemo,nam Marxova formula pove, da naložba denarja v določeno vhodno-izhodnokombinacijo z vso spremljajočo izgubo prožnosti insvobode izbire za kapitalistično podjetje ni cilj sam po sebi. Pačpa je sredstvo za dosego cilja, ki zagotavlja še več prožnosti in svobodeizbire nekje v prihodnosti. Marxova formula nam tudi pove,da kapital, takrat ko kapitalistični akterji ne pričakujejo, da se bonjihova svoboda izbire okrepila, oziroma se ti izjalovijo, pokažetežnjo po preobrazbi v prožnejše oblike naložb – predvsem v svojodenarno obliko. Z drugimi besedami, kapitalistični akterji 'dajejoprednost' likvidnosti in nenavadno velik del njihovega denarnegatoka ostaja v likvidni obliki.« (Arrighi 2009: 10)21»V časih materialne ekspanzije spravlja denarni kapital 'v gibanje'vse večje količine blaga (vključno s poblagovljeno delovno silo innaravnimi zakladi); v časih finančne ekspanzije se vse večja količinadenarja 'osvobaja' od svoje blagovne oblike […] Skupaj obeobdobji ali stopnji sestavljata celoten sistemski ciklus akumulacije(D–B–D').« (Arrighi 2009: 11) Pisec dokazuje, da sestavljajo zgodovinskikapitalizem štirje zaporedni – deloma prekrivajoči se inčedalje krajši – sistemski cikli akumulacije (za vsakega od njih jeznačilna temeljna enotnost osrednjega gibala in strukture procesovakumulacije kapitala v svetovnih razsežnostih), in sicer genovski(od petnajstega do začetka sedemnajstega stoletja), nizozemski (odkonca šestnajstega prek skoraj celotnega osemnajstega stoletja), britanski(od druge polovice osemnajstega do začetka dvajsetega stoletja)in severnoameriški (ki se je začel konec devetnajstega stoletjain se nadaljeval v sedanje obdobje finančne ekspanzije).22Prim. Arrighi 2009: 328–332. Pisec predvideva tri mogoče scenarijeza čas po koncu ameriške hegemonije: (a) nastanek svetovnegaimperija pod komando Zahoda; (b) razvoj svetovnega tržnegaSredstva (»dobrine«), cilji (»vrednote«) in postmoderna(»potrošniška«) kulturaPojem »deviacija« vključuje dve temeljni (pod)kategoriji:kršitev vedenjske norme (ali »transgresivno« ravnanje) inodmik ali odklon od predpisane (»pravilne«) smeri (deviantno– in kajpak tudi kriminalno – ravnanje je v tem pogledu žepo definiciji »nenormalno«, če to oznako razumemo v normativnempomenu, po drugi strani pa je lahko tudi »normalno«,če se s tem želi povedati, da je psihološko pričakovanareakcija na določene situacijske spremenljivke ali strukturneokoliščine, 23 da je izšlo iz običajnih procesov učenja ali da setaki in drugačni odmiki od veljavnih pravil pojavljajo v vsehsocialnih formacijah). Če rečemo, da je X »zašel na stranpot(-i)«, lahko to pomeni bodisi to, da (precej pogosto oziromaprepogosto) uporablja napačna sredstva (ali »dobrine«), bodisito, da zasleduje neprimerne cilje (no, zgodi se tudi, da jeX bolj ali manj »celostna« deviantna figura, ki greši na ravniinstrumentalnih in vrednotnih orientacij). To pa seveda veljatako za posameznike kakor za skupine in celo za družbe alidržave (pomislimo le na rogues states in – dandanes domalaunisono stigmatizirane, pravzaprav že kar demonizirane– »totalitarne« politične režime).Razlikovanje med sredstvi in cilji je nemalokrat sila težavno(celo za samega akterja). Vedenje, ki je videti kot sredstvo,je lahko za delujočega »vredno« (ali »smiselno«) že kot tako,tj. samo po sebi. In obratno, cilj neke dejavnosti utegne biti»zgolj« sredstvo za realizacijo kakšnega nadaljnjega smotra(in tako naprej – čeravno ne nujno v nedogled ali »slabo neskončnost«24 ). Dogodi pa se, da akterja njegove vsakdanje de-gospodarstva s središčem v Aziji (in utemeljenega na medsebojnemspoštovanju različnih kultur/civilizacij); (c) dolgo obdobjesistemskega kaosa.23Prim. Merton 1968: 185–186.24Če koga vprašamo, kateri so razlogi, zaradi katerih nekaj stori aliopusti, navadno prejmemo odgovor, ki ima naslednjo obliko: »Delam– ali ukvarjam se z – X, da bi dosegel Y« (pri čemer lahko Yštejemo za cilj, namen ali »končni vzrok« delovanja ali prizadevanja).Če nas zanima, zakaj si ta oseba želi doseči Y, utegne nadaljnjepojasnilo postreči s časovno bolj oddaljenim ciljem, Y'. Toda boljko silimo vanjo s tovrstnim poizvedovanjem, večja utegne biti njenazadrega ali nejevolja. Slednjič bomo verjetno prejeli tole razlago:»Hočem Y''', ker je pač taka moja volja« ali preprosto »Želim si Y''',ker mi je to všeč« (prim. Jarrett 2007: 24–25). Videti je, kot da smotu trčili ob najbolj temeljno željo ali motivacijo (tako da je mogočenašo radovednost zdaj usmeriti le še v vzroke, ne pa več v razlogeza dano vedenje). Vendar pa to ne pomeni nujno, da smo eo ipsoodkrili posameznikovo »najvišje dobro«, o katerem Hobbes trdi, datako ali tako sploh ne obstaja: »Kar pa zadeva najvišji cilj, v kateregaso stari filozofi postavili srečo in se veliko prerekali o poti, ki bi tjavodila, ne obstaja nič bolj kakor pot do Utopije, kajti dokler živimo,želimo, v želji pa je vsebovan nek oddaljeni cilj.« (2006: 44)370

Zoran Kanduč: Deviantno, konformno in (ne)normalno v kontekstu krizne postmodernosti . . .javnosti (na primer službene, družinske ali prostočasne) dote mere posrkajo vase, da sčasoma pozabi na cilje (oziromavrednotne orientacije ali »aspiracije«), ki si jih je nekoč zastavil(no, tudi sicer je v splošnem ali vsaj v številnih primerihneutemeljeno predpostaviti, da ljudje natančno vedo, kajpravzaprav hočejo oziroma k čemu dejansko stremijo). Kakorkoli že, vprašanje, kateri cilji (ali vrednote) so v redu (namreč»zares dobri« ali celo »zavezujoči za vsakega razumnega človeka«)in kateri so napačni, je nedvomno nadvse pomembno(in tudi kontroverzno), saj ima mnogovrstne empirične innormativne ter teoretske in praktične razsežnosti (oziromareperkusije), za nameček pa se dotika srčike etične in političneproblematike, okrog katere krožijo tako rekoč večnefilozofske razprave, še zlasti polemike med vrednostnim »absolutizmom«in »relativizmom«, »realizmom« in »konstruktivizmom«ter »monizmom« in »pluralizmom«. Zgolj za ilustracijo:Ali je »vrednost« objektivna lastnost stvari (tj. nekaj,kar je tako že »na sebi« in potemtakem neodvisno od tega,kako učinkuje na ljudi) ali pa je nekaj »dobro« zgolj zato, kervzbuja v posamezniku prijetna občutja ali pozitivna čustva 25(na primer ugodje, 26 zadovoljstvo, veselje, srečo, ponos …)?Ali je mogoče odkriti »absolutna« merila, s katerimi bi bilomogoče nepristransko primerjati ustreznost ali sprejemljivostvrednih orientacij različnih kultur, skupin in posameznikov?Ali obstajajo »univerzalne vrednote«, namreč stvari, ki bi bile(ali bi celo morale biti) dobre za vse ljudi (ne glede na njihovenaključne značilnosti), ali pa je v zvezi s tem bolje računati namnoštvo bolj ali manj različnih dobrin, 27 ki jih posameznik relativno»prosto« izbere na svoji življenjski poti (ali pa nemarakar one same »izberejo« njega, tako rekoč za hrbtom njegovezavesti)? Ali je v človeških in družbenih »rečeh« mogoče prepoznatinekaj, kar bi si zaslužilo poimenovanje »najvišje dobro«ali »ultimativna vrednota«, v razmerju do katere bi bilovse drugo (ali vsaj večina storitev in opustitev) zgolj sredstvo,ali pa so vsi posameznikovi in kolektivni cilji zgolj začasni,tako da zadovoljitvi ene želje sledi prizadevanje za izpolnitevnaslednjega cilja in tako naprej (dokler se v to zaporedno inbolj ali manj nepretrgano zasledovanje čustveno in mordatudi razumsko opredeljenih »projektov« ne vmeša bridka inneizprosna smrt)? Ali je vrednota cilj, ki ga bodisi dosežemobodisi ne dosežemo (all-or-nothing), 28 ali pa nekaj, kar je mogočeuresničiti tudi ali celo zgolj v večji ali manjši meri? Kakokaže razumeti razmerje med individualnimi vrednotami inskupnim 29 ali občim »dobrim«? In tako dalje.V redu. Ne glede na že domala pregovorno zamotanost aksiološkihin (meta)etičnih problemov, je očitno vsaj to, da ljudjev svojih življenjskih praksah zasledujejo številne in različne (tertudi ne vedno izključujoče se) cilje. Te vrednotne usmeritve jemogoče razvrščati po mnogih kriterijih, denimo glede na to,ali so vrednote v razmerju do posameznika »notranje« (naprimer ugodje, relativno trajno zadovoljstvo, sreča, blaženost,odsotnost bolečine/trpljenja, zdravje, dobro počutje, znanje,modrost, mistično razodetje/razsvetljenje, estetska doživetja,odličnost značaja, popolnost dosežkov, avtonomno/samodoločeno– oziroma razumsko usmerjeno – presojanje in delovanje,krepostno in umerjeno življenje ali že kar eksistenca »kottaka«, svoboda – ali če hočete, čas in energija, ki sta osvobojenaekonomske nujnosti –, dostojanstvo, pomirjenost ali odrešitevduše, verska doslednost …) ali pa so mu »zunanje« (na pri-25»Vsakdo zase imenuje to, kar mu ugaja in mu je v užitek, DOBRO,ZLO pa tisto, kar mu ne. Kolikor so si torej ljudje različni v svojemustroju, se med seboj razlikujejo tudi glede preprostega razlikovanjamed dobrim in zlim. Ničesar ni, kar bi bilo […] absolutnodobro. Celo dobrota, ki jo pripisujemo Vsemogočnemu Bogu,je njegova dobrota do nas.« (Hobbes 2006: 44) Podobno stališčezagovarja tudi Spinoza: »Z dobroto mislim tukaj sleherno zvrstveselja in vse, kar k temu pripomore, posebno pa to, kar izpolnjujekakršno koli željo, z zlom pa sleherno zvrst žalosti, posebno pato, kar onemogoča izpolnitev kake želje. Zgoraj […] smo namrečpokazali, da si ne želimo ničesar, ker sodimo, da je dobro, temvečnarobe imenujemo dobro, kar si želimo; in potemtakem imenujemoslabo vse, kar se nam upira.« (1968: 221)26Užitki so kvantitativno in kvalitativno precej različni, na primeršibkejši in močnejši, višji ali nižji, čutni ali duhovni, daljši ali krajši,»čisti« ali speti z bolečino in drugimi psihičnimi »pretresi«.Prim. Jarrett 2007: 20–21.27»Različnost ljudi se ne kaže samo v različnosti seznamov z dobrinami,torej v tem, da se jim dozdevajo različne dobrine vredneprizadevanja, in se tudi glede večje ali manjše vrednosti, gledevrednostne lestvice skupno priznanih dobrin ločijo med seboj:– še bolj se kaže v tem, kaj jim pomeni dobrino imeti resnično vlasti in posesti.« (Nietzsche 1988: 95)28V zvezi s tem velja opozoriti še na »prilagoditvene preference«,namreč na pojav, za katerega je značilno to, da si ljudje postopomaprenehajo želeli, česar ne morejo doseči: »Znan je problem 'kislegagrozdja' v Ezopovi basni o lisici, ki je po več neuspelih poskusih,da bi dosegla grozdje nad seboj, naznanila, da ga tako alitako noče več, saj je verjetno kislo. Težko je živeti z razočaranjemzaradi nepotešenih preferenc in eden od načinov, kako ravnati stem razočaranjem, je prepričati samega sebe, da nedosegljiv ciljpravzaprav ni bil vreden prizadevanj. Skrajna enačica tega pojavaje primer 'zadovoljnega sužnja', ki se prilagodi zasužnjenosti intrdi, da noče svobode.«(Kymlicka 2005: 40) No, morda pa fenomenzadovoljnih – in celo prostovoljnih – sužnjev le ni tako skrajen,redek ali odklonski, ampak je – reci in piši – kar prevladujočway of life v sodobni kapitalističnih družbi (prim. Beauvois 2000:103–121; Kobe 2010: 124–130). Vprašljivo je kvečjemu to, kolikoso ti »liberalni sužnji« zares zadovoljni.29»Moramo se znebiti slabega okusa, da se hočemo strinjati s številnimi.'Dobro' ni več dobro, če ga vzame v misel sosed. In kako najbi moglo biti šele 'obče dobro'! Izraz nasprotuje sam sebi: kar morebiti skupno, je zmeraj le malo vredno. Nazadnje mora biti tako,kakor je in kakor je zmeraj bilo: velike stvari so pridržane velikim,brezna globokim, nežnosti in srh tenkočutnim in, na kratko, vseredko redkim.« (Nietzsche 1988: 48)371

Zoran Kanduč: Deviantno, konformno in (ne)normalno v kontekstu krizne postmodernosti . . .ki bi bil brez televizorja, aparata, s katerim »se gleda v svet« inv katerem družba presnavlja to, kar jo »dogaja in odmeva«?).Izpostavljenost televizijskim programom – predvsem pa njihoviv oči bijoči »substanci«, namreč ekonomski propagandi(oziroma oglaševanju ali reklamiranju kapitalističnega blaga,neprestanemu bombardiranju z elektronskimi podobami, kiso »bolj resnične od resničnosti« 36 ) – posameznika nemudomain precej neprizanesljivo katapultira v orbito vladajoče kulture(in njenih statusnih meril), 37 ki je sicer najpogosteje označenas pridevnikom »potrošniška« (ali »porabniška«). Zares, videtije, da so v postmodernem obdobju prav mediji osrednji mehanizem»družbenomoralne vzgoje« oziroma nadzorovanja,ki je po svoji naravi »kulturno«, saj si prizadeva asimilirati inanimirati množice (»tržne atome«) z bolj ali manj očarljivimiuprizoritvami »dobrega življenja«, »dobrih reči« in »dobrihljudi«. Tovrstna kontrola je očitno zelo uspešna tudi zato, kerje videti povsem »nepolitična«: ne temelji namreč na pravniprisili, državni cenzuri ali posiljevanju s to ali ono partijskoideologijo, marveč na dobrikanju in zapeljevanju. 38 Čeravnocilja na najbolj intimne sfere posameznikove osebnosti, vsplošnem ni dojeta kot problematična (ali nevarna), kar pa nepreseneča, saj so njena osrednja normativna sporočila videtivse prej kakor zatiralska: »Udejanjaj svojo svobodo! Uživajin zabavaj se brez ovir! Izrazi, potrdi in pokaži svojo pristno,enkratno in neponovljivo individualnost! Uresničuj samegasebe! Živi svoje sanje! Poskrbi za svojo osebnostno rast! Drznisi biti drugačen! Privošči si najboljše! Ljubi svoje želje kakorsamega sebe! Pusti se razvajati! Izkoristi vse doživljajske priložnosti,ki se ti ponujajo! Zaljubi se v reči, ki jih izdelajo, kažejoin prodajajo drugi! Zgolj od tebe je odvisno, kako uspešenboš v tekmi za objekte poželenja in privilegije uživanja!«Še več, najbolj udarna gesla izrazito »erotizirane« 39 potrošniškekulture so pravzaprav povzetek najbolj »radikalnih« zahtevuporniških, protestnih, »protikulturnih« in »nekonformističnih«gibanj v revolucionarnih poznih šestdesetih letih, 40 torej v času,ko je kapitalizem zašel v resno ideološko ali »duhovno« krizo, kipa je bila – paradoksno – pogojena prav z njegovo ekonomskouspešnostjo. Problem je bil v grobem naslednji: kako »pripraviti«– oziroma motivirati – ljudi v »družbah obilja«, da bododelali več, kot bi bilo potrebno za relativno udobno življenje(ali spodobno zadovoljevanje osnovnih eksistenčnih potreb)?»Duh« kapitalizma je namreč tedaj zgubljal svojo mobilizacijsko36»Želimo si življenje, 'kakršnega vidimo na televiziji'. Življenje naekranu zmanjša in odvzame čar življenju, ki ga živimo: to življenjese zdi neresnično, in neresnično bo videti in čutiti, dokler se nekočne spremeni v televizijske podobe.« (Bauman 2002: 108)37Prim. Hall et al. 2008: 94–98.38Prim. Melossi 1977: 61–62.39Prim. Sloterdijk 2009: 294–295.40Prim. Hobsbawn 1999: 285–298.moč. Pod vprašajem se je znašla njegova temeljna »vrednota«(ali vsaj norma) – heteronomno, abstraktno, mezdno delo. 41Reakcija vladajočih na krizo je bila večplastna. Delovna mesta(še zlasti varne in dobro plačane službe) so postala čedalje redkejša– in zato dragocenejša – dobrina (ne le zaradi selitve industrijskeproizvodnje na nerazvita območja, kjer je delovna silacenena in ubogljiva, marveč tudi po zaslugi nove tehnologije,ki »ukinja človeško delo«, oziroma avtomatizacije, kompjuterizacije,informatizacije in racionalizacije delovnih procesov 42 ).Številne oblike postmodernega (posebej »nematerialnega«, naprimer kognitivnega in emocionalnega) dela pa so se – dejanskoali vsaj navidezno – prilagodile novim zahtevam po večji svobodi,samostojnosti, kreativnosti, čustveni izraznosti, samouresničevanjuali osebnostni rasti. 43 Po drugi strani pa je pomembnovlogo pri oživitvi (in preobrazbi) »duha kapitalizma« odigralaprav potrošniška kultura, ki je vsaj posredno predvsem ideologija(in apologija) »presežnega« dela. To je pač kristalno jasno: dabolj ali manj redno sodeluješ v nakupovalnih dejavnostih (ki selahko že kmalu spremenijo v zasvojenost 44 ), občutiš slasti »svobode«pri izbiranju, pridobivaš vedno nove »magične« reči, skaterimi izpolnjuješ identitetne fantazije, (po)kažeš svojo družbenouspešnost, hierarhično/statusno pozicijo in (raz)ločenostod »črede nepomembnežev«, spreminjaš (ali uprizarjaš) samegasebe kot celostno umetnino, oponašaš življenjski slog hedonističneelite (potrošniške avantgarde, ki jo sestavljajo kvazi- alineoaristokratski mojstri za zapravljanje in uživanje v razkošju)in tako naprej, potrebuješ denar, dobrino vseh dobrin, ki pa joje treba zaslužiti s tako ali drugačno ekonomsko dejavnostjo(heteronomnim delom ali podjetništvom). Krog se tako sklene.Kapitalizem, katerega temeljni modus operandi je »beg naprej«(ta dinamika je bila svoj čas mistificirana s predstavo o »družbenemnapredku«), 45 je oskrbljen z nujno potrebnim motivacij-41»Na eni strani statistični podatki tistega časa kažejo, da je zaradirazličnih oblik bojkota – tako pasivnih, torej s prisotnostjo na delovnemmestu, vendar s slabim opravljanjem dela, kot tudi aktivnih,torej s stavkami – šlo v izgubo vedno večje število delovnih urin moči. Delavci preprosto niso delali oziroma niso bili pripravljenidelati toliko, kot 'bi bilo treba'. Zanimivo je, da so sindikalistiprihajali na dan z vedno novimi zahtevami, delodajalci pa so bilipripravljeni te zahteve izpolnjevati. Urna mezda se je vse bolj višala,toda to ni imelo bistvenega vpliva na prisotnost delavcev nadelovnem mestu.« (Kobe 2010: 119) V zvezi z zavračanjem delav dominantnih kapitalističnih državah v poznih šestdesetih letihglej tudi analizo v: Negri in Hardt 2003: 217–219.42Prim. Rifkin 2007: 293–313.43Prim. Beauvois 2000: 155–159.44Prim. Bauman 2002: 103–105.45»Prisila širjenja in inovacije, s katero se odlikuje kapitalistični načinprodukcije, izvira potemtakem iz pravilno zajezenega, vendar nikdarpovsem eliminiranega Ponzijevega dejavnika v okviru celotnega sistema.Kapitalistično denarno-gospodarski kompleks tvori planetarnomrežo operacij za prestavljanje gore dolgov. Vendar celo najbolje373

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 365-378skim »gorivom«, kompetitivni (oziroma narcistični, infantilni,hedonistični in pridobitniški) individualizem pa preobrazi fragmentirano(in celo vse bolj »atomizirano«) tržno družbo v dirkališče,kjer obstajajo zgolj vsakokratni zmagovalci in poraženci,uspešni in neuspešni, sposobni in nesposobni, bajno (pre)nagrajevanamanjšina (ki se ji posreči, da dolgoročno več vzame,kakor da) in »ljudstvo« (normalno in slabo plačani posamezniki),beautiful people in ljudje »brez obraza« … V tej tekmi brezkonca in kraja velja, da imajo prav tisti, ki zmagujejo, medtemko se poraženci ne smejo pritoževati oziroma lahko grajajo zgoljsvoje lastne osebnostne hibe ali pomanjkljivosti, zakaj načeloma(ali v perspektivi »ameriških sanj«) ima vsakdo priložnost, dapostane »zgodba o uspehu«.No, do živobarvnih vrat, ki vodijo v potrošniška nebesa,se lahko pride tudi po krivi poti, kriminalni bližnjici oziromas kršitvijo pravil, katerih namen je brzdati/omejevati (»pacificirati«)tekmovalce v njihovih bojih za nenehno spreminjajočese simbole »socialne distinkcije«. Na tovrstno – očitno pretežnoinstrumentalno – kriminaliteto se običajno lepi oznaka »premoženjska«,čeravno bi bil morda ustreznejši opis »porabniška«,»statusna« ali »identitetna«. V teh primerih je storilec zgolj polovičnodevianten, tj. na ravni prepovedanih (in neredko vznemirljivih)»sredstev«, ki jih uporabi, da bi se sebi in (»referenčnim«)drugim pokazal tak, kakšen želi biti viden, na primer opremljens tem ali onim dizajnerskim (prestižno oznamčenim) objektom.46 Drugače pa je njegovo ravnanje v skladu s temeljnimivrednotnimi orientacijami, ki strukturirajo (in »dinamizirajo«)potrošniški/postmoderni kapitalizem. 47 Kriminalni plenilec (alipodjetnik) je v tem pogledu konformist in si vsekakor ne zasluži,da se ga šteje za »Drugega« (v razmerju do »normalne« večine).Še več, v bistvu je »zgolj« surova, slabo disciplinirana karikaturakompenzirani Ponzijev sistem dolgoročno ne more doseči več, kakorpa da bi trenutek odčaranja prestavil za nedoločen čas – najkasnejedo trenutka, ko bo pot do ekspanzije zaprta, ker so vsi novi soigralci,ki bi lahko bili še pridobljeni, že pristopili k igri.« (Sloterdijk 2009:287–288)46V zvezi z motivacijo prestopnikov (in njihovo pogreznjenostjo v»porabniško religijo«) prim. Hall et al. 2008: 47–88.47Postmoderno potrošništvo ni zgolj odblesk »blagovnega fetišizma«(Marx), saj ne implicira (več) preprostega kopičenja posvetnih reči,polnih čarobnih pomenov, ali stanovitnega povečevanja zakladain njegovega skrbnega varovanja v zasebnem skladišču (oziroma vosebnem ali družinskem »muzeju«). Potrošniška kultura, ki temeljina ustvarjanju kroničnega nezadovoljstva s tem, kar imaš in kar alikakršen si (tj. na krepitvi občutkov pomanjkanja, nezadostnosti inneustreznosti), ter na načrtovani nagli zastarelosti blaga, terja odposameznika, da se je pripravljen nenehno odpovedovati že pridobljenimpredmetom (ki so konec koncev le standardizirani izdelki)ter se gnati za vedno novimi dražljaji, vznemirjenji, doživetji inidentitetami. Z drugimi besedami: od tržnega atoma se pričakuje,da se »prostovoljno« oklene kronične »bolezni neskončnih aspiracij«(Durkheim). Prim. Sennett 2008: 98–104.kompetitivne potrošniške »logike« (konkurenčnega spopadanjapotrošnikov za »pozicijske dobrine«), padli insider, igralec, ki siprizadeva zmagovati na umazan način, tj. neupoštevaje pravila,ki uravnavajo fair play. Seveda gre tu pogosto za relativno prikrajšaneposameznike, ki pa si največkrat želijo predvsem to, dabi se relativno prikrajšane počutili drugi (po drugi strani pa seabsolutno prikrajšani dokaj redko pečajo s kriminalnimi dejavnostmi48 ). V tovrstni kriminaliteti je torej bore malo (če splohkaj) uporništva, subverzivnosti ali radikalne subjektivnosti 49(ampak zgolj ali vsaj pretežno neubogljivost). Z drugimi besedami:kriminalno vedenje ni rezultat kulturne marginalnostiali izključenosti, marveč je izraz uspešnega ponotranjenja dominantnegavrednotnega sistema (ki je dandanes v mnogih vidikihže do te mere samoumevna doksa – nevidna avtoriteta zavsakdanjo »logiko prakse« –, da se ga sploh ne zavedamo več).Jasno pa je seveda tudi to, da ima kriminalni (pod)svet ravnotako svoje zmagovalce in poražence, elito in »navadne« prestopnike(ali če hočete, kriminalno in pogosto izkoriščano delovnosilo, ki je mobilna zgolj horizontalno). Kljub temu ne manjkaposameznikov, ki sodijo, da je kriminalna (stran)pot zanje edinapridobitniška opcija (če odmislimo zelo razširjene in priljubljeneigre na srečo), ki daje kolikor toliko realistično upanje, da seodcepijo od »brezimne množice« in se izstrelijo v ozvezdje likov,ki so »nekaj« in »nekdo«, oseb, ki so opažene, občudovane, priljubljene,cenjene in spoštovane.V svetu globokih in kričečih (ali vsaj medijsko obelodanjenih)neenakosti, 50 ki je strukturno in kulturno ukrojen48»Obubožanost lahko seveda ustvari povod za kljubovanje uveljavljenimzakonom in pravilom. Vendar ljudem ne da nujno pobude,poguma in dejanske sposobnosti za kakšno res nasilno dejanje. Obubožanostlahko spremlja ne le gospodarska šibkost, temveč tudi političnanemoč. Sestradan revež bo morda preslaboten in preveč brezvoljen,da bi se spopadal in bojeval ali celo da bi protestiral in vpil. Zatoni presenetljivo, da intenzivno in vsesplošno trpljenje in bedo dovoljpogosto spremljata nenavaden mir in tišina.« (Sen 2009: 134–135)49Glede kriminalizacije državljanske nepokorščine in političnegaoporečništva stricto sensu glej Lovell 2009: 1–30.50Zgolj za ilustracijo: Ferrell et al. (2008: 97) opozarjajo, da ima vZDA zgornji odstotek v lasti 40 odstotkov finančnega bogastva,spodnjih 80 odstotkov pa si lasti zgolj 4 odstotke. Sicer pa polovicasvetovnega prebivalstva životari z manj kakor dvema dolarjemana dan, medtem ko imajo trije najbogatejši zemljani v lasti bogastvo,ki je enako premoženju 48 najrevnejših nacij. Pri tem sevedane gre zgolj za (empirično) vprašanje, ali bogataši tega sveta vsebolj bogatijo, reveži pa imajo vse manj (kot trdijo nekateri upornikiproti globalizaciji) ali pa se obseg revščine – po zaslugi sodelovanjav svetovnem gospodarstvu in trgovanju – vendarle zlagomazmanjšuje (kot trdijo nekateri navdušenci nad globalizacijo). Pomembnoje tudi tole: »Tudi če revni, ki so vključeni v globaliziranogospodarstvo, postanejo vsaj malce bogatejši, to ne pomeni nujno,da dobijo tudi pravičen delež prednosti gospodarskih odnosov innjihovih velikanskih potencialov.« (Sen 2009: 125)374

Zoran Kanduč: Deviantno, konformno in (ne)normalno v kontekstu krizne postmodernosti . . .po meri bogatih/bogastva, je revščina tako rekoč sinonim zanepomembnost, nemoč, sramoto ali ponižanje in hkrati znamenjebolečega poraza, družbenoekonomske in osebne neuspešnosti(za katero naj bi v vesolju bojda neomejenih možnosti/priložnostiveljala striktno subjektivna/individualnaodgovornost oziroma »krivda«). Večina se s to »usodo« takoali drugače sprijazni (denimo z iskanjem simbolne ali imaginarneutehe v identitetnih oprijemališčih, ki so pač najbolj»pri roki«, na primer v nacionalizmu, šovinizmu, rasizmu,tribalizmu, mačizmu, familiarizmu, tradicionalizmu, novodobnemmisticizmu ali verskem fundamentalizmu). Vseenopa se je pri prilagajanju na strukturna protislovja in imperativeglobalizirane kulture težko izogniti nevarnemu kopičenjuresentimenta (oziroma emocij, kot so zavist, zamera,nezadovoljstvo, zagrenjenost zaradi zapostavljenosti, občutekkrivičnosti, sovraštvo ali želja po maščevanju za kroničnoponiževanje), ki se sporadično izrazi v pravcatih eksplozijah»amorfnega negativizma« (spomnimo se, recimo, silovitedestruktivne dinamike pariških nemirov, ki so vzplamtelioktobra leta 2005 in se v nekaj dneh – bržkone tudi po zaslugivisokih premij medijske pozornosti in posnemovalnihdražljajev – razširili na številna druga mesta v Franciji 51 ), šepogosteje pa se kaže v »molekularnih« oblikah kljubovanja(»rečem in ljudem, ki še funkcionirajo«), na primer v drobnih(a precej razširjenih) vandalističnih improvizacijah, 52 minorniherupcijah »simboličnih« deviacij (oziroma objestnosti, razuzdanosti,norčavosti ali preprosto pobalinske nagajivosti),relativno manj opaznem nasilju zoper »primerne sovražnike«,izzivajoči »nedejavnosti«, že skorajda rutinskih navijaških»izgredih« ali pač v bolj ali manj rednem (avto)destruktivnemizoliranem omamljanju. Identitetne zagate in statusne tesnobeso običajno še posebej nadležne pri mladih ljudeh (ki sodandanes že zelo kmalu pogreznjeni v potrošniško kulturo inporinjeni v spremljajoči kompetitivni individualizem), zlastipri pripadnikih relativno prikrajšanih, marginalnih ali »izključenih«(oziroma odvečnih) skupin. Seveda imajo tudi tina voljo pisan repertoar deviantnih vedenjskih opcij, ki omogočajovsaj »užitek v transgresiji« (ali edgework). 53 Tovrstne51»Pri vsem tem ni bilo mogoče spregledati samo nečesa: da nobenapolitična stranka ni niti mogla niti hotela biti na voljo za zbiralkoin pretvorjevalko emergentne umazane energije. […] Kot pozoreninterpret psihopolitičnega položaja se je izkazal samo notranjiminister Nicolas Sarkozy: s tem, ko je upornike brez olepšanjaoznačil za 'izmečke' (racaille), ki jih je treba odplaviti z visokotlačnimičistilniki, ni prekinil samo s pravili političnega beau parler;pojasnil je, da zavoljo občutka nove moralne večine v deželi tokratna dnevnem redu niso več integracijsko-politična prizadevanja,temveč brezkompromisni eliminacijski postopki.« (Sloterdijk2009: 300)52Prim. Sloterdijk 2009: 306–310.53Prim. Ferrell et al. 2008: 71–74.– pretežno »ekspresivne« (predvsem pa strukturno precej neškodljive)– pojave je mogoče seveda interpretirati zelo različno,na primer kot sistemsko parazitske ali simbiotične oblikenepolitičnega uporništva (ki se ponuja mladim kot neke vrsteventil za sproščanje »presežne« energije, vsaj v – dandanesresda časovno precej raztegnjeni – adolescenci, tj. preden sečloveška žival zresni, dozori in potem neredko dokaj kmalutudi odcveti), »simbolični očetomor« (»larpurlartistično« izzivanjeali nagajanje utelešenjem formalne avtoritete), testiranjemeja socialno sprejemljivega vedenja, vbrizgavanje vznemirljivosti(kicks in thrills) v sicer dolgočasno, monotono alibanalno vsakdanje življenje … Po drugi strani pa lahko mladostnikioblikujejo tudi kolektivne, na primer subkulturne (inpotemtakem bolj ali manj magične) rešitve za probleme, s katerimise soočajo. Toda tudi subkulturne »scene« so običajnosistemsko vse prej kakor politično subverzivne ali revolucionarne,saj so v glavnem omejene na ustvarjanje »pomenskihkonstruktov« (simbolnih sredstev za oblikovanje sprejemljivihin največkrat dokaj efemernih identitet, 54 ki so pravilomavariacije na temo posameznika, ki je cool) v okviru vrstniškihskupin, ki jih povezujeta predanost tej ali oni glasbeni zvrstiin prostočasni dejavnosti ter praviloma zelo strogo predpisaniimage ali look. (No, vseeno pa se zdi, da je v postmodernihčasih ravno kultura najbolj priljubljeno – in morda še zadnje– pribežališče za kritične, prevratniške ali nekonformističneposameznike, varen fantazijski svet, kjer lahko mladostniki defacto in »večno mladi po srcu« razmeroma varno in neredkocelo precej donosno vihtijo zastave revolucije in skandirajoprotisistemska politična gesla.)Sklepne opazke (o konformizmu in uporništvu)Priznati je treba, da si skoraj ne moremo zamisliti (urejenein delujoče) socialne formacije, ki ne bi temeljila na večinskemkonformizmu 55 (uklonitvi – dejanskim in namišljenim– sistemskim pritiskom in normativnim pričakovanjem, ki seopirajo na celo vrsto formalnih in neformalnih sankcij, nagradin kazni). Konformizem (ki ga motivira na primer potreba poodobravanju, sprejetosti, pripadnosti, naklonjenosti ali vsajgolem preživetju) se seveda kaže na različne načine, denimona ravni vedenja (»podreditve«), razmišljanja in vrednotenja(»ponotranjenja«) ali čustvenega doživljanja (»poistovetenja«).Zanimivo pa je, da oznaka »konformist« v splošnem nedeluje kot kompliment. Danes se neprimerno bolj ceni posameznik,ki je »samo svoj« (avtonomna, svobodna in samozadostnapersonality) in ki se ne priklanja več nobeni avtoriteti– še posebej pa ne tradiciji ali kolektivu –, ampak se prikazuje54Prim. Hall et al. 2008: 144–164.55Prim. Merton 1968: 195.375

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 365-378kot (oziroma si vsaj domišlja, da je) akter, čigar dejanja (alivsaj večina storitev in opustitev) so izraz njegove najgloblje,najpristnejše psihološke »resnice« (in torej niso določena odzunaj ali od zgoraj), obenem pa se kakor hudič križa boji, dabi bil videti tak, kakršni so drugi (pomembno je, da je drugačen,a vendar ne toliko, da ne bi bila njegova differentia specificapriznana in občudovana od »pomembnih drugih« kotdosežek, na katerega je upravičeno ponosen). Postmodernakonformnost je pravzaprav paradoksna, kolikor vsebuje takorekoč zapovedano nekonformnost, 56 čeravno seveda predvsemtakšno, ki je politično krotka, sistemsko funkcionalna ininstitucionalno še zmeraj dovolj »prijazno udomačena«. No,postmoderna (»idealno-tipična«)« konformnost je vsekakorantiteza togosti, konservativnosti ali trmastega vztrajanja vobičajnem, saj implicira zmožnost in pripravljenost za kameleonsko(ali če hočete, kreativno in »samoiniciativno«) prilagajanje,navajenost na odsotnost navad, prožnost (vključno zgibkostjo hrbtenice), (avto)mobilnost, odprtost za vsakršne inše zlasti za »revolucionarne« novosti (na primer tehnološkačudesa), oportunizem (nenehno oprezanje za odprtimi tržniminišami in pridobitniškimi ali plenilskimi priložnostmi),cinizem, kratkoročno usmerjenost …Po drugi strani pa smo seveda še zmeraj priče tudi raznovrstnimoblikam upiranja (na primer sistemskega in protisistemskega,individualnega in kolektivnega, uspešnega inneuspešnega – ali celo kontraproduktivnega –, naprednega innazadnjaškega …), ki pa ima v postmodernem obdobju vrsto(deviantnih?) posebnosti. Recimo: politika z gorečo veliko začetnicose že lep čas umika zasebni (ali v »najboljšem« primerudružinski) »politiki« (na primer življenjskega sloga, identitetnegakrpanja ali pač zgolj vsakdanjega kriznega upravljanja),socialne krivice se krčijo na osebna nezadovoljstva (na primerzaradi vselej prenizke plače ali neugodne pozicije v barbarskitekmi za bleščeče nagrade, predvidene za manjšino »najboljših«),boj za »pravičnejšo družbo« se omejuje na sodno tožarjenje,strukturno nasilje se drobi na časovno in prostorskoizolirane »viktimizacije« (ali »kršitve človekovih pravic«) …Še huje, zdi se, da se skoraj ne ve več, kdo ali kaj je pravzapravSovražnik, s katerim bi se bilo treba spoprijeti. »Država« (ki joljudje pogosto zmotno dojemajo kot »edino pravo oblast«) jerazmeroma šibka tvorba, zaznamovana s stopnjujočo se krizolegitimnosti, legalnosti in racionalnosti, za nameček pa je tudisama dokaj nebogljen objekt izsiljevanja in plenjenja (ujetnicav umazanih rokah kleptokracije, plutokracije ali oligarhije),poleg tega pa nad njo visi stroga prepoved »zdrsa v totalitarizem«,kar pomeni predvsem to, da ne sme posegati v temeljnemehanizme/strukture kapitalističnega sistema in njegoveantisocialne kulture. Dejanska moč (in čedalje bolj tudi sila)je zgoščena v bogastvu in bogataših, ki pa so tradicionalnonadvse trdoživ nasprotnik. Politična oblast je namreč priklenjenana ozemlje, medtem ko je denar pregovorno gibljiv indomala povsod dobrodošel, njegovim ponosnim »nosilcem«pa praviloma sploh ni treba ukazovati (oziroma groziti), sajlahko vse, kar potrebujejo (vključno z ubogljivim in koristnim– ter seveda tudi nasilnim ali celo mesarskim – človeškim materialom),preprosto in elegantno kupijo (njihova v pravnemsmislu »sveta« nedotakljivost se ne opira na eksplicitno političnopropagando, ampak na povsod navzoče oglaševanje/reklamiranje potrošniške teorije in prakse, katerega osrednje»volilno« sporočilo 57 je tole: »Ne drezajte v naše premoženje,ampak se raje trudite, da boste postali taki, kakršni smo mi!«).A to še zdaleč ni vse. Danes se ve (ali se vsaj da izvedeti), da soključne moderne »revolucije« pogosto proizvedle učinke, kiso bili bolj ali manj odklonski v primerjavi z njihovimi izrecnorazglašenimi cilji. In še več, nobena skrivnost ni, da so bileže relativno kmalu boleče poražene od kontrarevolucionarnihsil (ter retrospektivno ožigosane kot »teroristične«, »zločinske«ali »totalitarne«), ki so jim pri tem izdatno pomagali tudivse prej kakor maloštevilni mali in srednje veliki ljudje. V tejluči lahko le nepoboljšljivo naivna zavest še zmeraj vztraja pristališču, da je mogoče človeške živali razdeliti na (nravno alipravno) slabo manjšino izkoriščevalcev, manipulatorjev in zatiralcevter nedolžno večino posameznikov, ki vsaj v srcu dobromislijo, ki globoko v prsih hrepenijo po svobodi, enakostiin solidarnosti in katerih izhodiščna (»ontološka«) narava jev svojem bistvu (če torej odmislimo izkrivljenja, ki so plodškodljive sistemske logike) vendarle moralno in političnoneproblematična. Če bi bile stvari tako enostavne, bi človeštvobržkone že zelo dolgo živelo v raju ali pa vsaj v kateri odnjegovih pomanjšanih, a vseeno povsem spodobnih različic.Vendar – kot lahko vidimo – ni tako. Tostranski raji sevedaobstajajo (celo onkraj razumnega dvoma), a le za izbrance,vendar ne le po njihovi krivdi. Paradiži privilegiranih bi senamreč hipoma sesuli, če bi človeški pekli prenehali obratovati.Toda peklenščki in njihovi (so)delavci se pač ne dajo. Celovse več in več jih (seveda tudi po zaslugi precej neodgovornegaodnosa do potomstva oziroma do spolne in reproduktivne»politike«). Je mar prav v tem srž njihovega maščevanja? Semorda strinjajo s tezo (ki jo je sicer posrečeno razvil Sartre vdelu Za zaprtimi vrati), da so pekel drugi (če/ko ljudje drugdrugemu vsilijo nezaželeno bližino 58 )?Hm, vsekakor je skrajno bizarno (in morda celo nerazložljivo),da si celo dandanes – namreč v času osupljive strukturnekrize kapitalističnega svetovnega sistema (nedvomnonajbolj krvoločnega in razdiralnega/uničujočega političnoekonomskegarežima v človeški zgodovini) – skoraj ne znamo(ali pa celo nočemo) predstavljati, kakšna bi bila družbeno in57Prim. Canfora 2006: 319–324.56Prim. Kobe 2010: 122–123.58Prim. Sloterdijk 2009: 305–310.376

Zoran Kanduč: Deviantno, konformno in (ne)normalno v kontekstu krizne postmodernosti . . .človeško uresničljiva alternativa (»drugačen svet in drugačniljudje«). Je morda eden od razlogov v vsaj meglenem zavedanju,da pomembna težava ni le ta, da smo (postali) preveč»različni« (ali – Bog pomagaj! – preveč »egoistični« 59 ), ampakje problem tudi ali celo predvsem v tem, da nas je na templanetu odločno preveč? A tudi če bi se lotili gradnje »novedružbe« (in postali varčnejši, bolj preudarni in odgovornipri izdelavi novih otrok), mar ne bi bilo treba najprej začetidolgotrajno in naporno čiščenje vsakovrstnih smeti, ki jihje pustil za sabo modernistični »napredek« in ki niso zgolj vzunanjem (naravnem in družbenem) okolju, ampak so tudi vnaših glavah in celo v nižjih, navadno manj hvaljenih predelihčloveške konstitucije (kot stalno navzoč in – pri kritičnihmislecih – pogosto podcenjen ali celo prezrt »notranji sovražnik«,tj. precej trdovraten zagovornik starega reda v zmedenidružbi negotovih znanilcev novega)? Vse to je videti precejkomplicirano, kajne? Zaključimo zatorej s ponižno prošnjo: oBog, naš vsemogočni avtor, vzemi si spet pet minut časa in nasustvari še enkrat, le da tokrat ne več po svoji podobi, ampak siraje privošči kanček deviantne kreativnosti …Literatura1. Arrighi, G. (2009). Dolgo dvajseto stoletje: kapitalizem, denar inmoč. Ljubljana, Založba Sophia.2. Bauer, J. (2008). Princip človeškosti. Ljubljana, Študentskazaložba.3. Bauman, Z. (2002). Tekoča moderna. Ljubljana, Založba /*cf.4. Beauvois, J.-L. (2000). Razprava o liberalni sužnosti: analiza podrejanja.Ljubljana, Krtina.5. Bilwet (1999). Medijski arhiv. Ljubljana, Študentska založba.6. Bologna, S. (2010). Nove oblike dela in srednji razredi vpostfordistični družbi. V: Kirn, G.: Postfordizem: razprave osodobnem kapitalizmu. Ljubljana, Mirovni inštitut, str. 133–148.7. Braudel, F. (1977). Afterthoughts on Material Civilization andCapitalism. Baltimore, John Hopkins University Press.8. Brecht, B. (2009). Zgodbe gospoda Keunerja; Me-ti. Knjiga obratov.Ljubljana, Studia humanitatis.9. Canfora, L. (2006). Demokracija: zgodovina neke ideologije.Ljubljana, Založba /*cf.10. Cohen, A. (1955). Delinquent Boys: The Culture of the Gang.New York, The Free Press.59Če egoizem razumemo kot dejavno prizadevanje za lastno dobrobit,tej moralni drži ni kaj očitati (prim. Spinoza 1988: 274–278). Zdi pase, da je mogoče kritizirati egoizem predvsem zaradi njegovih »nosilcev«in njihovih vprašljivih predstav o tem, kaj je zanje dobro alislabo: »Ne glede na to, kaj si mislijo in porečejo o svojem 'egoizmu',večina vse svoje življenje ne stori nič za svoj ego, temveč le za fantomega, ki se o njih oblikuje v glavah njihove okolice in se jim sporoča –zaradi tega živijo vsi skupaj v megli neosebnih, napol osebnih mnenjin samovoljnih, tako rekoč pesniških vrednotenj, eden je vselej v glavidrugega, in ta glava je v drugih glavah: nenavaden svet fantazem,ki si pri tem zna nadeti tako stvaren videz!« (Nietzsche 2004: 78)11. Dolinar, P.; Jere, M.; Meško, G.; Podbregar, I.; Eman, K. (2010).Trpinčenje na delovnem mestu – zaznavanje, pojavne oblike inodzivi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št. 3., str. 272–285.12. Ferrell, J.; Hayward, K.; Young, J. (2008). Cultural Criminology:An Invitation. Los Angeles, Sage.13. Fulcher, J. (2010). Kapitalizem: zelo kratek uvod. Ljubljana,Krtina.14. Grossi, P. (2009). Pravna Evropa. Ljubljana, Založba /*cf.15. Hall, S.; Winlaw, S.; Ancrum, C. (2008). Criminal Identities andConsumer Culture: Crime, exclusion and the new culture ofnarcissism. Uffculme, Willan Publishing.16. Hamilton, C. (2007). Fetiš rasti. Ljubljana, Krtina.17. Hirschman, A. O. (2002). Strasti in interesi: politični argumentiza kapitalizem pred njegovim zmagoslavjem. Ljubljana, Krtina.18. Hobbes T. (2006). Človekova narava: elementi naravnega inpolitičnega prava (1. del). Ljubljana, Krtina.19. Hobsbawm, E. (1999). Uncommon people: Resistence, Rebellionand Jazz. London, Abacus.20. Hobsbawm, E. (2004). Bandits. London, Abacus.21. Jarrett, C. (2007). Spinoza: A Guide for the Perplexed. London,Continuum.22. Kobe, Z. (2010). Tri teze o postfordizmu. V: Kirn, G.: Postfordizem:razprave o sodobnem kapitalizmu. Ljubljana, Mirovni inštitut,str. 113–132.23. Kocbek, D. (2010). Vzhodna Evropa? Podkupuj! Mladina, št. 38(24. september), str. 30–32.24. Kymlicka, W. (2005). Sodobna politična filozofija: uvod.Ljubljana, Krtina.25. Lovell, J. S. (2009). Crimes of Dissent: Civil Disobedience,Criminal Justice and the Politics of Conscience. New York, NewYork University Press.26. Melossi, D. (1997). State and Social Control à la Fin de Siècle: fromthe New World to the Constitution of the New Europe. V: Bergalli,R.; Sumner, C.: Social Control and Political Order. London, Sage,str. 52–74.27. Merton, R. (1968). Social Theory and Social Structure. New York,The Free Press.28. Močnik, R. (2010). Delovni razredi v sodobnem kapitalizmu. V:Kirn, G.: Postfordizem: razprave o sodobnem kapitalizmu.Ljubljana, Mirovni inštitut, str. 149–202.29. Muršič, M. (2010). Nasilno ravnanje in čustva v cestnem prometu.Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št. 3, str. 295–306.30. Negri, A.; Hardt, M. (2003). Imperij. Ljubljana, Študentskazaložba.31. Nietzsche, F. (1988). Onstran dobrega in zlega: predigra k filozofijiprihodnosti; H genealogiji morale: polemični spis. Ljubljana,Slovenska matica.32. Nietzsche, F. (2004). Jutranja zarja. Ljubljana, Slovenska matica.33. Nietzsche, F. (2005). Človeško, prečloveško. Ljubljana, Slovenskamatica.34. Pribac, I. (2010). Postfordizem – kontekstualizacija. V: Kirn, G.:Postfordizem: razprave o sodobnem kapitalizmu. Ljubljana,Mirovni inštitut, str. 17–31.35. Rifkin, J. (2007). Konec dela. Ljubljana, Krtina.36. Sen, A. (2009). Identiteta in nasilje: iluzija usode. Ljubljana,Založba Sophia.37. Sennett, R. (2008). Kultura poznega kapitalizma. Ljubljana,Založba /*cf.38. Sloterdijk, P. (2009). Srd in čas. Ljubljana, Študentska založba.377

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 365-37839. Spinoza, B. de (1988). Etika. Ljubljana, Slovenska matica.40. Valenčič, E. (2010). Molk je zlato. Mladina, št. 38 (24. september),str. 44–56.41. Willis, P. (1977). Learning to Labour. New York, ColumbiaUniversity Press.42. Wright, R. (2008). Moralna žival. Ljubljana, Mladinska knjiga.Deviant, conformist and (ab)normal tendencies in the context of the crisispostmodern age – a criminological analysisZoran Kanduč, LL..D., Scientific Counsellor, Institute of Criminology at the Faculty of Law,University of Ljubljana, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, SloveniaA prize question for prospective millionaires would be: What is today deviant, conformist or (ab)normal? The answer is not at allself-evident in this chaotic postmodern times, at least far less so than in the period of “Fordist” (“or organised”) capitalism or industrial– and still predominantly traditional - society. You can only imagine the indignation (and opposition) that would have been provoked,for example, by a prohibition of smoking in social forums (or at the workplace) if it had been imposed by a former “totalitarian” regime.It is standard now, though. It is equally normal that the Slovene professional army serves in Afganistan, although it is not at all clear why,for what reason and in honour of what it is doing so. It is normal to claim that Slovenia is an independent state, although all key politicaldecisions are taken “somewhere else”. It is also normal to pretend that the Slovene Constitution represents the supreme legal document,although a whole range of its principal “norms” are systematically violated without entailing any sanctions. It is equally normal thatpeople no longer know whether a food that they are consuming is normal or fake, i.e., falsified and only looks normal. And so on and soforth. How can we know what is a “main path” is and what a “side path”, if it is not clear at all in what direction contemporary “society”will be oriented. Even worse, does contemporary society pursue any concrete political aim, other than panic-stricken “flight forward”(or maybe “backward”, for example into new era “feudalism”) or the endless “art pour art” competitive struggle?Key words: normal behaviour, conformity, deviance, capitalism, norms, values, postmodern societyUDC: 316.32 : 316.624378

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 379-386Prometne nesreče in smiselnost represivnegaodzivaDragan Petrovec *V klasični kriminaliteti najbrž ni področja, kjer bi bilo število žrtev večje kot v prometu. Morda je ponekod, a najbržne v Evropi, primerljivo le z žrtvami zaradi drog. Posebnost prometne kriminalitete pa je v tem, da je stopnja krivdezelo nizka, včasih blizu naključju, ki je zunaj odziva kaznovalnega prava. Kljub temu zna biti država zelo ostra s kršilci.Sankcije v slovenski zakonodaji za nekatera prepovedana dejanja so se v dobrem desetletju zvišale za 500 odstotkov.Takega trenda v Evropi ni zaslediti.V članku ugotavljamo, da zaostrovanje ne prinaša pričakovanih učinkov. Videti je celo nasprotno. Takoj po sprejetjustrožje zakonodaje se število smrtnih žrtev nekoliko poveča. Na srečo je splošni trend v zadnjih letih padajoč, vendarje to dejstvo treba prej pripisati varnejšim cestam, prav takim avtomobilom in uvedbi vinjet, manj pa kriminalitetnipolitiki, ki ni dovolj domišljena. Tej domnevi pritrjuje tudi podatek, da se prav tam, kjer se kazni najbolj zaostrujejo– pri vinjenih in prehitrih voznikih - delež storilcev ne zmanjšuje.Med problemi, s katerimi se srečujemo pri obravnavi povzročiteljev hujših nesreč, v članku obravnavamo primer, ki jena meji med nesrečo v dobesednem pomenu besede, in dejanjem, kjer očitamo krivdno ravnanje. Zdi se, da se sodiščevčasih premalo ukvarja z vzročno zvezo in predvidljivostjo posledic, tako da je videti, kot da bi žrtve določale kazenskoodgovornost, ne pa drugi elementi. Na žrtve se, po našem mnenju povsem neprimerno, sklicuje tudi tam, kjer se ne bismelo, npr. v postopku o izredni omilitvi kazni.Z vidika preprečevanja prometnih nesreč niso učinkoviti ne primeri zaostrovanja kazni ne kaznovalna politika, kjer sezanemarjajo temeljna načela kazenskega prava.Ključne besede: cestni promet, prometna varnost, prometna kriminaliteta, prometne nesreče, statistični podatki,storilci, kaznovanje, stroge kazni, raziskovanje, SlovenijaUDK: 656.1 + 313.1 (497.4)1 UvodLjudje vozimo, kot živimo: premišljeno, pozorno, nestrpno,agresivno, ogrožajoče, defenzivno, malomarno, odsotno,z mislimi pri sogovorniku na drugi strani mobilnegatelefona, kot na dirkališču, tudi počasi in preplašeno. Tostaro ugotovitev o življenjskem slogu ali celo filozofiji, ki june moremo ločiti od svojih ravnanj, potrjujejo laične debatein strokovni diskurzi. 2 Prav zato je preprečevanje prometnihnesreč neizčrpen izziv vsem, ki nas poklic ali občasni projektiprivedejo na to področje, ki je – prej kot kar koli drugega– področje žalosti, bolečin, poškodb in smrti. Pomislek o patetičnostiteh besed mora zbledeti ob podatku, da se številoumrlih v Sloveniji od leta 1945 samo zaradi prometnih nesrečpribližuje številu umrlih civilistov na Slovenskem meddrugo svetovno vojno. 3 Čeprav ne razpolagamo z vsemi podatkiza omenjeno obdobje, se lahko prepričamo, da je biloše leta 1995 več kot štiristo mrtvih. 4 V kolektivnem spominuje za dolga leta nazaj zasidrana številka, ki izenačuje obsegsamomorilcev in žrtev prometnih nesreč, obojih po šeststona leto. Preprečevanje samomorilnosti je očitno težavnejše,še leta 2006 je umrlo 529 oseb, 5 torej blizu dolgoletnemu povprečju(do lani, 2009, se je število znižalo na 448). Dobrihšest desetletij pa je tako samo v cestnem prometu prinesloveč deset tisoč žrtev.1Dragan Petrovec, dr. kriminoloških znanosti, znanstveni svetnik,izr. prof., Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani,Poljanski nasip 2.2Polič 1993.3Golob 20054Ministrstvo za okolje in prostor, www.kazalci.arso.gov.si.5Statistični urad RS, www.stat.si.379

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 379-386Z vidika suhoparnih neobčutljivih količnikov, ki človeškaživljenja in poškodbe pretvarjajo v denarna prikrajšanja, sekaže velika materialna in tudi drugačna škoda, ki jo utrpi državazaradi prometnih nesreč. Mnogo ljudi določeno obdobjene more opravljati dela, tako rekoč večina njih pomeni dodatnistrošek za državo zaradi zdravstvenih intervencij, družinskiproračuni so obremenjeni in skromnejši, hude so tudi čustveneprizadetosti vseh vpletenih. Investiranje v preprečevanjeprometnih nesreč, kar pomeni investiranje v mnoga področja,se brez dvoma obilno povrne. A nekatera področja se ne zdijoprioritetna ob pomanjkanju denarja in časih recesije (gradnjavarnih cest), druga niso pisana na kožo naši kulturi (odnos doalkohola). Posledica vseh teh težav je znana. Zaključek večineprometnih nesreč je naslednji – človeški faktor. Ta faktor zatov podobi vsakega posameznika nosi posledice, vključno s pogostostrogo kaznijo.Članek je napisan kot povzetek zgolj nekaterih ugotovitevobširne raziskave z naslovom »Dejavniki varnosti cestnegaprometa v Sloveniji«, 6 ki jo je Inštitut za kriminologijo izvedelv letih 2009 in 2010.2 (Ne)ustreznost predpisanih kazniŠtevilne raziskave potrjujejo, da je področje prometnihnesreč eno najbolj zapletenih z vidika preprečevanja in razmeromapregledno z vidika diagnosticiranja. Kako si lahkorazložimo to navidezno protislovje, ko bi nedvoumni diagnozimorala slediti jasna in preprosta terapija? Eden izmedmogočih odgovorov je najbrž ta, da za marsikaj ne poznamoprave terapije, če pa jo že, je zdravljenje drago in dolgotrajno.Prav zaradi učinkov, ki se pokažejo šele dolgoročno, mnogi»terapevti« izberejo enostavnejše zdravilo. Prepričajo zakonodajalca,da zviša kazni za določene kršitve. Praktičen primer:od leta 1995 do leta 2008 se je kazen za prekoračitevhitrosti v naselju nad 20 km/h do 30 km/h zviševala od začetnih125 evrov do končnih 600 evrov s pribitkom 5 kazenskihtočk (graf 1).Graf 1: Višina predpisane kazni za določeno prekoračitevhitrosti v štirih obdobjih (1995 ZTVCP, 1998 ZVCP,2005 ZVCP-1, 2008 ZVCP 1E)Priče smo torej skoraj petstoodstotnemu povišanju kazni.Takemu zvišanju sankcije bi morala slediti ustrezna slika,ki bi dokazovala temu primerno zmanjševanje prometnihnesreč, oziroma če smo natančnejši, zmanjševanje deležaprevisoke hitrosti pri prometnih nesrečah. Vendar graf št. 2ne potrjuje takega trenda. 7 Slika je pravzaprav presenetljiva.V določenih primerih se takoj po uveljavitvi strožje zakonodajeopazi manjši padec prometnih nesreč, potem pa, razenv enem primeru, dovolj prepoznavno povečanje, kot da biimelo zaostrovanje kaznovanja čez kratek čas prav nasprotniučinek od zaželenega in pričakovanega. Res je, da se kljub povišanjukazni število žrtev ne dvigne na prejšnjo raven, razenv letu 2007, vendar gre za daljši trend navzdol, ki je očitenza zadnjih petnajst let in ki zelo verjetno ni povezan samo skaznovanjem.Graf 2: Število mrtvih v prometnih nesrečah in število umrlihzaradi prekoračene hitrosti6Petrovec 2010.7Sever 2010.380

Dragan Petrovec: Prometne nesreče in smiselnost represivnega odzivaGraf 2 prikazuje dve liniji. Pri prvi, zgornji, je opaziti izrazittrend navzdol od leta 1995 do leta 1998. Po tem letuimamo padce in dvige, po letu 2008 pa izrazit zasuk navzdol,ki kaže na skoraj prepolovitev števila smrtnih nesreč. Ta zadnjisegment je pravzaprav edina, prej omenjena izjema, kibi lahko nakazovala vpliv strožje kazni. Vendar ima tudi tarazlaga vsaj dve šibki točki. Prva je splošna ugotovitev, dana obseg prometnih nesreč vpliva mnogo stvari in je kaznovanjele eno od sredstev kriminalitetne politike. Druga, šešibkejša točka zagovornikov strožjega kaznovanja pa je naslednja.Največji skok v višini sankcije se je zgodil leta 2005,in sicer točno štiristoodstoten. Temu ni sledilo nikakršnoizboljšanje prometne varnosti. Po komaj zaznavnem padcu(5,5-odstotnem) leta 2005 in 2006 je sledilo 7-odstotno povečanjeglede na leto 2004 in kar 13-odstotno, če vzamemoza primerjavo leto 2006.2009 se je spustilo na 28. 9 Za motoriste sicer veljajo ista prometnapravila, a je videti, da se število ponesrečenih ne ujemas splošnim padajočim trendom, ki veljajo za vse udeležencev prometu. Če bi za avtomobiliste nekoliko poenostavljenolahko sklepali, da vozijo enako vinjeni in enako prehitro (tadva deleža v strukturi okoliščin ostajata namreč nespremenjena),le da tovarne izdelujejo vse varnejše avtomobile in je zatoumrlih manj, bi lahko za motoriste po enaki logiki poenostavili,da vozijo v vseh letih podobno (pre)hitro, le da industrijani sposobna izumljati varnejših motorjev. Ti ostajajo visokorizično prometno sredstvo.Graf 4: Število smrtno ponesrečenih motoristovŠe zgovornejša je krivulja grafa 3, ki kaže delež umrlih,kjer je dokazana neprimerna hitrost. Leta 1995 je bil deležmrtvih v prometnih nesrečah zaradi previsoke hitrosti 40-odstoten.V naslednjih letih se le zvišuje, kasneje doseže 50 % vdveh letih, 2001 in 2008, pod 40 % pa pade šele leta 2009, insicer na 36 %.Graf 3: Delež mrtvih ob ugotovljeni prekoračeni hitrostiPonoviti je treba že večkrat rečeno in preverjeno: kazen jelahko sorazmerno nizka, vendar mora biti verjetnost sankcioniranjavisoka, pri čemer mislimo na izrek in izvršitev kazni.Enako sliko dobimo, če vzamemo delež smrtnih nesreč,kjer gre za prisotnost alkohola. Kljub strožji zakonodaji se delež,podobno kot pri hitrosti, praktično ne spreminja. 8Še ena slika potrjuje nepovezanost sankcij z obsegom nesreč.Iz statističnih podatkov je razvidno, da je od leta 2001do leta 2009 število ponesrečenih motoristov zelo podobno,razen v treh letih (2002, 2003 in 2004), ko je padlo iz povprečjanekaj nad 30 žrtev na približno 20. Po sprejetju novele vletu 2005 se je v letih 2007 in 2008 število povzpelo celo nadpovprečje in doseglo 38 oziroma 39 žrtev (2008 in 2007). Leta8Zajc, Jereb 2010.Teorije kaznovanja, četudi se razlikujejo po tem, kakostroga mora biti kazen (behavioristi priporočajo zelo strogodziv 10 ), so enotne v tem, da mora biti kaznovanje takojšnje.Nemogoče je pričakovati preprečevalen vpliv sankcije, če jeizrečena na primer mnogo let po storjenem dejanju. Prav takomora biti kazen kar se da neizogibna. To pomeni, da je zelomajhna verjetnost, da tisti, ki normo krši, ne bi bil kaznovan.Zanesljivost odkritja je eden najpomembnejših preprečevalnihelementov kazni.Zamislimo si »virtualni« nadzor, ki mu nič ne bi ušlo. Vtakih, na srečo neuresničljivih razmerah si lahko predstavljamokamero, ki bi spremljala vsak meter naše vožnje. Vseprekoračitve hitrosti bi bile simbolično sankcionirane z mi-9Zaradi kasnejšega vnosa podatkov o osebah, ki niso umrle na krajunesreče, so lahko ta števila za nekaj primerov manjša od dejanskihštevil, vendar to ne spremeni dinamike gibanja v daljšemčasovnem obdobju.10McGuire 2004.381

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 379-386nimalno kaznijo – na primer z enim evrom. V skladu z omenjenozanesljivostjo odkritja smo lahko prepričani, da bi takakazen učinkovala dosti zanesljiveje kakor kazni, ki jih danesizrekamo po nekem naključnem vzorcu v priložnostni nadzorzajetim oziroma ujetim voznikom.Ta slika seveda ne sme služiti razvoju idej »velikega brata«.Pomaga pa naj pri razmisleku o dveh plateh preprečevalne politike.Prva je vzpostavitev dobrih nadzornih mehanizmov. Naskoraj vseh posvetih o preprečevanju prometnih nesreč policistiin prometni strokovnjaki opozarjajo, kako je nakup večjegaštevila radarjev marsikje znižal število prometnih nesreč.Druga plat pa zadeva smiselno visoko sankcijo. Pri zadnjihpredlogih nove prometne zakonodaje se zdi, da je šlo za nekakšnobranjevsko zviševanje cen. Pri mnogih prekrških se jekakor na licitaciji spremenil znesek, z 200 na 250, s 700 na 800ali s 1000 na 1200 evrov, v enem izmed primerov celo s 300 na1200. 11 Težko je reči, kaj je v ozadju teh sprememb. Če česa ni,potem gotovo ni kriminološkega premisleka.K nepremišljenim spremembam pripomorejo tudi posamičnitragični dogodki, za katere velja zlato pravilo, da nikoli nesmejo služiti kot podlaga za zakonodajne spremembe. Pa vendarse je pri nas prav ob hudih, a na srečo redkih prometnih nesrečahdogajalo prav to. Po mnenju mnogih bi se morale zvišatikazni za vožnjo po avtocesti v nasprotni smeri. Prav na tak načinso se oblikovali predlogi za kazen v višini 1200 evrov namestoprvotnih 300 v omenjenem osnutku zakona (opomba 11).3 Problem kazenske odgovornosti in odmereoziroma izrečene kazniZakon o prekrških ima v 26. členu dovolj natančno izdelananačela za odmero kazni. Tako kot sodišče presoja pri kaznivihdejanjih okoliščine za odmero kazni, podobno skrbnoje treba ravnati pri presoji prekrška. Nekatere dileme, ki jihizpostavljamo, zlasti ocena in upoštevanje stopnje krivde, sotorej skupne obema področjema.Kazenska odgovornost je še pred uveljavitvijo spremembkazenske zakonodaje v letu 2008 delala kar nekaj preglavicteoriji in, kot kaže, enako praksi. O obeh vrstah zagat je podrobnopisal Korošec. 12 Tako opozarja, da je splošno sprejetostališče, da tudi nezavedna malomarnost v določenih primerihterja kazenskopravno reakcijo, vendar pa ob tem doktrinavlaga ogromne napore v to, da koncept nezavedne malomarnostine bi mogel služiti kot ventil, skozi katerega bi v kazenskopravo pronicala objektivna odgovornost. 13Nadalje Korošec citira Bavcona, ki posebej opozarja, da»[…] mora sodišče ugotoviti […], ali je potrebno izključitinaključja, ki jih obtožencu ni mogoče krivdno očitati«. 14Podobno lahko zasledimo pri Jakulinu, ki poudarja, da je trebapri prepovedani posledici vedno ugotavljati in dokazovatistorilčev krivdni odnos. 15Korošec citira še raziskavo, ki je izšla v knjižni obliki znaslovom »Uveljavljanje novih institutov kazenskega materialnegain procesnega prava« in ki jo ocenjuje kot »osrednjoreferenco slovenskega pravosodnega razumevanja vsebinedoločb 325. člena KZ«. 16Analiza sodne prakse je v omenjeni raziskavi pokazalavsaj naslednje kritične točke, ki se nanašajo na krivdo in odmerokazni:a) sodišče se ukvarja predvsem z obrazložitvijo dejstev inne razčiščuje vprašanja o storilčevi krivdi; 17b) sodišče vprašanje krivde in vzročne zveze prepušča izvedencucestnoprometne stroke; 18c) ni nikakršne enotne kaznovalne politike pri izrekanjusankcij in stranskih kazni za tovrstna kazniva dejanja in vsakizmed sodnikov se odloča po svojih vrednostnih merilih. 19Sodna odmera kazni je vselej zapleteno opravilo. Novakazenska zakonodaja v Republiki Sloveniji (1995) je postaviladrugačno načelo za izhodišče odmere, kot je veljalo dotlej.Kazen se najprej odmerja po teži dejanja in po storilčevi krivdi.Šele zatem pridejo v poštev okoliščine dejanja. Na splošnose kaznovanje v Sloveniji zaostruje, težko pa je pripisatiprav določen delež tega novemu konceptu kaznovanja. TudiKazenski zakonik iz leta 2008 pri splošnih izhodiščih ni zrahljal»trdote«, je pa na primer z dosmrtnim zaporom vnesel šedodatno (nepotrebno) represijo. Učinek te sankcije je težkodokazovati, ni pa sporno, da take novosti v zakonodaji kateregakoli družbenega sistema sčasoma privedejo do izreka13Korošec 2004.14Korošec 2004.11Primerjaj na primer 18. člen Osnutka zakona o pravilih cestnegaprometa; Ljubljana, 18. januarja 2010; delovno gradivo, objavljenona internetni strani MNZ; v točki 5 imamo naslednja zvišanja vevrih: s 60 na 100, z 80 na 100, s 120 na 300, z 250 na 300, s 500 na600, s 1000 na 1200.12Korošec 2004.15Jakulin 2004.16Korošec 2004.17Bavcon et al. 2000.18Ib.: str. 203.19Ib.: str. 203.382

Dragan Petrovec: Prometne nesreče in smiselnost represivnega odzivasankcij, ki so strožje, kot so bile dotlej. Na take posledice kažetudi število na zaporno kazen obsojenih oseb v Sloveniji odleta 1995, ki se je več kot podvojilo.Naslednja primera ilustrirata nekatere probleme pri odmerikazni zaradi kaznivih dejanj v prometu, ki so po definicijimalomarnostna kazniva dejanja, torej storjena z nizkostopnjo krivde. Na žalost pa so prav pri teh dejanjih prepogostenajhujše posledice. Sodnikom nikakor ni enostavno priiskanju ravnotežja med dejanjem in pravično kaznijo (sodbaOkrožnega sodišča v Novem mestu, K 136/2006, in sodbaVišjega sodišča v Ljubljani, IKp 1200/2007).Spomladi 2005 se je zgodila verjetno najhujša prometnanesreča na slovenskih cestah. Na hitri cesti v smeri iz Novegamesta proti Ljubljani je voznik manjšega tovornega avtomobilazapeljal na levo stran in 60 cm od sredine trčil v bok vlečnegavozila s priklopnikom. Na vozilu s priklopnikom je bilo naloženihosem osebnih avtomobilov. To vozilo je po trčenju začelozanašati v levo stran, kjer je vanj najprej trčil en osebni avtomobil,zatem pa še drugi. Na priklopniku naloženi avtomobiliso začeli padati na cesto. Ob nesreči so vozila začela goreti inv osebnih avtomobilih, ki sta prva trčila v vlačilec s priklopnikom,je zgorelo vseh osem potnikov. Zaradi močne vročine inštevilnih eksplozij ni bilo mogoče nikomur pomagati.Sodišče je v postopku ugotovilo naslednje dejansko stanje.»V obtoženčevi krvi ni bilo prisotnih sledov alkohola,mamil ali psihoaktivnih snovi. Voznik je vozil s hitrostjo 59km/h, kar je bilo precej počasneje od dovoljene hitrosti. Tikpred trčenjem je zavil v levo, kjer je trenutek zatem zadel levosprednje kolo vlečnega vozila. Sledile so opisane posledice.Takoj po nesreči je voznik vlečnega vozila, ki je bil lažjepoškodovan, vprašal obtoženega, ki je okrvavljen prišel izkombija, kaj je delal, da je zapeljal vanj. Obtoženi mu je odgovoril,da se je morda nagnil ali pogledal na tla. Enak odgovorna ponovljeno vprašanje je dal, ko sta se oba peljala v reševalnemvozilu v bolnišnico. Na kasnejša vprašanja je voznikodgovarjal, da se ničesar ne spomni. V nesreči je med drugimutrpel pretres možganov.Vozilo, s katerim je vozil obtoženi, je bilo redno vzdrževanoin pregled mehanizmov (krmilnega in zavornega) ni pokazalnikakršnih okvar.Voznik vlačilca je po izvedenskem mnenju pred trčenjemvozil s hitrostjo najmanj 80 km/h, kar je 10 km/h hitreje oddovoljene hitrosti.Sodišče je ugotovilo, da je bil trenutek obtoženčeve nepazljivostipri vožnji tisti razlog, da je zapeljal na nasprotni voznipas in povzročil prometno nesrečo s tako hudimi posledicami.Obtoženec je zato v celoti odgovoren za kaznivo dejanjepovzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, za katero jezagrožena kazen do 8 let zapora. Kaznivo dejanje je storil vnezavestni malomarnosti kot obliki krivde.Pri odmeri kazni je sodišče kot olajševalne okoliščine upoštevaloobtoženčevo dosedanjo nekaznovanost, da živi v izvenzakonskiskupnosti, v kateri ima mladoletnega sina, za katerega jedolžan skrbeti, in da je tudi sicer osebnostno urejen, v službi pamiren in dober sodelavec ter do te nesreče varen in preudarenvoznik. Ta nesreča je brez dvoma zaznamovala njegovo življenje,saj je imel po nesreči zdravstvene težave in bil prizadet. Nikakorpa sodišče ni moglo mimo obteževalnih okoliščin, to je sameteže kaznivega dejanja in posledic, ki so izjemno hude, saj jeta prometna nesreča ena izmed najhujših, če ne celo najhujšav Republiki Sloveniji. Osem mrtvih je v trenutku spremeniloživljenje najbližjim sorodnikom te nesreče, življenja svojcev jimne more povrniti nihče. Vse te okoliščine so vodile sodišče doizreka pravične kazni, ki je po oceni sodišča pet let zapora.«Sodišče je ob zaporni kazni izreklo še prepoved vožnjemotornega vozilo za dobo enega leta.Višje sodišče je ob upoštevanju teže kaznivega dejanja inobtoženčeve krivde kazen znižalo na štiri leta zapora. Polegtega je ugotovilo, da je obtožencu izrečena daljša zaporna kazen,zato ni smiseln izrek stranske kazni, ker ta po prestani zapornikazni ne bo več dosegla svojega namena. Zato je sodbov tem delu spremenilo tako, da se stranska kazen prepovedivožnje motornega vozila obtožencu ne izreče.Kazen je bila izrečena v skladu z določbami Kazenskegazakona Republike Slovenije, sprejetega leta 1995. To poudarjamozato, ker se je zlasti poglavje o temeljnih načelih kaznovanjamočno spremenilo v primerjavi s prejšnjo zakonodajo.Iz zakona sta povsem izpadla namen kaznovanja in namenizvrševanja kazni zapora. 20Od leta 1995 je najbrž tudi zaradi tega mogoče opazitiizrazito naraščanje števila obsojenih oseb v zaporih. Do leta2000 se je število podvojilo, odtlej pa še vedno narašča, vendarne s tako izrazitim trendom. Del tega trenda je mogočepripisati tudi tem novim kaznovalnim konceptom, kjer je kotizhodišče za odmero kazni poudarjena teža dejanja in ob temše storilčeva krivda. 2120Primerjaj D. Petrovec: Kazen brez zločina; Ljubljana, 1998; Studiahumanitatis – poglavje »Slovenska zakonodaja – retributivizemin/ali utilitarnost, kjer na str. 168 preglednica opuščenih in novihdoločb kaže na dominantno retributivistično izhodišče.21Petrovec 1998.383

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 379-386Temeljni konflikt, ki ga je mogoče opaziti pri omenjenisodbi, je neskladje med storilčevo krivdo in posledicami dejanja.Na eni strani imamo osem smrtnih žrtev in težko si jepredstavljati prometno nesrečo s hujšimi posledicami. Vendarje na drugi strani izrazito nasprotje pri storilčevi stopnji inobliki krivde. Ta je najbližja preprostemu poimenovanju, kiga imamo za take dogodke – prometne nesreče. Nesreča dostibolj spominja na nekaj nezakrivljenega ali komaj zakrivljenegakot pa na zločin. Temu ustreza tudi krivdna oblika, ki jepo definiciji malomarnost. V konkretnem primeru gre za najblažjoobliko malomarnosti – za nezavedno malomarnost. Topomeni, da se storilec sploh ni zavedal, da s svojim ravnanjemlahko povzroči določeno posledico, vendar mu očitamo, da bise tega moral in mogel zavedati.V praksi je take primere včasih težko razmejiti od naključjaoziroma prave »nesreče«, ki se zgodi brez krivde. Pravtak primer je pri tej nesreči, čeprav je nesporno dejstvo, da jevoznik zapeljal malo v levo (60 cm čez sredino ceste). Ob tembi lahko razvili hipotezo, ki bi si jo zaželeli vsi v nesreči udeleženiin z njo prizadeti: širina vsakega od voznih pasov je bila4,10 metra; to pomeni, da do trčenja – če obtoženi ne bi nadaljevalvožnje v levo – ne bi prišlo, če bi nasproti vozeče vozilo spriklopnikom vozilo precej ob robu svojega voznega pasu. Ob»zoženju« prostora zaradi obtoženčevega »vdora« na nasprotnivozni pas, bi drugemu vozilu ostalo še vedno 3,5 metraprostora. Seveda ni nihče dolžan voziti tako skrajno desno,ker je lahko tudi nevarno, zlasti za tako veliko vozilo, kot jevlačilec s priklopnikom in naloženimi avtomobili. A srečanjebi ostalo zgolj tesno in brez stika.Ta hipoteza ne razbremenjuje obtoženega voznika.Pomaga le razumeti, kako malo – pogosto nekaj centimetrovin kakšna sekunda ali tudi manj – loči nevarno ogrožanje brezposledic od tragičnih in nepopravljivih dogodkov.Obtoženi voznik je vozil precej počasneje (to ugotavljatudi sodišče), kot bi bilo običajno v danih razmerah (in nikakorne tako počasi, da bi zaradi tega koga ogrožal). Bil je popolnomatrezen, nikoli ni bil kaznovan, bil je spočit in vajenceste, vozilo pa je bilo brezhibno. Kot je mogoče razumeti izrekonstrukcije parcialnih izjav, je najverjetneje, da se je zgodiloto, kar je sam priznal v pogovoru z drugim voznikom neposrednopo nesreči. Najbrž je za trenutek pogledal vstran. Tatrenutek je pomenil smrt osmih ljudi.Postavlja se vprašanje, ali bi se voznik moral in mogel zavedati,da zaradi takega trenutka nepozornosti, ki je bil mordatudi nezaveden, lahko povzroči smrt osmih ljudi.Tega vprašanja si sodišče ni zastavilo. Seveda obstajavzročna zveza med voznikovim dejanjem (nepozornost invožnja v levo na nasprotni vozni pas) in posledico. Vprašanjepa je, ali obstaja očitek, da bi voznik moral predvideti tuditako posledico.Vsekakor je sodišče ocenilo, da obstaja. Temu sledi postopekodmere kazni. V konkretnem primeru je po mojemmnenju sodišče neuravnoteženo ocenilo primerno kazen zlastizaradi posledic. Nobenega dvoma ni o tragičnosti nesreče.Vendar se zdi, da bi moralo za pravično kazen sodišče dostibolj upoštevati okoliščine na strani storilca. Te ga nikakor nekažejo kot nevarnega voznika, torej kot voznika, ki bi že kdajprej ogrožal udeležence v cestnem prometu ali celo koga poškodoval.Prav nasprotno – obtoženi je bil vselej vzoren voznikin tudi njegova osebnost, o kateri povedo njegovi sodelavci injo potrjujejo tudi družinske razmere, je povsem nekonfliktna,zanesljiva in podporna.V čem je torej smisel tako dolge zaporne kazni? Mislim,da ga ni. Tudi po prestani kazni ne bo obdolženi nič bolj spoštovalpredpisov, saj jih že sedaj. Trenutka nepozornosti, ki sezgodi vsakomur, kadar nekaj spregledamo – prav to pomeninamreč nezavedna malomarnost – namreč ne moremo preprečevatiz dolgo zaporno kaznijo. Pravzaprav ga komajda sčim preprečujemo, kolikor bolj se od nezavedne malomarnostipomika proti naključju. Vsakomur se taki trenutki dogajajorazlično pogosto, a večina mine brez posledic. Nikogarni, ko prevozimo rdečo luč, ne da bi sploh opazili na novopostavljen semafor.Najbrž tudi zaradi pritiska javnega mnenja sodišče ni zmogloizreči primernejše kazni. Tako ostane le zaporu, da odigrasvojo najboljšo vlogo rehabilitacije vsaj na ta način, da obsojenemune poslabša preveč psihofizične in socialne situacije.Zavest o posledicah je očitno vplivala tudi na sodišče,ki je v tem primeru odločalo o izredni omilitvi kazni (sklepVrhovnega sodišča RS, IX Ips 26/2010). Rojstva otroka medprestajanjem kazni ni štelo za okoliščino, ki bi opravičevalaomilitev. Tožilstvo je namreč podprlo omilitev kazni, sodiščepa je med drugim navedlo, da ne gre za otroka s posebnimipotrebami (?!) in da glede na posledice dejanja omilitev nepride v poštev.Najbrž gre za enega redkejših primerov skrajno represivneinterpretacije okoliščin.Drugi primer, vreden razmisleka, se je zgodil v letu 2009.Sodba, ki je bila izrečena maja 2010, še ni pravnomočna, zato joobravnavamo le v tem okviru, izključno v strokovne namene. 2222Podatke povzemamo po zapisu v Dnevniku 20. maja 2010, str. 12:Vesna Tripkovič, Sedem let zapora za vinjenega voznika.384

Dragan Petrovec: Prometne nesreče in smiselnost represivnega odzivaMočno vinjeni voznik (podatka o stopnji alkoholiziranostini bilo) je na avtocesti s svojim vozilom trčil v zadnji delpred njim vozečega avtobusa. Pri trčenju je prišlo do tragičnihposledic. Avtobus je zaneslo v desno, tako da je prebil varovalnoograjo in se prevrnil v jarek na streho. V blatu, kamor se jezaril, se je znašlo tudi dekle, ki se je zaradi tega zadušilo. Petdrugih potnic je bilo huje poškodovanih.Sodišče je v enotno kazen združilo dve kazni. Leta 2004je obtoženec že povzročil prometno nesrečo, v kateri je zaradiposledic prehitre vožnje njegov sopotnik in prijatelj umrlv nesreči z motornim kolesom. Takrat mu je sodišče izrekloleto in šest mesecev pogojne zaporne kazni s preizkusno dobotreh let. Sodba je postala pravnomočna marca 2007, torej bi semu pogojna kazen iztekla šele spomladi leta 2010. Upoštevajestaro kazen in novo (za katero ni podatka, kakšna je bila), jesodišče izreklo enotno kazen v višini sedmih let.Gre torej za dva popolnoma različna voznika, ki imatatudi povsem različno vozniško preteklost in ključne okoliščinekaznivega dejanja. Skupno jima je to, da je v obeh primerihprišlo do hudih posledic, v prvem do prav tragičnihglede na število žrtev. Razlikuje ju življenjski slog. Prvi jevzoren voznik, nikoli obravnavan, ob nesreči je vozil popolnomatrezen in dosti počasneje, kot je bilo dovoljeno. Drugivoznik ima za sabo že povzročitev smrtne nesreče in novoenako dejanje z več hudo poškodovanimi. Poleg tega je bil vdrugo močno vinjen. Glede na združeno kazen lahko predvidevamo,da je sodišče za drugo dejanje izreklo blizu šestlet zaporne kazni.Glede na prvega voznika, kjer je bila sprva izrečena kazenpetih in nato na pritožbenem sodišču štirih let zapora, se zdikazen, izrečena drugemu vozniku, izrazito visoka, če sodimopo številu smrtnih žrtev. Osem smrtnih žrtev v prvem primeruin ena v drugem (pred izrekom združene kazni). A je vtis,da je sodišče v drugem primeru dalo prednost obteževalnimokoliščinam, zlasti vinjenosti in dejstvu, da je podobno dejanjez enako posledico obtoženi že povzročil. Tako se pokažeobtoženčeva (očitno trajnejša) nevarnost v drugem primerukot najpomembnejša okoliščina pri odmeri kazni. Najbrž seda strinjati s tako oceno okoliščin in s potrebo po daljši izključitvitakega voznika iz okolja.Prav tako pa je treba priznati, da okoliščine, ki govorijo o(ne)varnosti prvega voznika, niso dobile kakšne posebne težepri odmeri kazni. Tam je sodišče imelo pred očmi izključnoposledice.4 SklepPri presoji o ustreznem predpisovanju kazni za prekrške inpri obravnavi storilcev prometnih nesreč se pojavlja več vprašanj.Nekatera so kriminološke narave in zahtevajo premisleko splošnih kaznovalnih trendih, o možnostih preprečevanjanedovoljenega vedenja predvsem z visokimi zagroženimi kaznimi.Druga so kazenskopravna in terjajo skrbno presojo vsehelementov, na podlagi katerih sodišče lahko izreče obsodilnosodbo. Navedeni primeri zahtevajo tudi skrben premislek, alije mogoč očitek, da bi se storilec moral in mogel zavedati posledic.V okviru tega vprašanja je treba tudi razmisliti o tem,kakšnih posledic se nekdo mora in more zavedati. Ali iz najmanjšekršitve, ki se je morda tudi ne zavedamo, sledi nujnopredvidevanje katastrofičnih posledic? Ali bi se na primer pešecmoral in mogel zavedati, da lahko povzroči smrt več desetljudi, če med hojo ob cesti z eno nogo stopi na cestišče, ne dabi želel cesto prečkati, v tem pa se mu izogne avtobus, ki gazaradi tega zanese na drugo stran, kjer trči s cisterno?Na srečo povsem izmišljen primer je vseeno ustreznapodlaga za razmislek o mejah očitkov, ki jih zlasti ob nekaterihhudih prometnih nesrečah zlahka naslavljamo na povzročitelje.Ali so res vselej tudi povzročitelji v kazenskopravnempomenu?Druga vprašanja so bolj kriminološke ali kriminalitetnopolitične narave. Kakšna je primerna kazen za »urejene« voznike,ki se jim prometna nesreča zgodi? Katere okoliščine somed pomembnejšimi pri odmeri kazni? Kakšen režim naj veljav zaporu za »prometnike«, je to »custodia honesta«, ki so jov našem zaporu na Rogozi pred desetletji uvedli prav zanje poasociaciji na politične zapornike? Je treba tudi »prometnike« vzaporu ločevati med sabo glede na okoliščine dejanja?Javno mnenje, medijsko angažirani odvetniki, ki zastopajožrtve ali njihove svojce, tudi nekatera civilna gibanja, zahtevajopravico v imenu žrtev. Nekateri zahtevajo tudi spremembokazenskopravnih institutov, o katerih ne vedo prav dosti, a sejim zdi, da bi bila dobrodošla za strožje kaznovanje. Ob določenihokoliščinah bi po njihovem mnenju prometna kaznivadejanja s hudimi posledicami morali šteti za naklepna.Težko se je ubraniti občutka, da ti pritiski zavedno alimanj zavedno vplivajo na sodni sistem, ki sicer ne spreminjatemeljnih izhodišč krivde. Vendar včasih najde v (pre)visokikazni razmeroma tolažilno rešitev za javno mnenje in za žrtve.A vsaka tolažba še ne pomeni korektne in pravične odločitve.385

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 379-386Literatura1. Bavcon, L., et al. (2000). Uveljavljanje novih institutov kazenskegamaterialnega in procesnega prava. Ljubljana, Uradni list RS.2. Golob, J., et al., ur. (2005). Žrtve vojne in revolucije. Ljubljana,Državni svet republike Slovenije.3. Jakulin, V. (2004). Analiza kaznivega dejanja »povzročitevprometne nesreče iz malomarnosti«. V: X. dnevi javnega prava.Ljubljana, Inštitut za javno upravo, str. 313–322.4. Korošec, D. (2004). Cestno prometna kazniva dejanja – temeljnikoncepti in njihova uporaba v praksi. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo.5. McGuire, J. (2004). Understanding Psychology and Crime.Buckingham, Open University Press.6. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija za okolje in prostor.Pridobljeno 5. septembra 2010 na www.kazalci.arso.gov.si.7. Petrovec, D. (2010). Dejavniki varnosti cestnega prometa vSloveniji. Raziskava. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo priPravni fakulteti v Ljubljani.8. Petrovec, D. (1998). Kazen brez zločina. Ljubljana, Studia humanitatis.9. Petrovec, D. (1998). Nova država - nova kaznovalna ideologija inpraksa? Revija za krimiminalistiko in kriminologijo, 49/3: str.238–244.10. Polič, M. (1993). Ljudje vozijo, kot živijo. Dnevnik, 9. julij 1993.11. Sever, N. (2010). Sankcije in ukrepi za prekoračitev hitrosti vcestnem prometu. Diplomska naloga. Ljubljana, N. Sever.12. Statistični urad RS. Pridobljeno 5. septembra 2008 na www.stat.si.13. Tripkovič, V. (2010). Sedem let zapora za vinjenega voznika.Dnevnik, 20. maj 2010, str. 12.14. Zajc, L.; Jereb, K. (2010). Alkohol v cestnem prometu – dileme inperspektive. V: Dnevi prekrškovnega prava. Ljubljana, GV, str.7–16.Traffic accidents and the rationality of a repressive responsePetrovec Dragan , LL.D., Scientific Counsellor, Institute of Criminology at the Faculty of Law,University of Ljubljana, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, SloveniaThere is probably no area of classical crime in which the number of victims is larger than in road traffic. It is perhaps comparable– though not in Europe – only with victims of drugs. Traffic offences are characterised by a low degree of culpability, which is sometimesvery close to coincidence and therefore out of the reach of criminal law. In spite of that, the state can be very tough on perpetrators oftraffic offences. Sanctions provided in Slovenian legislation for some of these offences have increased in one decade by 500 percent,representing a trend that cannot be found anywhere else in Europe.It is argued in the present paper that harsher traffic policies have not met expectations. It seems even the opposite. Immediately afteradopting more severe legislation, the number of fatal victims even slightly increases. It can nevertheless be established that the generaltrend has been falling in the recent years, although this tendency should rather be attributed to safer roads, safer cars, the introductionof the vignette system, than to a crime policy which is inadequate and insufficiently considered. This presumption can be confirmed bythe fact that although the sanctions provided for drunk driving and speeding have increased most, the number of perpetrators of theseoffences has not fallen.The many problems encountered in dealing with those who cause more severe accidents, includes the one considered in this paper:the delimitation between an accident - strictly speaking - and an act susceptible to culpability. It seems that the courts sometimes do notpay enough attention to the causal link and to the possibility of anticipating the consequences, so it looks as if criminal responsibility isdetermined by victims and not by other elements. Courts also refer to victims – in our opinion completely inappropriately – in cases inwhich they should not, e.g., in a procedure for mitigation of sentence.It seems that neither harsher punishment nor tougher criminal policy are effective or appropriate for preventing road trafficaccidents because they tend to disregard the basic principles of criminal law.Key words: road traffic, traffic safety, traffic offences, traffic accidents, statistical data, perpetrators, punishment, severesanctions, research, SloveniaUDC: 656.1 + 313.1 (497.4)386

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 387-394Razlike med spoloma v opisovanju kaznivegadejanjaIgor Areh 1V raziskavi skuša avtor ugotoviti, kakšna je razlika med ženskami in moškimi kar zadeva točnost in količino informacij,ki jih podajo v vlogi priče kaznivega dejanja. Sodelovalo je 161 žensk in 119 moških s povprečno starostjo 19 let.Udeležencem je bil najprej prikazan posnetek nasilnega ropa, ki naj bi ga posnela prava varnostna kamera. Nato so jimpojasnili, da skušajo z njihovo pomočjo preveriti nekatere domneve, ki so pomembne za uspešno zaključeno preiskavokaznivega dejanja. Rezultati so pokazali, da so ženske na splošno verodostojnejše priče oziroma boljše opazovalkekot moški, kar je prišlo najbolj do izraza pri opisovanju v posnetku videnih oseb. Pri opisovanju dogajanja so bilitočnejši moški, ki so pri opisovanju dogodka nastopali bolj samozavestno kakor ženske. Njihova samozavest pa nibila upravičena, saj so bili, na splošno gledano, manj verodostojne priče kot ženske. Pri analizi količine pridobljenihinformacij je avtor ugotovil, da ni razlik med moškimi in ženskami, kar je verjetno posledica uporabljene metodologije.Večina drugih raziskovalcev namreč ugotavlja, da ženske praviloma navedejo več informacij o dogodku kakor moški.Ključne besede: pričanje, očividci, razlike med spoloma, verodostojnost pričanja.UDK: 340.6 + 343.1431 UvodPopačenje spominskih podatkov pri pričanju očividcevkaznivih dejanj predstavlja resen problem, saj vpliva nauspešnost preiskovanja kaznivih dejanj in na odločanje sodišč.Na resnost omenjenega problema opozarja podatek, da so vZDA z naknadno uporabo DNK-testov ugotovili, da je bilood leta 1989 do septembra 2010 po nedolžnem obsojenih258 oseb (Innocence project, 2010). Zmotne obsodbe so vveliki večini primerov posledica zmotnega pričanja (Scheck,Neufield in Dwyer, 2000) in kažejo, da pravosodno osebje,policisti in kriminalisti pogosto precenjujejo verodostojnostpričanja očividcev (Kebbell in Milne, 1998; Lindsay, 2007).Pri iskanju odgovorov na vprašanje, katere osebnostnelastnosti vplivajo na način vkodiranja, organiziranja in priklicaspominskih podatkov ter kako, je veliko zanimanja. Samo doleta 1995 je bilo o psihologiji pričanja izdanih več kakor 2000publikacij, v katerih se raziskovalci ukvarjajo z veljavnostjopričanja (Cutler in Penrod, 1995). Danes je število publikacijše bistveno večje. Veliko število raziskav s področja psihologijepričanja ni zgolj posledica velikega zanimanja strokovnjakov.Manjši delež spodbude prihaja tudi od pravosodja inpreiskovalcev, ki želijo od izvedencev pridobiti ocene o verodostojnostipričevanja oseb, ki nastopajo v vlogi priče ali žrtve1Igor Areh, docent za forenzično psihologijo, Fakulteta za varnostnevede, Univerza v Mariboru, Kotnikova ulica 8, 1000 Ljubljana.E-pošta: igor.areh@fvv.uni-mb.si.kaznivega dejanja. Kljub naglemu razvoju forenzičnih znanostije delež kaznivih dejanj, pri katerih materialni dokaziniso na voljo, še vedno velik, zato pričanje ostaja pomembno,včasih celo edino dokazno sredstvo. Pri nas je problem ocenjevanjaverodostojnosti pričanja očividcev in žrtev kaznivihdejanj precej neznana, tako pri zaposlenih v pravosodju kotpri policistih in kriminalistih. Pri tem mislim na ocenjevanjeverodostojnosti pričanja v primerih, ko priča ali očividec nistaobremenjena z duševnimi motnjami, torej v primerih, ko negre za psihopatologijo.Spol sodi med tiste osebnostne lastnosti, ki opazno vplivajona priklic podatkov iz spomina, vendar ni povsem jasno,kolikšne in kakšne so razlike v pričevanju med moškimi inženskami (Wells in Olson, 2003). Danes prevladuje mnenje,da majhne razlike obstajajo, izvirajo pa iz razlik v specifičnihspoznavnih sposobnostih (Astur, Ortiz in Sutherland, 1998;Lippa, 2005).Shapiro in Penrod (1986) sta v eni najbolj vplivnihmetaštudij na področju psihologije pričanja ugotovila, daso ženske boljše pri prepoznavanju obrazov, vendar pri temnaredijo več napak kot moški. Ugotovitev sta pojasnila zdomnevo, da je pri ženskah težnja po večji učinkovitosti alisodelovanju z raziskovalci oziroma preiskovalci izrazitejšakakor pri moških. Tudi v sodobnih raziskavah ugotavljajo,da so ženske boljše pri prepoznavanju obrazov (Rehnmanin Herlitz, 2007). Razlike so očitne, ko ženske prepoznavajoobraze žensk, kar pomeni, da obstaja t. i. istospolna pris-387

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 387-394transkost (Lewin in Herlitz, 2002; Wright in Sladden, 2003).Ženske so uspešnejše tudi pri priklicevanju spominov navsakdanja opravila (Lindholm in Christianson, 1998), pripriklicu zgodb (Zelinski, Gilewski in Schaie, 1993), imen(Herlitz, Nilsson in Bäckman,1997) in pri priklicu spominovna dogodke (Herlitz in Rehnman, 2008; Tulving, 1983,1993). Hipoteza o boljši spominski obnovi dogodkov priženskah je potrjena tudi pri otrocih in mladostnikih (Marin,Holes, Guth in Kovac, 1979) ter pri starejših osebah (de Frias,Nilsson in Herlitz, 2006; Lindholm in Christianson, 1998).Ženske hitreje zaznajo spremembe v poznani zaznavni sceni,saj pogosteje kakor moški opazijo menjavo, premikanjein dodajanje novih predmetov (Hassan in Rahman, 2007).Ženske so boljše tudi pri priklicu lokacij predmetov in prinjihovem prepoznavanju (Eals in Silverman, 1994; Levy inAstur, 2005). Moški so uspešnejši kot ženske le pri spominjanjuvizualnih prostorskih informacij, na primer pri uporabizemljevidov (Loftus, Banaji, Schooler in Foster, 1987).Ženske so boljše, če v spominskih preizkušnjah uporabimobesedno gradivo (Lewin, Wolgers in Herlitz, 2001; Loftusin sod., 1987). Razlike med spoloma naj bi bile posledicaboljših verbalnih sposobnosti žensk, ki prispevajo k obsežnejšispominski obnovi (Herlitz in Rehnman, 2008). Če se osredinimole ne ugotovitve raziskav o posebnostih pričanja očividcev,ugotovimo, da so ženske izčrpnejše in točnejše pri spominskiobnovi, kar lahko pripišemo tudi domnevi, da imajo boljizdelane opisne kategorije, v katerih shranjujejo informacije oosebah (Lindholn in Christianson, 1998).Poleg spominov na dogodke prikličejo ženske tudi večspominov iz svoji preteklosti (avtobiografski spomini), zlastiče so povezani z intenzivnimi čustvi (Seidlitz in Diener,1998). Čustveno vznemirjenje pa ni vedno ključnega pomenaza nastanek točnih in trajnih spominov, saj so ženske boljšetudi pri priklicu čustveno nevtralnih spominov (Bloise inJohnson, 2007). Avtobiografski spomini so pri ženskah tudipodrobnejši kot pri moških (Davis, 1999; Seidlitz in Diener,1998). Večjo dostopnost in točnost avtobiografskih spominovpri ženskah pojasnjujeta dve hipotezi. Po prvi ženske čustvenointenzivneje doživljajo resničnost, kar omogoča učinkovitejševkodiranje informacij v dolgoročni spomin (Fujita, Diener inSandvik, 1991), po drugi pa razlika med spoloma ne obstajasamo pri vkodiranju, ampak tudi v vseh osnovnih spominskihprocesih (Seidlitz in Diener, 1998).Ženske pogosteje kakor moški razmišljajo in se pogovarjajoo čustveno nabitih vsebinah, kar verjetno pomeni,da so bolj nagnjene k obnovi ali predelavi vznemirjajočihvsebin (Harshman in Paivio, 1987; Schredl in Piel, 2003;Birditt in Fingerman, 2003). Zavestna obnova spominov alirazmišljanje o njih krepi spomin, zato so ženske boljše pripriklicu čustveno vznemirjajočih vsebin (Baddeley, 1997;Karpicke in Roediger, 2006). Ženske so tudi nagnjene kustvarjanju čustveno nabitih avtobiografskih spominov(Loftus in sod., 1987). Na to verjetno vpliva tudi razširjendružbeni stereotip, da so ženske bolj čustvene kot moški.Pri udeležencih raziskav namreč ta stereotip ustvarjapričakovanja, to pa vpliva na njihovo vedenje ali odzivanje vspominskih preizkušnjah (Loftus in sod., 1987).Do razlik med spoloma v spominskem priklicu prihajatudi zaradi različne motivacije, pričakovanj in izkušenj. Vseto usmerja pozornost in vpliva na vkodiranje podatkov vdolgoročni spomin (Colley, Ball, Kirby, Harvey in Vingelen,2002; McGivern in sod., 1997). Ženske so pozorne na podrobnosti,kot so na primer vrsta, kroj in barva oblačil, barvain dolžina las ter oblika pričeske, nakit, način ličenja ipd.,kar prispeva k točnejšemu opisu oseb (Loftus, 1996). Moškiprekašajo ženske pri prepoznavi predmetov, ki so povezaniz njihovimi interesi, ženske pa so boljše od moških tako priprepoznavi predmetov, povezanih z interesi žensk, kot tudi priprepoznavi interesno nevtralnih predmetov (Loftus in sod.,1987; McGivern in sod., 1997; Powers, Andriks in Loftus,1979). Kot je bilo že omenjeno, ženske prekašajo moške priprepoznavi ženskih obrazov, kar je verjetno posledica večjegazanimanja za zunanjo podobo žensk (Horgan, Schmid-Mast,Hall in Carter, 2004; Rehnman in Herlitz, 2007). V nekaterihraziskavah sicer niso potrdili obstoja razlik med spoloma priopisovanju oblačil (Yarmey, Jacob in Porter, 2006), kljub temupa prevladuje mnenje, da so ženske učinkovitejše pri opisovanjuvideza oseb obeh spolov (Loftus, 1996).Zakaj se pojavljajo razlike med spoloma, so vrojene aliprivzgojene? Z metodo fMRI odkrivajo obstoj dednih razlik,ki se manifestirajo v različni prostorski porazdelitvikognitivnih procesov v možganih (Canli, Desmond, Zhaoin Gabrieli, 2002; Hamann in Canli, 2004). Velik del razlikv delovanju spomina lahko pripišemo izobraževanju inzavedanju obstoja razlik (Hamilton, 1995). V raziskavahso moški pogosto boljši pri tridimenzionalnih miselnih rotacijah,ženske pa se bolje odrežejo na področju verbalnihsposobnosti (Weiss, Kemmler, Deisenhammer, Fleischhackerin Delazer, 2003). Taki rezultati so lahko posledica stereotipov,prepričanj ali samopodobe udeležencev raziskav (Loftusin sod., 1987). Če namreč domnevamo, da smo na nekempodročju bolj ali manj sposobni, to zavedanje spodbuja alizavira izkazane spoznavne sposobnosti (Crawford, Chaffin inFitton, 1995; Hamilton, 1995). Tudi različni načini vzgajanja,kjer dajejo starši več ali manj poudarka določenim elementomvzgoje, vplivajo na spominski priklic. Starši deklic, naprimer, to velja predvsem za matere, spodbujajo pogovore očustveno nabitih dogodkih, nasprotno velja za starše dečkov.Ker starši učijo dečke obvladovati čustva, to morda znižuje388

Igor Areh: Razlike med spoloma v opisovanju kaznivega dejanjaučinkovitost vkodiranja podatkov v dolgoročni spomin inustvarja razliko med spoloma (Richards in Gross, 2000).Tudi dejstvo, da odrasle ženske prikličejo več spominov izotroštva, pri čemer so ti spomini točnejši in intenzivnejšikakor pri moških (Thorne, 2000; Davis, 1999), je lahko posledicarazličnih načinov vzgajanja.Pri iskanju izvora razlik v spominskih sposobnostih jezanimiva tudi hipoteza selektivnosti, po kateri prihaja dorazlik med spoloma zaradi različnih načinov procesiranjainformacij (Meyers-Levy, 1989). Moški informacij iz okoljane procesirajo celostno, uporabljajo namreč različne hevristike,s katerimi organizirajo in izbirajo le tiste informacije, kise jim zdijo pomembne. Hevristike in filtriranje omogočajotočnejšo obdelavo informacij, ki je pogosto prilagojena osebniminteresom in osebni mreži znanja. Nasprotno pa ženskeobičajno obdelujejo informacije celoviteje, in to tako, da je priprocesiranju doseženo ravnovesje med informacijami, ki sopovezane z njimi samimi, in tistimi, ki so povezane z drugimiosebami. Skratka, ženske manj uporabljajo hevristike in filtriranje,tako da ne organizirajo predvsem tistih informacij,ki so povezane z njimi ali z njihovo motivacijo (Meyers-Levyin Maheswaran, 1991). Tako moški pri spominskem priklicuprekašajo ženske pri prepoznavi predmetov, ki so povezaniz njihovimi interesi, ženske pa so boljše od moških pri prepoznavinevtralnih predmetov in predmetov, povezanih znjihovimi interesi (McGivern, Huston, Byrd, King, Siegle inReilly, 1997; Loftus in sod., 1987; Powers, Andriks in Loftus,1979). Boljša spominska učinkovitost žensk tako ne izhajaiz njihovih boljših besednih sposobnosti, ampak iz razlike vnačinu procesiranja informacij iz okolja (McGivern, Mutter,Anderson, Wideman, Bodnar in Huston, 1998).V članku sem skušal preveriti dosedanje ugotovitve o razlikahmed spoloma in ugotoviti, kakšne in kolikšne so razlikemed spoloma, če udeleženci pričajo o dogodku, ki naj bi jihčustveno vznemiril in za katerega verjamejo, da je resničen.Pri tem sem se skušal približati občutkom, ki bi jih očividcidoživeli, če bi opazovali resnično dogajanje. Postavil semnaslednje hipoteze:• spominska obnova je pri ženskah točnejša kakor primoških,• ženske so pri opisu videza oseb točnejše kakor moški,• pri opisovanju dogodka, brez opisa videza oseb, so moškienako verodostojni oziroma točni kakor ženske,• spominska obnova je pri ženskah količinsko obsežnejšakakor pri moških,• moški izkazujejo višjo gotovost o spominu kakor ženske,predvsem pri ocenjevanju natančnosti spomina na prostordogajanja.2 Metoda2.1 UdeleženciV raziskavi je sodelovalo 280 dodiplomskih študentov prvegaletnika, ki niso seznanjeni s problematiko pričanja očividcevkaznivih dejanj. Med njimi je bilo 161 (57,5 odstotka)žensk in 119 (42,5 odstotka) moških, starost udeležencev jebila od 18 do 21 let. Sodelovanje je bilo prostovoljno.2.2 InštrumentZnačilnosti spominske obnove sem ugotavljal s seznamom,v katerem so bile navedene vidne in slišne podrobnostidogodka. Seznam za preverjanje sem uporabil zato, ker so priprostem priklicu opisi oseb pogosto nepopolni, bodisi zaradirazličnih kriterijev pomembnosti, ki jih imajo priče (Koriatin Goldsmith, 1996), bodisi zaradi razlik v besednem zakladuudeležencev raziskav (Meissner, Sporer in Schooler, 2007). Vprvih 20 postavkah so udeleženci izbirali med odgovori, ki sopredstavljali podrobnosti opisa prostora, predmetov v njemin dogajanje. Udeleženci so izbrali odgovor, ki je bil po njihovemmnenju točen, mogoč je bil tudi odgovor »ne vem«.Sledilo je 28 postavk, s katerimi so udeleženci opisali obraz,oblačila in obutev moškega. Za opisom moškega je sledil opisženske z 29 postavkami. Pri vsaki postavki so lahko izbiralimed 6 mogočimi odgovori. Za točen odgovor je oseba dobila1 točko, za odgovor »ne vem« 0 točk in za napačen odgovor–1 točko. Seznamu za preverjanje je sledilo več sedemstopenjskihLikertovih lestvic, s katerimi so udeleženci ocenili točnostspomina na dogajanje, na moškega in na žensko, na krajdogajanja in gotovost o lastnem spominu.2.3 GradivoDve minutni filmski posnetek prikazuje nasilen rop.Dogajanje se začne s prihodom ženske, ki se spušča po stopnicahproti izhodu stavbe. Nasproti ji pride moški, ji zastavi potin jo najprej prosi, naj mu »posodi« manjšo vsoto denarja (5€), potem pa to od nje zahteva. Ženska prošnje zavrača, moškipostaja vse bolj nestrpen in po neuspešnem prepričevanju slediagresiven izbruh, v katerem moški žensko fizično napade, jiiz rok iztrga torbico in pobegne iz zgradbe. Film je videti kotzvočni posnetek barvne varnostne kamere, ki je nameščenapod stropom stopnišča.2.4 PostopekFilm so si udeleženci ogledali v manjših skupinah.Časovni razpored ogledov je bil določen tako, da se študentiposameznih skupin niso srečali, s čimer sem skušal prepre-389

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 387-394čiti pogovarjanje o posnetku. Udeležence sem v uvodu prosil,naj se ne pogovarjajo o posnetku. Ta je bil predstavljen kotresničen, udeležencem je bilo povedano, da je smisel ogledaugotoviti pravilnost nekaterih predpostavk preiskovalcev kaznivegadejanja. Tako sem želel doseči višjo okoljsko veljavnostraziskovalnih rezultatov. Domneval sem tudi, da bo prepričanjeo resničnosti dogajanja dodatno motiviralo udeležence zasodelovanje. Sedem dni po ogledu filma so udeleženci izpolniliseznam za preverjanje.3 RezultatiZanesljivost seznama za preverjanje smo ugotavljali sCronbachovim koeficientom α; ta znaša 0,63. Ker ima celotenseznam veliko število postavk (101), lahko nizko vrednost koeficientapripišemo nizki variabilnosti odgovorov, saj so udeleženciizbirali med omejenim naborom mogočih odgovorov.Tabela 1: Prikaz razlik med moškimi in ženskami v opisudogajanja, v opisih oseb ter točnost in količina celotne spominskeobnove. Vse aritmetične sredine predstavljajo deleže (večjidelež pomeni večji odstotek iz spomina priklicanih podatkov).Spremenljivka Spol M (SD) t df pDelež točnih podrobnostiM 0,58 (,11) –1,00 278 0,317iz opisanapadalcaŽ 0,59 (,13)Delež napačnihM 0,21 (,11) 1,96 220,86 0,051podrobnosti iz opisanapadalcaŽ 0,18 (,09)Delež točnih podrobnostiM 0,49 (,12) –3,91 278 0,000iz opisa žrtve Ž 0,55 (,13)Delež napačnihM 0,29 (,13) 3,15 278 0,002podrobnosti iz opisažrtveŽ 0,24 (,12)Delež točnih podrobnostiM 0,56 (,11) 2,02 278 0,044iz opisadogajanja (brez opisa Ž 0,53 (,11)videza oseb)Delež točnih podrobnostiM 0,65 (,15) –3,04 278 0,003iz opisaprostoraŽ 0,71 (,15)Točnost pričanja (TP) M 0,50 (,07) –2,40 278 0,017Ž 0,52 (,08)Količina navedenih M 0,74 (,08) 0,09 278 0,925podatkov (KNP) Ž 0,74 (,09)Opombe: a delež.Tabela 2: Razlike med spoloma v samoocenjevanju natančnostispomina na dogajanje, žrtev, napadalca in v ocenigotovosti o lastnem spominuSpremenljivka Spol M (SD) t df pSpomin na dogodek a M 3,38 (1,37) 0,83 226,58 0,133F 3,25 (1,14)Spomin na žrtev a M 3,55 (1,29) –0,39 278 0,695F 3,61 (1,26)Spomin na napadalca a M 3,78 (1,30) 0,00 277 0,999F 3,78 (1,25)Spomin na prostor a M 4,64 (1,24) 2,51 277 0,013F 4,25 (1,31)Gotovost o lastnem M 4,32 (1,16) 1,97 278 0,050spominu b F 4,05 (1,12)Opombe: a (1 = brez podrobnosti, 7 = poln podrobnosti); b (1 = popolnomanegotov, 7 = popolnoma gotov).Tabela 3: Korelacije med spremenljivkamiSpremenljivke Spol a TP GOT TPN NPN TPŽ NPŽ TPTočnost spomina naprostor (TP)Gotovost o lastnemspominu (GOT)Delež točnih podrobnostiiz opisanapadalca (TPN)Delež napačnihpodrobnosti iz opisanapadalca (NPN)Delež točnih podrobnostiiz opisažrtve (TPŽ)Delež napačnihpodrobnosti iz opisažrtve (NPŽ)Točnost pričanja(TP)Količina navedenihpodatkov (KNP)–,12* 1–,11* ,40** 1,09 ,22** ,15* 1–,08 ,21** ,09 –,20** 1,21** ,01 ,04 ,30** ,00 1–,15** ,22** –,02 ,12* ,46** –,37** 1,11* ,00 ,10 ,61** –,44** ,70** –,45** 1,02 ,31** ,25** ,60** ,52** ,45** ,54** ,25**Opombe: kodiranje spremenljivke spol: 1 = moški, 2 = ženska; a Kendallov tau b; * p < ,05;** p < ,01.4 RazpravaPrvo hipotezo, v kateri sem predvidel, da bo spominskaobnova pri ženskah točnejša kakor pri moških, lahko potrdim.Če pogledamo točnost pričanja (tabela 1), ugotovimo,da je spominska obnova pri ženskah (TP) točnejša kakor primoških. Razlika je majhna in se ujema z ugotovitvami drugih390

Igor Areh: Razlike med spoloma v opisovanju kaznivega dejanjaraziskovalcev, ki so pri analizi razlik v pričanju očividcev ugotovilipodobno (na primer Lindholn in Christianson, 1998).Predpostavili smo tudi, da so ženske točnejše pri spominskiobnovi, če opisujejo videz oseb. Ženske so namreč pozornejšena podrobnosti v videzu drugih oseb, zaradi česarje njihova celotna spominska obnova pri opisovanju dogodkatočnejša kakor pri moških (Loftus, 1996). K večji končni točnostiženske obnove je lahko prispevalo dejstvo, da je bilo 75odstotkov postavk (57 od 77) na seznamu za preverjanje namenjenihopisovanju videza žrtve in napadalca. Če so moškina tem področju izgubili točke, te izgube niso nadomestili vpreostalih 25 odstotkih postavk, v katerih so opisovali dogajanje.S takim razmerjem med količinama informacij o osebahin o dogajanju smo skušali posnemati resničnost policijskegaintervjuja, v katerem bi preiskovalce zanimal predvsem videzoseb. Iz tabele 1 je razvidno, da so nastale najočitnejše razlikemed spoloma, ko so udeleženci opisovali žrtev in napadalca.Moški so navedli manj točnih podrobnosti pri opisovanjuvideza žrtve in obenem več napačnih podrobnosti, tako priopisu žrtve kot tudi pri opisu napadalca. Ženske so torej točnejeopisale obe opazovani osebi, kar se ujema z ugotovitvamidrugih raziskovalcev (Horgan in sod., 2004; Loftus, 1996;Rehnman in Herlitz, 2007).K razlikam v točnosti spominske obnove je verjetno največprispevala razlika v opisovanju žrtve. Iz tabele 3 je razvidno,da s točnostjo pričanja najvišje korelira število točnihpodrobnosti opisa žrtve (r = 0,70, p < 0,01), iz tabele 1 pa jerazvidno, da so ženske v primerjavi z moškimi navedle večtočnih in manj napačnih podatkov o žrtvi. Nekateri menijo,da ženske bolje opišejo ženske zato, ker so bolj pozorne naosebe istega spola (Loftus, 1996; McGivern in sod., 1997). Kosredotočanju pozornosti na žrtev je morda prispevala tudiidentifikacija udeleženk z žrtvijo. Proces identifikacije alivživljanja v žrtev se je verjetno pojavil med ogledom posnetka,saj ima žrtev nekaj skupnih lastnosti z udeleženkami: podobnastarost, podoben način oblačenja in podobno besednoizražanje. Verjetno je poistovetenje udeleženk z žrtvijo prispevalok večji motivaciji za sodelovanje v raziskavi. Ker so udeleženkeverjele, da gre za resničen dogodek, ki ga preiskujejokriminalisti, so bile verjetno bolj kakor moški motivirane, dase storilec prime in kaznuje. Taka motivacija lahko prispeva kvečji točnosti spominske obnove.Iz tabele 1 je razvidno, da so bili pri opisovanju dogajanjamoški nekoliko boljši kakor ženske, kar ne potrjuje naše hipoteze.Predpostavljali smo namreč, da pri opisih dogajanja nirazlike med spoloma v točnosti spominske obnove. To mordares pomeni, da je razlika med ženskami in moškimi v točnostispominske obnove očitna, ko so vanjo vključeni opisi oseb.Brez opisov oseb je razlika manjša, je sploh ni ali pa so lahkocelo moški verodostojnejši kakor ženske. Ker pri preiskovanjukaznivih dejanj informacije o videzu oseb predstavljajo pomembnepodatke, moramo vzeti v zakup, da so ženske v tempogledu nekoliko verodostojnejše kakor moški. Seveda pa nesmemo pozabiti, da moramo vsako pričo ali žrtev izčrpno, avseeno empatično intervjuvati, saj lahko le tako pridobimouporabne informacije.V četrti hipotezi smo predpostavili, da bodo ženske navedleveč informacij kakor moški, vendar v raziskavi tega nismougotovili, zato hipoteze ne moremo potrditi. Količina obnovljenihinformacij (tabela 1) je pri obeh spolih praktično enaka,kar je verjetno posledica tega, da je bila spominska obnovaomejena s seznamom za preverjanje, na katerega udeleženciniso mogli dodajati podrobnosti, ki so jih morda sami opazili.Morda so ženske opazile podrobnosti, ki jih moški niso, pa teniso bile na voljo med odgovori.Moški so bolj samozavestni pri ocenjevanju verodostojnostilastnega spomina (tabela 2), saj so njihove ocene gotovostio lastnem spominu višje kakor pri ženskah; to ugotavljajo tudidrugi raziskovalci (na primer Yarmey, 1993). Hipotezo o izkazovanjuvišje stopnje gotovosti pri moških tako lahko potrdimo.Razlika med spoloma je majhna, in če dejansko obstaja, jevišja samozavest moškega spola neupravičena, saj je bila točnostspominske obnove pri moških slabša kakor pri ženskah.Podrobna analiza rezultatov v tabeli 2 razkriva, da so moškiizkazali višjo samozavest predvsem pri ocenjevanju spominana prostor, saj so svoj spomin, v primerjavi z ženskami, ocenilikot bolj podroben, kar smo tudi domnevali. Pri podajanjuocen o točnosti spomina na žrtev, napadalca in na celoten dogodekni bilo opaziti razlik med spoloma. Ko smo preverili, aliso bili moški dejansko točnejši pri opisovanju prostora (tabela1), smo ugotovili, da to ne drži, saj so bile ženske točnejše.Razliko smo pričakovali, saj so ženske boljše pri zaznavanjusprememb v zaznavni sceni (Hassan in Rahman, 2007), pripriklicu lokacij predmetov in pri prepoznavanju predmetov(Eals in Silverman, 1994; Levy in Astur, 2005).Visoka samozavest moških pri ocenjevanju lastnega spominana prostor morda izvira iz prepričanja, da imajo moškiboljšo prostorsko predstavljivost kakor ženske, kar lahkovpliva na izkazane spominske sposobnosti (Loftus in sod.,1987). Verjetno so moški zaradi vpliva tega prepričanja višjevrednotili točnost spomina na prostor, ženske pa so bile boljzadržane pri podajanju ocen. Prepričanje o moški dominantnostipri spominjanju prostorskih informacij je namreč precejrazširjeno (Halpern, 2000; Loftus in sod., 1987), zato je mogoče,da so moški zaradi tega kakovost svoje spominske obnoveprecenili, ženske pa podcenile. Samozavedanje razlik medspoloma je namreč povezano tudi z njihovim manifestiranjemv raziskovalnih rezultatih (Crawford in sod., 1995; Hamilton,391

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 387-3941995). Razlika med spoloma v točnosti celotne spominske obnovepodpira domnevo o precenjevanju točnosti spominskeobnove pri moških; moški so bili manj točni, a vseeno boljsamozavestni kakor ženske.Iz tabele 3 je razvidno, da obstaja pozitivna zmerna korelacijamed gotovostjo o spominu na kraj dogajanja in ocenamitočnosti tega spomina (r = 0,40; p < 0,01). Korelacijski koeficientimed gotovostjo o spominu na žrtev ali napadalca inocenami točnosti tega spomina so bistveno nižji ali pa splohne obstajajo. Višja samozavest pri ocenjevanju točnosti spominana prostor, ki je, kot kaže, pomembno prispevala k višjimocenam gotovosti, je verjetno povezana s tem, da so lahkoudeleženci na začetku posnetka opazovali prostor približno10 sekund, pri čemer se v tem času na posnetku ni nič dogajalo.Po tem času se je razvila intenzivna medosebna dinamika,in pozornost udeležencev se je delila na verbalni in neverbalnidel dogajanja. Verjetno je ravno delitev pozornosti pri opazovanjumedosebne dinamike vzrok za nižjo samozavest priocenjevanju spomina na žrtev in napadalca. V hitro potekajoči,dinamični in nekoliko stresni sceni so imeli udeleženciverjetno občutek, da je težko točno videti in slišati, kaj se dogaja,zato so bili manj gotovi o točnosti spominske obnove. Prizačetnem opazovanju prostora pa so imeli dovolj časa, da sose osredotočili na posebnosti prostora.Naj povzamem: v raziskavi smo potrdili, da so ženskeverodostojnejše priče kakor moški, saj je njihova spominskaobnova točnejša, kar velja zlasti v primerih, ko opisujejo videzoseb. Pri opisovanju poteka dogodkov smo ugotovili, da somoški nekoliko točnejši kakor ženske. Izkazujejo tudi nekolikovišjo stopnjo gotovosti, ki pa ni upravičena, saj navedejopri opisovanju videza oseb več napačnih informacij in tudimanj točnih. Za preiskovanje v kriminalistični praksi to pomeni,da se pri opisih oseb lahko bolj zanesemo na opise, kijih dajo ženske. Samozavest, ki jo pri opisovanju osumljencevizkazujejo moški, je lahko zavajajoča in ji zato preiskovalci nesmejo nasesti. Seveda pa je treba opozoriti, da je vsaka preiskavakaznivega dejanja nekaj posebnega, zato ne smemobrez pomislekov zaupati raziskovalnim ugotovitvam, ki jihpredstavljajo povprečne vrednosti, dobljene v neki populaciji.Tudi če so ženske dejansko boljše pri opisovanju oseb, to nevelja nujno za vsak preiskovani primer.V prihodnjih raziskavah bi bilo smiselno spremeniti način»intervjuvanja« udeležencev, kar je glavna hiba predstavljeneraziskave. Seznami za preverjanje imajo metodološke prednosti,žal pa tudi omejujejo variabilnost mogočih odgovorov. Dabi dosegli višjo življenjsko veljavnost in uporabnost ugotovitevv preiskovalni praksi, bi bilo smiselno bolj posnemati preiskovalniintervju, ki se izvaja pri nas. Ta namreč ni tako zelo strukturirankot v raziskavi uporabljeni seznam za preverjanje.Literatura1. Astur, R. S., Ortiz, M. L., in Sutherland, R. J. (1998). A characterizationof performance by men and women in a virtual Morriswater task: A large and reliable sex difference. Behavioural BrainResearch, 93, str. 185–190.2. Baddeley, A. D. (1997). Human Memory: Theory and Practice,Revised Edition. Hove, Psychology Press Ltd.3. Birditt, K. S., in Fingerman, K. L. (2003). Age and gender differencesin adults’ descriptions of emotional reactions to interpersonalproblems. Journal of Gerontology, 58B/4, str. 237–245.4. Bloise, S. M., in Johnson, M. K. (2007). Memory for emotional andneutral information: Gender and individual differences in emotionalsensivity. Memory, 15/2, str. 192–204.5. Canli, T., Desmond, J. E., Zhao, Z., in Gabrieli, J. D. E. (2002). Sexdifferences in the neural basis of emotional memories. PNAS, 99/16, str. 10789–10794.6. Colley, A., Ball, J., Kirby, N., Harvey, R., in Vingelen, I. (2002).Gender-linked differences in everyday memory performance: effortmakes difference. Sex Roles, 47, str. 577–582.7. Crawford, M., Chaffin, R., in Fitton, L. (1995). Cognition in socialcontext. Learning and Individual Differences, 7/4, str. 341–362.8. Cutler, B. L., in Penrod, S. D. (1995). Mistaken identification:Eyewitnesses, psychology and the law. New York, CambridgeUniversity Press.9. Davis, P. J. (1999). Gender differences in autobiographical memoryfor childhood emotional experiences. Journal of Personality andSocial Psychology, 76/3, str. 498–510.10. De Frias, C. M., Nilsson, L. G., in Herlitz, A. (2006). Sex differencesin cognition are stable over a 10-year period in adulthood and oldage. Aging, Neuropsychology, and Cognition, 13, str. 574–587.11. Deffenbacher, K. A. (1994). Effects of arousal on everyday memory.Human Performance, 7, str. 141–161.12. Eals, M., in Silverman, I. (1994). The hunter-gatherer theory ofspatial sex differences: Proximate factors mediating the female advantagein recall of object arrays. Ethology and Sociobiology, 15,str. 95–105.13. Egloff, B., in Schmukle, S. C. (2004). Gender differences in implicitand explicit anxiety measures. Personality and Individual differences,36/8, str. 1807–1815.14. Fujita, F. F., Diener, E., in Sandvik, E. (1991). Gender differencesin negative affect and well-being: The case for emotional intensity.Journal of Personality and Social Psychology, 61, str. 427–434.15. Furnham, A., in Rawles, R. (1999). Correlations Between Self-Estimated and Psychometrically Measured IQ. Journal of SocialPsychology, 139/4, str. 405–410.16. Halpern, D. F. (2000). Sex differences in cognitive abilities (3rded.). Hillsdale, NY, Lawrence Erlbaum Associates.17. Hamann, S., in Canli, T. (2004). Individual differences in emotionprocessing. Current Opinion in Neurobiology, 14/2, str.233–238.18. Hamilton, C. J. (1995). Beyond sex differences in visuo-spatial processing:The impact of gender trait possession. British Journal ofPsychology, 86, str. 1–20.19. Harris, C. R., in Pashler, H. (2005). Enhanced memory for negativelyemotionally charged pictures without selective rumination.Emotion, 5/2, str. 191–199.20. Harshman, R. A., in Paivio, A. (1987). »Paradoxical« sex differencesin self-reported imagery. Canadian Journal of Psychology,41/3, str. 287–302.392

Igor Areh: Razlike med spoloma v opisovanju kaznivega dejanja21. Hassan, B., in Rahman, Q. (2007). Selective sexual orientation-relateddifferences in object location memory. BehavioralNeuroscience, 121/3, str. 625–633.22. Herlitz, A,. in Rehnman, J. (2008). Sex differences in episodicMemory. Current Directions in Psychological Science, 17/1,str. 52–56.23. Herlitz, A., Nilsson, L. G., in Bäckman, L. (1997). Gender differencesin episodic memory. Memory and Cognition, 25/6, str.801–811.24. Horgan, T. G., Schmid-Mast, M., Hall, J. A., in Carter, J. D. (2004).Gender differences in memory for the apperance of others.Personality and Social Psychology Bulletin, 30/2, str. 185–196.25. Innocence project. (2010). Facts on Post-Conviction DNAExonerations. Pridobljeno 26. 6. 2010 s http://www.innocenceproject.org/news/Fact-Sheets.php.26. Karpicke, J. D., in Roediger III, H. L. (2006). Repeated retrievalduring learning is the key to long-term retention. Journal ofMemory and Language, 57/2, str. 151–162.27. Kebbell, M., in Milne, R. (1998). Police officers’ perception of eyewitnessfactors in forensic investigations. Journal of Social Psychology,138, str. 323–330.28. Koriat, A., in Goldsmith, M. (1996). Monitoring and controlprocesses in the strategic regulation of memory accuracy.Psychological Review, 103/3, str. 490–517.29. Levy, L. J., in Astur, R. S. (2005). Men and woman differ in objectmemory but not performance of a virtual radial maze. BehavioralNeuroscience, 119/4, str. 853–862.30. Lewin, C., in Herlitz, A. (2002). Sex differences in face recognition:women’s faces make the difference. Brain and Cognition, 50, str.121–128.31. Lewin, C., Wolgers, G., in Herlitz, A. (2001). Sex differences favoringwomen in verbal but not in visuospatial episodic memory.Neuropsychology, 15, str. 165–173.32. Libkuman, T., Nichols-Whitehead, P., Griffith, J., in Thomas, R.(1999). Source of arousal and memory for detail. Memory inCognition, 27, str. 166–190.33. Lindholm, T., in Christianson, S. Å. (1998). Gender effects in eyewitnessaccounts of a violent crime. Psychology, Crime in Law,4/4, str. 323–339.34. Lindsay, D. S. (2007). Autobiographical memory, eyewitness reports,and public policy. Canadian Psychology, 48/2, str. 57–66.35. Lippa, R. A. (2005). Gender, Nature, and Nurture (2nd ed.).Mahwah, New Yersey, Lawrence Erlbaum Associates.36. Loftus, E. F., Banaji, M. R., Schooler, J. W., in Foster, R. (1987).Who remembers what?: Gender differences in memory. MichiganQuarterly Review, 26, str. 64–85.37. Luus, C. A. E., in Wells, G. L. (1994). The malleability of eyewitnessconfidence: Co-witness and perseverance effects. Journal ofApplied Psychology, 79/5, str. 714–723.38. Marin, B., Holes, D., Guth, M., in Kovac, P. (1979). The potential ofchildren as eyewitnesses: A comparison of children and adults oneyewitness tasks. Law and Human Behavior, 3, str. 295–306.39. McGivern, R. F., Huston, J. P., Byrd, D., King, T., Siegle, G. J., inReilly, J. (1997). Sex differences in visual recognition memory: supportfor a sex-related difference in attention in adults and children.Brain and Cognition, 34/3, str. 323–336.41. McGivern, R. F., Mutter, K. L., Anderson, J., Wideman, G., Bodnar,M., in Huston, P. J. (1998). Gender differences in incidental learningand visual recognition memory: support for a sex differencein unconscious environmental awareness. Personality andIndividual Differences, 25, str. 223–232.42. Meissner, C. A., Sporer, S. L., in Schooler, J. W. (2007). Persondescriptions as eyewitness evidence. V: Lindsay, R., in sodelavci:Handbook of Eyewitness Psychology: Memory for PeopleLawrence. New York, Erlbaum in Associates, str. 3–34.43. Meyers-Levy, J. (1989). Gender differences in information processing:a selectivity interpretation. V: Cafferata, P., in sodelavci:Cognitive and Affective Responses to Advertising. Lexington,MA, Lexington Books, str. 219–260.44. Meyers-Levy, J., in Maheswaran, D. (1991). Exploring differencesin males’ and females’ processing strategies. Journal of ConsumerResearch, 18, str. 63–70.45. Powers, P. A., Andriks, J. L., in Loftus, E. F. (1979). Eyewitnessaccounts of females and males. Journal of Applied Psychology,64/3, str. 339–347.47. Rehnman, J., in Herlitz, A. (2007). Women remember more facesthan men do. Acta Psychologica, 124/3, str. 344–355.48. Richards, J. M., in Gross, J. J. (2000). Emotion regulation andmemory: The cognitive costs of keeping one’s cool. Journal ofPersonality and Social Psychology, 79/3, str. 410–424.49. Scheck, B., Neufield, P., in Dywer, J. (2000). Actual innocence.New York, Doubleday.50. Schredl, M., in Piel, E. (2003). Gender differences in dream recall:Data from four representative german samples. Personality andIndividual Differences, 35/5, str. 1185–1189.51. Seidlitz, L., in Diener, E. (1998). Sex differences in the recall of affectiveexperiences. Journal of Personality and Social Psychology,74/1, str. 262–271.52. Shapiro, P. N., in Penrod, S. (1986). Meta-analysis of facial identificationstudies. Psychological Bulletin, 100/2, str. 139–156.53. Shaw, J. S., III. (1996). Increases in eyewitness confidence resultingfrom postevent questioning. Journal of Experimental Psychology:Applied, 2/2, str. 126–146.54. Thorne, A. (2000). Personal memory telling and personality development.Personality and Social Psychology Review, 4/1, str.45–56.55. Tulving, E. (1983). Elements of Episodic Memory. Oxford,Clarendon Press.56. Tulving, E. (1993). Human memory. V: Andersen, P., in sodelavci:Memory Concepts – 1993: Basic and Clinical Aspects.Amsterdam, Elsevier, str. 27–45.57. Weiss, E. M., Kemmler, G., Deisenhammer, E. A., Fleischhacker,W. W., in Delazer, M. (2003). Sex differences in cognitive functions.Personality and Individual Differences, 35, str. 863–875.58. Wells, G. L., in Olson, E. A. (2003). Eyewitness testimony. AnnualReview of Psychology, 54, str. 277–295.59. Wright, D. B., in Sladden, B. (2003). An own gender bias and theimportance of hair in face recognition. Acta Psychologica, 114, str.101–114.60. Yarmey, A. D. (1993). Adult age and gender differences in eyewitnessrecall in field settings. Journal of Applied Social Psychology,23, str. 1921–1932.61. Yarmey, A. D., Jacob, J., in Porter, A. (2006). Person recall in fieldsettings. Journal of Applied Social Psychology, 32/11, str. 2354–2367.62. Zelinski, E. M., Gilewski, M. J., in Schaie, K. W. (1993). Individualdifferences in cross-sectional and 3-year longitudinal memoryperformance across the adult life span. Psychology and Aging,8/2, str. 176–186.393

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 387-394Gender differences in the description of criminal offencesIgor Areh, Ph.D., Associate Professor of Forensic Psychology, Faculty of Criminal Justice and Security,University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia. E-mail address: igor.areh@fvv.uni-mb.siThe aim of the study was to find differences between women and men in terms of the accuracy and quantity of informationprovided by witnesses to a crime. In the study, in which 161 women and 119 men participated, the average age of respondents was19 years. The participants were first shown a shot of a robbery, supposed to have been recorded by a real security camera. It was thenexplained to them that research will try to verify with their help some of the hypotheses that are relevant for successful completion ofthe investigation of a criminal offence. The results showed that females are in general more credible witnesses or better observers thanmales, which appeared most obvious in the description of the persons they saw in the shot. On the other hand, men were more accurateand manifested more self-confidence than women in the description of the event. However, their self-confidence was not justified, sincethey proved in general to be less credible witnesses than women. In analysing the quantity of obtained information, the author did notfind any difference between men and women, which is probably a result of the methodology used in the study. The majority of otherresearchers, namely, have found that females in general provide more information about an event than their male counterparts.Key words: testimony, bystanders, gender differences, credibility of testimonyUDC: 340.6 + 343.143394

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 395-405Odklonskost v znanosti – vzroki, pojavne oblike inodziviGorazd Meško 1 in Aleksander Koporec Oberčkal 2Avtorja predstavljata kriminološki pogled na odklonskost v znanosti ter razpravljata o neustreznih znanstvenoraziskovalnihpraksah, o vprašljivih raziskovalnih praksah, etiki in integriteti v znanosti, ustreznem ravnanjuraziskovalcev pri znanstvenem delu in predstavitvi rezultatov raziskovanja, razmišljata o vzrokih za odklonsko vedenjeraziskovalcev ter oblikujeta priporočila za izboljšanje etike znanstvenega raziskovanja v praksi. Razprava o odklonskostiv znanosti temelji na Mertonovih (1973) načelih znanosti: javnost spoznanj/delitev idej - kar pomeni skupno lastništvoznanstvenih odkritij, po katerem se znanstveniki odpovejo intelektualnim pravicam lastnih izsledkov v zameno zaprepoznavnost in ugled; nepristranskost/univerzalizem - resnica se ocenjuje po univerzalnih, neosebnih kriterijihin ne na podlagi rase, socialno-ekonomskega statusa, spola, vere ali nacionalnosti in drugih subjektivnih kategorij;nepridobitna usmerjenost/nesebičnost – znanstveniki so nagrajeni za nesebično delovanje; načrtna/organiziranaskeptičnost – vse ideje morajo biti testirane, zanje veljajo stroga pravila znanosti in javnega objavljanja. O teh načelihavtorja polemizirata in jih povezujeta z znanstvenoraziskovalno prakso v Sloveniji.Ključne besede: znanost, odklonskost, integriteta, vzroki, pojavne oblikeUDK: 001.893:1741 UvodUkvarjanje z znanstvenoraziskovalno dejavnostjo in članstvov znanstveni skupnosti sta danes bolj kompleksni kot vpreteklosti. Ne le zato, ker se znanost razvija in je vse več raziskovalcev,temveč tudi zato, ker se vzporedno veča baza znanja,ki jo je treba obvladati, in ker je znanje znanstvenikov danes visokospecializirano,kar zahteva veliko sodelovanja (Committeeon Science, Engineering, and Public Policy, National Academyof Sciences, National Academy of Engineering and Institute ofMedicine, 1995). Znanost je bolj kot v preteklosti podvrženanadzoru javnosti, posebno tisti del, ki se financira iz javnegaproračuna. 3 Več kot v preteklosti je tudi znanstvenih področijin znanstvenikov, s tem se povečuje tudi verjetnost, da je mednjimi več takih, ki kršijo pravila in norme. Ravnanja takšnih1Gorazd Meško, dr. znanosti, redni profesor za kriminologijo, dekanFakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, Kotnikova8, 1000 Ljubljana.2Aleksander Koporec Oberčkal, mag. znanosti, diplomirani psiholog,Policijska uprava v Kranju.3V prispevku se ne ukvarjamo z dilemami zasebnega raziskovalnegadela ali raziskovalnega dela zunaj univerz in raziskovalnih inštitutov,ampak se posvečamo preučevanju dilem, tegob, stranpotineustrezne raziskovalne prakse v javnih raziskovalnih institucijahin odzivov nanjo. Podobno, kot navajata Tičar in Zajc (2010), jetreba kritično obravnavati javno-zasebna partnerstva tudi pri raziskovalnemdelu (opombo dodala avtorja).posameznikov škodijo ugledu znanosti, spodkopavajo poklicnointegriteto znanstvenikov in zaupanje v znanost. Zatomora biti znanstvenik dobro strukturirana osebnost, ki je sposobnaopravljati zelo zahteven poklic in se soočati s številnimipritiski v zvezi z delom.Znanstveniki so osebe, ki se sistematično ukvarjajo zznanostjo, ki raziskujejo in v svojih raziskavah iščejo resnico,zato se od njih pričakuje odgovorno ravnanje in da bodo medprvimi, ki spoštujejo vrednote, kot so integriteta, poštenost,zaupanje, resnicoljubnost. Spoštovanje teh vrednot in ravnanjev skladu z njimi kažeta na osebno in poklicno integriteto.Občasno se v javnosti pojavljajo odmevni prispevki o odklonskihravnanjih posameznih znanstvenikov, ki v strokovni inlaični javnosti sprožajo mnoga vprašanja in dileme. Najboljznan je primer Hwang Woo Suka, znanstvenika iz JužneKoreje, za katerega se je izkazalo, da je ponarejal rezultateserije raziskav o izvornih človeških celicah (Kakuk, 2009). Taprimer in podobni neposredno vplivajo na mnenje o vprašljiviintegriteti v znanosti in kažejo na upravičeno nezaupanje javnostido ugotovitev znanstvenikov.Z ustreznimi sankcijami proti posameznikom, s promocijoznanosti, pravilnega etičnega ravnanja in izobraževalnegaprocesa se skuša doseči ponotranjenje raziskovalne etike. Zupoštevanjem in izvajanjem raziskovalne dejavnosti v skladuz etiko se zmanjša odklonsko ravnanje posameznih članovznanstvene skupnosti ter se znotraj in zunaj nje doseže pri-395

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 395-405čakovan ugled (Panel on Scientific Responsibility and theConduct of Research, 1992, 1993).Delček k mozaiku razprav o odklonskosti v znanosti jetudi ta prispevek, ki se osredotoča na specifična odklonskaravnanja, ki sodijo v kategorijo »vprašljivih raziskovalnihpraks« (Panel on Scientific Responsibility and the Conductof Research, 1992, 1993). Ta ravnanja obravnavamo v okviruožje socialne kategorije, delovnega mesta. 4 Predvsem nas zanimajotista delovna mesta, ki jih zasedajo uslužbenci, katerihprimarna naloga je znanstveno raziskovanje. Zanimajo nasrazširjenost in oblike teh ravnanj ter možni ukrepi za preprečevanjetakih ravnanj. Prispevek obravnava še kategorijeodklonskosti, norme, etike in integritete v skladu s sprejetiminormami znanstvenega raziskovanja, ki jih je opredelilMerton (1973). Etika in morala morata biti sestavni del vsakestroke (Dobovšek, 2007: 278-279). Znanost ni le suhoparnadejavnost, ampak gre v znanosti tudi za vrednote.2 Kategorizacija ustreznih ravnanj v znanostiZa uravnavanje skupnega življenja v družbi so potrebnenorme, po katerih se ljudje ravnajo. Kljub različnosti so siljudje v večini značilnosti podobni. Zato so smiselne kategorije,ki kažejo, da se v svetu obilice dražljajev ljudje orientirajo,sodijo, ocenjujejo in primerjajo. Ena izmed kategorizacij(Vec, 2007) je delitev na prav in narobe. Če k temu dodamoše norme (družbene, etične, zakonske ipd.), lahko rečemo, daobstajata dve skupini ljudi: tisti, ki se ravnajo po normah intorej ravnajo prav, in tisti, ki se ne, ki torej ravnajo nepravilno,odklonsko, vprašljivo.Navedena kategorizacija ljudi je na vidni (manifestni)ravni preprosta: ravnamo ali prav ali narobe; na skriti (latentni)ravni tako prihaja do kompleksnih odtenkov in variacij.Pravilno ravnanje je zaželeno in je smoter celotne civilizacije, 5medtem ko nepravilno, odklonsko ravnanje razumemo kotbolj ali manj pomembno, z večjimi ali manjšimi posledicami.Selgild (2007) navaja dilemo v kontekstu tveganj za nacionalnovarnost – ali je rezultate določenih bioloških raziskav splohvarno objaviti, če že vnaprej kažejo na možnost zlorabe v kriminalnenamene.4Delovno mesto v tem prispevku predstavlja organizacijsko kadrovskokategorijo, ki jo razumemo v smislu sistemizacije delovnihmest v javni upravi, kot jo določa Zakon o javnih uslužbencih(ZJU-UPB3, s spremembami in dopolnitvami), Uradni list RS,št. 63/2007 in 65/2008.5Pri tem je treba poudariti, da ljudje živijo v različnih družbah, vkaterih je pravilno in nedopustno ravnanje različno pojmovano innadzorovano, odzivi na tako ravnanje pa so sila različni.Temelje ustreznega ravnanja znanstvenikov je postavilMerton (1973) in jih razdelil v štiri kategorije:− javnost spoznanj/delitev idej (angl. communalism) –pomeni delitev spoznanj z drugimi, pri čemer se znanstvenikiodpovejo intelektualnim pravicam lastnih izsledkov v zamenoza prepoznavnost in ugled;− nepristranskost/univerzalizem (angl. universalism) – pomeni,da se resnica ocenjuje po univerzalnih, neosebnih kriterijihin ne na podlagi rase, socialno-ekonomskega statusa, spola,vere ali nacionalnosti in drugih subjektivnih kategorij;− nepridobitna usmerjenost/nesebičnost (angl. disinterestedness)– pomeni, da so znanstveniki nesebični in da prevladujočimotiv za znanstveno delo ni pridobivanje materialnihsredstev;− načrtna/organizirana skeptičnost (angl. organized skepticism)– pomeni, da morajo biti vse ideje testirane in da zanjeveljajo stroga pravila znanosti in javnega objavljanja.Etično ravnanje znanstvenikov in upoštevanje etičnihnorm in kodeksov sta pomembni. V Sloveniji so v veljaviEtični kodeks Univerze v Ljubljani (2009), Kodeks univerzitetnihprofesorjev Slovenije (1991) in Kodeks ravnanja javnihuslužbencev (2001), ki jih je mogoče umestiti v področjeznanstvenoraziskovalnega dela. Resnik (2010), izhajajoč izciljev etičnih norm in standardov, navaja naslednje razlogeza pravilno ravnanje: (1) promocija ciljev znanosti, (2) promocijavrednot, ki so bistvene za sodelovanje, (3) omogočanjeugotavljanja odgovornosti znanstvenikov, (4) pomoč normpri pridobivanju podpore javnosti za raziskovanje in (5) promocijadrugih pomembnih moralnih in družbenih vrednot.Etika v raziskovanju po mnenju Baartsove (2009: 423) vdanašnjem času ni več vprašanje ponotranjenih vrednot etičnihkodeksov, temveč je vgrajena v visokošolsko prakso pedagoškegain raziskovalnega dela in je v veliki meri odvisna odkvalitet in sposobnosti raziskovalca, predvsem od zaznavanja,predstavljanja, pristranskosti in osebne pristnosti. Zavestnoizvajanje etike zahteva od raziskovalca, da zazna in razumeznanstvene in politične interese in da je seznanjen z najnovejšimiznanstvenimi spoznanji določenega raziskovalnegapodročja in tudi s političnimi razpravami in trenji glede tematike,s katero se ukvarja. Zaznavanje vključuje sposobnostraziskovalca, da si predstavlja posledice svojih odločitev in dejavnosti,saj le znanje in ozke strokovne izkušnje sami po sebiniso dovolj za etično ustrezna ravnanja (Baarts, 2009: 433).Pristranskost se nanaša na politiko znanosti, saj raziskovalecglede na svoje znanje zagovarja stališče, ki je lahko drugačnood morebiti splošno sprejetih resnic na določenem področju.Čeprav je v znanosti nevtralnost ideal, se v praksi pokaže, daje življenje preveč zapleteno za splošne, enoznačne in nevtralnepozicije. Zato ni redko, da znanstvenik sprejme stališče in stem postane pristranski (Baarts, 2009: 434). S pristranskostjo396

Gorazd Meško: Odklonskost v znanosti - vzroki, pojavne oblike in odzivije povezana osebna integriteta pri odločitvah in dejavnostih,ki je odvisna od znanstvenikove sposobnosti in volje, da upoštevatudi dejstva, ki niso skladna z njegovimi lastnimi prepričanjiin vrednotami (Baarts, 2009: 435).3 Integriteta na področju znanostiV zadnjem času se pojem integritete vse pogosteje pojavljain uporablja v javni upravi in drugih družbenih dejavnostih. VZakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS,št. 45/2010) je integriteta definirana kot »pričakovano delovanjein odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju inodpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo alidruga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom,pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi«. Slovar tujk(Bunc, 1998: 196) integriteto opredeljuje kot »celost, celotnost,neokrnjenost, popolnost«, medtem ko jo Slovar slovenskegaknjižnega jezika (2002) opredeljuje kot »popolnost, skladnost:človekova notranja integriteta; integriteta osebnosti: neokrnjenostin celotnost«. Bolj podrobno razpravo o različnih uporabah pojmaintegritete lahko najdemo v Stanfordski enciklopediji filozofije(2001). 6 Ta predvideva različno uporabo pojma, in sicerpojem lahko uporabljamo kot vrednoto, v tem primeru pomenikvaliteto karakterja ali osebnosti posameznika. Če pojem uporabljamov smislu osebne (in ne osebnostne) integritete, njegovauporaba temelji na dveh osnovnih premisah, in sicer: predstavljaformalni odnos do samega sebe ali odnos med deli oziromaaspekti posameznikovega jaza (integracija jaza), ali pa je integritetapomembno povezana z moralnim ravnanjem posameznika.Nadalje je pojem lahko uporabljen v smislu vzdrževanja lastneidentitete, kot stališče do nečesa ali kot moralni cilj.Pojem integritete lahko uporabljamo tudi tako, da se nanašana objekte (na primer nedotaknjena, neokrnjena narava).Takrat pomeni celostnost, nedotaknjenost in čistost določenestvari. Pojem se pogosto uporablja tudi kot pripis določenimdelom ali aspektom človeškega življenja, na primer poklicnaintegriteta, intelektualna integriteta, umetniška integriteta(Dobovšek, 2007: 281).4 Odklonskost v znanostiOdklonska ravnanja v znanosti po njihovi intenziteti inposledicah lahko razdelimo v tri kategorije: izmišljanje (angl.fabrication), ponarejanje (angl. falsification) in plagiatorstvo(angl. plagiarism). Izmišljanje je ravnanje, ko si znanstvenikizmisli podatke ali rezultate, pri ponarejanju podatke o raziskaviali rezultate spreminja, pri plagiatorstvu uporablja6Izvirno: Stanford Encyclopedia of Philosophy.ideje ali besede drugih oseb, ne da bi jih pravilno navajal incitiral 7 (Panel on Scientific Responsibility and the Conductof Research, 1992: 27). Podobno v prispevkih navajajo tudiSwazey, Anderson in Louis (1993) ter Finelli (2009), ki podrobnejerazčleni ponarejanje podatkov na: (1) oblikovanjepodatkov s ciljem povečanja pomembnosti in veljavnosti, (2)vprašljivo statistično povezanost med določenimi spremenljivkamiin (3) selektivno objavo le tistih podatkov, ki podpirajopričakovanja raziskovalca ali financerja raziskovanja.Druga odklonska ravnanja so ravnanja, ki jih lahko razumemokot odklone od moralnih ali zakonskih norm inniso neposredno povezana z raziskovalno prakso (Swazey,Anderson in Louis, 1993) oziroma so »nesprejemljiva vedenja,ki niso značilna samo za ravnanje v znanosti, čeprav se lahkopojavijo v raziskovalnem okolju in so predmet obravnave splošnezakonodaje in kaznovanja« (Panel on Scientific Responsibilityand the Conduct of Research, 1992: 29).Vprašljiva raziskovalna praksa so nemoralna dejanja, kisama po sebi niso kršitve, saj jih večina raziskovalcev prepoznakot neetična ravnanja v taki meri, da predstavljajo problem(Resnik, 2010; Fanelli, 2009), oziroma so dejavnostiposameznikov, ki kršijo tradicionalne vrednote v raziskovalnidejavnosti in so lahko škodljive (če ne pogubne) za raziskovalniproces (Panel on Scientific Responsibility and the Conductof Research, 1992: 28).De Vries, Anderson in Martinson (2005) opisujejo še normalnoodklonsko vedenje v znanosti v nekaterih raziskovalnihokoljih. To so neetična ravnanja, vendar so nujno potrebna,saj omogočajo znanstvenikom, da se soočijo z negotovostmiglede pravilnega ravnanja, odkrivajo kršitve in postavljajotemelje za nove norme in pravila raziskovalnega dela ter zagotavljanjevišje stopnje integritete znanstvenoraziskovalnegadela po načelu »v vsakem slabem je nekaj dobrega«.5 Vzroki za odklonskost v znanostiVzroke za odklonskost v znanosti je možno razložiti na večnačinov. Resnik (2010) navaja dve glavni teoriji. Prva je teorijagnilega jabolka, po kateri je večina raziskovalcev pri svojemdelu visokoetična, le pokvarjeni raziskovalci, ekonomsko obupaniali psihološko moteni ne spoštujejo raziskovalne etike.Druga je teorija stresnega ali nepopolnega delovnega okolja,ki navaja, da so vzroki za kršitve v znanosti različni institucio-7Za analizo odklonskosti v znanosti bi bilo mogoče uporabiti tudimiselna okvira, ki so ju predstavili Kanduč (2009) v razpravi oprevarah, prevarantstvu in prevarantih in Škof, B., Bernik, D., Tičar,B. (2010) v prispevku o metodah odkrivanja, preiskovanja inpreprečevanja prepovedanih davčnih vrtiljakov.397

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 395-405nalni pritiski, spodbude in omejitve, ki raziskovalce dobesednopotiskajo v kršitve etičnih pravil. Ti pritiski so na primerčasovne zahteve za objavljanje prispevkov, pogodbe, karierneambicije, dobiček in slava, slabo nadzorstvo nad študenti, slabpregled nad raziskovalci. V to teorijo sodijo tudi razmišljanja,da je recenziranje prispevkov daleč od popolnega, kar omogočarazlične nedoslednosti in zmote. Zato so članki, ki temeljijona izmišljenih ali delno izmišljenih podatkih, objavljeni. Taylor(2009) ugotavlja, da je del vzrokov v neučinkoviti samoregulacijiv znanosti. Navaja, da zaradi velikega števila standardov,odborov in akademij samoregulacija ni funkcionalna in je neuspešnapri odzivanju na odklonska ravnanja znanstvenikov,predvsem zato, ker je razdrobljena, nepovezana in ne vključujeznanstvenega in javnega konsenza.Sovacool (2008) pravi, da vzroke za odklonsko ravnanjeznanstvenikov lahko pojasnimo na tri načine, ter predlaga rešitveza posamezne vrste odklonskosti. Odklonskost v znanostije mogoče razumeti kot psihološki problem pokvarjenih posameznikov,pri čemer so vzroki sebični motivi teh posameznikov.Rešitev za tovrstne vzroke vidi v primernem nadzorovanju inocenjevanju, ki znanstvenikom zagotavljata pravilno ravnanje.Nadalje so vzroki v sistemu nadzora znanosti, pri čemer je temeljnivzrok v institucijah, ki pritiskajo na znanstvenike, damnožično povečujejo svoje raziskovalno delo, da bi dosegli napredekin s tem priznanje. Rešitev za to Sovacool (2008) vidi vizboljšanju kakovosti nadzora znanstvenoraziskovalnega delana univerzah in v uredniških odborih revij. Tretji vzrok je boljstrukturno družbeni problem – neučinkovitost znanstvenih institucijpri promociji ustreznih vrednot. Motivacija znanstvenikovje na osebni ravni lahko različna (osebno-psihološka in osebnoekonomska),saj pri tem predstavljajo problem sprejete strukturnevrednote in norme, ki bi jih morala znanost promovirati.Eno izmed raziskav o vzrokih za odklonskost v znanostiso izvedli Davis, Riske-Morris in Diaz (2007). Analiziraliso različno dokumentacijo arhiva Pisarne za raziskovalnointegriteto (angl. Office of Research Integrity). Na podlagimultidimenzionalnega skaliranja in razvrščanja v skupine sougotovili sedem skupin, ki opisujejo vzroke za odklonsko ravnanjeznanstvenikov:− osebni in poklicni stresorji – pritiski zaradi objav, kognitivnepomanjkljivosti, splošni stres in pritiski, pričakovanjanadrejenega, pomanjkanje sistema podpore, izgorelost nadelovnem mestu v povezavi s pomanjkanjem časa, pritiski vpovezavi s preveliko pripadnostjo, osebna negotovost, slabapresoja rezultatov in nepazljivost, osebne težave, psihološketežave, zanikanje poškodb, zanikanje negativnega namena,stresno delo, negotova pozicija in želja po uspehu;− organizacijska klima – poklicni konflikti, nezadostnonadzorstvo ali mentorstvo, nekolegialno delovno okolje, podstandardnilaboratorijski postopki, slaba komunikacija in koordinacija,izgubljeni, ukradeni ali uničeni podatki, zanašanjena druge in na dovoljenja ter obsojanje obsojevalcev;− negotovost delovnega mesta – neprimerna odgovornost,slabo nadzorovanje, tekmovanje za položaj in omejitve znanjajezika;− racionalizacije A – pomanjkanje kontrole in laganje;− racionalizacije B – strah, apatija, neodobravanje, želja oprekinitvi dela v raziskovalni organizaciji, želja po spoštovanjuenakosti, izogibanje degradaciji, opolzkost;− osebne inhibicije – težko delo in prezahtevne delovnenaloge, frustracije;− dejavniki osebnosti – nepotrpežljivost, koristi zaradiznanstvenega dela, izguba spomina, lenost, značajske posebnosti,prepoznavnost.6 Vprašljive oblike raziskovalne prakseVprašljivo raziskovalno prakso opredeljuje Panel o znanstveniodgovornosti in vedenju v raziskovanju (Panel onScientific Responsibility and the Conduct of Research (1992:28) in poudarja, da so naslednja ravnanja problematična:− pomembni raziskovalni podatki se ne hranijo razumljivodolgo časovno obdobje,− neustrezno in pomanjkljivo beleženje rezultatov, ki soobjavljeni ali od katerih so odvisni drugi,− podelitev ali zahteva po avtorstvu na podlagi storitve aliprispevka, ki ni pomembno povezan z objavo,− zavračanje dostopa do konkretnih raziskovalnih materialovali podatkov, na katerih temeljijo objavljeni prispevki,− uporaba neprimernih statističnih in drugih metodmerjenja z namenom povečanja pomembnosti rezultatovraziskave,− neustrezno mentorstvo in nadzorovanje podrejenih innjihovo izkoriščanje,− predstavljanje hipotez kot dejstev ali preliminarno poročanjeo rezultatih raziskave, ne da bi lahko preverili veljavnostrezultatov ali eksperiment ponovili.Resnik (2010) navaja nekaj več primerov vprašljive raziskovalneprakse. Znanstveniki, ki takšne prakse uporabljajo,največkrat:− pošljejo prispevek z isto vsebino v objavo v dve različnireviji ali več, ne da bi o tem seznanili urednike;− ne seznanijo sodelavca o namenu patentiranja in s tempridobijo individualno lastništvo nad patentom;− vključijo soavtorja v članek kot uslugo, čeprav k člankuničesar ni prispeval;− razpravljajo s sodelavci o podatkih v članku, ki ga recenzirajo;398

Gorazd Meško: Odklonskost v znanosti - vzroki, pojavne oblike in odzivi− iz prispevkov izključujejo podatke, ki izstopajo, namestoda bi jih predstavili in razložili;− uporabljajo neprimerne statistične metode z namenompovečanja pomembnosti raziskave;− predstavljajo rezultate svojega raziskovanja na konferenci,ne da bi drugim strokovnjakom dali možnost recenzije;− napišejo pozitivno recenzijo za prispevek, ki ne vsebujeustreznih citatov in prispevka predhodnih avtorjev;− v prijavi prispevka, z namenom prepričevanja recenzentov,prilagajajo izjave drugih strokovnjakov o pomembnostiprispevka projekta k področju raziskovanja;− v prijavi za delo ali v življenjepisu prilagajajo podatke onezaključenih projektih, kot da so jih že zaključili;− isti raziskovalni projekt dajo dvema študentoma inspodbujajo nezdravo tekmovalnost;− spregledajo, zanemarjajo ali izkoriščajo študente ali podoktorskeštudente za lastne, osebne ambicije;− raziskovalnih podatkov ne hranijo v predpisanem obdobjuoziroma je hramba slaba, zato so podatki kasneje neuporabni;− v recenzijah dajejo slabšalne komentarje in napadajoavtorje;− obljubijo boljše ocene (recenzije) del v zameno za (spolne)usluge;− odstopajo od raziskovalnega protokola, ne da bi za tovedeli pristojni;− poročajo le o zaželenih rezultatih;− poškodujejo ali mučijo živali v raziskavah;− študente in drugo osebje izpostavljajo neupravičenimtveganjem;− pri recenzijah zavračajo prispevke za objavo, ne da bijih sploh prebrali;− sabotirajo delo drugih znanstvenikov;− kradejo rekvizite, knjige ali podatke;− eksperimente izvajajo tako, da vnaprej vedo, kako sebodo iztekli;− kopirajo podatke, članke ali računalniške programebrez dovoljenja;− so lastniki delnic v podjetju, ki sponzorira raziskavo, intega dejstva ne prijavijo pristojnim in− namerno precenjujejo klinično pomembnost novegazdravila z namenom pridobitve ekonomskih ugodnosti.De Vries, Anderson in Martinson (2005: 48) predstavljajopodobna ravnanja, vendar jih imenujejo »normalno odklonskovedenje« v manj etičnih raziskovalnih okoljih. Takšno vedenjekategorizirajo v štiri kategorije:1) podatkia) izključevanje podatkov, ki temeljijo na subjektivnemobčutku, da niso točni, iz analize,b) neprimerno hranjenje podatkov raziskovalnih projektov,c) iskanje bližnjic in poenostavitev z namenom, da se dosežerok za zaključek projekta;2) pravila znanstvenega raziskovanjaa) zanemarjanje podrobnosti v protokolih ravnanja z materiali(biovarnost, radioaktivni materiali),b) uporaba sklada enega projekta za dokončanje drugegaprojekta (prelivanje sredstev);3) odnos do sodelavceva) pisanje preveč pozitivnega ali negativnega mnenja o sodelavcih,b) izrabljanje položaja za izkoriščanje sodelavcev;4) akademska proizvodnjaa) spreminjanje načrta, metodologije ali rezultatov raziskavezaradi pritiskov financerjev,b) skrivanje podrobnosti o metodologiji ali rezultatov včlankih ali prijavah člankov,c) uporaba idej drugih raziskovalcev brez dovoljenja alipravilnega citiranja.V zvezi s t. i. »normalnim odklonskim vedenjem«, DeVries, Anderson in Martinson (2005) ugotavljajo, da je relativnopogosto v znanosti. Avtorji to odklonskost razumejo kotkoristno, saj omogoča znanstvenikom, da se slej ali prej soočijos potrebo, da se postavijo novi temelji za raziskovalno delo.7 Razširjenost odklonskosti v znanostiSwazey, Anderson in Louis (1993) na podlagi raziskave,v kateri je sodelovalo 2000 doktorskih študentov in 2000 zaposlenihna fakultetah, ugotavljajo, da prevare v znanosti, kisodijo v kontekst definicije odklonskih ravnanj, niso redke.Poročajo o ugotovitvi, da je od 6 do 9 odstotkov študentovin zaposlenih na fakultetah v raziskavi razkrilo, da poznajosošolce in profesorje, ki so objavili plagiat ali ponaredili podatke,medtem ko zaposleni na fakultetah poročajo o še večjemodstotku navedenih ravnanj med študenti (okoli 30 odstotkov).Nasprotno Resnik (2010) navaja, da je kršitev v znanostirelativno malo. Predvsem tistih, ki so bile obravnavane in dokazane,je od 0,01 do 1 odstotka letno. Nekoliko večji deležkršitev v znanosti je na podlagi metaanalize ugotovil Fanelli(2009). Iz vzorca 18 raziskav je ugotovil, da je delež tistih raziskovalcev,ki so vsaj enkrat huje kršili znanstvena pravila,1,97 odstotka, medtem ko je bilo 33,7 odstotka tistih, ki sovsaj enkrat izvajali »drugo vprašljivo raziskovalno prakso«. Ševečji delež kršiteljev je bil ugotovljen pri odgovorih na vprašanjaglede takšnega vedenja pri sodelavcih. Delež vsaj enkratnehujše kršitve znanstvenih pravil je bil 12,95-odstoten, deleždrugih vprašljivih praks 72-odstoten. V isti raziskavi se je prinadzoru področij v znanosti pokazalo, da je bilo odklonsko399

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 395-405ravnanje najbolj pogosto prijavljeno v medicinskih in farmacevtskihkrogih raziskovalcev.Tudi Swazey, Anderson in Louis (1993) ugotavljajo, da43 odstotkov uslužbencev fakultet ve za sodelavce, ki so neprimernoali nepravilno uporabljali vire univerze za osebnepotrebe, skoraj ena tretjina jih pozna tiste, ki so neprimernodoločili avtorstvo v raziskovalnih prispevkih, 22 odstotkov jetakšnih, ki menijo, da so njihovi sodelavci površno uporabilipodatke, 15 odstotkov uslužbencev pozna primere, da so istiavtorji v različnih publikacijah enake ugotovitve interpretiralina različne načine. Približno polovica vzorca študentovin uslužbencev fakultet je poročala o izkoriščanju drugih inpribližno četrtina vzorca obeh skupin je poročala o spolnemnadlegovanju in diskriminaciji na podlagi osebnih značilnostiposameznika.8 Izboljšanje integritete na področju raziskovalnedejavnostiPanel o znanstveni odgovornosti in ravnanju v znanosti,odbori in akademije so izdali dve brošuri (Panel on ScientificResponsibility and the Conduct of Research, 1992: 145–155;1993), ki sta objavljeni tudi na medmrežju in vsebujeta priporočilaza odgovorno raziskovalno prakso, in sicer:− Znanstveniki in uradniki v raziskovalnih institucijahnaj sprejmejo odgovornost za zagotavljanje integritete raziskovalnegaprocesa. Spodbujajo naj razvoj ustreznega delovnegaokolja, sistem nagrad in usposabljanje za odgovornoraziskovalno prakso.− Znanstveniki in raziskovalne institucije naj v svoje učnenačrte vključijo izobraževalne programe, ki spodbujajo zavedanjezaposlenih na fakultetah in študentov o integriteti raziskovalnegaprocesa.− Sprejem formalnih usmeritev za raziskovalno delo zagotavljapriložnosti za fakultete in raziskovalne institucije, daopredelijo ustrezno raziskovalno prakso.− Raziskovalne institucije in vladne agencije naj sprejmejoopredelitve za razlikovanje med nepravilnimi ravnanji invprašljivimi raziskovalnimi praksami in drugimi oblikami nepravilnegaravnanja v znanosti, ki temeljijo na izmišljanju, ponarejanjuin plagiatorstvu. Vladne agencije naj preučijo svojeopredelitve nepravilnega ravnanja v znanosti z namenom, dase odpravijo dvoumne kategorije, kot na primer »drugi resniodkloni od sprejete raziskovalne prakse«.− Vladne agencije naj zasnujejo jasno politiko in postopkeza ravnanje s pritožbami o nepravilnem ravnanju v znanosti.Take agencije naj sprejmejo opredelitve nepravilnih in nesprejemljivihpraks ter postopke za kršitelje. Raziskovalne institucijein vladne raziskovalne agencije naj imajo izdelane postopke,ki zagotavljajo primerne in takojšnje odzive na obtožbe onepravilnem ravnanju v znanosti. Raziskovalne institucije najspodbujajo učinkovite in primerne metode za ugotavljanje inuravnavanje incidentov o nepravilnem ravnanju v znanosti innaj okrepijo izvajanje politike ustreznega ravnanja v znanostiter izvajanje postopkov.− Znanstveniki in njihove institucije naj ravnajo tako, daodvračajo raziskovalce od vprašljivih raziskovalnih praks sformalnimi in neformalnimi nadzorstvenimi praksami v raziskovalnemokolju. Prav tako naj sprejmejo odgovornost zaodločanje o tem, katere vprašljive raziskovalne prakse so dovoljhude, da terjajo kaznovanje kršiteljev. Metode, ki jih uporabljajoposamezni znanstveniki in raziskovalne institucije priobravnavanju vprašljivih raziskovalnih praks, bi morale bitiločene od tistih, ki jih uporabljajo pri obravnavanju nepravilnegaravnanja v znanosti in drugega nepravilnega ravnanja(saj pri nepravilnostih ne gre zmeraj za namerno odklonskoravnanje, ampak so možni tudi neizkušenost, neznanje in nenamernenapake – op. avtorjev).− Raziskovalne institucije naj bi imele izdelane postopkeza obravnavanje drugih negativnih ravnanj, kot so tatvine, nadlegovanjeali vandalizem, ki se lahko pojavijo v raziskovalnemokolju.− Vladne raziskovalne agencije naj opredelijo svojo vlogopri obravnavanju nepravilnega ravnanja, drugega nepravilnegaravnanja in vprašljivih raziskovalnih praks. Čeprav imajovladne agencije specifične odgovornosti pri obravnavanju nepravilnegaravnanja v znanosti, naj bi bila njihova vloga priobravnavanju vprašanj o raziskovalnih praksah oblikovanakot podpora prizadevanjem znanstvenikov in raziskovalnihinstitucij, da odvračajo od takih praks s procesi izobraževanjain preverjanja kakovosti raziskovanja (angl. peer review).− Znanstvena skupnost in raziskovalne institucije najustanovijo neodvisno posvetovalno institucijo za znanstvenointegriteto in etiko, ki se bo ukvarjala z obravnavanjem etičnihproblemov v raziskovalni praksi, z oblikovanjem modelovpolitik in postopkov v zvezi z nepravilnim ravnanjem vznanosti in drugim nepravilnim ravnanjem, z zbiranjem inanaliziranjem podatkov o nepravilnem ravnanju v raziskovalnemokolju, ki bo izvajala stalne ocene ustreznosti javnih inzasebnih sistemov za obvladovanje nepravilnih ravnanj v znanostiin olajšala izmenjavo informacij in izkušenj s politikoin postopki za obravnavanje obtožb o nepravilnem ravnanjuv znanosti.− Podpreti je treba pomembno vlogo, ki jo imajo posamezniznanstveniki pri razkrivanju incidentov nepravilnegaravnanja v znanosti. Posamezniki, ki v dobri veri prijavijosum nepravilnega ravnanja v znanosti, zaslužijo podporo invarstvo. Njihova prizadevanja kot tudi prizadevanja tistih, kisodelujejo v postopku, so lahko neprecenljiva pri obvarova-400

Gorazd Meško: Odklonskost v znanosti - vzroki, pojavne oblike in odzivinju integritete raziskovalnega procesa. Prijava odklonskegaravnanja v znanosti je pogumno dejanje, ki naj bi ga podprlacelotna raziskovalna skupnost.− Znanstvena združenja in znanstvene revije naj še naprejzagotavljajo in širijo informacije in forume, ki spodbujajo odgovornoraziskovalno prakso ter se odzivajo na nepravilnostiv znanosti in vprašljivo raziskovalno prakso.Nekateri raziskovalci so navedena priporočila uporabili zaizhodišče za svoje raziskovanje. Resnik (2010) predlaga poudarjanjepomena izobraževanja in usposabljanja o raziskovalnietiki, medtem ko Iverson, Frankel in Siang (2003) poudarjajo,da si znanstvena združenja že dalj časa prizadevajona področju usposabljanja za znanstvenoraziskovalno deloin promocijo etike. Ugotavljajo, da ni spremljanja učinkovnjihovih prizadevanj. Hansson (2000: 79) ugotavlja, da se jenajprej treba usmeriti na notranjo in šele zatem na zunanjokontrolo. Notranja kontrola pomeni zanašanje na običajnepostopke zagotavljanja kakovosti raziskovanja in pripravljenostposameznika, da opravlja znanstvenoraziskovalno delov skladu z etiko. Zunanja kontrola pomeni, da se zanaša narepresivne ukrepe z namenom, da bi kazni vplivale na neželenovedenje. Mitcham (2003) predlaga razvoj socialne soodgovornostimed znanstveniki in državljani. Ne osredotoča sena znanstveno integriteto kot na raziskovalni proces znotrajznanosti, temveč v kontekstu odnosa znanost – družba. Izhajaiz nepredvidljivosti socialnih vlog in navaja, da je pomembnadružbena vloga znanstvenikov že vseskozi prisotna, vendar bimorali znanstveniki bolj kot individualno odgovornost upoštevatikolektivno odgovornost svoje družbene vloge, in sicerv poklicnih združenjih in v sodelovanju z institucijami, kotso univerze, raziskovalni instituti (kjer delajo), znanstvene revije(kjer se taka dela objavljajo), vladnimi institucijami (kipodpirajo in financirajo raziskovalno dejavnost), mediji (kipopularizirajo znanstvene rezultate) in s sodišči (ki občasnoobsojajo hujše kršitelje). V akademskem okolju velja prepričanje,da kreativni znanstveniki vedno odstopajo od sprejeteprakse – etos po mnenju akademskega okolja vključuje tudito kreativnost in ne le strogo shematsko uporabo metod. Napodročju filozofije znanosti je pomembno razmišljati o tem,da vsak znanstvenik igra več vlog (in se občasno znajde v konfliktuvlog), nezaželene posledice svojega dela vidi kot dražljajza oblikovanje novih splošnih principov, za vzpostavljanjemostu med človekovimi pravicami in znanostjo ter odgovornostivloge, ki ni le pasivno sprejemanje vloge, ampak dejavnorazmišljanje o tem, da si sam ustvarja vloge, istočasno pa vlogeustvarjajo njega (na primer poklicni razvoj, izobraževanjev znanosti in javna politika ter prepletenost teh dejavnikov).Evans in Packham (2003) v kontekstu sodelovanja znanostiin gospodarstva ter v kontekstu konflikta interesov predlagataizdelavo mednarodno sprejetih smernic, ki bi predstavljalezaščito osnovnega namena univerz in fakultet in zagotavljalenjihovo neodvisnost. Demšar in Boh (2006) predlagata koncept»nevidne roke javnosti« in v študiji primera Javne agencijeza raziskovalno dejavnost RS zagovarjata transparentnostna vseh ravneh znanstvenoraziskovalnega sistema.9 RazpravaZnanost pojmujemo kot iskanje resnice na predpisan inpošten način. Kljub temu obstajajo znanstveniki, ki goljufajo,poročajo o neobstoječih ugotovitvah, ponarejajo podatke inizvajajo druge manipulacije. Čeprav je področje odklonskostiv znanosti zelo zanimivo, je raziskav s tega področja malo.Ben-Yehuda (1986) govori o idealizaciji znanosti v okviruMertonovih načel in njenem načrtnem pristopu k preučevanjurazličnih problemov. Institucionalizacija znanosti ima za posledicocertificiranje znanja (Merton, 1973). Osrednje normev znanosti so univerzalizem, kjer gre za veljavnost in resničnostraziskovalnih ugotovitev, na katere ne vplivajo osebnostneznačilnosti raziskovalcev; javnost spoznanj, kjer gre za delitevznanstvenih spoznanj z drugimi, pri čemer so raziskave zaupnenarave čista antiteza znanstvenega raziskovanja; nepridobitniškanaravnanost se nanaša na to, da naj raziskovanje ne bibilo pogojeno z raziskovalčevimi pridobitniškimi motivi (naprimer izključno materialni dobiček), ampak z željo po razširjanjuznanja; in načrtni skepticizem, kjer gre za idejo o tem,da znanstveniki odkrito, javno in pošteno ocenjujejo delo drugdrugega. Upoštevanje teh norm naj bi preprečevalo odklonskostv znanosti, vendar na drugi strani te norme prispevajo ktežavam nadzorovanja v znanosti. Kot pravi Storer (1977), sote norme nastale, se vzdržujejo in krepijo zaradi potrebe znanstvenikovpo priznanju njihovega dela in organizacije znanja.Odklonskost, tudi v znanosti, je glede na teorije družbeneganadzorstva posledica izgube preventivne moči družbenihinstitucij. Zato je treba razmisliti o moči nadzorstvenihmehanizmov, ki preprečujejo odklonskost. Teorije družbeneganadzorstva se običajno usmerjajo na dva mehanizma. Prvije notranje nadzorstvo oziroma internalizirane norme in socializacijskiprocesi. Drugi so zunanji mehanizmi – družina,skupnost, nadzorstvene institucije idr. Mehanizmi družbeneganadzorstva v znanosti delujejo na enak način kot pri nadzorovanjuna drugih področjih. Usposabljanje in šolanje jedolgotrajen proces, v katerem poleg učenja zelo specializiranihveščin in širjenja znanja znanstveniki (raziskovalci in univerzitetnipedagoški delavci) ponotranjijo norme in metodeznanstvenega raziskovanja. Znanstvenike učijo, kako uporabitirazlične znanstvene metode in da je vodilna nit njihovegadelovanja iskanje resnice. Goljufanje, laž in podobno se medznanstveniki pojmujejo kot nekaj nepojmljivega oziroma nesprejemljivega.Znanstvenik je prvotno predan svojemu poklicuin etiki (Zuckerman, 1977).401

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4, s. 395-405Katere so zunanje oblike nadzorovanja v znanosti? Prvaje javnost spoznanj, druga je načrtni skepticizem. Ta dva mehanizmapoudarjata nadzor javnosti, javnost spoznanj, ki so dostopnavsem, in sposobnost znanstvenikov, da so skeptični prisvojem delu in da kljub dobremu poznavanju metodologijepodvomijo o moči metod, ki jih uporabljajo pri svojem raziskovanju.Tretji dejavnik je replikacija, ki omogoča preverjanjeugotovitev raziskav na enak način, kot so to storili avtorji vobjavljeni publikaciji. Seveda znanost temelji na zaupanju, sajza zdaj še ni policije, ki bi se ukvarjala izključno s kriminalitetoin odklonskostjo v znanosti. Obstajajo etične komisije, kiodločajo o primernosti raziskovalnega dela na določenih področjihin bdijo nad potekom raziskav (Ben-Yehuda, 1986).Prva Mertonova norma je univerzalizem oziroma nepristranskost.Pojmovanje resnice v znanosti ni vedno ločeno odosebnih značilnosti posameznika. Postopek odkrivanja resnicein inovacije so odvisni tudi od osebnih značilnosti raziskovalca.Še več, v znanosti, kjer prevladujejo interpretacije(na primer sociologija), se je o razlagi resnice možno pogajati,in to pogajanje je pogojeno z ugledom in svetovnim nazoromznanstvenika, ki je predstavil svojo »resnico«. Razlikev pojmovanju in razlaganju resnice obstajajo tudi med predstavnikirazličnih šol v znanstvenih disciplinah in obstajamožnost, da se interpretacije istega problema diametralnonasprotno razlikujejo. Druga norma – javnost spoznanj – jeseveda z nadzorstvenega vidika ustrezna, vendar znanstvenikisvoje ideje tudi skrivajo. Najbolj tipičen primer skrivanjaje raziskovanje s stopnjo zaupnosti. Poleg tega raziskovalciskrivajo svoje raziskovalne rezultate zaradi tekmovanja instrahu, da bi jim kdo ukradel ideje. Dostopnost do podatkov,ki jih raziskovalci uporabljajo pri svojem raziskovalnem delu,je pomemben problem, ki je vezan na ponovitev študij in primerjavopodatkov med študijami. Izmenjava idej tudi velikostane. Časovni razmik med raziskavo, predstavitvijo referatain objavo članka lahko traja do dve leti. Konference, kongresiin neformalna srečanja so postali prevladujoča oblika izmenjavenovih idej. Mreženje in neformalna izmenjava podatkovpredstavljajo možnost intenzivnejšega in hitrejšega prispevanjak znanosti. Udeležba na mednarodnih srečanjih inv mednarodnih mrežah znanstvenikov je draga. Institucije inposamezniki, ki si udeležbe na takšnih srečanjih in v mrežahne morejo privoščiti, ostanejo zunaj prevladujočega toka, nimajoodmevnih objav in niso člani elitnih mednarodnih raziskovalnihskupin. Načrtni skepticizem je velik izziv za znanstvenike.Starejši, ugleden in uveljavljen znanstvenik ima vprimeru kritike raziskovalnega dela bolj ugoden položaj kotmlajši kolega, ki se šele uveljavlja, saj marsikoga stroga kritikana začetku znanstvene kariere lahko frustrira do te mere,da preneha z znanstvenim delom. Naslednji element skepticizmaso recenzije prispevkov, ki naj bi bile konstruktivnokritične, vendar se v praksi pogosto zgodi, da so recenzentiagresivni, žaljivi in celo nesramni. Avtor, ki pošlje članek vrevijo, dobi pripombe anonimnega recenzenta, ki po praviludobi članek brez podatkov o avtorju. To pomeni problem,ker se avtor in recenzent ne moreta srečati in pogovoriti. 8Kritične pripombe pogosto vzbudijo jezo in agresivnost priavtorjih, ki se z ugotovitvami recenzentov ne strinjajo. Glederecenzentov je tako, da je krog uveljavljenih strokovnjakov, kise spoznajo na neko področje, hitro sklenjen. Nekateri avtorjise med seboj poznajo. Čeprav urednik revije zbriše podatke oavtorjih in recenzentu, ki se ukvarja s podobno ali isto tematiko,oba po nekaj mislih prepoznata slog in pisanje svojegakolega. To je zelo tipično v manjših raziskovalnih skupnostih.Napredno pisanje, ki ga recenzira konservativen recenzent, jeobsojeno na kritiko, in avtor bo mogoče doživel močno frustracijo.Izbor recenzentov je zelo pomemben, saj recenzentiv ocenah prispevkov praviloma projicirajo svoje poglede nadoločeno tematiko. Vemo, da je nabor recenzentov običajnodokaj omejen in urednik lahko izbere recenzenta, ki bodoločen članek verjetno izločil, ali izbere drugega, ki mu bočlanek všeč. Pripombe recenzentov so lahko spodbudne, polnenasvetov za izboljšanje pisanja, in konstruktivne, tudi nesmiselne,polne predsodkov, nesramne in neuporabne. Zatoje vloga urednikov zelo pomembna.Naslednja norma je nepridobitniška naravnanost, ki jo jetežko doseči, saj je v sedanji potrošniški družbi vrednota zaslužiti,imeti in trošiti. Nagrade, ki jih znanstvenik pričakujeza svoje delo, so različne. Najpogosteje govorimo o dvehvrstah nagrad – osebno-psiholoških in osebno-ekonomskihnagradah. Pri prvih gre za to, da znanstvenik pričakuje prestiž,slavo, prepoznavnost, spoštovanje, mednarodni ugled innagrade ter časti. Te ugodnosti so daleč od nepridobitniškenaravnanosti, saj so znanstveniki pri njihovem pridobivanjuodvisni od predstavnikov vlad, ki jih vključujejo v snovanjepolitik, razprav o nacionalnih, mednarodnih, družbenih inštevilnih drugih zadevah. Nekateri znanstveniki tudi zelouživajo v nastopih v medijih in so za ceno slave in popularnostipripravljeni prikrojiti ugotovitve raziskav ali si prisvojitiraziskovalno delo drugih. V nekaterih primerih medijska popularnostpomeni tudi velike honorarje. Drugi motiv osebno-ekonomskenarave se kaže v intenzivnih prizadevanjihuveljavljenih znanstvenikov za socialno varnost, tudi za razkošnoživljenje. Mnogi znanstveniki veliko potujejo po svetuzaradi raziskovalnega dela. Še posebej so zanimiva potovanja,ki jih financirajo farmacevtske firme, firme za energetiko idr.Obstajajo tudi znanstveniki, ki so na plačilni listi vlad in izvajajoštevilne projekte – tudi takšne, za katere nimajo referenc,8Seveda je anonimnost tudi varovalka, da ne bi prišlo do vnaprejšnjediskriminacije zaradi poznavanja avtorja. Pripomba seveda nevelja za znanstvena okolja, kjer je komunikacija med znanstvenikiodprta in konstruktivna.402

Gorazd Meško: Odklonskost v znanosti - vzroki, pojavne oblike in odziviin so sposobni najti strokovnjaka in pobrati posredniški deležin si zagotoviti soavtorstvo.Replikacija (ponovitev) raziskave ni zelo cenjeno opravilov znanosti (še posebej v družboslovju), saj gre za preverjanjeugotovitev predhodnih raziskav z uporabo enakega modela,ki ga je v preteklosti nekdo že uporabil. V znanosti inovativnostveliko pomeni, zato je vrednost replikacije manjša. Kljubtemu je replikacija nujni raziskovalni pristop v longitudinalnihraziskavah in medkulturnih primerjavah, saj vsaka replikacijadoda nekaj novega. Popolna replikacija na osnovi člankov indrugih objav je težko izvedljiva, saj po navadi ni na voljo vsehpodrobnosti o izvedbi študije. Zelo malo znanstvenikov si želi,da bi bili znani kot ponavljavci študij drugih (Weinstein, 1979).Znano je tudi, da je popolna replikacija v večini primerov nemogoča,saj so bili izvirni podatki izgubljeni ali nedostopni.Replikacije se praviloma nanašajo na eksperimentalne disciplinein replikacija v interpretativnih disciplinah (sociologija,antropologija idr.) praviloma skoraj ni mogoča. Poleg tega jemožno razmišljati tudi o goljufijah pri vnosu podatkov v baze,saj je skoraj nemogoče ugotoviti lažne vnose, ko so podatki enkratvneseni v bazo. Znani so primeri, ko so raziskovalci ciljalina določeno število respondentov v preučevanem vzorcu in poslabem odzivu so enostavno podvojili vnesene podatke, da sodobili dovolj velik »vzorec« (Craig in Reese, 1973).Odločitev za prepovedano ravnanje je odvisna od posameznikoveocene o tem, kakšna je verjetnost, da ga bodo ujeli,in od strogosti kazni. V znanosti je verjetnost za oboje majhna.Visoka stopnja specializacije je dodaten razlog, da je odklonskostv zvezi z znanostjo težje odkriti. Ko policist posumi, daje bilo storjeno kaznivo dejanje, upošteva določila Zakona okazenskem postopku in začne zbirati obvestila. Koga naj znanstvenikobvesti, če sumi kolega, da je goljufal pri svojem delu?Kdo naj izvede postopek ob dejstvu, da je odkrivanje goljufij vznanosti lahko zelo zapleteno in težavno. Ključna vprašanja natem mestu bi tudi bila, kdo je žrtev odklonskosti v znanosti terkdo naj odklonskost prijavi in komu. In še viktimološki pogledz vidika sekundarne viktimizacije – ali ni prijavitelj takšnegadejanja bolj obsojan kot tisti, ki stori kršitev?Kaznovanje znanstvenikov, ki kršijo pravila, je zelo redekpojav. V večini primerov preiskovanju ne sledi obravnava nasodišču. Predstojniki raziskovalnih inštitutov praviloma nimajoproblema odzvati se na nepošteno in nekorektno delo raziskovalca.Običajno sledi odpustitev iz službe, razen v primeruodmevnih primerov, ko gre za velike goljufije in ponarejanjerezultatov na veliko, sledijo še sankcije zunaj institucije v okviruveljavne (tudi) kazenske zakonodaje. V primerjavi z drugimigoljufijami (Kanduč, 2009) je kaznovanje goljufij v znanostimanj strogo (Ben-Yehuda, 1986). Nekatere agencije so poslabih izkušnjah z nekaterimi znanstveniki začele uporabljatičrne liste nezanesljivih izvajalcev projektov. Običajna praksa zaodzivanje na nepravilnosti v zvezi z opravljanjem poklica pa sočastna razsodišča, ki jih predpisujejo številni kodeksi. Ta razsodiščavrednotijo delo posameznega strokovnjaka v primerudileme o poštenosti in strokovnosti opravljanja poklica.V zahodnih državah, predvsem v Veliki Britaniji in ZDA,se je ekspanzija raziskovalnega dela začela v sedemdesetih letihprejšnjega stoletja. Značilnosti tedanjega obdobja spominjajona današnji čas v Sloveniji. Te so v zvezi s poudarjenimi pritiskiglede objavljanja v mednarodnih revijah in pridobivanjemreferenc za kandidaturo za nacionalne in mednarodne raziskovalneprojekte. Ben-Yehuda (1986) poudarja dejstvo, da je nesposobnostobjaviti raziskovalne rezultate pomenila izločitevposameznika iz znanstvenega okolja. Raziskovalci, ki niso bilisposobni dokaj hitro objaviti rezultatov svojega raziskovanjain niso bili v dobrih odnosih z uredniki revij, so bili v težavah– na eni strani niso mogli napredovati v akademskem okoljuin si pridobivati visokih nazivov, na drugi strani pa so izpadliiz nacionalnega financiranja. Iz tistega obdobja izvira tudi rek»objavljaj ali propadi« (angl. publish or perish). Članek s podobnimnaslovom je objavila Sketova (2006); v njem navajapoložaj slovenskih kriminologov pri objavljanju v mednarodnihpublikacijah s Social Science Citation Index v angleškemjeziku. Odklonskost v znanosti je postala predmet t. i. kriminologijeznanosti v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja(Ben-Yehuda, 1986) in je pomemben del nekaterih učbenikovs področja metodologije kriminološkega raziskovanja (Hagan,2003). Haganov učbenik je eden izmed redkih, ki namenja kritičnemupogledu na različne oblike odklonskosti v znanostiprecejšen del vsebine, s katero osvešča dodiplomske in podiplomskeštudente kriminoloških raziskovalnih metod o zanimivitematiki odklonskosti v znanosti. Hagan tudi opozarja,da je že na dodiplomski ravni treba posvečati več pozornostiosebnostni rasti študentov in manj učenju dejstev na pamet intekmovanju, ki vodita v »iznajdljivost« študentov.Kaj je torej moč storiti, da bi odklonskosti v znanosti bilomanj? Priprava študentov na raziskovalno delo in odzivanjena plagiatorstvo v času študija ter razvoj vrednot kritičnegaakademskega okolja je poleg dobro koordiniranega timskegadela pomemben prispevek h kritičnosti do odklonskega ravnanjana področju znanosti. Ta prispevek prikazuje, vzrokein pojavne oblike odklonskosti v znanosti in možne odzivenanjo. V slovenskem okolju bi se veljalo zamisliti glede praviligre na znanstvenem področju, kjer vse bolj veljata »akademskaprodukcija« in kvantitativno merjenje uspešnosti raziskovalcev,ki lahko vodita tudi do tega, da so nekateri znanstvenikiiznajdljivi oz. inovativni pri doseganju tega cilja, zato biv raziskovanju odklonskosti v znanosti bilo vredno razmislitio uporabi teorije iger kot perspektivi za preučevanje te oblikenekonvencionalne odklonskosti.403

Gorazd Meško: Odklonskost v znanosti - vzroki, pojavne oblike in odziviMisconduct in science – causes, manifestations and responsesGorazd Meško, Ph.D., Full Professor of Criminolgy and Dean of the Faculty of Criminal Justice and Security,University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia,Aleksander Koporec Oberčkal, M.A., Psychology Graduate, Police Directorate KranjThe authors present a criminological view of misconduct in science and discuss inappropriate scientific practices, contestable researchpractices, ethics and integrity in science, and the proper conduct of researchers in scientific work and in the presentation of their researchresults. They also consider the causes of misconduct of researchers and formulate recommendations for the promotion of scientificresearch ethics in practice. The discussion on misconduct in science is based on Merton’s guiding principles of scientific research (1973):communalism – entailing the common ownership of scientific discoveries, according to which scientists give up intellectual propertyrights in exchange for recognition and esteem; universalism – the truth is evaluated in terms of universal or impersonal criteria and noton the basis of race, socio-economic status, gender, religion, nationality and other subjective categories; disinterestedness – scientists arerewarded for acting in an unselfish way; organised scepticism – all ideas must be tested and subject to rigorous, structured communityscrutiny. The authors discuss these principles and try to find a link with scientific research practice in Slovenia.Key words: science, misconduct in science, integrity, causes, forms of misconductUDC: 001.893:174405

Iz zgodovineOdločanje o razporeditvi enot in moštvu varnostnihsil pri nas (1850-2010)Pavle Čelik *Število moštva varnostnih sil na našem ozemlju je vse od njihove ustanovitve do danes določalo najvišje vodstvo vsredišču države, torej na Dunaju, v Beogradu in v zadnjih desetletjih v Ljubljani. Pri tem je bilo treba upoštevati nekajokoliščin, zlasti proračunske zmožnosti države. Navadno je bilo skupno število moštva teh sil določeno v proračunuoziroma v skupni postavki stroškov za te sile. Ko je bilo skupno število moštva določeno, je prišla do izraza tudi vloganižjih upravnih oblasti, ki so bile pristojne tudi za varnostno področje.O razporeditvi varnostnih enot po ozemlju države so soodločale tudi upravne oblasti, navadno v soglasju s pristojnimvodstvom varnostnih sil. Ves čas pa so pobude o razmestitvi katere od teh enot prihajale tudi od občin in celoposameznikov. To velja tudi danes, ko si ponekod v notranjosti Slovenije prizadevajo, da bi ukinjeno policijsko enoto(postajo ali oddelek) ponovno vzpostavili.Število terenskih enot varnostnih sil se je v zadnjih 160 letih stalno spreminjalo, podobno kot število moštva. V zadnjih60 letih se je število teh enot zmanjševalo, povečevalo pa se je število tam službujočega osebja; posamezne policijskepostaje vzdolž državne meje med Slovenijo in Hrvaško tako danes štejejo tudi več kakor sto policistk in policistov. Torojeva tudi nova vprašanja vodenja teh kolektivov. Vzpostavitev tako imenovane schengenske meje je namreč zahtevalookrepitev tamkajšnjih enot, hkrati pa se je zmanjševalo število moštva v enotah znotraj Slovenije.Ključne besede: varnostne sile, odločanje, organizacija, Slovenija, zgodovinaUDK: 351.74 (497.4)(091)UvodV zadnjih letih, ko je bila opravljena nova razporeditev inorganiziranost policijskih enot po Sloveniji, je v nekaj krajihprišlo do pobude krajanov, da bi ukinjeno enoto spet vrnili vdomači kraj. V Žireh so predlagali, naj se tam spet vzpostavipolicijski oddelek. Podobno je bilo pozneje v Ivančni Gorici,kjer so predlagali številčno okrepitev oddelka, zlasti v povezaviz zaostrovanji z romsko družino Strojan iz Dečje vasi. Krajaniso občutili, da jim je policijska postaja ali oddelek nudila večjovarnost. To je mogoče ocenjevati v prid policiji, saj je dobro, česi jo krajani želijo v svojem naselju ali temu čim bliže. Vodstvopolicije je pri določanju odgovora na take pobude moralo izhajatiiz sprejete zamisli o organiziranosti in razporeditvi svojihenot v prostoru. Ta zamisel je bila povezana z več dejavniki, kiso bili javnosti morda manj poznani. Praviloma so bile pobudekrajanov po vrnitvi odpravljene enote zavrnjene. Podobno jeveljalo za redke želje, da bi v kraju vzpostavili policijsko enotopovsem na novo, ne glede na izročilo.*Pavle Čelik, magister sociologije, poveljnik Slovenske milice v pokojuPrav to prizadevanje v nekaj slovenskih krajih, da bi vanjevrnili nekdanjo enoto ali oblikovali povsem novo, me jespodbudilo k pisanju o tem, kako je bilo s tem v preteklosti.Drugače rečeno, nastalo je vprašanje, kdo je v preteklosti odločalo razporeditvi enot varnostnih sil in moštev v njih, kdo jeimel zadnjo besedo pri tem, kdo je lahko dajal pobude o mrežitakih enot in podobno.Tako je nastal prikaz, ki upošteva vso preteklost od državeplačanih varnostnih sil pri nas, od njihove vzpostavitve dodanes. Upoštevane so zgolj tiste varnostne sile, ki jih je vzdrževaladržava in so bile uniformirane, ne pa tudi tiste, ki sobile v celoti na ramenih naših občin. Taki državni varnostnisili sta bili v dveh obdobjih naše varnostne zgodovine orožništvoin policija, nato je bila milica in danes je policija. Temeljnipoudarek članka je na obdobju Avstro-Ogrske, saj je to obdobjebralcem bržkone najmanj znano, in zatem na obdobjuKraljevine Jugoslavije, manj prostora pa je namenjeno obdobjuslovenske milice in današnje policije.Za vse varnostne sile, ki so pri nas delovale v zadnjih šestnajstihdesetletjih, največkrat uporabljam izraz »naše«. Zakaj?Današnje ozemlje Republike Slovenije je v teh desetletjih pri-406

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4za okoliš okrajev Kočevje in Črnomelj. Delil se je na tri oddelke.Tretji oddelek je bil v Ribnici in je štel 3 postaje kočevskegaokraja: 14. Velike Lašče (5), 15. Loški Potok (4) in 16. Ribnica(5). Četrti oddelek je imel sedež v Kočevju, obsegal je 5 postajistoimenskega okraja: 17. Kočevje (9), 18. Osilnica (4), 19.Fara (4), 20. Knežja Lipa (4) in 21. Koprivnik (4). Peti oddelekje bil v Črnomlju za istoimenski okraj, štel je 4 postaje: 22.Črnomelj (7), 23. Metlika (5), 24. Vinica (4) in 25. Stari trgob Kolpi (5).Za red in varnost na Kranjskem je tedaj skrbelo 374 mož,razdeljenih na en eskadron, dve krili, 6 vodov, 13 oddelkov in57 postaj. Predvideno je bilo tudi 57 konj.Iz tega prikaza vidimo, da je že prva organiziranost tehenot težila k temu, da bi se okoliš oddelka skladal s površinopolitičnega okraja, ki jih je bilo tedaj deset, mesto Ljubljanaje bilo posebna (samo)upravna enota. To se ni skladalo le priokrajih Kočevje, Postojna in Vipava. Moštvo so izbrali znotrajvojske ali iskali z razpisi, objavljenimi v časnikih. Prostoreza enote so poiskali v državnih, občinskih in privatnih stavbah.Večinoma so postaje dobile uradne prostore v zasebnihstavbah, za kar so sklenili najemne pogodbe in določili uporabnino.Tiskana pravila so določila opremo teh prostorov. 3Del stroškov za nastanitev je nosila dežela. Tako je leta 1863Kranjska prispevala 10.000 goldinarjev, kar je bilo 4,56 odstotkadeželnega proračuna, leta 1914 pa 68.660 kron ali 0,87odstotka proračuna te dežele. 4 Ta prva sistemizacija je doživljalastalne spremembe in dopolnitve. Nastajale so nove enote,nekatere so bile ukinjene. To je veljalo za vse obdobje avstrijskegacesarstva, vse do njegovega razpada jeseni 1918. To jebilo na ravni končnega odločanja na Dunaju ter odvisno odveč dejavnikov, na primer od:• finančnih, torej proračunskih zmožnosti države in tudidežel, ki so prispevale del stroškov za vzdrževanje orožništva,kar je bilo poglaviten dejavnik;• političnih sprememb v državi in s tem povezanih upravnihreform, s katerimi so posamezne dežele dobivale tudi večpristojnosti za upravljanje deželnih zadev;• stanja javne varnosti v državi, deželah in ožjih okoliših;• stanja v mednarodnih odnosih, kjer je Avstrija oziromapozneje Avstro-Ogrska igrala pomembno vlogo, itd.3Določbe zastran vkvartirovanja deželne žandarmerije, Deželni zakonikin vladni list za krajnsko kronovino, št. 53/51, 17. oktober1851.4Pavle Čelik: Orožništvo na Kranjskem 1850–1918, Ljubljana: Zvezazgodovinskih društev Slovenije, 2005, str. 271–275.Cesar je 28. januarja 1866 potrdil novo organiziranost orožništvav celotni državi. Dotedanji polki so postali deželna orožniškapoveljstva in dobili so nove številke: tisto za Kranjsko ssedežem v Ljubljani je dobilo številko 13, pristojno pa je bilo zaKranjsko, Štajersko, Koroško in Primorje. 5 Ko je leta 1967 državapostala Avstro-Ogrska, je ogrski del skupne države dobilpristojnost za urejanje orožništva na svojem ozemlju, avstrijskidel pa za svojo polovico države. Deželno orožniško poveljstvov Ljubljani je dobilo zaporedno številko 7. 6 Dislokacijske tabeleso od leta 1868 vsebovale tudi izračun, kolikšno območje inkoliko prebivalcev je prišlo na enega moža.Dežela Kranjska je bila odtlej razdeljena na 11 političnihokrajev, kamor ni všteto deželno stolno mesto Ljubljana. Noviokraji so bili Krško, Litija in Logatec, odpadla pa sta okrajaVipava in Trebnje. Sredi januarja 1868 je na Dunaju začelodelovati ministrstvo za deželno obrambo, opravila dotedanjegaglavnega nadzornika orožništva so prešla na to ministrstvo,kjer je začel delovati nadzornik orožništva. 7 Na začetku januarja1874 je začel veljati odlok, ki je spremenil zaporedne številkedeželnih orožniških poveljstev v avstrijskem delu dvojnemonarhije, tisto v Ljubljani je dobilo številko 12, in ta mu jeostala do razpada države. To poveljstvo je bilo odtlej pristojnole za Kranjsko. 8 Podobno je veljalo za druge avstrijske dežele.Sistemizacija za deželno orožniško poveljstvo št. 12 vLjubljani z dne 1. julija 1881 je za deželo Kranjsko predvidevala280 mož, od teh 5 častnikov. Sâmo poveljstvo je štelo 6 mož,od teh sta bila 2 častnika, 2 stražmojstra ter po 1 računskistražmojster ter sluga. Trije častniki so vodili vsak svoj oddeleks sedežema v Ljubljani in v Novem mestu in so usklajevalidelovanje podrejenih postaj na določenem okolišu. Moštvona 63 postajah je štelo 271 oseb: 10 stražmojstrov, 50 komandirjevpostaj in 211 orožnikov. Na enega moža je prišlo 1709prebivalcev in okoli 21 kvadratnih kilometrov ozemlja. 9 Tedajje bilo moštvo precej skrčeno v primerjavi s prvimi leti (s374 mož na 280); to so dosegali z odpuščanjem orožnikoviz službe. Ohranjena je zadnja dislokacijska tabela deželnegaorožniškega poveljstva za Kranjsko z dne 1. septembra 1918,5AS, Deželna vlada v Ljubljani, 14–1, fasc. 1861–1876, ovoj 1865–1866, spis št. 5506. Franz Neubauer: Die Gendarmerie in Österreich,str. 62.6AS, 33, Deželna vlada v Ljubljani, 14–1, fasc. 1861–1876, ovoj1865–1866, spis št. 6618. István Deak: Der k. (u.) k. Ofizier, Wien–Köln–Weimar: Böhlau Verlag, 1995, str. 64.7Razglas ministrstva za deželno bran in občno varnost od 20. 9.1868, Državni zakonik za kraljevine in dežele, v državnem zboruzastopane (DZ). V: Prestava iz državnega zakonika leta 1868 zakranjsko vojvodino, št. 125.8AS, Deželna vlada v Ljubljani, 14–1, fasc. 1861–1876, ovoj 1873–1874, spis št. 8132.9AS, 33, Deželna vlada v Ljubljani, 14–1, fasc. 1877–1900, ovoj1881–1882, spis št. 5224.408

Iz zgodovinetorej slaba dva meseca pred razpadom države. Bila je na tiskanemobrazcu. Celotno moštvo je štelo 559 oseb, in sicer: 10častnikov, 1 računskega uradnika, 178 različnih stražmojstrov,358 orožnikov, 11 pomožnih pisarniških delavcev in 1 pisarniškegaslugo. Postaja je obsegala povprečno 70,6 kvadratnegakilometra in 3724 prebivalcev, na enega moža je prišlo 17,8kvadratnega kilometra ozemlja in 933 prebivalcev. 10Na začetku 20. stoletja je Kranjska merila 9.955,23 kvadratnegakilometra in je štela 508.150 prebivalcev. Bilo je 359občin, kar pomeni, da je ena orožniška postaja zagotavljalavarnost povprečno na okolišu treh občin in pol. V 14 mestih,22 trgih in 3335 vaseh je bilo 87.386 hiš. 11Prvi orožniški zakon ni vseboval določila, kdo odloča oorganiziranosti te sile. Počasi se je izoblikovala odgovornosttudi na tem področju. Drugi orožniški predpis iz leta 1876je zapisal, da številčno stanje moštva na okoliših posameznihdeželnih orožniških poveljstev določi minister za deželnoobrambo, potem pa to razporedita po enotah deželnipredsednik v sporazumu z deželnim orožniškim poveljnikom.12 Skoraj povsem enako določbo je vseboval tretji orožniškizakon iz leta 1894. 13 Ker se je utrjevala praksa delitvepostajnega območja na patruljne okoliše, so to rešili tako, dasta o teh okoliših odločala okrajni glavar in krajevno pristojnipoveljnik oddelka znotraj deželnega orožniškega poveljstva.Slednje se je namreč od leta 1873 delilo na take oddelke, odmrlaje delitev na krila in trope. Leta 1876 je izšel predpis ourejenosti orožniških postaj (Kasern-Vorschrift), in leta 1895nov. Razporeditev orožniških enot in moštva ni bila kakšnaposebna skrivnost. Tako je bila leta 1907 v Hribarjevi knjigio deželi Kranjski objavljena tudi razporeditev orožništva naKranjskem, vključno s starešinami vseh enot.Pobude za oblikovanje novih ali premestitev že obstoječihorožniških postaj so dajali okrajna glavarstva, deželni zborKranjske, občine in tudi posamezniki. Največ teh predlogovso podale občine, ki so ponujale brezplačno ali poceni nastanitevenote. Navedel bom le primer, ko je tako pobudo dalprivatnik. Posestnik Franc Gale iz Bistrice je septembra 190010AS, 61, Pokrajinska uprava za Slovenijo, Oddelek za notranje zadeve,leto 1919, fasc. 12801–13150, spis št. 13094.11Hribarjev najnovejši Splošni naslovnik uradov, društev, tvrdk in zasebnikovdeželnega stolnega mesta Ljubljane in vojvodine Kranjske,Ljubljana: Dragotin Hribar, 1907.12Postava od 26. februvarja 1876, o c. kr. žandarstvu za kraljevine indežele zastopane v državnem zboru, Državni zakonik za kraljevinein dežele v državnem zboru zastopane (DZ), št. 7/76, 29. februar1876, člen 19.13Zakon z dne 25. decembra 1894. l. o žandarstvu v kraljevinah indeželah, zastopanih v državnem zboru, DZ, št. 1/95, 1. januar 1895,člen 16.predlagal deželni vladi v Ljubljani, da bi v Bistrici ustanoviliorožniško postajo. Iz vlade so njegov predlog poslali deželnemuorožniškemu poveljstvu št. 12 v Ljubljani, od tam pa sokmalu odpisali, da za to ni potrebe, saj je Bistra od Borovnice,kjer je taka postaja, oddaljena le 6,6 kilometra. 14Sami avstrijski zgodovinarji so obdobje cesarskih orožnikovrazdelili na štiri dele, in sicer: a) 1848–1851, ko so teklepriprave na vzpostavitev te sile in nato njeno vzpostavljanjepo ozemlju države; b) 1851–1860, čas zlorabljanja orožništvav absolutistične namene; c) 1860–1876, obdobje gmotnega inorganizacijskega zaostajanja orožništva; č) 1876–1918, ko ješlo za ustalitev in utrditev orožništva.B) Konec 18. stoletja so v deželnih prestolnicah začeliustanavljati policijske direkcije. Prva je bila na Dunaju, kije bil državna prestolnica, in sicer leta 1782. Te direkcije soopravljale naloge, ki bi jim danes rekli skrb za javno varnost,varnost države oziroma cesarske hiše, upravne notranje zadeve,inšpekcijski nadzor določenih področij. Osebje so sestavljaliuradniki ter pripadniki vojaške in civilne policijske straže.Vojaška policijska straža bi ustrezala današnjemu pojmu uniformiranepolicije, civilna policijska straža pa kriminalistomin deloma moštvu tajne policije. Organiziranost teh direkcijter navodila za njihovo delovanje so se spreminjali in leta 1850je notranji minister izdal nova, enotna navodila za delovanjepolicijskih oblastev po državi ter za njihovo organiziranost.Pri nas so bila objavljena spomladi 1851. 15 Taka oblastva sobila sprva mestna poglavarstva, a so se po dveh letih preimenovalav policijske direkcije in policijske komisariate. Moštvoje bilo sestavljeno podobno kot dotlej.Leta 1852 so iz vojaških policijskih straž v 27 mestih monarhijeoblikovali enotni stražni zbor, podrejen najvišjemu policijskemuvodstvu na Dunaju, ki ga je vodil Johann Kempen,hkrati generalni inšpektor orožništva. Celotno moštvo je štelo3740 oseb. Te ustanove so bile ne le v deželnih in državniprestolnici, ampak tudi v nekaj drugih večjih in varnostnozanimivih mestih. V ljubljanski direkciji je bilo 43 uniformiranihmož, in sicer podporočnik, feldvebel, štirje korporali,trobentač, služabnik in 35 stražnikov. 16 Ta direkcija je izdajala»Policijsko oznanilo« (Polizei-Anzeiger), kjer so objavljali vsebine,podobne tiraličnim glasnikom in objavam. Postopomaso število teh direkcij zmanjševali in leta 1866 jih je ostalo lešest. Zmanjševalo se je tudi število moštva in tako je bilo na14AS, 33, Deželna vlada v Ljubljani, 14–4, fasc. 1895–1906, ovoj1900, spis št. 7480.15Osnova za uredbe policijskih oblastnij. Opravilstvo cesarsko-kraljevihpolicijskih oblastnij, Deželni zakonik in vladni list za krajnskokronovino, št. 13/51, 4. april 1851.16AS, 22, Policijska direkcija v Ljubljani, fasc. 1852, spis št. 404.409

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4začetku leta 1861 v Ljubljani 6 uradnikov, 2 pisarniški slugi in12 uniformiranih stražnikov. 17Ljubljanska direkcija je 10. aprila 1866 prenehala delovati.Zadeve državne policije so prešle na predsedstvo deželnevlade v Ljubljani, področje lokalne policije pa na ljubljanskoobčino. Pojem državna policija je bil precej podoben današnjemuizrazu skrb za varnost države. 18 Za javno varnost vmestu Ljubljani je odtlej skrbela mestna policijska straža, kijo je oskrbovala občina. To je bilo do 1. aprila 1913, ko je vtem mestu ponovno začelo poslovati policijsko ravnateljstvo,ustanovljeno pa je bilo leto prej. 19 Okoliš je obsegal sâmo mestoter krajevne občine Moste, Spodnja in Zgornja Šiška terVič. Policijska straža je skrbela za osebno in premoženjskovarnost, za varnost cestnega prometa, za nravstveno policijoin izvrševanje poselskega in delavskega reda. Mesto je k stroškomza vzdrževanje tega ravnateljstva prispevalo del, ki staga določila deželna vlada in deželni odbor Kranjske. Leta 1917je zbor varnostne straže štel 129 oseb, zbor policijskih agentovpa 16 oseb. V tej številki ni všteto vodstvo ravnateljstva,saj so izvršilno moštvo že dolgo ločevali od vodstva. Tudi teštevilke niso bile kaj posebno varovana skrivnost, saj je leta1917 izšla knjiga, ki je prikazala politična oblastva in organena Kranjskem po stanju 1. januarja 1917 in je poimensko naštelatudi uslužbence policijskega ravnateljstva. 20 Organizacijoin sistemizacijo tega ravnateljstva je v tem obdobju določalonotranje ministrstvo na Dunaju, pri tem pa je sodelovalo tudideželno vodstvo v Ljubljani.Orožništvo in državna policija v kraljevih časih(1918–1941)Po razpadu Avstro-Ogrske sta pri nas še naprej delovalatako orožništvo kot policija, prišlo je le do zamenjav v vrhovihter do odpuščanja neslovanskih uslužbencev. Za to obdobje jeohranjenega manj gradiva o orožništvu in je manj preglednokot pa za obdobje cesarstva.A) Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku DržaveSlovencev, Hrvatov in Srbov je v Ljubljani delovalo slovenskoorožniško poveljstvo s slovenskim poveljnikom. O vsemje odločalo samo v dogovoru s poverjeništvoma za notranjezadeve in za obrambo pri Narodni vladi SHS v Ljubljani. Kose je ta država 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo,je ljubljansko orožniško poveljstvo delovalo še nekaj časa, vseveč pristojnosti pa je nase prevzemalo poveljstvo celotnegaorožništva v Beogradu.Ministrski svet je 26. februarja 1919 sprejel uredbo o orožništvu.Uredba je določila, da je v kraljevini šest orožniškihbrigad, in vzpostavila sistemizacijo za poveljstva brigad, bataljonovin čet. Orožništvo je bilo podrejeno ministrstvoma zanotranje zadeve ter za vojsko in mornarico. Število orožnikovje določalo notranje ministrstvo, ko je dobilo predloge šefov državnihupravnih oblasti in se je o tem izjavil poveljnik celotnegaorožništva. Pri tem je bilo treba upoštevati varnostne razmerein proračun. Enako je veljalo za razporeditev orožniških enot. 21Ta uredba je nekoliko dopolnjena in spremenjena leta 1922postala zakon, ki je glede določb o razporeditvi enot in številumoštva imel podobno določilo. 22 Orožniški zakon je leta 1930določil, da formacijo (sistemizacijo) orožništva predpiše kraljna predlog notranjega ministra in v sporazumu z ministromza vojsko in mornarico. Notranji minister je smel spreminjatiokoliše enot, če je to predlagal poveljnik celotnega orožništva.Državni proračun je določal število moštva in živali. Številomoštva po četah je nato določal notranji minister na predlogpoveljnika vsega orožništva in po zaslišanju banov. 23Ko je bila državna meja okvirno določena, je bila v Sloveniji1. aprila 1921 določena ta organiziranost orožništva: poveljstvoV. brigade v Ljubljani, poveljstvi bataljonov v Ljubljaniin Mariboru, poveljstva 9 čet in 25 vodov, 276 orožniških postaj,od teh so bile 4 začasne. 24 Slovensko ozemlje v kraljevinije merilo 16.683 kvadratnih kilometrov in je štelo 1.065.464prebivalcev. Na orožniško postajo je prišlo povprečno po 59kvadratnih kilometrov in 3.828 prebivalcev. Slovenija je obsegalavečji del nekdanje Kranjske, južni del dežele Štajerske, deldežele Koroške in Prekmurje, ki je bilo prej pod Ogrsko.17AS, 22, Policijska direkcija v Ljubljani, fasc. 1861, ovoj št. 198, spisšt. 66.18AS, 22, Policijska direkcija v Ljubljani, fasc. 1866, ovoj št. 55, spisšt. 182.19Zakon z dne 2. junija 1912, Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko,št. 18/12, 10. julij 1912. Ukaz c. k. ministrstva za notranjestvari z dne 26. marca 1913 o ustanovitvi policijskega ravnateljstvav Ljubljani, Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, št. 7/13, 31.marec 1913.20Standesausweis der k. k. politischen Behörden und Organe in Krain,nach dem Stande vom 1. Jänner 1917, Laibach: 1917.21Uredba o formaciji, opremi, področju, dolžnostih in pouku orožništva,Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 184/19, 27. december1919, člena 14 in 15.22Zakon o orožništvu, Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo, št.43/22, 27. april 1922, člena 20 in 21.23Zakon o žandarmeriji (orožništvu), Uradni list kraljevske banskeuprave Dravske banovine (KBUDB), št. 43/30, 12. december 1930,členi 9, 10 in 11.24AS, 68, kraljevska banska uprava Dravske banovine, upravni oddelek,ban 14–2, fasc. 1922–1923, spis št. 43962.410

Iz zgodovineTudi v tem času se je število moštva in enot spreminjalo,zmanjševalo ali povečevalo. Če se je zaradi proračunskihzmožnosti število državnega uradništva zmanjšalo, tej usodiniso mogli uiti niti orožniki. V Sloveniji je bilo 23. aprila1929 predvideno 1490 mož, razporejenih v 8 čet, 22 vodovin 224 stalnih postaj ter 3 začasne postaje. Poveljstvo 8. orožniškegapolka je bilo v Ljubljani. Četa je bila pristojna za večokrajev, vod pa praviloma za en okraj.Ljubljanska četa je imela 3 vode in 34 stalnih postaj z 201orožnikom. Ljubljanski vod je bil za okraj Ljubljana in je imel16 postaj, število mož bo v oklepaju: Borovnica (5), Brezovica(5), Črnuče (5), Dol (5), Grosuplje (5), Horjul (5), Ig (6),Ljubljana (10), Medvode (5), Podpeč (5), Polhov Gradec (5),Štepanja vas (5), Št. Vid nad Ljubljano (5), Škofljica (5), Vevče(6), Vrhnika (7). Kamniški vod je imel 9 postaj: Domžale (6),Kamnik (8), Lukovica (5), Mengeš (5), Moravče (5), Motnik(5), Šmartno v Tuhinju (5), Trojane (5) in Vodice (5). Litijskivod je štel 9 postaj: Litija (10), Polšnik (5), Stična (5), Sv. Križ(Gabrovka, 5), Št. Vid pri Stični (5), Vače (6), Velika Štanga(5), Višnja Gora (5) in Zagorje (13).Kranjska četa je imela dva voda in 23 postaj, kjer je bilo 198mož. Kranjski vod je imel 13 postaj: Cerklje (5), Jezersko (10),Kranj (10), Podbrezje (7), Poljane (8), Preddvor (7), Smednik(5), Sovodenj (12), Sv. Ana (Podljubelj, 10), Šenčur (5), ŠkofjaLoka (8), Tržič (9) in Železniki (16). Radovljiški vod je štel 10postaj v teh krajih: Begunje (8), Bled (8), Bohinjska Bistrica(14), Javornik (6), Jesenice (10), Kranjska Gora 10), Kropa (5),Mojstrana (9), Radovljica (8) in Zgornje Gorje (5).Kočevska četa je imela 178 mož, razporejenih v dvavoda in 25 postaj. Kočevski vod je štel 14 postaj: Draga(5), Kočevje (11), Kočevska Reka (5), Koprivnik (5), LoškiPotok (5), Osilnica (5), Petrina (6), Podgorica (5), Ribnica(6), Sodražica (5), Stari Log (5), Turjak (5), Velike Lašče (6)in Zgornji Mozelj (5). Logaški vod je imel 11 postaj: BabnoPolje (8), Cerknica (9), Dolenji Logatec (10), Grahovo (7),Hotedršica (10), Lož (9), Nova vas (6), Planina (10), Rakek(9), Rovte (9) in Žiri (9).Novomeška četa je obsegala 3 vode, 31 postaj s 169 možmi.Novomeški vod je imel sedež v Novem mestu, 12 postajje bilo v teh krajih: Črmošnjice (5), Dobrnič (5), DolenjeKronovo (5), Dvor (5), Mirna Peč (5), Novo mesto (9), Ratež(5), Ruperčvrh (5), Toplice (9), Trebnje (6), Vinja vas (5) inŽužemberk (5). Krški vod je imel 12 postaj: Dolenja Brezovica(5), Kostanjevica (6), Krmelj (5), Krška vas (5), Krško (7),Mokronog (5), Radeče (6), Radna (5), Raka (5), SpodnjaRibnica (5), Škocjan (5) in Št. Rupert (5). Črnomeljski vod jeimel 7 postaj: Črnomelj (7), Dragatuš (5), Gradac (5), Metlika(5), Predgrad (5), Semič (5) in Vinica (5).Celjska četa je bila razdeljena na 3 vode, 24 postaj in ještela 184 mož. Celjski vod je imel 13 postaj: Braslovče (5),Celje (10), Dobrna (5), Gornji Grad (6), Ljubno (5), Luče(9), Mozirje (7), Sv. Jurij ob južni železnici (5), Sv. Pavel priPreboldu (5), Štore (6), Vojnik (7), Vransko (6) in Žalec (5).Brežiški vod je imel 6 postaj: Brežice (8), Dobova (6), Planinapri Sevnici (5), Senovo (13), Sevnica 8) in Spodnja Sušica naBizeljskem (5). Trboveljski vod je štel 5 postaj: Hrastnik (12),Jurklošter (5), Laško (10), Trbovlje (20) in Zidani Most (8).Ptujska četa je imela 3 vode in 29 postaj, na katerih je bilopredvidenih 162 mož. Dva voda sta imela sedeža na Ptuju. Prviptujski vod je štel 8 postaj: Ivanjkovci (6), Ormož (6), Polenšak(6), Ptuj (11), Središče (6), Sv. Tomaž (Tomaž pri Ormožu, 5),Sv. Urban (Destrnik, 5) in Velika Nedelja (5). Drugi ptujski vodje imel 10 postaj: Cirkovce (5), Konjice (6), Loče pri Poljčanah(5), Oplotnica (5), Podlehnik (5), Ptujska Gora (5), Sv. Andražv Halozah (Vitomarci, 5), Sv. Barbara v Halozah (Cirkulane, 5),Vitanje (5) in Zavrč (5). Šmarski vod je štel 11 postaj: Kozje (6),Loka pri Žusmu (5), Podčetrtek (5), Ponikva (5), Rogaška Slatina(6), Rogatec (5), Slivnica pri Celju (5), Sv. Peter na Medvedjemselu (Kristan Vrh, 5), Sv. Peter pod Sv. gorami (Bistrica ob Sotli,5), Šmarje pri Jelšah (6) in Žetale (5).Mariborska četa je imela 3 vode in 32 postaj, kjer je službovalo231 mož. Dva voda sta imela sedež v Mariboru. Prvimariborski vod je štel 11 postaj: Maribor (10), Selnica ob Dravi(8), Sv. Barbara v Slovenskih Goricah (Zgornja Korena, 6), Sv.Ilj (Šentilj, 10), Sv. Jurij ob Pesnici (Jurski Vrh, 8), Sv. Lenartv Slovenskih goricah (6), Sv. Marjeta (Marjeta na Dravskempolju, 5), Sv. Peter (Malečnik, 5), Sv. Trojica (Zgornje Gradišče,7), Zgornji Cmurek (8) in Zgornja Sv. Kungota (8). Drugi mariborskivod je štel 8 postaj: Hoče (7), Poljčane (6), Pragersko(6), Račje (Rače, 5), Ruše (5), Slovenska Bistrica (6), Studenci(9) in Sv. Lovrenc (Lovrenc na Pohorju, 5). Prevaljski vod jeimel 13 postaj: Črna (8), Dravograd (9), Guštanj (Ravne, 6),Marenberg (Radlje ob Dravi, 8), Mežica (10), Mislinja (5),Muta (8), Prevalje (8), Remšnik (8), Ribnica na Pohorju (5),Slovenj Gradec (8), Šoštanj (6) in Velenje (8).Murskosoboška četa je imela 3 vode in 26 postaj s 167možmi. Murskosoboški vod je štel 11 postaj: Bodonci (5),Cankova (7), Fokovci (7), Gornja Lendava (Grad, 7), GornjiPetrovci (7), Hodoš (8), Križevci (7), Murska Sobota (9),Puconci (5), Rogaševci (7) in Tišina (7). Dolnjelendavskivod je imel 8 postaj: Beltinci (5), Črenšovci (5), Dobrovnik(6), Dolina (6), Dolnja Lendava (Lendava, 9), Gaberje (5),Motvarjevci (7) in Turnišče (6). Ljutomerski vod je bil razdeljenna 7 postaj: Apače (6), Gornja Radgona (6), Križevci (5),Ljutomer (7), Mala Nedelja (Bučkovci, 5), Slatina Radenci (6)in Sv. Jurij ob Ščavnici (Videm ob Ščavnici, zdaj spet Sv. Jurijob Ščavnici, 5).411

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4Na poveljstvih čet so bili orožniki, ki so pomagali častniku.Po štirje orožniki so bili na sedežu mariborske in ljubljanske čete,drugod pa so bili po trije. Moštvo, brez častnikov, je bilo po činihrazporejeno takole: 38 narednikov I. razreda, 333 narednikov II.razreda, 448 podnarednikov, 671 kaplarjev in orožnikov. 25Predloge za ustanovitev ali premestitev orožniških postajso dajali okrajna načelstva (nekdanja glavarstva), občine invsakokratna upravna oblast v Ljubljani. Navedel bom predlogte vrste, ki ga je podala občina. Občinski svet v Ribnici je konecdecembra 1920 sklenil, da bo predlagal ustanovitev orožniškepostaje v Dolenji vasi. Predlog so nato poslali na okrajnoglavarstvo v Kočevju, potem pa so svoje povedali še pristojnistarešine orožniških enot ter pri tem zbrali obširno gradivo, kini podpiralo predloga iz Ribnice. Orožniška postaja Ribnicaje obsegala 43,56 kvadratnega kilometra površine, tam je bilo2580 prebivalcev, okoliš je bil razdeljen na pet patruljnih okolišev;tisti z rimsko številko II je bil v Dolenji vasi. Gradivo ješlo v Beograd po dveh poteh: po orožniški hierarhiji na osrednjeorožniško poveljstvo, po poverjeništvu za notranje zadevev Ljubljani pa na notranje ministrstvo. Povsod so naleteli naodklonilno stališče in notranji minister je izdal odklonilnostališče do nove postaje. 26Tedaj je veljalo, da je razporeditev orožniških enot skrivnost.Ko je Tiskovna založba iz Maribora leta 1935 pripravljalagradivo za knjigo o nekdanji mariborski oblasti, se je obrnilana bansko upravo v Ljubljani, da bi ji posredovala seznam vsehorožniških postaj na tem območju. Ban je prošnjo odstopil poveljstvudravskega orožniškega polka in od tam so jo poslali naosrednje poveljstvo v Beograd. Iz Beograda so odpisali, da je takseznam zaupne narave. Knjiga je izšla brez teh podatkov. 2725AS, 109, Dravska finančna direkcija v Ljubljani, fasc. brez oznake,ovoj Izkazi o dislokaciji finančne kontrole in žandarmerije.26AS, 68, kraljevska banska uprava Dravske banovine, upravni oddelek,ban 14–1, fasc. 1919–1921, spis št. 17375/21.27AS, 68, kraljevska banska uprava Dravske banovine, upravni oddelek,ban 14–2, fasc. 1932–1935, spis št. 3391/35.28AS, Poverjeništvo, oddelek in odsek za narodno obrambo, 2. škatla,spis št. 420.B) Ob razpadu Avstro-Ogrske je delo nadaljevalo tudi policijskoravnateljstvo v Ljubljani z uniformiranim in civilnimmoštvom. Zamenjali so le ožje vodstvo te direkcije. Za služboljubljanski vladi je iz Primorja prišlo 356 stražnikov, ki so bilislovenskega ali slovanskega porekla. 28 Ti so bili med vojno militarizirani,in ta status so ohranili do začetka decembra 1919,saj so na ta način reševali tudi ali zlasti svoj socialni položaj(plača z dodatki). Razporejeni so bili po vsej Sloveniji, zlastipo štajerskih mestih, ob državni meji, na železnici in za postopkez vračajočimi se vojnimi ujetniki. Ko so bili spomladi1920 oblikovani policijski komisariati, 29 so tam službujočiorožniki ali policijski agenti postopoma dobivali naravo novihzvrsti varnostnih sil, ki jih dotlej pri nas ni bilo: obmejna inželezniška policija, leta 1937 pa še prometna policija. 30 Deželnavlada za Slovenijo je s statutom uredila organiziranost državnevarnostne straže. 31 Zbor te straže je obsegal osrednje poveljstvov Ljubljani, okrajne in okoliške oddelke ter stražnice (postaje).Ko je prišlo do razdelitve države na oblasti, sta pri nas nastaliljubljanska in mariborska oblast, ki sta nato dobili svoji vodstvivarnostne straže. Leta 1927 je bilo v Sloveniji 267 mož uniformiranedržavne policijske straže. Spadali so pod policijsko ravnateljstvov Ljubljani (137), policijski komisariat v Mariboru(90) ter v policijski oddelek okrajnega glavarstva v Celju (28)in policijski oddelek okrajnega glavarstva na Ptuju (12). 32V letu 1930 je prišlo do velikih sprememb v policijskiorganiziranosti po vsej kraljevini. Državna policijska službaje bila enotno urejena. 33 Že malo prej so bila oblikovana predstojništvamestne policije v Mariboru in Celju, leta 1939 paše v Kranju. V Ljubljani je bila uprava policije. 34 Pri njihovemvzdrževanju je sodelovala tudi pristojna občina. Ptuj je takoostal brez državne policijske straže, v Celju pa je država plačevalale predstojnika. Državna policijska straža je 1. januarja1939 pri nas štela 367 mož. Razporejeni so bili pri treh policijskihoblastvih: uprava policije v Ljubljani (247), predstojništvomestne policije v Mariboru (110) in policijski komisariatna Jesenicah (10). 35 Leta 1940 je bilo v Ljubljani devet policijskihstražnic, bila je policijska konjenica. V Sloveniji se je menjalatudi organiziranost varnostnega vodstva. Sprva je bilo topoverjeništvo za notranje zadeve pri narodni in deželni vladi,nato oddelek za notranje zadeve pri pokrajinski upravi, sledilasta odseka za javno varnost in državno zaščito pri obeh velikihžupanstvih, v času banovine je bil to oddelek za notranje zadevez odsekom za javno varnost.29Uredba za službo komisarjev železniške in parobrodske policije,Uradni list DVS, št. 32/20, 8. marec 1920.30Pravilnik o fondu za nabavo sredstev, potrebnih za vzdrževanje,ureditev in izboljšanje prometa na javnih cestah, Sl. list KBUDB, št.50/37, 23. junij 1937.31Organizacijski štatut za kr. varnostno stražo v Sloveniji, Uradni listDVS, št. 37/21, 2. julij 1921.32Alojzij Geržinič: Organizacija policijske službe v Sloveniji, Žandarmeriskivesnik, št. 1, 1927, str. 19–23, št. 2, str. 82–85, in št. 3,str. 131–133.33Zakon o državnih policijskih izvršilnih uslužbencih, Sl. list KBUDB,št. 43/30, 12. december 1930.34Uredba o ustanovitvi predstojništev mestne policije v mestih zunajsedežev banovin, Uradni list KBUDB, št. 1/29, 20. november 1929.Uredba o ustanovitvi uprav policije, Uradni list KLBUDB, št. 45/30,31. marec 1930.35Stalež državnih uslužbencev resora ministrstva za notranje posle vDravski banovini, Ljubljana: KBUDB, 1938.412

Iz zgodovinePrvi in edini Policijski žepni priročnik, izdaja za Dravskobanovino v slovenščini, je leta 1940 priobčil tudi organiziranostnotranjega ministrstva, osrednjega poveljstva orožništva, banskeuprave v Ljubljani, sreskih načelstev, policijskih komisariatov,uprave policije v Ljubljani in postaj varnostne straže v Ljubljani.Navedeno je bilo tudi vodilno osebje teh organizacijskih enot. 36Obdobje miliceOb razpadu Kraljevine Jugoslavije so okupatorji vSlovenijo pripeljali svoj vojaški in varnostni aparat. V varnostnesile so začeli vključevati tudi nekdanje orožnike in policijskestražnike. Sčasoma so iz domačega prebivalstva oblikovalirazlične oborožene enote pomožne policije za boj s partizani,za nadzorovanje terena in zavarovanje pomembnih objektovoziroma komunikacij.Svoj varnostni aparat je zgradilo tudi slovensko osvobodilnogibanje. Najbolj množična je bila narodna zaščita, ki jebila sprva sestavina partizanske vojske, postopoma pa je postalasila v rokah oblastnih organov osvobodilnega gibanja.Osnovna skrb je bila zagotavljanje javne varnosti v lokalnemokolju. Ob koncu vojne je štela blizu 15.000 pripadnikov.Varnostna obveščevalna služba OF je bila 20. februarja 1944razpuščena. Slovenske enote Vojske državne varnosti so se pooblikovanju Korpusa narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ)15. avgusta 1944 vključile vanj kot slovenska divizija. Po 13.maju 1944 je tudi pri nas začel delovati Oddelek za zaščitonaroda (OZNA).Po osvoboditvi Slovenije so še naprej delovale narodnazaščita in ostali dve sestavini varnostnega aparata (KNOJ inOZNA). Že kmalu pa so začeli v Beogradu oblikovati za vsodržavo enotno narodno milico; ta je imela korenine v enotahs tem imenom, ki so med vojno v Srbiji opravljale podobnenaloge kot v Sloveniji narodna zaščita. To je vodilo v jugoslovanskizakon, 37 ki je narodno milico enotno uredil po vsej državi,tako da je postala temelja sila javne varnosti. Ni bilo večorožništva in državne policije. Skladno z načelom enotnostioblasti tudi tu ni bilo prostora za dve zvrsti moštva javne varnosti.Milica je poznala več zvrsti. Splošna je bila organiziranav postajah, gasilska in prometna v desetinah, vodih in četah,industrijsko-zavodska pa je bila v rokah vodstev podjetij inni bila vojaško urejena. Ureditev in število postaj splošnenarodne milice ter ureditev drugih vrst milice so bili v pristojnostirepubliškega ministra za notranje zadeve, in sicer36Policijski žepni priročnik, izdaja za Dravsko banovino, Beograd:Orip, 1940, str. 405–420.37Zakon o narodni milici, Uradni list FLRJ, št. 101/46, 17. december1946, členi 20, 21 in 24.po načelih, ki jih je predpisal jugoslovanski minister za notranjezadeve. Spomladi 1948 je bila ustanovljena še gozdnanarodna milica, a je bila ukinjena jeseni 1951. 38 Istega leta jeodmrla industrijsko-zavodska milica, leta 1953 pa še gasilska.Na ozemlju Slovenije je bilo aprila 1946 v narodni milicina 246 postajah 1553 stalnih miličnikov, od teh 53 prometnihin 67 gasilskih. 39 Na postajo milice je prišlo povprečno pošest miličnikov (6,3). To ozemlje se je tedaj povsem skladalo spovršino nekdanje Dravske banovine, kjer je bilo predvideno1875 orožnikov in državnih stražnikov, torej več, kot je bilospomladi 1946 miličnikov.Leta 1956 je bila milica z zakonom 40 vključena v organeza notranje zadeve in ni več imela posebnega zakona. Tedaj jebila Slovenija ozemeljsko oblikovana in njena površina se niveč bistveno spreminjala. Zakon je določal, da je praviloma vvsaki občini postaja milice. Njihovo število in okoliše je določilrepubliški sekretar za notranje zadeve v soglasju z okrajnimljudskim odborom. Kontrolo potniškega prometa čez državnomejo so opravljala obmejna, luška in letališka poverjeništvav izključni zvezni pristojnosti. Leta 1964 je zvezni zakon določil,da zvezni sekretar za notranje zadeve Zveznemu izvršnemusvetu predlaga ustanovitev poverjeništev za kontrolopotniškega prometa čez državno mejo ter njihova območja.Republiški sekretar za notranje zadeve je predpisal notranjoorganiziranost milice, skupno število miličnikov vSloveniji pa je določil republiški izvršni svet na predlog republiškegasekretarja za notranje zadeve. 41 Leta 1966 je izšelzadnji zvezni zakon, ki je le načelno urejal notranje zadeve vvsej državi. Organizacijo milice v Sloveniji je prepustil slovenskemuzakonu te vrste. Slovenska milica je dobila pristojnostza nadzorovanje potniškega prometa čez državno mejo. 42 Toje pomenilo, da so zvezna poverjeništva prepustila mesto postajammejne milice.Leta 1967 je izšel prvi slovenski zakon o notranjih zadevah.Določil je povezanost postaje milice v občini z občinskoskupščino, kar je bila novost in je nekoliko merila na predvojnečase. Občina je ustanavljala ter ukinjala postajo v soglas-38Zakon o gozdni narodni milici, Uradni list FLRJ, št. 36/48, 1. maj1948. Zakon o odpravi zakona o gozdni narodni milici, Uradni listFLRJ, št. 44/51, 3. oktober 1951.39Zgodovina ONZ v SR Sloveniji, 1946, II./3- a, RSNZ SRS, Ljubljana:januar 1971.40Zakon o organih za notranje zadeve, Uradni list FLRJ, št. 30/56, 7,18. julij 1956, člena 27 in 56.41Temeljni zakon o službi notranjih zadev, Uradni list SFRJ, št. 46/64,25. november 1964, členi 22, 38 in 39.42Temeljni zakon o notranjih zadevah, Uradni list SFRJ, št. 49/66, 17.december 1966, člen 14.413

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4ju z republiškim sekretarjem za notranje zadeve, določilanjen sedež, okoliš in število moštva. Vodstvo take postaje,ki ga je določala občinska skupščina v soglasju z republiškimsekretarjem, je bilo za delo odgovorno tej skupščini. Po drugistrani pa je občina dobila tudi denarne obveznosti do postajemilice. Postaje milice s posebnim delovnim področjem (mejne,prometne in železniške) je ustanavljal republiški sekretar. 43Drugi slovenski zakon je leta 1972 obdržal to ureditev gledemreže enot in njihovega moštva, določil pa je, da je komandirobčinske postaje za svoje delo odgovoren tudi republiškemusekretarju. 44 Novi zakon je leta 1980 obdržal taka določila opostaji milice v občini in obveznostih občine do nje. 45Znova policijaZakon o notranjih zadevah iz leta 1980 je do sredine leta1998 doživel 7 sprememb in dopolnitev. Niso se nanašale na odločanjeo razporeditvi enot milice oziroma policije. Po osamosvojitviSlovenije je milica doživela veliko sprememb. Na začetkufebruarja 1992 se je preimenovala v policijo. Na Gorenjskemso leta 1993 poskusno opravljali spremembe v organiziranostiin delovanju policije, nato je prihajalo do velikih sprememb vnjeni razporeditvi po ozemlju republike. Število teh enot se jestalno zmanjševalo. To se je nekoliko zaustavilo z vzpostavljanjemschengenske meje s sosednjo Hrvaško.Poleti 1998 je začel veljati zakon o policiji, ki je pod temizrazom povezoval tako dotedanjo policijo kot tudi dotedanjokriminalistično službo. Med drugim je določil, da območja insedeže policijskih uprav določa slovenska vlada, območja insedeže policijskih postaj pa notranji minister. Komandirje tehpostaj je imenoval in razreševal generalni direktor policije napredlog direktorja policijske uprave. Komandir je bil za svojedelo in delo enote odgovoren direktorju policijske uprave.Notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v policijije določal notranji minister na predlog generalnegadirektorja policije in v soglasju z vlado. 46Ta zakon je bil do konca leta 2010 osemkrat spremenjenin dopolnjen. Novosti se niso nanašale na področje oblikovanjaenot, pač pa je zakon prekinil zaupnost razporeditveenot na terenu. Že leta 1999 je izšla odredba, ki je določila43Zakon o notranjih zadevah, Uradni list SRS, št. 13/67, 6. april 1967,členi 12, 13, 14, 51 in 52.44Zakon o notranjih zadevah; Uradni list SRS, št. 47/72, 16. november1972, členi 19, 23, 24, 25, 119 in 120.45Zakon o notranjih zadevah, Uradni list SRS, št. 28/80, 17. november1980, členi 40, 41, 42 in 134.46Zakon o policiji, Uradni list RS, št. 49/98, 3. julij 1998, členi 7, 10,11 in 12.okoliše in sedeže policijskih postaj. Do zdaj je ta akt doživeldve novosti. 47SklepKončno besedo pri odločanju o organiziranosti oziromamreži varnostnih enot in njihovem moštvu pri nas je imela vsakokratnanajvišja varnostna oblast v državi. Ta je bila v času cesarskeAvstrije na Dunaju, v času prve Jugoslavije v Beogradu,za milico le v Ljubljani, danes je za policijo le v Ljubljani. Tejnajvišji varnostni oblasti v državi so lahko neposredno predlagalespremembe in dopolnitve te mreže pristojne upravneoblasti na prvi nižji hierarhični in organizacijski lestvici. To jebilo ljubljansko vodstvo dežele Kranjske, ljubljansko vodstvo včasu kraljevine, v času milice in danes pa pokrajinska vodstvavarnostnih organov. Prek vsakokratne varnostne ali političneoblasti v Ljubljani so predloge take vrste smeli dajati tudi nižjiupravni organi in občine. Pobudo so lahko dali tudi posamezniki,in sicer prek občine ali upravne oblasti.Postavlja se vprašanje, ali so bila izdelana natančna merilaza določanje mreže teh enot. Odgovor je prej pritrdilen kotnikalen, kar pomeni, da so bila tako okvirna kot posamičnamerila. Ta so se ohranjala, spreminjala in dopolnjevala v časuin prostoru. Med takimi merili jih velja našteti vsaj osem:• število prebivalstva v določenem kraju ali na določenemobmočju;• prometne razmere, zlasti pomembne javne poti, plovnevode, železniške proge itd;• število zlasti v nekmetijskih dejavnostih zaposlenihoseb, predvsem v industrijskih (obrtnih) obratih, ki je dobivalovse večji varnostni pomen s krepitvijo delavskega gibanja,pri čemer se je delež kmečkega prebivalstva praviloma stalnozmanjševal;• že kmalu so upoštevali število nedomačega prebivalstva,to je gostov v kopaliških in topliških krajih, udeležencev raznihsejmov, cerkvenih romarjev itd;• delovna sila, domača in tuja, na različnih deloviščih,zlasti ob gradnji železniških prog, cest in drugih podobnihjavnih objektov, kar bi mogli označiti kot začasno delujoč dejavnikdislokacije enot;• deloma so na to mrežo vplivale tudi pobude od spodaj,zlasti od občin in okrajev, in to je bilo najpogosteje v obdobjumilice, ker so občine sofinancirale to službo;47Odredba o območjih in sedežih policijskih postaj, Uradni list RS, št.55/99, 9. julij 1999. Pravilnik o območjih in sedežih policijskih postaj,Uradni list RS, št. 33/03, 4. april 2003. Pravilnik o spremembahin dopolnitvah pravilnika o območjih in sedežih policijskih postaj,Uradni list RS, št. 25/04, 19. marec 2004.414

Iz zgodovine• danes dobiva vse večji pomen gostitev gospodarske infinančne dejavnosti v določenem kraju, saj se na denarne tokoveveže vse bolj navzoča gospodarska in organizirana kriminaliteta;• od vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zlasti v schengenskipravni red je zelo pomemben dejavnik državna mejaz republiko Hrvaško, ki je hkrati zunanja meja evropske povezave;tam so nastale nove enote ali pa so dotedanje doživeleokrepitev moštva in tako bo ostalo, dokler soseda ne bo postalačlanica obeh evropskih integracij. To začasno merilo zelovpliva na število enot in moštva vzdolž te meje.V 160 letih naše varnostne zgodovine se je število varnostnihenot na terenu spreminjalo. V celoti gledano se je zmanjševalo.Sprva so prevladovale male enote, nato pa so v obdobjumilice nastale večje enote in danes so ob meji s Hrvaškonajvečje, saj so med njimi tudi kombinirane postaje, ki opravljajosplošne naloge in posebne, povezane z državno mejo.Prikazal bom pet plati tako imenovane gostitve varnostnih silpri nas. Leta 1884 je prišlo na orožniško postajo na Kranjskempovprečno 138,3 kvadratnih kilometrov ozemlja in 6684 prebivalcev,na enega orožnika pa 37 kvadratnih kilometrov površineter 1776 prebivalcev. Tedaj je bilo na Kranjskem 271orožnikov na 72 postajah. Enota je v povprečju štela nepolneštiri može (3,8). Leta 1931 je bila orožniška postaja povprečnoza 69,3 kvadratne kilometre površine in za 5019 prebivalcevDravske banovine, na enega orožnika pa je prišlo 12,8 kvadratnegakilometra ozemlja ter 924 prebivalcev. Tedaj je bilopri nas 1238 orožnikov v 228 enotah, kar je pomenilo povprečnopet mož na enoto (5,4). Leta 1981 je prišlo na postajo inoddelek milice približno 118 kvadratnih kilometrov ozemljain 10.999 prebivalcev, na enega miličnika je prišlo 5,4 kvadratnegakilometra ozemlja ter 508 prebivalcev Slovenije. Tedaj jebilo v Sloveniji 3721 miličnikov. Na postajo oziroma oddelekmilice je prišlo povprečno po 22 mož (21,6). Leta 2005 je prišlona policijsko postajo ali oddelek okoli 191,2 kvadratnegakilometra ozemlja in 18.630 prebivalcev, na enega policista vuniformi pa 3,3 kvadratnega kilometra ozemlja in 319 prebivalcev.Tedaj je bilo pri nas 6186 uniformiranih policistovin 106 policijskih postaj oziroma oddelkov. Na enoto je prišlopribližno 58 mož (58,3).orožnikov na Kranjskem od sedemnajstih mož zvrstila dvaSlovenca. V kraljevini Karađorđevićev je bil med desetimi poveljnikiorožništva pri nas le en Slovenec. Vseh petnajst načelnikovslovenske milice je bilo Slovencev, in to velja tudi zavseh dosedanjih šest direktorjev uprave uniformirane policije,ki od leta 1998 spadajo v okvir generalne policijske uprave,prej pa pod državnega sekretarja za javno varnost.Tako v cesarskih kot pozneje v kraljevih časih so bile orožniškepostaje enotne in niso bile deljene v različne kategorije.Že takrat pa so bili komandirji postaj na sedežih političnihokrajev podčastniki z najvišjim činom, s čimer so poudarilinjihov pomen. Plače so bile odvisne od čina oziroma položaja,drugi prejemki pa od delovne dobe, družinskih članov itd. Koje Slovenija leta 1967 dobila celovito pristojnost za področjemilice, so njene enote razvrščali v kategorije. To je veljalo takoza postaje kot za oddelke. Povezano je bilo tudi z načelom, daje v občini praviloma ena postaja milice s splošnim delovnimpodročjem. Občin je bilo čedalje manj. S tem so postaje milicepostajale številčno vse močnejše, a kljub temu različne poobsegu dela ter varnostnih razmerah. Navadno so poznali tritake skupine. Postaja milice Ljubljana Center je bila sprva izjemomarazvrščena v skupino 1/a. Razvrstitev je bila pravilomaodvisna od števila predvidenega moštva, to pa od varnostneproblematike. Starešine teh enot so imeli različne plače, odvisnood kategorije enote. Miličniki so imeli enake plače. Mestnisvet Ljubljane je uveljavil prakso, da je miličnikom enot naobmočju naše prestolnice začel izplačevati tako imenovanimestni dodatek. Prav zaradi tega je prišlo do nekaj pobud, dabi bile tudi njihove plače sistemsko odvisne od tega, na katerienoti so službovali, a so bile te pobude zmeraj zavrnjene. Zletom 1984 so bili tudi vodje varnostnih okolišev razdeljeni vtri kategorije 48 in s tem so imeli tudi različne osebne dohodke.Tudi danes so policijske enote razdeljene v tri kategorije in leplača starešin je povezana s tako kategorijo.Zanimiva pa ni bila samo mreža postaj varnostnih sil, ampaktudi njim nadrejenih organizacijskih enot. Spremembe vmreži prvih so se prej ali slej odrazile v spremembah v mrežidrugih enot, pa tudi obratno. Ta druga, pokrajinska mreža jebila zanimiva tudi za širše politične dejavnike, prva pa bolj zakrajevne (krajane in občine).Poveljniki naših varnostnih sil so bili sprva večinomatujci, izjemoma pa tudi domačini. Za avstrijsko obdobje našepreteklosti smem zapisati, da sta se na položaju poveljnika48Pravilnik o sistemizaciji del in nalog Republiškega sekretariata zanotranje zadeve, št 43/2-16-S-02/7-84, 3. maj 1984, člen 32.415

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4Decisions about the disposition of security troops and a crew inSlovenia (1850-2010)Pavle Čelik, M. A. in Sociology, Retired Commander of the Slovene PoliceThe number of security force teams on the territory of Slovenia right from its establishment until today has been decided by thehighest leadership in the capital of the state, i.e., in Vienna, in Belgrade and in recent decades in Ljubljana. In addressing this issue, it isnecessary to consider certain circumstances, in particular the budgetary capacities of the state. The total number of members of securityforces has in general been determined by the State budget or decided within the expenditure item for these forces. When the totalnumber was decided on this level, then the number and disposition of members of the security forces depended on lower administrativeauthorities whose competencies included security.The disposition of security forces on the territory of the state was also co-decided by the administrative authorities, in general inagreement with the competent leadership of the security forces. However, initiatives regarding the disposition of individual units werealso throughout given by municipalities and even individuals. This practice is still in use today, when municipalities or people in theinterior of Slovenia try to re-establish a police unit (a police station or department) in places where it has been abolished.The number of field security force units in the last 160 years has been subject to constant change, as well as the number of teams.In the last 60 years, the number of these units has decreased, while the number of people serving in these units has grown. Individualpolice stations along the Slovenian-Croatian state border are today staffed by more than one hundred police officers, which posesa problem of leadership of these collectives. The establishment of the Schengen border, namely, required the strengthening of unitsserving on this border, while at the same time, the number of police officers in security forces in the interior of Slovenia has beendiminishing.Key words: security forces, decision making, organisation, history, SloveniaUDC: 351.74 (497.4)(091)416

Pregled strokovnih člankovPravnik, Ljubljana 2010, št. 3–4:Ferlinc, A.: Bližina ali oddaljenost motiva ali namena odkaznivega dejanja (Avtor razčlenjuje razmerje med motivi, nagibiali nameni in temeljnimi prvinami splošnega pojma kaznivegadejanja. Po njegovem mnenju motiva ni mogoče – oziromani dopustno – obravnavati neodvisno od dejanja, saj bi to pomenilonevaren »vdor elementov totalitarizma«. Bližina motivovv odnosu do krivde je določena z odgovorom na vprašanje, skolikšno voljo je podprto storilčevo ravnanje. Pomembno pa jetudi to, ali motiv/nagib tvori storilčevo voljo za izvršitev kaznivegadejanja.) – Kmet, S.: Družine istospolnih partnerjev – emocionalna(re)konstrukcija (ne)lagodja (Pisec obravnava vprašanjeizenačevanja pravnega statusa zakonskih zvez istospolnih partnerjevin njihovih morebitnih družinskih »celic« ali »nadzidav«,in sicer predvsem v luči sprejemanja novega družinskega zakonika.Posebno pozornost nameni psihološkim in sociološkimrazsežnostim izključevanja homoseksualcev, na primer moralnipaniki in stigmatizaciji. Preuči emocionalno konstrukcijo odnosado istospolno usmerjenih posameznikov, na primer gledena njihovo dozdevno nasprotovanje idealu romantične ljubezni,v zvezi s tem pa se loti tudi analize kognitivne vsebine občutenjagnusa do homoseksualnih spolnih praks. Avtor zavrača stališča,ki implicirajo kršitve temeljnih človekovih pravic istospolnousmerjenih ljudi.) – Erbežnik, A.: Ustavna analiza slovenskega»pouka Miranda« in izločitev dokazov (Pisec razgrne analizoslovenske ureditve pouka osebi, ki ji je bila odvzeta prostost.Posebno pozorno pa nameni izločanju nezakonito pridobljenihdokazov. Po njegovi presoji slovenska pravna ureditev – oziromaZakon o kazenskem postopku – bistveno odstopa od ameriškegaizvirnika in tudi od odločb Evropskega sodišča za človekovepravice. Zanima ga odgovor na vprašanje, ali veljavno pravo neabsolutizira pouka v smislu brezpogojne izločitve dokazov, če jepravica do pouka kršena. V zvezi s tem pokaže tako pozitivnekakor negativne plati obstoječe ureditve.)Socialno delo, Ljubljana 2010, št. 2–3:Urh, Š.: Etnična (ne)občutljivost v izobraževanju za socialnodelo (Avtorica ugotavlja, da sta antirasistična teorijain praksa v Sloveniji za zdaj še na razmeroma začetni stopnjirazvoja. Odsotnost razumevanja – oziroma nerazumevanje– izključevanja ustvarja in ohranja rasistične prakse tudiv socialnem delu. Učinki iz preteklosti so opazni še danes,saj številne socialne službe temeljijo na »univerzalističnem«delovanju, to pa je ravno ena od rasističnih praks. K temu jedeloma prispeval tudi študij socialnega dela, ki je v preteklostizanemarjal etične razsežnosti posameznikov in skupnosti.)– Zaviršek, D.: Etnizacija in patologizacija Romov in romskihskupnosti (Avtorica obravnava nekatere temelje pojme, ki jihmora socialno delo uporabljati na področju antirasističnegapoučevanja, in sicer etnizacijo etničnih manjšin, patologizacijo,ustvarjanje »drugačnosti« ali »tujosti« in socialno razdaljo.Etnizacija je proces, v katerem se dejanja in značilnostipripadnikov etnične skupine presojajo predvsem na podlagipripadnosti etnični skupini. Tako postane etničnost razlagalnitemelj za vse druge posameznikove značilnosti, ki so nata način potisnjene stran kot nekaj, kar je manj pomembnoali celo nepomembno. Patologizacija je proces, ki določeneetnične ali kulturne značilnosti določene osebe ali skupineprikaže kot naravne, prirojene lastnosti, po drugi strani pa seza tovrstne opise uporabljajo medicinski pojmi. Posledica jeta, da so etnične manjšine prikazane kot nagnjene k določenimtelesnim in duševnim boleznim, patološkemu nasilju alimanjši inteligentnosti oziroma celo duševni manjrazvitosti. Vnaslednjem koraku pa se te individualizirane ali kolektiviziraneznačilnosti uporabljajo za razlago družbenih dejstev, kotso revščina, socialna ranljivost in celo marginalizacija etničneskupine.) – Janko Spreizer, A.: Z angažirano antropologijoproti rasizmu in rasni dominaciji nad Romi (Avtorica pojasni,kaj pomeni »javna antropologija«, predstavi tako imenovanekritične romske študije in na primeru družine Strojan analiziralastno antropološko angažiranost. Njena ključna poanta jev tem, da je prizadevanje za boljše poznavanje različnih platiživljenja Romov nujno, če hočemo preprečiti ali vsaj omejitidelovanje mehanizmov rasne diskriminacije.) – Sardelić, J.:Multikulturalizem in položaj Romov v Sloveniji (Avtorica senajprej ukvarja s teoretskimi vprašanji, ki zadevajo značilnostidružbe v obdobju pozne moderne. Posebno pozornost namenisociološkim interpretacijam, ki so jih objavili AnthonyGiddens, Ulrich Beck in Zygmunt Bauman. Kar zadeva multikulturalizem,pa se opre na kritiko liberalizma, ki jo je priobčilCharles Taylor. Na tej podlagi se loti analize položaja romskeskupnosti v Sloveniji. Ovrže marsikatero teorijo o poznomodernidružbi, hkrati pa pokaže, da je Slovenija manj uspešnapri upoštevanju smernic liberalnega multikulturalizma,ki bi lahko ustrezneje zavaroval deprivilegirane manjšine.)– Hrženjak, M.: Neurejenost pravnih statusov kot eden izmedvzrokov radikalne socialne izključenosti (Avtorica opozorina dejavnike, ki vplivajo na neurejenost pravnih statusovtako imenovanih neavtohtonih Romov v urbanem okolju vSloveniji. Predstavi tudi primere civilnodružbenega aktivističnegaspoprijemanja s problemi, ki so posledica neurejenostipravnih statusov.) – Zorn, J.; Sobočan, A. M.: Pravica do mesta(Avtorici problematizirata pravico do življenja v mestu, kiima urejeno javno infrastrukturo, in sicer z vidika ljubljanskihRomov. Obravnavata naselje na Koželjevi, ki je stigmatiziranotako zaradi romskih prebivalcev kakor tudi zaradi slabe infrastrukturein barakarskega tipa bivališč. Avtorici pokažeta,kako prostor in z njim povezani pomeni vplivajo tako na samopodobostanovalcev tega naselja in na njihovo vključenostv širšo družbo kakor tudi na sam raziskovalni proces. Njuneugotovitve izhajajo iz terenske raziskave, teorij o »družbenem417

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4kapitalu«, »socialnem mešanju«, multikulturnosti ter pravicedo stanovanja in vključenosti.)Lužar, T.: Upravljanje migracij (Avtorica predstavi osrednjemehanizme, s katerimi se je v Evropi izoblikoval odnosdo drugih, drugačnih in tujih. Pojasni tudi, kako se prav zizločanjem drugosti, drugačnosti in tujosti vzpostavljajo»avtohtone«, »normalne« in »spodobne« nacionalne skupnosti.Posebno pozornost nameni tako imenovanemu znanstvenemurasizmu in rasističnemu družbenemu inženiringu,katerega temelje najdemo v evgeničnem gibanju, ki se je razvilov ZDA na začetku dvajsetega stoletja.) – Grobelšek, A.:Izzivi multi-/interkulturnosti v šolskem prostoru (Avtoricaugotavlja, da migracije spreminjajo sodobno družbo v multikulturnoskupnost. S pojmom »multikulturalizem« se sicersrečujemo na različnih področjih. Očitna pa je tudi pestrostnjegovih opredelitev. Avtorica se osredotoči na pedagoškopolje, pojem »interkulturna pedagogika« in položaj priseljencevv slovenskih šolah. V zvezi s tem poudarja, da je pravšola eden od pomembnih dejavnikov pri vzpostavljanju inter-ali multikulturnega diskurza v družbi.) – Mujkanović, S.:Interkulturna in multikulturna pedagogika (Avtorica opišekoncept interkulturne pedagogike, ki se zavzema za sobivanjerazličnih kultur, in pri tem ne izhaja iz izrazja, ki v svojiosnovi skriva negativne konotacije. Zavzema se za vzajemnozanimanje, spoznavanje in spoštovanje kulture oziroma boljali manj različnih kultur. Interkulturna vzgoja sicer predpostavljadrugačne prijeme pri delu s priseljenci, ki za zdaj šedeprivilegirane skupine ne stigmatizirajo.)Anhtropos, Ljubljana 2010, št. 1–2:Rus, A.: Uporaba elementov menjave darov v sodobnemmarketingu. Zakaj kupci privolijo v na videz etično spornemetode sodobnega marketinga (Pisec opozarja, da socialnaantropologija razlikuje dve vrsti menjave, in sicer »menjavodaru« ter »menjavo tržnega blaga«. Tržna menjava je brezosebnain služi zgolj ekonomski izmenjavi dobrin. Po drugistrani pa je menjava darov nekaj, kar obstaja med prijatelji insorodniki, saj ustvarja in krepi socialne vezi med dajalcemin prejemnikom daru. V preteklih desetletjih pa se je tržnamenjava spremenila in pogosto vsebuje prvine, ki posnemajomenjavo darov. Ker so elementi izmenjave darov uporabljeniza komercialne namene, te strategije institucionalizirajo moralnostobdarovanja za povečanje dobičkov podjetij. Pisec siprizadeva pokazati, da so tovrstne marketinške strategije vendarletudi v korist ali »dobrobit« kupcev. Menjavanje daril jenamreč star in izjemno učinkovit mehanizem za ustvarjanjezavezništev in medsebojnega zaupanja, zato ga celo tržna menjavane more popolnoma obiti.)Socialna pedagogika, Ljubljana 2010, št. 2:Družboslovne razprave, Ljubljana 2010, št. 63:Mrak Kopač, A.; Rakar, T.: Redistributivna pravičnost vslovenskem sistemu socialne varnosti: od zaslužnosti k preverjenipotrebi? (Avtorici ugotavljata, da pojavi, kot so predrugačendružbenoekonomski kontekst, procesi globalizacije,demografske spremembe in novosti v neformalni sferi, vodijok zaostrovanju odnosa med trgom delovne sile in sistemi socialnevarnosti. Posebno pozornost namenita spremembamslovenske socialne politike na področju zagotavljanja socialnevarnosti brezposelnim osebam v zadnjih dveh desetletjihin njihovim učinkom v praksi. Osredotočita se na vprašanjeimplementirane redistributivne pravičnosti. Vpeljana načelaredistributivne pravičnosti namreč določajo temelje cilje redistribucije,njene mehanizme in institucionalne spremenljivketer tako oblikujejo naravo socialne politike in posledično tudinjene blaginjske izide, na primer stopnjo revščine, socialneizključenosti in socialne neenakosti.) – Slana, S.: Enaka obravnavažensk in moških pri zasedbi prostega delovnega mesta(Avtorica problematizira neenako obravnavo spolov pri zaposlovanju,in sicer z vidika neenakih možnosti in diskriminaciježensk pri zasedbi prostega delovnega mesta. Predstavi ključneteoretične razlage in zakonodajno ureditev tega področja, rezultatenacionalne akcije ozaveščanja delodajalcev ter rezultatepilotne raziskave med diplomanti in diplomantkami.)Zoran KandučRevue de droit pénal et de criminologie, Bruxelles,leto 2010, št. 6:Heylen, B. idr.: Delo zaprtega Centra za mladoletnike DeGrubbe v Evebergu v Belgiji (Zaprti Center za mladoletnikeje bil ustanovljen 2002. leta, ko je kazenski zakon predvidelnovo možnost kaznovanja mladoletnikov z oddajo v zapor zanajveč 15 dni, če je mladoletnik storil težje kaznivo dejanje vpovratku, pa njegova oddaja v ustrezni (pre)vzgojni zavodni mogoča zaradi pomanjkanja prostora v zavodu. Prva raziskavaučinkovitosti »kratke« zaporne kazni za mladoletnikeleta 2004 je pokazala uspeh v prevzgoji mladoletnih povratnikov,saj se je po prestani kazni zmanjšala njihova udeležbav kriminaliteti. S tem pa je bil dosežen osnovni namen njihovegakaznovanja. Zaprti zavod naj bi na mladoletnike delovalkot »šok terapija« , da bi svoje vedenje prilagodili družbenimnormam. Za leto 2009 je bila predvidena izgradnja 58 novihzaprtih centrov za mladoletnike, ki bi skupaj lahko spre-418

Pregled strokovnih člankovjeli 330 mladoletnikov.) – Gavran, C.: Nasilje v študentskihpartnerskih skupnostih (Nasilje med partnerji je prisotno vzakonskih, zunajzakonskih in istospolnih partnerskih skupnostih.Oblike nasilja so: telesno (tudi spolno), ekonomsko insimbolično (moralno) nasilje. Nasilje je odvisno od storilca,žrtve in okoliščin. Največkrat je nagonsko in je posebna oblikasamoobrambe oz. posledica strahu pred izgubo določeneosebe ali stvari. Nasilnež je običajno pred tem doživel različnepsihološke travme, ki so občutno zmanjšale njegovo frustracijskotoleranco. Zastopniki behavioristične teorije trdijo,da vsako nasilje in agresivnost izzove okolje, zato je za razumevanjetega pojava treba poznati medosebno interakcijo inšele potem je mogoče ločiti vlogi »nasilneža« in »žrtve«. Leta2006 so na Univerzi v Liégu izvedli raziskavo o nasilju med343 študentskimi »pari«, katerih zveze so trajale najmanj enoleto. Psihološko nasilje so ugotovili pri 60 % deklet in 47 %fantov, telesno nasilje pri 38 % deklet in 34 % fantov, spolnonasilje pri 17 % deklet in 36 % fantov, telesne poškodbe, zaradikaterih je partner potreboval zdravniško pomoč, je povzročilo1,2 % deklet in 7,1 % fantov. Samo statistični podatkiso premalo za dokončno presojo, kdo so »storilci« in kdoso »žrtve«, saj je treba vedno dognati, »kdo je prvi udaril«.Očitno gre v številnih primerih za vzajemno hkratno nasiljeobeh partnerjev ali pa se je nasilje dogajalo v časovnem sosledju»vzrok- posledica«.)Revue de droit pénal et de criminologie, Bruxelles,leto 2010, št. 9-10:Vandermeersch, D.: Sankcije za prekoračitev »razumnegačasa« sojenja na različnih stopnjah kazenskega postopka(Temeljna zahteva pravičnega sojenja je končanje postopkav razumnem roku, kajti s potekom časa se izgubljajo dokazi,spomin prič peša, zmanjšuje se motivacija preiskovalcev,tožilcev in sodnikov, žrtve izgubljajo zaupanje v pravosodje,obdolženec ima vedno manj možnosti za učinkovito obrambo.Ker Evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinahzagotavlja vsakemu obdolžencu »pravično sojenje vrazumnem roku«, je Evropsko sodišče za človekove praviceže obsodilo številne države zaradi prekoračitve »razumnegaroka« za izdajo sodbe. Na vprašanje, kakšen je razumni časmed obtožbo in sodbo, ni mogoče odgovoriti abstraktno,temveč je ta čas odvisen od zapletenosti zadeve, vedenja obtoženca,ravnanja pristojnih organov, ki sodelujejo v postopku(npr. izvedencev, zagovornikov, daljša bolezen sodnika, »višjasila«). Sodniki bi morali skrbeti za pospešitev kazenskega postopka,zlasti v primeru, ko je »nedolžni« v priporu, saj se stem tudi zmanjša nevarnost, da bo zahteval odškodnino zaneopravičeni pripor.)Revue internationale de criminologie et de policetechnique et scientifique, Genève, leto 2010, št. 3:Rémy, M.: Opredelitve, dejavniki in splošna pravna načelaza delovanje švicarske policije pri zagotavljanju javnega reda(Osnovna naloga švicarske policije je zagotavljanje javnegareda, pri čemer morata biti upoštevani dve temeljni pravninačeli: načelo zakonitosti ravnanja in sorazmernosti uporabljenihukrepov. Zato te naloge ni mogoče prenesti na zasebnevarnostne (policijske) organizacije. Policija ima v rokah številnaprisilna sredstva za vzdrževanje javnega reda, hkrati pamora kot temeljni državni organ varovati temeljne človekovepravice in svoboščine, določene z Evropsko konvencijo o človekovihpravicah in svoboščinah. Zvezno sodišče je že večkratodločilo, da je policija pristojna tudi za vzdrževanje javnegareda na cestah in omogočanje normalnega poteka prometa.Policija zagotavlja tudi javni mir. Policijske operacije vodi vodjapolicije, ki je podrejen poveljniku pravosodne policije, njunodelo pa nadzoruje poveljnik kantonalne policije. V posebnihprimerih, na prošnjo civilne oblasti, policiji lahko pomagatudi vojska. K sorazmernosti uporabljenih ukrepov zavezujepolicijo tudi evropski kodeks policijske etike.) – Redjah, H.idr.: Določanje časa nastanka elektrofotografskih sledi, ki jihzapusti laserski tiskalnik ali fotokopirni stroj, in sledi podpisas kemičnim svinčnikom na dokumentu (Izvedenci za pisavoin dokumente so postavljeni pogosto pred težko nalogo, komorajo odgovoriti na vprašanje, ali je bilo besedilo na dokumentunatisnjeno preden je bilo podpisano s kemičnim svinčnikomali pa je bilo natiskano naknadno in je bil podpis dan»bianko«. Po uvedbi sistema tiskanja z uporabo tonerja na laserskemtiskalniku in fotokopirnem stroju, je večina pravnihdokumentov (oporoka, pogodba, priznanje dolga-zadolžnica)izdelana s pomočjo elektrofotografskega tiska. S križanjemtiskanja dokumenta in pisanja s kemičnim svinčnikom se jeprvi ukvarjal Anderman v nemškem zveznem kriminalističnemuradu (BKA). Pomembna je Lanzijeva ugotovitev iz leta2001, da je list papirja v predalu laserskega tiskalnika brez vsakegamadeža, medtem ko zapusti tiskalnik (toner) ob tisku napapirju mikroskopsko opazne sledi črne barve, zato je mogočezanesljivo ugotoviti, ali je križanje tiska in kemičnega svinčnika,s katerim je dokument podpisan, nastalo pred ali po tisku.Raziskava Inštituta znanstvene policije v Lausani je pokazala,da je s 100 % zanesljivostjo mogoče določiti čas (kronologijo)križanja tiska in podpisa s kemičnim svinčnikom.)Revue pénitentiaire et de droit pénal, Paris, leto2010, št. 2:Viriot-Barbarin, D.: Pristanek obsojenca na prisilnozdravljenje (Za storilce številnih kaznivih dejanj predvidevapravo kazenske in civilne sankcije prisilnega zdravljenja zara-419

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4di zmanjšanje prihodnje nevarnosti takega storilca. Tu pa seodpirajo številna vprašanja: »kaznovati ali zdraviti« oziroma»zdraviti in kaznovati«. Prisilno zdravljenje danes šteje kotkaznovalni, varnostni in zdravstveni ukrep, ki je v interesuprizadetega človeka in celotne družbe. Ob tem pa se nenehnopojavlja vprašanje, kaj pomeni »družbena nevarnost« storilca,kdo in po kakšnih merilih jo določa, kakšen je pomen prostovoljneprivolitve storilca na prisilno zdravljenje in kakšneso lahko sankcije, če obsojenec ne sodeluje pri zdravljenju.Obsojencem na prestajanju zaporne kazni, ki ne sodelujejo priprisilnem zdravljenje, se res lahko podaljša bivanje v zavodudo konca kazni brez odobrenega pogojnega odpusta, vendarse s tem ne zmanjša njihova družbena nevarnost.) - Casile-Hugues, G.: Pomen predhodne ekspertize pred izrekom ukrepaprisilnega zdravljenja (V kazenskem postopku velja pravilo,da sodnik ne more izreči ukrepa prisilnega zdravljenja brezpoprejšnje ekspertize, ki pove, ali je obtoženec sposoben sodelovatipri prisilnem zdravljenju. Potreba po ekspertizi v kazenskempostopku je posledica gibanja nove družbene obrambe,ki je zaradi neuspeha klasičnih zapornih kazni videlo rešitevv varnostnih ukrepih za družbeno nevarne storilce kaznivihdejanj. Pojavila se je zamisel o obravnavanju patoloških storilcevkaznivih dejanj, ki so nevarni zaradi morebitne ponovitvedejanja. Pri tem se loči psihiatrična od kriminološke nevarnostistorilca. V nasprotju z zaporno kaznijo se varnostniukrep prilagaja osebnostnim značilnostim storilca kaznivegadejanja. ) – Chopin, F.: Nove usmeritve na področju prisilnegazdravljenja po francoskem zakonu o preprečevanju povratništvaiz leta 2010 (V boju s kriminaliteto se vedno tesneje povezujetapravosodje in zdravstvo. Zakon iz leta 1994 je zaupalbolnišnicam izvajanje varnostnih ukrepov prisilnega zdravljenja,leta 1998 pa je zakon predvidel posebnega zdravnika, kiusklajuje delo sodnikov za izvrševanje kazenskih sankcij in zaporskihzdravnikov. Zakon iz leta 2010 pa predvideva posebnevarnostne ukrepe za nevarne obsojence zaradi preprečevanjapovratništva. Zato je nastala potreba po novi vrsti ekspertize»nevarnosti«, ki jo lahko izdelajo zdravniki-psihiatri skupaj skriminologi, pri tem pa upoštevajo osebnostne motnje, stopnjodružbene (ne)prilagojenosti in dejavnike iz okolja, ki lahkoizzovejo nevarno vedenje. Osebnostne motnje je treba razlikovatiod duševnih in nevrotičnih motenj. Po zakonu sodiščelahko izreče poseben varnostni ukrep za preprečevanje povratništvale na podlagi psihiatrično-kriminološke ekspertize, »čeje velika verjetnost povratka, ker posameznik trpi zaradi hudihmotenj osebnosti«. Za take posameznike se uporabi ukrep oddajev socialno-zdravstveni-sodni varnostni center, kjer jimje zagotovljena zdravstvena, socialna in psihološka pomoč.)– Maquene, M.: Povračilo škode za neopravičeni pripor v francoskemkazenskem pravu (Podobno kot za neopravičeni zaporpripada obdolžencu povračilo materialne in nematerialneškode tudi za pripor, če se ugotovi njegova nedolžnost oziromani dokazov za njegovo krivdo. Francija je že 1970. leta sprejelaprve ukrepe za povračilo škode, z dodatno zakonodajo pa jeleta 2000 sprejela stroga pravila o dolžnosti države, da povrneškodo žrtvam neopravičenega pripora, sodnike pa zavezala, daz večjo previdnostjo odrejajo pripor in ga ukinejo takoj, ko sepojavi najmanjši dvom o krivdi obdolženca. Neopravičen pripormočno prizadene telesno in duševno celovitost žrtve, sajgloboko poseže v domnevo nedolžnosti ter krši načelo in dubiopro reo. Pripor pomeni v svojem bistvu že vnaprej izrečeno zapornokazen. Z odreditvijo pripora se preiskovalni sodnik pojavljav vlogi sodečega sodnika, čeprav sta preiskovalna faza inglavna obravnava dve ločeni fazi kazenskega postopka. Državamora povrniti škodo ne glede na odgovornost sodnika, lahkopa kasneje zahteva ugotavljanje odgovornosti sodnika in povračilostroškov, ki jih je povzročil državi zaradi malomarnegaali naklepnega ravnanja. Francija povrne škodo zaradi neopravičenegapripora, če je ustavljen kazenski postopek ali jeizrečena oprostilna sodba, ne vrne pa v primeru, da je izrečenazaporna kazen krajša od že prestanega pripora.)Pripravil Franc BrincCriminal justice and behavior, Beverly Hills,leto 2010, št. 9Matejkowski, J. in drugi: Vpliv težke duševne bolezni naodločitev o pogojnem odpustu (Članek povzema študijo, kije preučevala, v kolikšni meri huda duševna bolezen vplivana odločitev o pogojnem odpustu, bodisi neposredno ali posrednov povezavi z drugimi dejavniki. Naključni vzorec obsega407 zapornikov s seznama za pogojni odpust v letu 2007(200 z duševno boleznijo in 207 brez duševne bolezni) odboraza pogojni odpust New Jerseyja. Zbirali so podatke o sodelovanjuzapornikov v programu, o njihovih kršitvah in delovnihnalogah v času prestajanja zaporne kazni, raven podporeskupnosti in druge pomembne dejavnike za javnost. Med študijoso preverjali razlike med obolelimi in neobolelimi skupinami,odnose med spremenljivkami, vrsto duševne bolezni inrazloge za pogojni odpust. Ugotovitve kažejo, da so pri osebahs hudo duševno boleznijo upoštevali pri pogojnem odpustuenake kriterije kot pri zdravih osebah. Vendar pa huda duševnabolezen vpliva na disciplinske kršitve zapornikov, kar imanegativen vpliv na odločitev o pogojnem odpustu.) - Singh,J.P., Fazel, S.: Forenzična ocena tveganja (Veliko število sistematičnihpregledov in meta-analiz je bilo opravljenih na področjuforenzične ocene tveganja, njihovi zaključki pa so siobčasno nasprotujoči. Da bi preverili kakovost in ugotovitveteh pregledov, so izvedli obširno študijo. Avtorji so opredelilidevet sistematičnih pregledov in 31 meta-analiz v letih od1995 do 2009. Teme, ki so jih zajele te študije, so vključevaleveljavnost teoretskih orodij v primerjavi z nestrukturiranimiin strukturiranimi dejanskimi rezultati, primerjavo različnih420

Pregled strokovnih člankovorodij za oceno tveganja in predvidene vrednosti orodij prirazlikah glede na spol in okolje. Ugotovili so, da kakovost indoslednost izidov na teh področjih bistveno varirata. Našli sokar nekaj pomanjkljivosti pri analizah, kot so neocenjenostvirov heterogenosti itd. Avtorja predlagata standardizacijo poročanjas posebnim poudarkom na metodološki doslednosti.)European journal of criminology, London, leto2010, št. 5Weerman, F.M.: Prestopništvo po končanem srednješolskemizobraževanju (Študija se osredotoča na prestopništvopo končani srednji šoli in preučuje odnos z različnimi stopnjamiizobrazbe. Natančneje, analizira, ali se stopnja prestopniškegavedenja povečuje ali zmanjšuje med mladimi, ki seredno šolajo (z učnimi težavami ali brez njih), mladimi, kidelajo polni ali krajši delovni čas in brezposelnimi mladimi.Vzorec zajema 273 nižje izobraženih mladostnikov, starihmed 17 in 19 let, ki so bili enkrat ali večkrat anketirani v okviruprojekta NSCR School Project med leti 2002 in 2004, koso še obiskovali srednjo šolo. Pokazalo se je, da stopnja izobraževanjavpliva na prestopništvo, neodvisno od drugih dejavnikov.Pri anketirancih, ki so imeli probleme s pozornostjoali so imeli druge težave pri nadaljnjem izobraževanju in šeposebno pri anketirancih, ki so kombinirali šolanje in delo,se je raven prestopništva najbolj povečala. Pri anketirancih,ki so šolo zamenjali za delo s polnim delovnim časom, pa seraven prestopništva bistveno ni spremenila.) - Van Koppen,M.V. in drugi: Primerjava kriminalne kariere med storilci, kiizvršujejo kazniva dejanja organiziranega kriminala in ostalimistorilci (Organizirani kriminal se precej razlikuje od splošnorazširjenega kriminala, vsaj teoretično. Toda, ali so tudirazlike med kršitelji? Ta študija omogoča obsežno primerjavomed storilci kaznivih dejanj, ki so vključeni v organiziran kriminalv določenem obdobju svojega življenja in med storilcisplošnih kaznivih dejanj. Veliko storilcev kaznivih dejanjorganiziranega kriminala v času mladoletništva nima stika ssodnim sistemom. Presenetljivo je, da je ta ugotovitev ena izmedpomembnih razlik med obravnavami. Toda storilci organiziranegakriminala imajo pogosteje predhodne sodne stike,običajno gre za hujša kazniva dejanja. Te splošne ugotovitveso splošno veljavne, držijo tudi v primerih, kadar je primerjavaomejena na storilce kaznivih dejanj organiziranega kriminalain storilce kaznivih dejanj, ki se ukvarjajo z drogamiin goljufijami.) - Tseloni, A. in d rugi: Raziskovanje mednarodnegapojava znižanja stopnje kriminala (Članek prikazujetrend kriminala in variacije petih glavnih vrst kaznivih dejanjna podlagi mednarodnih podatkov v letih od 1988 do 2004v 26 državah. Večnivojska statistična analiza se uporablja zaopredelitev glavnih trendov. Velik padec kriminala je doživelomnogo držav od začetka do sredine 90. let. Sedanja analizaocenjuje, da je opaziti med letoma 1995 in 2004 v teh 26 državahbistven upad pri naslednjih kaznivih dejanjih: 77,1 %manj tatvin iz avtomobilov, 60,3 % manj ropov, 26 % manjvlomov, 20,6% manj napadov na telo in 16,8 % manj tatvinavtomobilov. Rezultati študije kažejo, da se je, z izjemo vlomov,stopnja vseh vrst kaznivih dejanj zmanjševala približnoenako v vseh 26 državah. Države Latinske Amerike, Afrike inAzije so pri vlomih doživele celo bolj strmo padanje kot v državahEvrope, Severne Amerike in v Avstraliji.)Pripravila Barbara BiziljCriminal Justice and Behavior, Beverly Hills,leto 2010, št. 10:Beaver, K. M. in drugi: Povezave med starševstvom instopnjo samonadzorovanja – genetsko informirana analiza(Vedno več kriminoloških raziskav preizkuša tezo o »starševskemmenedžmentu« avtorjev Gottfredsona in Hirschija,ki izpostavljata vzročno vlogo staršev pri oblikovanju otrokovihsamonadzorstvenih sposobnosti. Čeravno rezultatiskupka študij v splošnem potrjujejo izhodiščno tezo, raziskavev glavnem zanemarjajo ustrezno upoštevanje genetskih inotrokovih idiosinkratskih dejavnikov, kar vodi k včasih pristranskemusklepanju. Pisci zato predstavljajo kvantitativnogenetsko analizo, ki razkriva ugotovitev, da kovarianca med»tehnikami« starševstva in nizkimi stopnjami samokontrolepri otrocih ne more biti zadovoljivo pojasnjena s socializacijskimdejavnikom. Podajo tudi širšo razpravo o vplivu družinskevzgoje na kasnejše antisocialno obnašanje.) – Jewell, L. M.;Wormith, J. S.: Dejavniki, povezani z opuščanjem zdravljenjamoških družinskih nasilnežev – meta-analiza (Izstopanje izprogramov zdravljenja protagonistov nasilja v družini je problemtovrstnih korekcijskih usmeritev, saj je v takih primerihverjetnost povratništva toliko višja. Avtorici sta opravilimeta-študijo tridesetih raziskav med letoma 1985 in 2010 inmotrita vpliv različnih spremenljivk demografske, odnosnein osebnostne narave na (ne)opuščanje (anti)nasilniških tretmanov.Dejavniki, ki ločujejo skupini uspešnih in neuspešnihprestopnikov, so zlasti zaposlitev, starost, dohodek, izobrazba,partnerski status, rasa, socialna mreža, zgodovina družinskeganasilja oz. drugih deviantnih ravnanj ter zloraba alkoholain mamil. Nadaljnji pomembni dejavnik je teoretska orientacijaprograma zdravljenja, kjer sta zoperstavljeni usmeritvi»feministične psihoizobrazbe« in kognitivno-behavioralnihtehnik. Izkazalo se je, da so spremenljivke, ki napovedujejoizstop iz tretmanov, sorodne tistim, ki napovedujejo povratništvo.)– Chambers, J. C. in drugi: Tipologija skupinskega posilstva(Avtorice izhodiščno ugotavljajo, da je med tipologijamiposilstva moč zaslediti določeno stopnjo konsistentnosti.Ta nabor dopolnjujejo z raziskavo vzorca petinsedemdesetih421

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4izjav žrtev skupinskega posilstva v Veliki Britaniji, ki jih razvrščajov kvalitativne klasifikacijske kategorije nasilništva, kriminalnosti,intimnosti in seksualnosti, podatke pa dopolnjujejoz analizo dejstev, pridobljenih na sceni zločina. Nadaljeso preučena razmerja med omenjenimi štirimi kategorijamiin značilnostmi transgresije, kot so starost žrtve in storilcev.Sklepno je predstavljena uporabnost identificiranih ugotovitevza preprečevanje in preiskovanje skupinskih posilstev terpredlogi za prihodnje raziskovalno delo.) – Johnson Listwan,S. in drugi: Viktimizacija, socialna opora in psihološki dobrobit– študija nedavno izpuščenih zapornikov (Pisci ocenjujejo,da so učinki nasilja na individualne vedenjske vzorce sicer dobrodokumentirani, ni pa kakovostnih empiričnih podatkov,ki bi osvetlili razmerja med prisiljujočimi okoliščinami zaporain osebnim (ne)dobrom zapornikov, kar je relevanten skupekznanja tako za zaporske administratorje kakor za načrtovanjepost-penalnih programov. Predstavljena je raziskava vzorca1.616 nedavno izpuščenih zapornikov, ki se osredinja napsihološke posledice viktimiziranosti in dojemanja groženjter prisile v zaporih, hkrati pa motri vpliv pomanjkanja posameznikovesocialne mreže na njegove kognitivne in psihične»simptome«. Konkretna študija potrjuje nakazane vzročnepovezave med preučevanimi dejavniki in posttravmatskimikognitivnimi procesi ter travmatskimi doživetji.)Crime & Delinquency, London, leto 2010, št. 4:Steinberg, L.; Piquero, A. R.: Manipuliranje javnega mnenjaob obravnavanju mladoletnikov kot odraslih – eksperimentalnaštudija (Stališča javnosti o mladoletniški kriminalitetipomembno (so)oblikujejo mladoletniško kriminalitetno politiko.Pisca opozarjata na znano dejstvo, da lahko metodološkinačini oblikovanja javnomnenjskih raziskav zavajajoče vplivajona respondente in na ta način determinirajo neustrezneter nezanesljive kvalitativne ocene stališč javnosti. Še posebejproblematične so študije, ki med ljudmi ugotavljajo »splošne«usmeritve (nezadostno informiranih) kriminalitetnih politik.Avtorja poročata o dognanjih eksperimenta, v katerem sta sspreminjanjem podatkov starosti mladoletnih prestopnikov,(ne)predkaznovanosti storilcev, vrste zločina itn. ugotavljalavzročne povezave z bolj ali manj punitivnimi nagnjenji naslovnikov,tj. v smislu njihovega (ne)podpiranja mladoletnikovegakazenskopravnega obravnavanja v odraslem režimu.)– Hickman, L. J.; Suttorp, M. J.: Vzorci povratništva med predhodnoizgnanimi priseljenci, izpuščenimi iz lokalnega zapora– gre za visoko rizične prestopnike? (Avtorici ugotavljata, daso nezakoniti priseljenci, nekoč že izgnani iz države, deviantnaskupina, v zvezi s katero so številne domneve, a malo dejstev. Vsvoji študiji se lotevata testiranja domneve, da ti posameznikipoosebljajo veliko nevarnost kriminalnega recidivizma. S pomočjoveč metodoloških orodij navedeno tezo potrjujeta, pričemer zaključujeta, da so dva- ali večkratni ilegalni priseljencistatistično pomembno verjetneje ponovno aretirani, aretiraniv krajšem časovnem obdobju oz. aretirani pogosteje v sledljiviraziskovalni enoti enega leta.) – Mears, D. P. in soavtorji:Pogledi praktikov na prioritete, politike in prakse mladoletniškegakazenskega pravosodja (V zadnjih desetletjih se na globalniravni dogajajo dramatične spremembe (tudi) v sistemumladoletniškega kazenskega prava. Vznikajo nove usmeritvekriminalitetnih in kaznovalnih politik ter praks, med katerimijih mnogo ostaja v nezadostni meri ovrednotenih. Pisci usmerjajopozornost k pomembnemu viru kritičnega naslavljanjavprašanj nujnosti, učinkovitosti in potencialov tovrstnih politikter praks, tj. k izkušnjam in stališčem agentov mladoletniškegakazenskega pravosodja.) – Hochstetler, A.; DeLisi, M.; Pratt, T.C.: Socialna opora in doživljanja sovražnosti med izpuščenimizaporniki (Pisci izhajajo iz širšega mnenja, da vpliv zaporskihokovov in manko medosebne podpore po izpustitvi determinirajoprestopnikovo »mentalno zdravje« ter možnosti njegoveuspešne reintegracije v skupnost. Na vzorcu 208 moških zapornikovso preučevana razmerja med temi dejavniki in subjektovimdojemanjem sovražnega obravnavanja s strani njegovegabližnjega okolja, kar je teoretsko podprto povezano s povratništvom.Izpostavljena je ključna vloga dobre socialne mreže prizmanjševanju verjetnosti recidiva in pri povečevanju resocializacijskihizgledov.) – Piquero, N. L.; Schoepfer, A.; Langton, L.:Povsem brez nadzora ali težnja imeti popolno kontrolo? Kakosta nizka samokontrola in potreba po nadzorovanju povezani skorporacijskim kriminalom (V zadnjem času je med kriminološkimiraziskavami mogoče zaslediti tudi nabor tistih, ki postavljajopod vprašaj »generalnost« vplivne Gottfredsonove inHirshijeve splošne teorije kriminala. Osrednji nauk slednje jemoč povzeti z besedami, da so posamezniki z nizko stopnjo samonadzorovanjav večji meri nagnjeni h kriminalnemu oz. sicerdeviantnemu postopanju, pisci pa to ugotovitev povezujejoz razlagami etiologije korporacijske kriminalitete. Poudarjajo,da je treba upoštevati še individualni dejavnik teženj po kontrolioz. perzistirajočih želja, nadzorovati potek vsakodnevnihživljenjskih dogodkov. Avtorji na podlagi empirične študijezaključujejo celo, da samokontrola pomembno ne vpliva nakorporacijsko delinkvenco, medtem ko so težnje po nadzorurelevantne. Podana je še diskusija o teoretskih implikacijahugotovitve in o nadaljnjih raziskovalnih usmeritvah.)Pripravil Saša KmetCrime, Law and Social Change, Dordrecht, leto2010, št. 54/1:Lasslett, K.: Kaznivo dejanje ali družbena škodljivost?Dialektični pristop (Avtor razpravlja v članku, ki se dotikatemeljnih filozofskih vprašanj, o razmerju med kaznivim de-422

Pregled strokovnih člankovjanjem in družbeno škodljivostjo ter ugotavlja, da je razmerjemed njima kontingentne narave oziroma da pojava nistanujno vezana eden na drugega. Predlagan je premik onkrajkriminologije, v področje raziskovanja družbene škodljivostikot samostojnega predmeta preučevanja. To po avtorjevemkonceptu ne bi pomenilo fragmentacije, temveč na eni straniočiščenje in osredotočenje kriminologije in na drugi stranimožnost združenega obravnavanja družbene škodljivosti, kije sedaj razdrobljeno med številne discipline). - Mackenzie, S.:Ponarejanje kot korporacijska eksternaliteta: kazniva dejanjazoper intelektualno lastnino in globalna varnost (Avtor trdi,da so korporacije odgovorne za družbeno škodljive poslediceponarejanja izdelkov na globalni ravni. Korporacije namreč zoglaševanjem ustvarjajo trg, na katerem je modna vrednostprodukta večja od njegove uporabne in produkcijske vrednosti.Z ‘ustvarjanjem’ modne vrednosti se korporacije ne morejoizogniti uporabi oznak, ki ustvarjajo dodano (ponarejeno)modno vrednost tudi pri ponaredkih. S tem ko korporacijeproizvodnjo selijo v države z nizko ceno delovne sile in ne skrbijoza dosledno varstvo svojih pravic intelektualne lastnine,ker se jim ne splača, hkrati ustvarjajo ugodne pogoje za organiziranoglobalno ponarejevalsko industrijo. Posledice le-tepa so, poleg škode imetniku pravic intelektualne lastnine oziromakonkretni korporaciji, še večje izkoriščanje delovne silein končni produkti, ki so nevarni zdravju in življenju ljudi.)- Xenakis, S.: Prevzetnost in pristranost: primerjalne raziskaveo korupciji in primer Velike Britanije (Avtor v članku izpostavinekatere problematične vidike primerjalnih študij o korupciji,za katere trdi, da so inherentno pristranske. Primerjalniindeksi v kvantitativnih raziskavah zaznavajo namreč samolažje oblike korupcije nižjih uradnikov, ki so bolj na očeh javnosti,ne pa tudi bolj kompleksnih primerov, za katere je močdomnevati, da prevladujejo v razvitih državah. Po drugi stranipa je pomanjkljivost kvalitativnih raziskav običajno zelo širokadefinicija korupcije, ki omogoča različne interpretacije o tem,kaj je koruptivno in kaj ne. V zaključku avtor nakaže možnerešitve oziroma izboljšave obstoječih raziskav, ki bi omogočaleboljše primerjave.) - Zoutendijk, A. J.: Ocene nevarnosti organiziranekriminalitete: kritična ocena (Prispevek analizira primernostin zanesljivost operativnih definicij ključnih konceptov,ki se uporabljajo pri ocenjevanju nevarnosti organiziranekriminalitete, kot so na primer sam pojem organizirane kriminalitete,nevarnost in tveganje. Ugotavlja, da večina poročilin uporabljenih metod ne daje dovolj natančnih podatkov,da bi lahko ocenili zanesljivost in verodostojnost operativnihkonceptov. Avtor sklene, da težavnost najti ustrezne definicijepovečuje dejstvo, da gre pri omenjenih konceptih v bistvu zanormativne pojme, ki jih je težko operacionalizirati, enako kotna primer pojma okusnost in luštkanost.) - Ruggiero, V.: Kdokorumpira koga? Kriminalni ekosistem v Italiji (Prispevek seukvarja z razmerjem med organizirano kriminaliteto in korupcijov Italiji in je del širšega raziskovalnega projekta o tejproblematiki v Evropi. Avtor nam najprej predstavi že obstoječadela na to temo, nato pa skuša razmejiti ostale države odItalije in ugotoviti italijanske posebnosti. Posebej zanimiv delčlanka so dobesedni citati intervjuvancev iz vrst sodnikov inakademikov, ki se profesionalno ukvarjajo s pojavom organiziranekriminalitete v Italiji.)Journal of Research in Crime and Delinquency,Beverly Hills, leto 2010, št. 47/3:Pratt, T. C. et al.: Rutinska dejavnost na medmrežju in tarčeinternetne prevare: razširjanje splošnosti teorije rutinskedejavnosti (Teorija rutinske dejavnosti predvideva, da spremembev strukturah legitimnih priložnosti (e.g. tehnološkinapredek) lahko pripeljejo do povečane konvergence medmotiviranimi prestopniki in primernimi tarčami, v kolikor nivzpostavljen učinkovit nadzorni mehanizem. Internet, ki je vtemelju spremenil navade potrošnikov, je hkrati odprl številnepoti za zaslužek t.i. „kiber-prevarantov“. Avtorji članka skušajona podlagi teorije rutinske dejavnosti in raziskav o navadahpotrošnikov razumeti, kako osebne značilnosti in rutine namedmrežju povečujejo njihovo izpostavljenost prestopnikom.Študija na vzorcu 922 odraslih oseb s Floride je potrdila, dasocio-demografske značilnosti vplivajo na oblikovanje rutiniranedejavnosti na medmrežju.) - Browning, C. R. et al.:Trgovski centri, poselitvena koncentracija in kriminaliteta:uporaba prostora in nasilje v soseskah (Avtorji preučujejo povezavomed intenzivnostjo komercialnih dejavnosti, gostotoposelitve in obsegom nasilnih kaznivih dejanj v urbanih soseskah.Po uvodni predstavitvi izsledkov in problematike z vidikaže opravljenih raziskav, preizkusijo predstavljene hipotezes statistično analizo. Za statistično obdelavo in testiranje hipotezso vzeli mesto Columbus v ameriški zvezni državi Ohio.)- Reynald, D. M.: Nadzorniki o nadzorstvu: dejavniki, ki vplivajona pripravljenost za prevzem vloge nadzora, sposobnostzaznavanja potencialnih prestopnikov in pripravljenost intervenirati(V okviru teorije rutinske dejavnosti ima učinkovitnadzornik ključno vlogo pri preprečevanju kaznivega dejanja.Avtorica predstavlja študijo, v okviru katere so bili opravljenikvalitativni intervjuji s prebivalci sosesk na Nizozemskem o njihovihizkušnjah z nadzorovanjem svoje okolice. Posameznike,ki so sodelovali v raziskavi, so najprej povprašali, ali so v svojisoseski kdaj videli kaj, kar jim je bilo sumljivo in kaj konkretnoje pri njih vzbudilo sum, nato pa še, kako so se na to odzvali.Avtorica skuša z analizo zbranih odgovorov ugotoviti, kakoučinkoviti nadzorovalci v soseskah razlikujejo med potencialnimiprestopniki in drugimi osebami ter kaj vpliva na njihovopripravljenost za intervencijo.) - Rodriguez, N.: Kumulativniučinki rase in etničnosti pri izidu postopka pred mladoletniškimsodiščem in zakaj je pridržanje pred obravnavo pomembno(V predstavljeni raziskavi je bil statistično analiziran423

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4vzorec 23,156 mladoletnikov, procesuiranih v ameriški zveznidržavi Arizona v letu 2000. Analiza je pokazala, da so temnopoltimladoletniki, mladoletniki latino porekla ter mladoletnikiindijansko-ameriškega porekla obravnavani strožje kotnjihovi belopolti vrstniki. Prav tako so ugotovili, da obstajavečja verjetnost da bo vložena uspešna pritožba v primerih, koso mladoletniki pridržani pred glavno obravnavo in da je v tehprimerih tudi pogosteje izrečena sankcija odvzema skrbništvastaršem oziroma nastanitve zunaj družine.)Ciril KeršmancThe British Journal of Criminology, London,leto 2010, št. 5:O’Malley, P.: Simulirana pravičnost: tveganje, denar intelemetrično policijsko delo (Članek analizira nove oblike»simulirane« pravičnosti in policijskega dela. S tem imenompoimenuje nove sistema nadzora in uporabo avtomatiziranihsistemov, ki delujejo brez posredovanja človeka, npr. avtomatiziranozaznavanje in procesiranje kršitev cestnoprometnihpredpisov - prehitro vožnjo zazna tehnična naprava ob cesti,ki prepozna tudi registrsko tablico avtomobila, iz podatkovnezbirke registriranih vozil pridobi podatke o latniku vozilain mu avtomatično pošlje plačilni nalog, denarna kazen zaprekršek pa je potem pogosto plačana na elektronski načinin brez fizičnega denarja. »Simulirana« pravičnost je po avtorjevemmnenju nekaj, kjer se resnično in virtualno srečata.Kazen ima namreč kljub virtualnosti celotnega procesa odkrivanjakršitev in pregona storilcev še vedno konkretne (nevirtualne)učinke na posameznika in na njegove pravice. Mejovirtualnega izvrševanja zakonov posameznik prestopi šele, kose odloči preizkusiti odločitev na sodišču. To pomeni, da je vizhodišču posameznikov digitalni »dividuum« (Deleuze) tisti,ki v pravnem prometu nastopa v imenu posameznika – posameznikovoosebno soočanje s pravom je le izjemne narave,ki mora biti posebej zahtevano. Avtor analizira namene, ciljein posledice takšne avtomatizacije zagotavljanja spoštovanjazakonov.) – Mucchielli, L.: Ali živimo v bolj nasilni družbi?Družbeno-zgodovinska analiza medosebnega nasilja vFranciji od 1970 do danes (Na podlagi podatkov iz policijskihin sodniških statističnih evidenc, samoprijavitvenih in viktimizcijskihštudij ter demografskih in družbeno-ekonomskihpodatkov avtor oblikuje sociološki model za razlago razvojamedosebnega nasilnega vedenja. V modelu poveže pet družbenihprocesov, značilnih za Francijo v obravnavanem obdobju:(1) družbeni proces pacifikacije, (2) politični in pravniproces discipliniranja prek kriminalizacije, (3) proces juridizacijevsakodnevnih konfliktov, (4) družbeno-ekonomskiproces povečanega tekmovanja za potrošniškim blagom in(5) proces ekonomske, družbene in prostorske segregacije.Avtor se spopade s težavnostjo definiranja nasilja kot izrednoheterogene kategorije z raznolikimi pojavnimi oblikami(že zgolj) medosebne nasilnosti, ki so bile v času tudi različnostatistično zabeležene. Druga težava, s katero se kritičnospoprime, je povezana z družbeno in pravno reprezentacijoposamičnih oblik nasilja, ki se v času spreminja. Kako potemrazlikovati med tem, da se je neka oblika vedenja spremenila(povečala/zmanjšala) in tem, da se je spremenila zgoljoznačba vedenja, ki je v družbi sicer stalnica? Ugotavlja, daje za prve tri obravnavane družbene procese značilno, da seje spremenil naš pogled na nasilje. Kritično ugotavlja, da jenasilno vedenje v moderni kapitalistični potrošniški družbitesno povezano z »dejanskimi življenjskimi pogoji, njihovodružbeno integracijo prek zaposlitvenih možnosti, z razmerjimed družbenimi skupinami in z večjo ali manjšo surovostjo,s katero vlada s tem »upravlja«.) – Leerkes, A.; Broeders, D.:Primer mešanih motivov? Formalne in neformalne funkcijeadministrativnega pridržanja priseljencev (Avtorja analiziratapridržanje priseljencev, kar je v večini evropskih držav in vZDA opredeljeno kot administrativni ukrep, namenjen pospeševanjuizločitve posameznika iz države. Svojo obravnavoukrepa zožita na analizo stanja na Nizozemskem. Ugotavljata,da ukrep služi trem nalogam: (1) odvračanju od nezakonitegaprebivanja v državi, (2) nadzorovanju revščine in (3) upravljanjus tesnobo javnosti in simbolnim dokazovanjem državnemoči. Te neformalne funkcije kažejo, da družba še ni našlapravih rešitev za obravnavo priseljencev, ki ostajajo v vmesnemprostoru – niso niti sprejeti niti jih ni lahko izločiti.) – LoWing, T.: Onkraj družbenega kapitala: Organizirani kriminaltriad v Hong Kongu in na Kitajskem (Avtor obravnava kitajskokriminalitetno politiko v boju zoper triade, skupine organiziranegakriminala, ki uporabljajo znake, imena in ritualestare patriotske družbe iz 17. stoletja. Gre za »združevalnetaktike« komunističnega tabora, da v lastne vrste rekrutiratriadne družbe iz Hong Konga. Voditelji triad tako nastopajokot vezni člen med državnimi uradniki in državnimi podjetji.Teoretično gledano članek prispevka k razumevanju pomanjkljivostistrukturnega pristopa in pristopa družbenih mrežk razumevanju tovrstnih oblik organizirane kriminalitete inpredlaga perspektivo družbenega kapitala. Prikaže podobnostiin razlike med organizirano kriminaliteto triad in drugihoblik organiziranega kriminala na Kitajskem.) – Cromby, J.in drugi: Oblikovanje kriminalitete, udejanjanje moralnosti:emocije, kriminaliteta in protidružbeno vedenje v skupnostiiz mestnega središča (Avtorji predstavijo študijo, v katerianalizirajo zvočne posnetke sestanka dveh skupin v revnemmestnem središču z velikimi stopnjami kriminalitete. Analizaje izvedena z analitičnimi in diskurzivnimi psihološkimi tehnikamis ciljem razbrati moralne in čustvene dimenzije udeležencev.)Pripravil Aleš Završnik424

Prikazi, ocene, recenzijeAebi, M. F. et al. (eds.) (2010). European Sourcebook of Crime andCriminal Justice Statistics 2010, 4th ed.(Evropski zbornik o kriminalitetni in kazenskopravni statistiki, 4. izd.), Lausanne and Den Haag, Institute de criminologieet de droit penal, Universite de Lausanne and Boom Juridische uitgevers, WODS, 2010 inJehle, J.M.; Harrendorf, S. (eds.) (2010). Defining and RegisteringCriminal Offences and Measures(Definiranje in evidentiranje kaznivih dejanj in ukrepov), Gottingen, Universitatsverlag, 2010V sredini avgusta 2010 je javnosti postala dostopna publikacijaEuropean Sourcebook of Crime and Criminal JusticeStatistics – 2010 (fourth edition), in sicer v knjižni obliki inna spletni strani www.europeansourcebook.org. Pripravila joje delovna skupina strokovnjakov pod pokroviteljstvom SvetaEvrope. Kot avtorji so navedeni (v abecednem vrstnem redu priimkov)Marcelo F. Aebi, Brunio Aubusson de Cavarlay, GordonBarclay, Beata Gruszczynska, Stefan Harrendorf, MarkkuHeiskanen, Vasilika Hysi, Veronique Jaquier, Jörg-MartinJehle, Martin Killias, Olona Shostko, Paul Smit in Rannveigþorisdottir, pri zbiranju in pripravi podatkov pa so sodelovališe nacionalni korespondenti evropskih držav. V publikaciji soobjavljeni podatki, ki so jih posredovali ustanove sistema kazenskegapravosodja (policija, tožilstvo, sodišča, ustanove zaizvrševanje kazenskih sankcij) in statistični uradi sodelujočihdržav članic Sveta Evrope, dodani pa so tudi dostopni podatkiiz nekaterih nacionalnih in mednarodnih viktimoloških anket.Knjigo so izdali Institut de criminologie et de droit penal,Universite de Lausanne, Boom Juridische uitgivers inWetenschappelijk Onderzoek-en Dokumentatiecentrum, Ministerievan Justitie iz Haaga.Euopean sourcebook (v nadaljevanju ESB4) je četrta izdajazbirke podatkov s področja kriminalitete, ki naj bi omogočalavpogled v obseg, strukturo in gibanje kriminalitete v 40evropskih državah (op.p.: podatki za Veliko Britanijo so prikazaniposebej za Anglijo in Wales, Severno Irsko in Škotskozaradi raznolikosti in specifičnosti teh treh sistemov kazenskegapravosodja).Hkrati z ESB4 je izšla tudi knjiga z naslovom Definingand Registering Criminal Offences and Measures, Standardsfor a European Comparison, ki sta jo uredila Jörg-MartinJehle in Stefan Harrendorf, izdala pa jo je UniversitätsverlagGöttingen. V knjigi so podrobneje predstavljeni nekateri teoretičniin metodološki problemi zbiranja mednarodnih podatkovin nekatere izkušnje delovne skupine, ki je več let sodelovalapri skupnem delu pri pripravi ESB.European SourcebookZavest o potrebi mednarodnih primerjav kriminalitete jestara že več kot sto let, ker so že leta 1893 v Angliji in Walesu(oziroma v njihovem poročilu o kriminaliteti) predlagali publikacijos podatki s področja kriminalitete, ki naj bi znanostiin oblikovalcem kriminalitetnih politik omogočila pridobitevinformacij, potrebnih za kritičen preudarek obstoječih politiksoočanja s kriminaliteto (Barclay in Tavares, 2003:3).Od prvih idej do prve realizacije zbiranja podatkov v širšemevropskem okviru je poteklo sto let, kajti šele leta 1993 seje v Strasbourgu zbrala skupina šestih ekspertov iz članic SvetaEvrope. V razpravi so obravnavali vprašanje, ali je primernodelati mednarodne primerjave kriminalitete, saj so se zavedalirazličnih virov in pomanjkljivosti podatkov. Leta 1995 je izšelprvi osnutek zbirke podatkov za European Sourcebook, ki jevseboval podatke za 12 držav za leto 1990.Intenzivno delo na prvi izdaji Euroepan Sourcebooka se jezačelo leta 1996, ko je Svet Evrope podprl ustanovitev komitejaza pripravo podatkov s področja kriminalitete za obdobjeod leta 1990 do leta 1996 za 36 evropskih držav. Prva izdajaESB (Council of Europe, 2000) je bila predstavljena javnostileta 1999, podatki so danes dostopni tudi na spletni strani.Drugo izdajo ESB (Aebi et al., 2003) so podprle Švica,Velika Britanija in Nizozemska, podatki so zbrani za obdobjeod leta 1995 do leta 2000, vključenih je bilo 40 držav. V tretji– delno okrnjeni izdaji ESB (Aebi et al., 2006) - je bilo 37 vključenihdržav za obdobje 2000-2003, manjši je bil obseg zbranihpodatkov in ni vključenih podatkov iz anket o viktimizaciji.Četrta izdaja ESB (Aebi et al., 2010) je izšla poleti 2010,njen obseg je dopolnjen z nekaterimi novimi kaznivimi dejanji,ponovno pa so dodani dostopni podatki iz anket o viktimizaciji.Podatki so zbrani za 40 držav za obdobje od leta2003 do leta 2007. Vse štiri izdaje ESB so danes dostopne naspletni strani.425

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4ESB že od vsega začetka ohranja osnovno strukturo poglavij,ki pa so jo z leti dopoljnevali. Splošnemu uvodu sledijonaslednja poglavja:1. Statistike policije (angl. Police statistics),2. Statistike tožilstva (angl. Prosecution statistics),3. Sodne statistike (angl. Conviction statistics),4. Statistike kazenskih sankcij (angl. Correctional statistics),5. Podatki iz anket (angl. Survey data).Dodane pa so tudi priloge (definicije kaznivih dejanj inpodatki o številu prebivalstva).Vsako poglavje je razdeljeno na štiri dele (splošni komentar,tabele, tehnične informacije in viri podatkov), ki omogočajopredstavitev smotrov posameznega poglavja, osnovnakonceptualna izhodišča za zbiranje podatkov, same podatke,tehnične informacije in vire podatkov. Osnovni podatek nisamo število pojavov (na primer kaznivih dejanj), ampak izračunštevila kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev ( takoimenovano kriminalitetno število).V poglavju o statistiki policije so predstavljeni podatki okaznivih dejanjih in storilcih, ki jih je evidentirala policija (izračunina 100.000 prebivalcev), ter podatki o številu zaposlenihpolicistov in izdatkih za policijsko delo. Večina podatkovje podana v časovnih serijah, vendar pri nekaterih državahmanjkajo podatki za posamezna leta.V prvi izdaji (ESB1) je bila pozornost namenjena tradicionalnimvrstam kriminalitete (umori, telesne poškodbe,posilstva, ropi, tatvine in kazniva dejanja v zvezi z drogo), pozneje,v četrti (ESB 4), pa so dodali še goljufije, kazniva dajanjav zvezi z računalniško kriminaliteto ter pranjem denarja.Pri izbiri vrst kaznivih dejanj so se zgledovali po ameriškemsistemu zbiranja podatkov (tako imenovani Uniform crimereports), ki namenja pozornost predvsem izbranim vrstamtradicionalne kriminalitete (Mosher in Miethe, 2002).Statistike tožilstva so sorazmerno skromne, nanašajo sepredvsem na število obravnavanih primerov in število vloženihobtožnic.Statistike sodstva prinašajo podatke o številu oseb, ki sojim bile izrečene različne vrste sankcij (denarne kazni, nezapornekazni, pogojne in nepogojne kazni, zaporne kazni,smrtna kazen, drugi ukrepi) zaradi storitve različnih vrst kaznivihdejanj. Posebna pozornost je namenjena mladoletnimosebam, ženskam in tujim državljanom.Statistike kazenskih sankcij prinašajo podatke o številuoseb, ki so na prestajanju različnih vrst kazni. Podatki senanašajo tako na zalogo (angl. stock; op. p.: število oseb naprestajanju zaporne kazni v izbranem trenutku – običajno na1. september) kakor tudi na tok (angl. flow; število prihodovoseb v ustanove v obdobju enega leta). Če neka oseba pride nakrajše prestajanje zaporne kazni v enem letu trikrat, se štejejotrije vstopi oseb. Tudi na tem področju je posebna pozornostnamenjena mladoletnim, ženskam in tujcem.V petem poglavju so predstavljeni podatki iz anket o viktimizacijiiz nacionalnih in mednarodnih raziskovanj.Posebno pozornost so avtorji ESB namenili klasičnemuvprašanju kriminologije o uporabnosti uradnih podatkov zaprimerjalne analize kriminalitete. Menijo, da je uporabnosturadnih podatkov empirično vprašanje (ESB 2:19), saj poleguradnih podatkov, ki so lahko iz različnih vzrokov pomanjkljivi,raziskovalci zbirajo in analizirajo še podatke iz samonaznanitvenihanket in anket o viktimizaciji. Pri tem so avtorjipoudarili, da se lahko različni viri podatkov medsebojno dopolnjujejo,vsak vir ima različne prednosti in pomanjkljivosti,šele njihova triangulacija pa omogoča bolj korekten (vendarne popoln) vpogled v probleme kriminalitete v posameznihevropskih državah.Avtorji so poudarili, da je mogoče zbrane podatke uporabitiza tri vrste primerjav (primerjave porazdelitve različnihvrst kriminalitete, primerjave ravni kriminalitete in primerjavetrendov kriminalitete). Vendar je pred samo izvedbo primerjavtreba upoštevati, da so statistike kazenskega pravosodja(policije, tožilstva, sodišč, ustanov za izvrševanje kazenskihsankcij) pogojene s tremi vrstami dejavnikov (dejanske, pravnein statistične okoliščine).V različnih državah so različne dejanske okoliščine, kivplivajo na število, strukturo in trende kaznivih dejanj. Semsodijo stopnja pripravljenosti storilcev za izvrševanje kaznivihdejanj, struktura priložnosti, stopnja tveganja odkritja,stopnja pripravljenosti žrtev in oškodovancev za prijavljanjedejanj, učinkovitost organov pregona …Med pravnimi okoliščinami je pomembna strukutura kazenskegazakonika (na primer različne opredelitve kaznivihdejanj) ter zakona o kazenskem postopku in drugih zakonov,ki urejajo materialno, procesno in organizacijsko področjedela organov kazenskega pravosodja. Prav tako sta pomembnaformalna organiziranost in neformalna praksa dela posameznihorganov v vsakdanjem življenju.Med statističnimi okoliščinami pa je treba upoštevati takouradno določena pravila zbiranja in obdelave podatkov kakortudi njihovo praktično izvajanje v vsakdanji praksi.426

Prikazi, ocene, recenzijeVse štiri izdaje ESB so danes eden od pomembnih virovza različne primerjalne študije kriminalitete v evropskemprostoru, pri čemer pa se je pred uporabo podatkov treba zavedatimetodoloških opozoril, ki so podana v posebnem okvirju(ESB4, 2010: 24).1. Ne uporabljajte podatkov brez upoštevanja opomb intehničnih informacij iz posameznih poglavij ESB.2. Ne zanašajte se pretirano na manjše razlike v podatkih,posebej med državami.3. Ne zanašajte se pretirano na večje razlike med podatki,posebej med državami.4. Ne poudarjajte preveč relativno velikih razlik med državami.Bolje je primerjati posamezno državo z večjoskupino držav ali s povprečjem za vse države.5. Kadarkoli je mogoče, se izogibajte uporabi statistikkaznivih dejanj, ki jih je evidentirala policija kot mereza primerjavo ravni kriminalitete med državami.Primerneje je, da so tovrstni podatki uporabljeni zaprimerjave trendov. Anketni podatki so veljavnejši virpodatkov za mednarodne primerjave.6. Izogibajte se interpretaciji večjih sprememb v podatkihod enega do drugega leta kot pokazatelju sprememb vdružbenem pojavu. Nenadni porasti in upadi so pogostosamo pokazatelj sprememb v zakonodajah, načinihzajemanja podatkov in pravilih štetja.Ta opozorila kažejo na osnovne omejitve, ki so prisotne primednarodnih primerjavah kriminalitete (s pomočjo uradnihpodatkov) in ki so pogojene z različnimi značilnostmi kriminalitetev posameznih družbah, z različnimi inkriminacijami vrazličnih zakonodajah, z različno stopnjo prijavljanja različnihvrst kaznivih dejanj s strani prebivalcev, z različno stopnjo evidentiranjain preganjanja različnih vrst kaznivih dejanj ipd.Teh omejitev se je treba zavedati še posebej danes, ko namsodobni statistični programi omogočajo relativno hitre obdelavevečjega števila kvantitativnih podatkov. Brez upoštevanja teoretskihin metodoloških spoznanj o omejitvah, ki se nanašajo na kvalitetopodatkov, ni mogoče pridobiti veljavnih in zanesljivih teoretičnihin empiričnih spoznanj o kriminaliteti in soočanju z njo.Definiranje in evidentiranje kaznivih dejanj inukrepov ter standardi za evropske primerjaveVes čas so se avtorji ESB zavedali, da sami podatki še nezagotavljajo kvalitetnih primerjav. Posebno pozornost so nameniliraziskovanju problemov definiranja in evidentiranjakaznivih dejanj in ukrepov ter oblikovanju standardov za evropskeprimerjave. Zato je vzporedno z delom v okviru ESB4potekal tudi raziskovalni projekt »European Standards fordefining and Registering Crime Types, Public ProsecutionService Disposals, Court Sentences and Improving CorrectionStatistics«, ki ga je financirala Evropska komisija v okviruprograma AGIS (Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskihzadevah) v času od novembra 2006 do oktobra 2008.Rezultate dela sta urednika (Jehle in Harrendorf) predstavila vknjigi z naslovom Defining and Registering Criminal Offencesand Measures, Standards for a European Comparison (2010).V knjigi sta urednika predstavila delo, pri katerem so sodelovališe avtorji iz EBS4. Samo delo je sestavljeno iz petnajstihpoglavij: v prvem so opredeljeni problemi, smotri, metodein načini dela, v naslednjih pa so predstavljene temeljneugotovitve na posameznih področjih. Pozornost je namenjenaopredelitvi skupnega števila kaznivih dejanj, telesnih poškodb,dejanj posilstva in spolnega nasilja, kaznivih dejanj vzvezi z drogami, goljufije, računalniške kriminalitete, dejanjpranja denarja, korupcije, trgovine z belim blagom, pregonakaznivih dejanj, pridržanja pred sojenjem in drugim prisilnimukrepom, sankcijam in osebam na prestajanju zaporne kazniter podatkov o državljanih držav Evropske unije.Namen dela je bil pregledati probleme, ki izvirajo iz različnihdefinicij posameznih vrst kaznivih dejanj in iz različnihpraks njihovega evidentiranja v različnih fazah dela organovkazenskega pravosodja. Smoter je bil izboljšati in dopolnitiobstoječe standarde na osnovnih štirih področjih kazenskegapravosodja (policije, tožilstva, sodišča, zapori), zato da sedoseže ustreznejša (v večji meri veljavna, zanesljiva in kredibilna)podoba problemov in dela na področju kazenskegapravosodja v Evropi.Samo delo je potekalo v štirih fazah: avtorji so najprej testiraliosnutek vprašalnika (angl.: draft questionnaire), nato so izdelaliposkusni (angl.: trial questionnaire) in končni vprašalnik(angl.: final questionnaire), nazadnje pa še dodatni vprašalnikin evalvacijo rezultatov. Samo delo je potekalo v obliki večkratnegasodelovanja ned avtorji in nacionalnimi korespondenti.Na posameznih področjih so bile dosežene pomembneizboljšave. Na področju definicije skupnega števila kaznivihdejanj je bilo ugotovljeno, da je pri vseh sodelujočih državahmogoče razlikovanje med kaznivimi dejanji in dejanji v prometu,ki so obvravnavana kot kazniva dejanja. Zato sta predlaganiopredelitvi »skupno število kaznivih dejanj« (angll.:criminal offences total) in »težja kazniva dejanja v prometu«(angl.: major traffic offences). Tako razlikovanje je boljše, kerni več nejasnosti v primerih razlikovanja med težjimi (kaznivadejanja) in lažjimi dejanji (prekrški) na področju prometa,427

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4če zakonodaja države članice ne obravnava težjih dejanj kotkaznivih dejanj, a jih drugače sankcionira.Na področju povzročitve telesnih poškodb (angl.: assault)je ugotovljeno, da je smiselno razlikovati med osnovno kategorijopovzročitev telesne poškodbe in povzročitvijo hudetelesne poškodbe (angl.: aggravated assault). Po mnenju avtrojevso bolj primerljivi podatki o hudih telesnih poškodbahkakor lažjih, ker so prakse evidentiranja različne. Uporabljenoje tudi pravilo, da se izključijo povzročitve poškodb, ki so privedledo smrti žrtve; obstaja namreč možnost, da se tovrstnadejanja opredelijo kot posebna kategorija. Na področju štetjaumorov poteka še vedno usklajevanje, saj še vedno različnezakonodaje različno definirajo in evidentirajo dejanja umorain uboja, pomoči pri samomoru, detomora in evtanazije (op.p.: podprojekt usklajevanja definicij in prakse evidentiranjana področju umorov in ubojev vodi Paul Smit, zbiranje in primerjavedefinicij ter preverjanje podatkov še trajajo).Na področju posilstva in drugih kaznivih dejanj zoperspolno nedotakljivost in moralo (angl.: rape and other sexualoffences) je bilo več pozornosti kakor prej namenjeno opredelitvitovrstnih dejanj zoper mladoletne. Še vedno obstajajorazlike v razlikovanju med posilstvom in spolnim nasiljem,prav tako ni vedno jasnega razlikovanja med spolnim napadomin spolno zlorabo (mladoletnih).Na področju kriminalitete drog (angl.: drug offences) obstajajasno razlikovanje med »uporabo« (angl.: consumption)in posestjo manjših količin droge, pri čemer nekatere državejasno opredelijo, kaj se šteje kot manjša količina. Prav tako državenajavajo oteževalne okoliščine, zaradi katerih se določenadejanja obravnavajo kot težja. Navzlic relativno poenotenimdefinicijam, pa še vedno ne dajejo vse države podatkov o težjihvrstah kaznivih dejanj (na primer: organiziranje širših mrež).Na področju goljufij (angl.: fraud), ki je bilo uvedeno vESB4, je bilo ugotovljeno, da je obstoječa definicija goljufijedobra, saj omogoča razlikovanje med običajno goljufijo in ponarejanjem(angl.: forgery), prav tako je mogoča opredelitevmanjših goljufij (angl.: minor fraud), posebnih vrst goljufij(na primer davčnih goljufij, goljufij s kreditnimi karticami…), računalniških in drugih vrst goljufij. Zato bo sedanja definicijagoljufije ohranjena tudi v naslednjem ESB.V poglavju o računalniški kriminaliteti je ugotovljeno, daso evropske kazenske zakonodaje relativno standardizirane inda so podatki o tovrstnih kaznivih dejanjih, storilcih, izrečenihin izvršenih sankcijah dostopni.Definicije o pranju denarja so relativno dobre. Mogoče jezbiranje podatkov v okviru evropskih držav, vendar pa podrobnipodatki o sumljivih transakcijah in njihovih morebitnihposledicah niso dostopni, saj nacionalne in mednarodne ustanovena teh področjih ne zagotavljajo ustreznih podatkov.Definiranje in evidentiranje dejanj podkupovanja oziromakorupcije (angl.: corruption) še ni enotno, čeprav sta aktivnain pasivna korupcija v javnem sektorju kaznivi v vsehzakonodajah. Vendar so še razlike med državami v definiranjuin evidentiranju različnih vrst korupcije.V projektu so avtorji obravnavali tudi možnosti vključitveproblematike trgovine z belim blagom (angl.: human trafficking),vendar so zaradi tega, ker delo še vedno poteka v okvirudrugih projektov, obravnavo problematike odložili za naslednjoizdajo ESB. Za zdaj obstajajo različne definicije in prakseevidentiranja tovrstnih dejanj v evropskih državah.Pri zajemanju podatkov o delu tožilstev se pojavljajo tri vrstestatističnih enot (primeri, postopki in osebe oziroma v angl.:cases, proceedings and persons) in različna pravila evidentiranja,kar je pogojeno tudi z različnimi pristojnostmi tožilstev v različnihdržavah. Kljub razlikam pa je preoblikovano poglavje (vESB4) o zbiranju podatkov o delu tožilstev izvedljivo, saj so bilizbrani relativno primerljivi podatki – vsaj glede vhodov (angl.:input) in izhodov (angl.: output) števila obravnavanih primerov.Avtorji so izvedli evalvacijo dostopnih podatkov o pridržanjuin drugih prisilnih ukrepih pred sojenjem in ugotovili,da so tovrstni podatki še relativno skromni. Zato predlagajo,da se izboljša zajemanje tovrstnih podatkov, še posebej, kertovrstni ukrepi vplivajo na spoštovanje človekovih pravic.Podatki sodišč v zvezi z izrečenimi kazenskimi sankcijamiso večinoma ustrezni, vendar pa še vedno ne kažejo v celotikompleksnosti realnosti kazenskih sankcij v evropskem prostoru.Še posebej je treba dodatno preučiti področje sankcij inukrepov v skupnosti, pogojne kazni in vrste sankcij za mladoletne,ker se pojavljajo različne prakse. Zaradi tega je treba zbiranjepodatkov na tem področju v prihodnosti še izboljšati.Na področju izvrševanja kazenskih sankcij je relativnodobra splošna dostopnost podatkov, vendar pa obstajajo šenekatere pomanjkljivosti, ki se nanašajo na opredelitev osebv zaporih, na podatke o zalogi (številu oseb v zaporih prvegaseptembra), še posebej za osebe v posebnih ustanovah (za odvajanjeod drog, v psihiatričnih ustanovah ipd.), in na podatkeo dejanski dolžini odslužene kazni obsojenih oseb.V zvezi s celotnim potekom zbiranja podatkov (od policijskihstatistik do kazenskih sankcij) pa so šibki podatkio tujcih, vključno s podatki o tujcih, ki so državljani državEvropske unije.428

Prikazi, ocene, recenzije* * *Četrta izdaja ESB je vsekakor nadaljevanje in izboljšanjepredhodnih izdaj, saj je na eni strani zagotovljena kontinuitetaprizadevanj za ustrezno opredelitev in zajemanje podatkov,ki naj bi bili primerljivi v evropskem prostoru, na drugi stranipa ne gre samo za odpravljanje ugotovljenih pomanjkljivosti,ampak za uvajanje novosti, ki omogočajo upoštevanjene samo tradicionalnih, ampak tudi nekaterih novejših vrstkaznivih dejanj (na primer računalniška kriminaliteta, pranjedenarja).Prav tako so zbrani pomembni podatki, ki kažejo na nekatereznačilnosti dela ustanov kazenskega pravosodja, ki lahkovplivajo na raven spoštovanja človekovih pravic v različnihevropskih državah (na primer prakse na področju pridržanjapred sojenjem).Kot dopolnitev ESB4 je izredno pomembno delo, ki staga uredila Jorg-Martin Jehle in Stefan Harreendorf (2010),saj šele teoretska in metodološka razprava o definiranju inevidentiranju kaznivih dejanj in ukrepov ter o standardih zaevropske primerjave omogoča večjo stopnjo vpogleda tako nastanje in gibanje kriminalitete v posameznih evropskih državahkakor v nekatere značilnosti dela ustanov kazenskegapravosodja (policije, tožilstev, sodišč, zaporov). Delo je trebauporabljati kot priročnik, ki omogoča presojo veljavnosti, zanesljivostiin kredibilnosti podatkov v ESB.Vsekakor je treba ESB4 in »priročnik« (Jehle inHarrendorf, 2010) brati skupaj, saj njuno skupno branje (popoglavjih) omogoča višjo stopnjo uvida v probleme definiranjakaznivih dejanj in v probleme zajemanja podatkov v različnihfazah kazenskega procesa s strani različnih ustanov.Tako ESB (vse štiri izdaje) kakor tudi »priročnik« sta nujnana delovni mizi oseb, ki raziskujejo probleme sodobne kriminologijein sistema kazenskega pravosodja v sodobni evropskidružbi. Navedeni deli nista namenjeni samo raziskovalcem,profesorjem in študentom ter statistikom v statističnih uradih,ampak tudi vsem tistim, ki se v ustanovah kazenskega pravosodjaukvarjajo z zbiranjem in obdelavo podatkov. Seveda rezultatitega dela lahko koristijo tudi vsem tistim, ki so na vodilnih invodstvenih delovnih mestih (v državnem aparatu in v ustanovahkazenskega pravosodja), ki omogočajo presojo tako v posameznihprimerih kakor tudi presojo posameznih politik in programovdela posameznih ustanov na posameznih področjih dela.Rezultati lahko koristijo tudi nevladnim organizacijam s področjacivilne družbe in medijem, ki lahko opozorijo na ugotovoljenepomanjkljivosti v delu ustanov kazenskega pravosodja.Prav tako je treba omeniti, da so bili v pripravo ESB4 in vpripravo »priročnika« vključeni številni evropski kriminologi,ki sodelujejo v okviru Evropskega kriminološkega združenjain ki v veliki meri objavljajo svoje teoretične in empirične rezultate(podprte s podatki iz ESB) v reviji European Journalof Criminology.Ne nazadnje je treba omeniti, da so pri pripravi posameznihESB (v zaporedju izdaj) kot nacionalni korespondentisodelovali tudi slovenski avtorji (dr. Alenka Šelih, dr. FrancBrinc, dr. Marko Bošnjak in dr. Miran Mitar).Miran MitarCliff Roberson, Dilip K. Das, Jennie K. Singer: Police WithoutBorders: The Fading Distinction between Local and Global(Policija brez meja: Izginjajoče razlike med lokalnim in globalnim), CRC Press Inc – Taylor & Francis Ltd., Florida, 2010,328 straniNajprej nekaj besed o urednikih. Dr. Cliff Roberson jepredstojnik katedre Visoke šole za podiplomski študij varnostnihved na Univerzi Kaplan in zaslužni profesor kazenskegaprava na Univerzi Washburn z ugledno akademsko kariero.Je glavni urednik revije Professional Issues in Criminal JusticeJournal in ima obsežne neakademske izkušnje s področjaprava. Prav tako je avtor ali soavtor številnih knjig in člankovs področja kazenskega prava. Dr. Dilip K. Das je profesorkazenskega prava in svetovalec za človekove pravice priZdruženih narodih. Je ustanovni predsednik mednarodnegasimpozija policijskih vodij (IPES) in ustanovni glavni urednikrevije Police Practice and Research: An International Journal,povezane z IPES. V njegovo bibliografijo sodi več kot 24 knjigin številni članki. Dr. Jennie K. Singer je klinična forenzičnapsihologinja z izkušnjami, pridobljenimi z delom v številnihpopravnih ustanovah. Je docentka na oddelku za kazenskopravo na kalifornijski univerzi v Sacramentu.Knjiga Policija brez meja: Izginjajoče razlike med lokalnimin globalnim je mozaik prispevkov, predstavljenih na petnaj-429

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4stem letnem mednarodnem simpoziju policijskih vodij, ki jepotekal v Cincinnatiju v Ohiu leta 2008, dopolnjenih s prispevkidrugih uglednih strokovnjakov. Osrednja tematikasimpozija obravnava policijsko dejavnost brez meja in potrebopo sodelovanju med policijo, akademsko skupnostjo,zasebnimi policijskimi službami in splošno javnostjo. Knjigatako izpostavlja naraščajočo potrebo po kohezivni mednarodnipolicijski skupnosti, pri čemer njena poglavja predstavljajomožnost nastanka globalne policijske skupnosti.Avtorji s prepletanjem teoretičnih zamisli in predstavitvamikonkretnih primerov razpravljajo o številnih izzivih držav posvetu, da bi raziskali raznolikosti policijskih metod kot tudikulturne in zgodovinske informacije ter orisali živ prikaz različnihpolicijskih stilov in programov v različnih državah. Kotodziv na zločine, katerih področje delovanja postaja vse boljmeddržavno, morajo nacionalne policijske agencije osnovatisistematičen globalen komunikacijski sistem, ki bo povzdignilsedanje metode sodelovanja na višjo raven globalnegapolicijskega poslanstva. Knjiga poudarja posamezne razlike vpolicijski teoriji, stilu in praksi po svetu ter vzpostavlja dialog,s katerim se policijske agencije in akademiki lahko učijood drugih kultur, prepoznavajo podobnosti in se pomikajo vsmeri izpopolnjene globalne policijske metodologije.Prvo poglavje, Policija brez meja: Pregled, avtorjev dr. PetraC. Kratcoskega in mag. Lucille Dunn Kratcoski, je strnjen prikazpredstavitev na prej omenjenem mednarodnem simpozijupolicijskih vodij. Avtorja izpostavljata, da se v sedanji globalnidružbi kriminal ne zmeni več za državne meje, kar vpliva tudina policijsko dejavnost. Glede na to, da večji del kriminalnihaktivnosti, predvsem tistih, povezanih z organiziranim kriminalomin terorizmom, presega državne meje in prizadene številnedržave, se mora policija v boju proti tem aktivnostim inza njihovo preprečevanje vključiti v mednarodno sodelovanje.Tragičen primer terorističnega napada na Svetovni trgovinskicenter 11. septembra 2001 je boleče pokazal pomen učinkovitegasodelovanja različnih policijskih agencij (državnih in zasebnih)tako na državni kot tudi na mednarodni ravni. Zato sepolicijska dejavnost danes spreminja in postaja vse bolj brezmeja. Državne meje so zaradi sporazumov o sodelovanju, ki sojih države sklenile za medsebojno podporo in pomoč, praktičnoodpravljene. Vendar pa to sodelovanje potrebuje globalnostrategijo, ki mora temeljiti na svetovni teoriji sistemov. Dabolj vplivne države ne bi izkoriščale manj vplivnih, navadnodržav v razvoju, in da bi olajšali in izboljšali možnosti državza sodelovanje v okviru različnih policijskih akcij, avtorja poudarjatapomen dobro izdelanih sporazumov in pogodb meddržavami. Med drugim izpostavita predstavitve, ki dokazujejozapolnjevanje vrzeli med policijo in drugimi institucijami,vključno z akademsko skupnostjo kot posledico interakcije,sodelovanja in obojestranske podpore, in pri tem poudarita,da se v 21. stoletju policijske agencije soočajo s številnimi izzivi,ki za učinkovito delo od njih zahtevajo strukturne, organizacijskein vsebinske spremembe.V drugem poglavju, Policijska dejavnost in človekove pravice,Raymond Kendall opozarja, da imajo številne policijskeagencije po svetu kljub številnim mednarodnim dokumentom,ki poudarjajo pomen človekovih pravic v okviru policijskeprakse, in ne glede na dejstvo, da je zaščita človekovihpravic osrednja funkcija policije, dolgo zgodovino kršitev človekovihpravic. Način, kako policijske organizacije opravljajosvoje delo, je nezmotljiv kazalnik stopnje kakovosti demokratičnedružbe in spoštovanja pravne države. Avtor poudarja,da številne različne pobude kažejo, da je vprašanje človekovihpravic postalo neizogiben del našega družbenega življenja inda moramo zagotoviti, da Splošna deklaracija o človekovihpravicah postane resnično univerzalna. Kendall izpostavljapomen pomoči uveljavljenih držav državam v razvoju privzpostavljanju policijske prakse, ki bo osredotočena na spoštovanječlovekovih pravic.V tretjem poglavju profesor dr. Victor N. Shaw preučujetematiko, povezano z Vzdrževanjem reda v času dinamičnihsprememb in družbenega nadzora v Aziji in tihooceanskih državah.Avtor razpravlja o vprašanjih, ki se pojavijo, ko države,znane po visoki stopnji družbenega nadzora, poskušajo posodobitisvoje metode. Azija in tihooceanske države so dinamičnaregija visokega gospodarskega razvoja, poglobljenih političnihreform in obsežne družbenokulturne transformacije. Ob vsehteh spremembah dosegajo kriminal in drugi družbeni problemineprecedenčen obseg, oblike in kompleksnost ter predstavljajoresen izziv za sistem družbenega nadzora. Avtor poudarja,da razširitev starega sistema ni dovolj, temveč je velikobolj pomembno modernizirati celoten sistem, da bi se lahkobolj učinkovito in uspešno soočal z novimi okoliščinami. Vpovezavi s tem avtor opisuje težave v prizadevanjih za uspešnozdruženje starega in novega, socialističnih in kapitalističnihidej ter vzhodnih in zahodnih filozofij. Zagovarja globalniideološki konsenz, tako da bi vse države lahko uživale koristifilozofije učinkovitejše policijske dejavnosti s sintezo tradicionalnihin modernih idej. Tudi v tem poglavju, pa tudi v vsejknjigi, so močno poudarjeni dokazi o potrebi, da razvite državeposredujejo svoje znanje, izkušnje in najučinkovitejšo prakso,nudijo finančno podporo in strokovno izobraževanje slabšeorganiziranim policijskim agencijam manj razvitih držav.Četrto poglavje, Rast in razvoj ženske policije v Indiji, jeprispeval dr. Adki Surender. Njegovo osrednje zanimanje vtem poglavju je vloga žensk v indijski policijski sili. Surenderpoudarja, da imajo ženske zgodovinsko šibko vlogo v okviruindijske policijske sile, čeprav so enakovredne članice družbe.Ženske so v primerjavi z bolj razvitimi državami v Indiji šelepred kratkim postale del indijskih policijskih sil. Potreba po430

Prikazi, ocene, recenzijepolicistkah je postala bolj očitna z večjim številom prestopnicin žensk žrtev. Kljub temu policistke še vedno predstavljajomanjšino in v policijski sili zasedajo večinoma nižje položaje.Statistika, ki jo predstavi Surender, kaže, da je bil na tempodročju sicer dosežen nekakšen napredek, čeprav ženske vpolicijski dejavnosti ne dosegajo niti 3 odstotkov celotne sile.Glede na čedalje večjo vključenost žensk v policijsko deloavtor poudarja potrebo po nameščanju žensk blizu njihovihdomov in po dnevnem varstvu za otroke, tako da družinskeodgovornosti ne bi omejevale dela žensk.V petem poglavju o Policiji in policijski dejavnosti vSloveniji – ovire in izzivi avtorja dr. Gorazd Meško in dr.Darko Maver razpravljata o prizadevanjih Slovenije za profesionalizacijopolicije in prilagoditev metod njenih agencijbolj moderni svetovni družbi s predstavitvijo raziskovalnihštudij, temelječih na policiji in izvedenih v Sloveniji od sredinesedemdesetih let prejšnjega stoletja, in njihovega vpliva napolicijsko dejavnost. Avtorja izpostavljata ovire pri prilagajanjuprincipov skupnostne policijske dejavnosti, da bi ustrezalislovenski kulturni in pravni strukturi, ter potrebo po izobraževanjuna tem področju. S predstavitvijo različnih študijpoudarjata izzive, s katerimi se je treba soočiti, da bi preseglinekatere ovire na poti do profesionalizacije policije v Slovenijiin da bi dosegli višje etične standarde v okviru policijske dejavnosti.Ti izzivi vključujejo cinizem in predsodke proti marginaliziranimskupinam, policijsko deviantnost in pomanjkanjeintegritete, pomanjkanje posebnih veščin in izobraževanjaza izvajanje dolžnosti, zlasti komunikacijskih veščin in veščinza reševanje problemov. Raziščeta tudi širši vprašanji policijskelegitimnosti in etičnosti. Avtorja predpostavljata, da bimednarodna podpora policijskim agencijam in globalni javnipritisk nanje spodbudila države, da bi osnovale izobraževalneprograme za učenje etike in jih cenile. Avtorja izpostavljatapomen progresivnega vodenja kot ključnega elementa pri odpravljanjutežav in povečevanju profesionalizma policistov.V šestem poglavju, Študija o policijski dejavnosti naKitajskem, dr. Kam C. Wong predstavi zgodovino raziskav opolicijski dejavnosti na Kitajskem in hkrati izpostavlja težavepri uporabi zahodnih okvirov in teorij pri obravnavi edinstvenegakompleksnega zgodovinskega, družbenega, kulturnegain političnega položaja Kitajske. Večino raziskav o kitajskipolicijski dejavnosti so naredili zahodni kriminologi. Avtorzato poziva kitajske raziskovalce, ki lahko bolje razumejo stanjev svoji državi in ga bolje interpretirajo, k večji udeležbina tem področju. Poudarja, da morajo kitajski raziskovalci naKitajsko gledati od znotraj navzven in od spodaj navzgor (bottomup), da bi lahko pridobili znanje o svoji družbi in spoznalinjeno teoretično konstrukcijo kljub številnim oviram pri pridobivanjupopolnih, pravih podatkov znotraj kulture restriktivnegadostopa do informacij, kakršen je na Kitajskem. Avtorpredstavi nekaj praktičnih predlogov in opiše različne specializiranemetode za izvajanje raziskav o policijski dejavnosti naKitajskem, ki bi lahko pomagale preseči ta problem.V sedmem poglavju, Razvoj usmerjevalne dejavnosti policijeza preprečevanje mladostniškega prestopništva na Japonskem,profesor Minoru Yokoyama predstavlja informacije in statistikoo valovih mladostniškega kriminala na Japonskem inanalizira razvoj usmerjevalne dejavnosti japonske policije podrugi svetovni vojni. Razpravlja o kulturnih implikacijah inpomenu razumevanja zgodovine pri opisovanju mladostniškihtežav na Japonskem in razumevanju odziva japonske policijskesile. Yokoyama poudarja, da so s spremembo v družbobrez meja vzniknili novi kriminalni izzivi, ki presegajo takomeje skupnosti kot tudi meje države. Poudarja, da se lahkopolicija na državni ravni uspešneje sooča s kaznivimi dejanjikakor lokalna policija, vendar hkrati razume, da se policijskesile posamezne državne ne morejo dovolj učinkovito zoperstavitimeddržavnim kaznivim dejanjem. Zato bralca spodbujak premisleku o vzpostavitvi mednarodne policije, ki bipresegala organizacijo, kot je Mednarodna organizacija kriminalističnepolicije (ICPO – International Criminal PoliceOrganization).V osmem poglavju, Inovativen policijski projekt za rešitevproblemov mladostniškega kriminala v Hongkongu, avtoricadr. Jessica Li Chi-mei opisuje implementacijo programa hongkonškepolicije po zgledu policije v južni Avstraliji; njihovprogram temelji na filozofiji skupnostne policijske dejavnosti.Hongkonška policija sicer nikoli ni uradno priznala privzemaskupnostne policijske dejavnosti, kljub temu nekatere odpolicijskih pobud, namenjene spodbujanju skupnostnih odnosovv preteklih nekaj desetletjih, vsebujejo številne elementete filozofije. Te pobude vključujejo tudi Operacijo preboj(Operation Breakthrough), v okviru katere se je poleti 1998približno 22 policistov zunaj delovnega časa prostovoljnoudeležilo tridnevnega mladostniškega kampa v policijskemokrožju Tuen Mun. Ta projekt so potem razširili tudi na drugaokrožja. Projekt je dokazal, kako lahko majhen prispevek policistovpozitivno vpliva na življenja ogroženih mladostnikov.Operacija preboj je proaktiven način soočanja z mladostniškimkriminalom. Avtorica poudarja, da so tovrstni programipotrebni po vsem svetu.Deveto poglavje, Nepovratni nalogi za prijetje: oblika modernegaizgona, avtorjev Rubena Sorgea in Nahannija Pollardaizpostavlja pomen vračanja storilcev kaznivih dejanj v njihovolokalno provinco v Kanadi. Izsledki avtorjev razkrivajo, daveliko število ubežnikov, ki jih iščejo zaradi resnih kaznivihdejanj, prosto živi zunaj jurisdikcij, kjer so zagrešili kaznivodejanje. Avtorja izpostavljata, da je bistvo težave v tako imenovanih»nepovratnih nalogih«, ki jih izdajo sodišča provinc431

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4in se nanašajo na naloge za prijetje, ki jih izda neka drugajurisdikcija, z radijem vračila, ki ne vključuje jurisdikcije, vkateri je policija prišla v stik s storilcem kaznivega dejanja.Zaradi visokih stroškovnih posledic spremstva v postopkuvračanja storilca kaznivega dejanja so številne jurisdikcijerazvile svojevrstne politike določanja radija naloga, tako dapodobna kazniva dejanja po kazenskem zakoniku prepoznavajodrugače in zato včasih izdajajo naloge z neprimernimradijem vračila glede na resnost kaznivega dejanja. Take razmereotežujejo postopek privedbe ubežnikov pred sodnike.Številni od teh ubežnikov ponovno storijo kazniva dejanja, neda bi se soočili z obtožbami zaradi prejšnjih kaznivih dejanj.Ta problem je znan v vseh policijskih jurisdikcijah v Kanadi,ogroža varnost skupnosti in izčrpava sredstva policije. Avtorjaprikažeta, da so bila prizadevanja za rešitev tega vprašanja dozdaj večinoma neuspešna, in predstavita nekaj metod za prikrojitevobstoječih in osnovanje novih politik v Kanadi, ki birešile ta problem.V desetem poglavju, Vohuniti za vohuni: izvajati raziskavov Enotni posebni službi Združenega kraljestva, dr. David Lowepredstavi edinstveno raziskovalno metodologijo prikritegaopazovanja s sodelovanjem med delom v okviru protiobveščevalneagencije – Enotne posebne službe ZK (IntegratedSpecial Branch – ISB). Raziskoval je vlogo ISB-ja v protiterorističnihpreiskavah. Avtor razloži potrebo po uporabi prikritegaopazovanja v nasprotju z odkritim s sodelovanjem prizbiranju verodostojnih podatkov o ISB-ju, ki presegajo kvantitativnepodatke, ki se nanašajo na učinkovitost in storilnost.Take vrste podatki bi bili zanj nedosegljivi, če bi uporabljalodkrito opazovanje s sodelovanjem. Izpostavil je tudi težavepri izvajanju prikritega opazovanja s sodelovanjem, ne da bipri sodelavcih vzbudil sum, da izvaja akademsko raziskavo.Avtor preučuje nekatere podobne primere raziskav in izpostavinekaj podobnosti in razlik med svojo raziskavo in drugimiter razloži vzroke za uspeh svoje raziskave.V enajstem poglavju, Izziv meddržavnega in organiziranegakriminala v nordijskih državah: primer Norveške, avtorjadr. Viviana Andreescu in Odd Berner Malme razpravljata odanašnjih skupinah organiziranega kriminala, ki so velikobolj spremenljive, fleksibilne in pragmatične kot včasih, saj zlahkoto preskakujejo z ene aktivnosti na drugo. Uporabljajokibernetski prostor, v katerem izvajajo globalne goljufije zapridobivanje sredstev, s katerimi financirajo organizirane kriminalnedejavnosti in terorizem. Avtorja izpostavljata velikopotrebo po mednarodnem sodelovanju v boju zoper čezmejnakazniva dejanja, kot so trgovina z mamili in ljudmi ter kibernetskegoljufije. V vse bolj integriranem svetu akterji, kotje policija, niso več le predstavniki nacionalnih držav. Avtorjarazpravljata o izzivih, s katerimi se soočajo nordijske države vboju zoper organizirani kriminal, ter se osredotočata na norveškoizkušnjo in njena prizadevanja za vzpostavitev mednarodnihpovezav, ki bi bile podobne državni koordinacijiključnih agencij, vključenih v boj zoper resna kazniva dejanja.Predstavita tudi nedaven napredek in načrtovan razvoj norveškepolicijske aktivnosti na področju boja zoper organiziranikriminal v Evropi.V dvanajstem poglavju, Pobuda javnostanovanjske varnostiv vzhodnem okrožju New Yorka: raziskava s sodelovanjem inprogram praktikov, avtor dr. John A. Eterno predstavi programpreprečevanja kriminala, v okviru katerega se je Ministrstvoza pravosodje ZDA pridružilo Stanovanjskemu in urbanemurazvoju (Urban Development – UD) za zmanjšanje stopnjekriminala – predvsem kriminala, povezanega z mamili, orožjemin nasiljem – v javnih ali nizkodohodkovnih stanovanjskihenotah, ki jih podpira zveza, in okoli njih. V predstavitvise avtor osredotoča na program v vzhodnem okrožju NewYorka, ki je vaja iz kazenskega pravnega reševanja težav z uporaboproaktivne strategije, značilne za skupnostno politiko.Delovne skupine, oblikovane v okviru programa, so zaznalepotrebe skupnosti, na podlagi katerih so nato razvili posebnestrateške načrte za soočanje s specifičnimi težavami teh skupnosti.Avtor nato predstavi metodološki pristop za vrednotenjeprograma in njegove spodbudne rezultate.Rdeča nit knjige je stališče, da bi morale bolj uveljavljenedržave zagotoviti manj razvitim državam informacije in primerenajboljših proaktivnih metod za zmanjševanje in preprečevanjekriminala, pospeševanje procesov profesionalizacijepolicije, povečanje etičnosti policijskega obnašanja in spoštovanječlovekovih pravic, z njimi deliti prijeme za prilagoditevteh informacij in omogočiti njihovo uporabo v državah, kjerso take tehnike nove in neznane. Avtorji prispevkov poudarjajopomen mednarodnega sodelovanja med državami in njihovimipolicijskimi agencijami tudi na področju raziskav, praksein metodologije v boju zoper mednarodni kriminal. Nekateriavtorji izpostavljajo metode skupnostne in v reševanje problemovusmerjene policijske dejavnosti kot področja, ki naj biga države vključile v načrte in cilje za organizacijo in razvojbolj učinkovite državne policijske sile. Prav tako je v knjigiizpostavljena potreba po povečani komunikaciji in sodelovanjumed lokalnimi in državnimi agencijami tudi znotraj mejaposameznih držav. Uredniki knjige na koncu zaključijo, da lez učenjem iz uspehov in neuspehov držav lahko svet ustvariresnično učinkovito policijsko silo. Meje je treba obravnavatikot umetne pregrade, ki delijo narode. Šele takrat bodo narodisveta sposobni deliti in privzeti zamisli ter sprejeti in razumetikulture drugih. Šele takrat bodo narodi zmožni ustvariti močnejšein sposobnejše policijske sile.Iztok Podbregar432

Prikazi, ocene, recenzijeSuzanne Ost: Child Pornography and Sexual Grooming – Legal andSocietal Responses(Otroška pornografija in spolni »grooming« – Pravni in družbeni odzivi), Cambridge University Press, Cambridge, 2009,273 strani.Že sam naslov knjige nam daje misliti; najprej zato, kerga je težko prevesti – slovenskega izraza za grooming namrečše nimamo – in obenem zato, ker obeta nekaj več kot številneknjige in članki o kriminaliteti, kjer so žrtve otroci, in še zlasti,kjer so otroci žrtve spolnih zlorab (v najširšem smislu), tj.kopico številk, zgražanja, moralnega ogorčenja in ponujenihhitrih rešitev, od kastracije do pedofilskih seznamov, zapestnicin podobnega. Čeprav je čustveno povsem razumljivo, daje ob takih grozotah nad najmlajšimi, ki se še ne znajo ali/inne morejo braniti, družba šokirana (še zaporniki pogosto obravnavajotovrstne zapornike kot najnižjo »kasto«, kot izobčence),pa vendarle idejni vodje številnih pogosto drastičnihukrepov pogosto ne razmišljajo (morda tudi ne želijo ali nemorejo razmišljati) o tem, ali je to res najboljše za otroke –tako tiste, ki so bili žrtve, kot tudi vse druge, ki jih z ukrepi želijozaščititi. Zdi se, da je pomembneje maščevati se storilcemin si tako povrniti svojo kognitivno predstavo oziroma prepričanjeo pravičnem svetu (the belief in a just world). A moralnopaničnidiskurz, ki preveva tematiko otroške pornografijein spolnih zlorab, terja svoje (tudi kognitivne) žrtve. Ker greza vrsto kriminalitete, ki najbolj razburja vsesplošno javnostin o kateri slišimo skoraj vsak dan, se zdi, da je trenutno stanjeakutno in nekaj poprej še nevidenega, čeprav v resnici neotroška pornografija ne zlorabe otrok niti kazenskopravneprepovedi obeh nikakor niso novi pojavi. Že v srednjem veku,poudarja Ostova, je bilo v Angliji prepovedano imeti spolneodnose z deklicami pod določeno starostno mejo, mejo privolitve– čeprav je bila ta bistveno nižja kot danes (pred letom1875 je bila celo 12 let, med letoma 1875 in 1885 je bila 13let, nato je bila dvignjena na 16 let). Kljub temu poplave novihkaznivih dejanj oziroma novih artikulacij kaznivih dejanjdajejo misliti, da so številna od teh ravnanj, povezanih s spolnostjootrok, nova. Ena izmed teh novejših »iznajdb« je tuditako imenovani grooming.Grooming je ravnanje, katerega namen je pripraviti terenoziroma pripraviti otroka na kasnejšo zlorabo in s tem zmanjšatinjegov upor. Vključuje različna ravnanja, od vzpostavitvestika z otrokom (recimo po internetu) do pridobivanja njegovegazaupanja in emocionalne povezanosti, prikazovanjapornografskega materiala otroku, pogovorov z njim o spolnostiin podobnih temah, tudi objemanja in poljubljanja, katereganamen je približati se otroku, postati njegov »posebni«prijatelj ipd. Številna dejanja groominga so lahko sama po sebilegalna, a vodijo k (nelegalnemu) spolnemu kontaktu. Če biželeli ta izraz prevesti, bi morda po vsebini še najbolj ustrezalpojem dvorjenja. Angleško-slovenski slovar sicer pod glagolomto groom razlaga, da to pomeni oskrbovati, negovati; agroom – kot samostalnik – pa je lahko tako ženin kot sluga intudi dvorjan. Slednji prihaja iz besede dvor, tako kot dvoriti,ki pomeni tudi skrbeti, dajati komplimente, izkazovati posebnopozornost z namenom pridobiti si naklonjenost ipd.V kontekstu sexual groominga in child groominga se mi zdiprav ta pomen dvorjenja ključen in posledično oznaka »spolnodvorjenje« ali »dvorjenje otroku« še najboljši približekvsebini samega početja, zato ga bom uporabljala v nadaljevanjurecenzije. (Na spletu smo v enem primeru zasledili tudiprevod »zvodništvo otrok«, vendar je ta izraz neustrezen, sajzvodniki posredujejo oziroma ponujajo otroke kot prostitutedrugim strankam, sami pa imajo od tega materialno korist,medtem ko spolni dvorljivec otrok ne posreduje drugim,temveč jih pripravlja, da jih bo sam spolno zlorabil – takonjegovo ravnanje kot cilj sta torej drugačna. V različnih slovenskihprevodih dokumentov EU, ki omenjajo grooming, seuporabljata tudi izraza »navezovanje stikov« ali »navezovanjestikov z otroki z namenom spolne zlorabe«. Čeprav je drugiizraz sicer boljši, manj nevtralen kot prvi, se vseeno zdi prevečomejen, da bi bil zares ustrezen. Raznovrstna ravnanja,ki spadajo pod grooming, namreč presegajo zgolj (začetno)navezovanje stikov.Knjiga ima poleg uvodnega šest poglavij. V uvodnem poglavjuse avtorica spopade s koncepti, temami in kritičniminapetostmi. Nato obravnava sodobni fenomen otroške pornografijein spolnega dvorjenja otrokom. V drugem poglavjupodrobneje osvetli svet kriminalizacije otroške pornografijein podobnega ravnanja, ki ga v tretjem poglavju nadgradi spodrobnejšo razčlenitvijo škode (harm) in izkoriščanja, ki jeoziroma naj bi bila del tovrstnega kriminalnega početja. V četrtempoglavju, se s pravno-filozofskega področja preseli v boljkriminološko okolje, kjer se loti moralne panike in posledickonstrukcije »otroške nedolžnosti«. V petem, bolj primerjalnopravnempoglavju, si ogledamo pravno urejanje v Kanadi inZdruženih državah Amerike ter drugod v mednarodni skupnosti.Zadnje poglavje pa posvari pred dolgoročnimi posledicamitrenutnih družbenih in pravnih odzivov na omenjenokriminaliteto za same otroke ter predlaga nov, bolj racionalen(manj »moralnopaničen«) pristop k reševanju problematike.433

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4Monografija tako s sociološko-pravnega in teoretičnegavidika obravnava probleme, s katerimi se spopadata družba inpravo z namenom, da bi preprečila tako dejansko kot potencialnoškodo otrokom. Nekatera izmed glavnih vprašanj, kijih zastavlja, so naslednja: Kako družba in pravo konstruiratakazenskopravno škodo (harm) otroške pornografije in dvorjenja?Kakšen vpliv imajo konstrukcije pojma otrok na pravnein družbene odzive na omenjeno kriminaliteto? Kaj je bilvzvod za ekspanzivno kriminalizacijo na tem področju? Kakose lotiti reševanja problematike na manj škodljiv, bolj racionalennačin? Avtorica pri tem izhaja iz teze, da je otroštvo družbenoskonstruiran pojem, zaradi česar dejansko ne obstaja ničtakega, kot je univerzalni pojem otroka ali univerzalno otroštvo.Kljub temu pa nekatere značilnosti iz različnih razlogovpridobijo tolikšno veljavo, da sčasoma postanejo karakterističneza sam pojem »otroka« oziroma del tega pojma. Pravte prevladujoče opredelilne določilnice otroka – konkretnejeelementa nedolžnosti in ranljivosti – pa so po mnenju avtoriceproblematične. Konstrukta nedolžnosti in ranljivosti stakonstrukciji močnega protekcionističnega diskurza, ki trenutnoprevladuje v družbenem in pravnem svetu. Družbene inpravne strukture, kultura, politika in mediji namreč ustvarjajodružbeno »realnost« otroške pornografije; družbena realnostpa je ustvarjena zato, da služi nekemu namenu. Dojemanjeotrok kot nedolžnih in ranljivih po mnenju avtorice služitemu, da jih varujemo in še naprej vidimo kot fundamentalnodrugačne od odraslih. Moralni diskurz, ki vedno razvnemastrasti, je na področju otroške pornografije in zlorabotrok na splošno tako močan, da ga je težko zavračati, ne dabi bil takoj ostraciran iz družbe in družbene realnosti, ki jez njim prepletena. Ne le vsakdanji diskurz tudi zakonodajniin sodni je prepleten z moralistično terminologijo, opozarjaOstova. Primer slednje je tudi pojem »nedostojnosti« (indecency),ki po avtoričinem mnenju ni primeren, saj ne opozoriprimerno na dejstvo, ki je srž problema – namreč na dejstvo,da so ti otroci izkoriščani in v nekaterih primerih zlorabljeni.Drugače povedano, ne osredotoča se na škodo, ki jim jepovzročena, temveč le na nemoralnost, zavržnost početja– na, kot bi temu rekli v kontinentalnem pravnem sistemugermanskega kroga, materialno protipravnost. Tak, predvsemna morali oziroma nemorali temelječ govor pa lepo sovpadaz moralno paniko, ki vlada na tem področju. Je njen proizvodkot tudi njeno hranilo.Prevladujoča moralna panika otežuje raziskovalcu, da izstopiiz tega univerzuma in se bolj kritično loti stvari, ne dabi ga bilo strah hudih obtožb, češ da ne jemlje dovolj resnoškode, ki jo otroci – žrtve otroške pornografije – utrpijo. Polegtega – širše, družbeno gledano – omogoča naraščajoči trendkriminalizacije vsega, kar bi morebiti lahko nekoč vodilo dospolnih zlorab – ne le dejanske, temveč tudi precej oddaljeneškode. Tako se pospešeno kazenskopravno prepoveduje tudipsevdootroška pornografija, tj. pornografske navidezne slikeotrok, ki to niso (gre za računalniško izdelane oziroma zmanipuliraneslike) in kjer tako noben otrok ni bil zares zlorabljenv pornografske namene, zato je umestno vprašanje, kjeje kazenskopravna škoda, ki je potrebna za kriminalizacijo vsodobnem kazenskopravnem sistemu. Če ni nastale škode alineke verjetnosti nastanka škode, potem je legitimnost kriminalizacijepod vprašajem. Poleg psevdopornografskih podobotrok avtorica opozarja tudi na pozive medijev in politikovh kriminalizaciji drugih deviantnih ravnanj, ki bi prav takolahko pomenila grožnjo, kot na primer dvorjenje neznancev(stranger grooming).Glede kriminalizirane posesti (otroško)pornografskegagradiva avtorica zagovarja stališče, da je posest takega gradivapraviloma le oddaljena škoda (remote harm), medtemko primarno škodo povzročajo tisti, ki izdelujejo otroškopornografijo. Kritizira tudi mnenje nekaterih, da bi kriminalizacijote oddaljene škode lahko upravičili z argumentom,češ da kazenskopravno preprečevanje posameznikom, da biposedovali otroško pornografijo, zmanjšuje trg oziroma ponudbotakega materiala in da tako posledično zmanjševalnovpliva tudi na primarno ali neposredno škodo. Pri tem se naslanjana von Hirscha, ki izpostavi probleme s pripisovanjemavtorstva za neposredno škodo nekomu, ki s svojim dejanjemle povečuje verjetnost nastanka škode, in Bakerja, ki meni,da zgolj spodbujanje nekega trga ali vplivanje na dejanja nekogadrugega ne vzpostavi zadostne normativne zveze meddejanjem posedovalca in prihodnjo protipravno škodo, ki jobo ta drugi neposredno povzročil (str. 117). Kljub temu pase pridružuje Bakerju tudi v mnenju, da je omenjeno normativnozvezo pri posestniku vseeno mogoče najti, in sicerv tem, da posestnik razpolaga z gradivom, ki je nastalo kotproizvod primarne protipravnosti. Ker se posestnik okoriščaz rezultati dela izdelovalca pornografskega materiala, kije otrokom povzročil primarno škodo, naj bi bilo njegovemuravnanju upravičeno pripisati kaznivost. Zveza naj bi bila šeposebej močna, kadar posestnik namerno vpliva na izdelovalca,naj izdela še več podobnega gradiva. Prav tako je avtoricamnenja, da naj bi bilo mogoče upravičiti kazenskopravnoprepoved posesti, v kolikor se otrok zaveda, da so njegoveslike v posesti nekoga drugega in zato psihološko trpi (str.123). To trpljenje naj bi predstavljajo neposredno škodo, kijo posestnik povzroča, zaradi česar bi bilo njegovo ravnanjeupravičeno kriminalizirati. Pri tem pa se nam zastavljajo nekateravprašanja. Ne le, da so taki primeri, ko bi otrok vedelza konkretnega posestnika njegovih pornografskih slik, precejredki oziroma prej izjema kot pravilo in je zato kriminalizacijaposesti težko upravičljiva na abstraktni in splošniravni, problem tovrstne argumentacije je tudi v tem, da tukriminalizacija ne temelji toliko (če sploh) na objektivnoškodljivem ravnanju posestnika, ampak bolj na subjektivnem434

Prikazi, ocene, recenzijepočutju in percepciji oškodovanca, tj. otroka. Zadeva je takopodobna angleški kriminalizaciji antisocialnega vedenja alinašemu (spornemu) prekršku nedostojnega vedenja, kjer jeto, ali je nekdo v prestopku ali ne, odvisno bolj od naključnihmimoidočih ter njihove percepcije in senzibilnosti kakor paod kvalitete (tj. zavržnosti in škodljivosti) storilčevega ravnanja.V kolikor se namreč šteje, da je prekršek realiziran le, četo koga »moti, povzroči vznemirjenje ali zgražanje ljudi« (7.člen ZJRM-1), potem je pri takem prekršku pomembneje odstorilčevega ravnanja to, da ima ob storitvi okrog sebe tolerantneljudi oziroma ljudi, ki se ne vznemirijo prehitro ali nedojamejo situacije ali ne vidijo prav dobro ali ne gledajo prevečnaokoli ipd. To so bistveno preveč muhaste in subjektivneokoliščine, da bi lahko upravičile kriminalizacijo nekegaravnanja kot objektivno prepoved nekega škodljivega ravnanja.Prav tako gre za post facto oziroma in facto okoliščine, kitorej niso (ali pa so redko) podane pred dejanjem samim intorej nanje storilec ne more vplivati. Kriminalnost njegovegaravnanja tako ni odvisna od njega samega, temveč zlasti oddrugih ljudi, kar upravičeno sproži vprašanje pravičnega pripisovanjaavtorstva za prestopek takemu storilcu. Ponovnose torej odpira problem, znan pod imenom »fair imputation«(von Hirsch). Ali je pravično ali pošteno pripisati avtorstvoza neki prekršek ali kaznivo dejanje nekomu, ki izpolni znakeprekrška ali kaznivega dejanja zgolj v primeru, da tretje osebeposedujejo določene kvalitete (na primer občutljivost) alireagirajo na določen način (na primer se zgražajo)? Navkljubobstoječim tovrstnim inkriminacijam moderna kazenskopravnafilozofija na to vprašanje načeloma odgovarja odklonilno.Ker se občutljivost in prag vznemirjenosti razlikujetaod človeka do človeka, je s tako kriminalizacijo namreč nemogočedoseči objektivno oziroma enako obravnavo »storilcev«enakega ravnanja.Pri posesti je nadalje zanimivo omeniti še to, da nekateriposest in ogledovanje otroške pornografije jemljejo ne samoza neškodljivo, temveč celo za terapevtsko. Ostova omenjaraziskave (za katere pa poudarja, da potrebujejo še malo večkilometrine oziroma repliciranih študij), ki nakazujejo na to,da naj bi imelo ogledovanje tovrstnih podob »terapevtski«učinek na posameznike, ki imajo sicer spolna nagnjenja dootrok, saj naj bi tako lažje nadzorovali svoje spolne interese.Ogledovanje slik naj bi bilo tako vrsta eskapizma, način spoprijemanjaz lastnimi emocijami in preprečevanja, da bi spolnozlorabili kakšnega otroka.Pri kriminalizaciji razširjanja takega gradiva Ostovapoudarja razliko med nekom, ki tudi sam izdeluje otroškopornografijo – pri tem je razširjanje materiala le škodljivi dodatekk primarni ali neposredni škodi, ki jo povzroča izdelovanjeotroškega pornografskega materiala (tj. izkoriščanjeotrok v spolne namene odraslih) – in nekom, ki ne izdelujegradiva, temveč ga zgolj razširja. V teh primerih storilčevoravnanje nima neposredne zveze s primarno škodo izdelovalca,zato bi njegovo kriminalizacijo lahko upravičevalikvečjemu z argumentom, da ima distributer dobiček od povzročeneprimarne škode nekoga drugega. Prav tako distributerizkorišča otroke, ki so bili zlorabljeni v procesu izdelovanjaotroške pornografije, ki jo razširja, ter nepošteno služina njihov račun (str. 107, 108). Pri dvorjenju pa je zadeva šebolj zapletena. Ker mora biti kriminalizacija – kot poudarjaavtorica – vedno postavljena na nek racionalen temelj, ki gaje mogoče zagovarjati, kriminalizacija tistih oblik dvorjenja,pri katerih ne najdemo racionalne osnove, seveda ni upravičena.Po mnenju Ostove je mogoče upravičeno zagovarjatikriminalizacijo dvorjenja zgolj v primerih, kadar dvorjenjepovzroča ali omogoča povzročitev primarne (ne le oddaljene)škode otroku. Mnogo dejanj dvorjenja je neškodljivih (naprimer dajanje daril otroku, ki mu storilec dvori), toda čeje to dejanje »povzročeno z namenom olajšanja storilčevegakasnejšega škodljivega ravnanja, ki bo zagotovo škodilootrokovemu interesu, [...] to spremeni naravo storilčevegadvorjenja« (str. 136). S tem naj bi se spremenila normativnanarava »dvorljivčevega« ravnanja v bolj zavržnega in posledičnokriminalizacije vrednejšega. Storilcu bi prav tako lahkoočitali, da izkorišča naivnost in ranljivost otroka za svojecilje ter ustvarja dejansko tveganje za prihodnjo škodo. Akakšna je vloga obstoječih družbenih konstrukcij dvorjenjapri vsem tem? Je mogoče, da prevladujoče predstave dvorjenjapovečujejo nevarnost, da pride do škode? Ostova poudarja,da so trenutne družbene in pravne konstrukcije dvorjenjakot nečesa, kar izvajajo neznanci po internetu in drugihkomunikacijskih tehnologijah, netočne in problematične,ker s tem postanejo otroci bolj ranljivi za druge, pogostejšeoblike dvorjenja, na katere starši niso toliko pozorni, saj neustrezajo prototipu dvorjenja, prototipskim okoliščinam aliprototipskemu storilcu dvorjenja.Tudi konstrukt nedolžnosti kot esenca otroštva je lahkoškodljiv. Zanimivo je, da do 14. stoletja družba na otroštvo nigledala kot na življenjsko obdobje, ki bi bilo bistveno drugačnood odraslosti. In čeprav so od 14. stoletja na otroštvo gledalidrugače, je šele v drugi polovici 18. stoletja vanj vstopilatudi ideja o otroški nedolžnosti. Rousseau tako v svojem deluEmile zapiše, da je otrok »moralno nedolžen« in blizu naravi,družba pa je tista, ki ga na koncu pokvari. Ideja o otrokovi nedolžnostise je zares razcvetela v viktorijanskem obdobju, pritem pa je bila pomembna tudi vera, natančneje krščanstvo: vsvoji čistosti in nedolžnosti so bili otroci »najbližje Bogu« (str.179). Ko je tako nedolžnost postala osrednja lastnost otroštva,pa se je začelo njeno izkoriščanje. Nedolžnost je postala objektoglaševanja in »spletka«, na katero se je bilo mogoče zanesti,kadar je bilo treba pokazati na nehumanosti, ki so jih trpelirevnejši otroci (str. 180). Skonstruirana nedolžnost pa je bila435

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4izkoriščena, kot zatrjuje Ostova, tudi za dvig starosti spolneprivolitve, ki se je v Angliji z amandmaji kazenskega prava leta1885 dvignila s 13 let na 16 kot posledica uspešne gonje protiprostituciji in »propadu mladih deklet« (ibidem). Namen zakonodajeje bil sicer vzdrževati ideal čistosti in nedolžnostiotroštva, toda oskrunjen in »izkušen« otrok je s tem postalanathema in zadrega (Smart v Ost, str. 180).Tako v viktorijanski Angliji kot v današnjem času pa taustvarjena »nedolžnost« ne priznava včasih drugačne realnostiotrok in njihovih izkušenj. Vsi otroci namreč ne dozorijospolno istočasno ali na enak način. Če se njihova realnost neprekriva z družbenim konstruktom otroštva, jih družba pogostokaznuje in zaničuje. Podobno kot družba hitro označiženske, ki prehitro menjavajo spolne partnerje ali v javnostigovorijo o tem, kako uživajo v spolnosti, za »kurbe«, tako sootroci, ki s svojim spolnim obnašanjem ne izpolnjujejo (več)znakov konstrukta »otroške nedolžnosti«, hitro označeni zapokvarjene in »padle« ter tako rekoč ne-otroke. Spomnimo sena primer ameriške pravne ureditve, kjer je otroku, ki je zagrešilkak hud zločin, dovoljeno soditi kot odraslemu. Podlagatej ureditvi je tudi domneva, da je pravi otrok nedolžen in nemore zakriviti hudih zločinov ter, a contrario, da »otrok«, kito presumpcijo postavi na laž, pač ni več »otrok«. Taka presumpcijani zares »presumpcija« (ki jo je v pravu vedno močovreči), ampak bolj družbena in pravna »fikcija«.Zgoraj omenjeni ne-otroci, kot poudari Ostova, zlahkapostanejo »drugi« (the Other), koncepcija otroške nedolžnostipa je tako rešena pred propadom. Otroška nedolžnost jeseveda primarno nedolžnost v spolnem pogledu, tj. spolnanevednost, neznanje o spolnosti. To omogoča, da je spolnazloraba pogosto predstavljena v kontekstu izgube nedolžnosti,namesto da bi bila v kontekstu zlorabe moči. Prav tako postanejosumljivi že kakršni koli posnetki golih otrok, četudi so tofotografovi otroci in na posnetku niso na noben način seksualizirani.V Angliji so tako umaknili iz galerije slavne posnetkedveh deklic, ki se igrata, pri čemer ena od njiju ni oblečena,na Hrvaškem pa so domačini hudo pretepli nizozemskega turista,ki je na plaži, kjer prosto naokoli letajo tudi goli otroci,fotografiral. Imeli so ga za pedofila, kasneje pa je na policijipostalo jasno, da na niti eni fotografiji ni bilo otrok. Dejstvo,da družba vidi v golih otrocih nekaj nespodobnega, nekajspolnega, je problem sam po sebi, saj s tem – kot trdi Ostova– seksualiziramo otroška gola telesa. Po mnenju Toynbeeja jetak pogled pogled pedofila, ne zdrave družbe. Tak pogled patudi škodi otrokom, ki sprejmejo prevladujoče mnenje odrasliho svojem telesu in se ga tako začnejo sramovati.»[M]edtem ko se pravo in družba tako trudita zaščititiotroke s sklicevanjem na ideal otroške nedolžnosti, se lahkoizkažeta pojma nedolžnosti in čistosti za najprivlačnejša ravnotistim posameznikom, pred katerimi želi družba otrokeobvarovati,« zaključuje Ostova (str. 191) in predlaga, da segloboko zamislimo nad moralističnim diskurzom, ki ga uporabljamo,kadar je govor o spolnih zlorabah otrok, nad načinom,kako družbeno konstruiramo otroka in portretiramoškodo otroške pornografije. Ostova nas svari, da pravni testi,kot tisti v ZDA, ki zahtevajo premislek o tem, ali neka podobaopolzko razkriva mladoletnikove genitalije ali sramnipredel, vabijo gledalca, da v podobi najde element spolnosti(str. 235). Hkrati pa nas opozarja, da blanketna kriminalizacijakot običajni pristop današnje družbe k otroški pornografijine pripozna avtonomije starejših najstnikov in njihove spolnesvobode; pripoznavanje teh bi namreč zahtevalo, naj sprejmemodejstvo, da otroci niso tako nedolžna in ranljiva bitja, kotjih želimo videti. Na koncu Ostova poudari, da je treba natančnejeugotoviti »empirično škodo« otroške pornografije indvorjenja ter utemeljiti kriminalizacijo na ideji izkoriščanja,ne na nedostojnosti. Kriminalizira naj se le ravnanje, ki otrokaškodno izkorišča (harmfully exploits) (str. 240). Poleg tegaavtorica poziva, naj se da več poudarka situacijski prevenciji,ki se osredotoči na okoliščine nezaželenega ravnanja, v nasprotjus kriminalizacijo, ki si da opraviti le s storilcem. Takootroci kot njihovi starši potrebujejo tudi več znanja, da bodoznali prepoznavati vse znake dvorjenja in dvorljivcev – tudi(ali zlasti) tistih, o katerih ne slišimo skoraj ničesar, čeprav soodgovorni za večino spolnih zlorab otrok, tj. tistih, ki niso naspletu in niso neznanci.Monografija Suzanne Ost pogumno vstopi na območje zla,na katero se kot družba odzivamo najbolj (negativno) emocionalno,ter kritično pretrese trenutni družbeni in posebej pravnipristop k boju proti otroški pornografiji. Knjigo odlikujetako širina, ki jo avtorica črpa iz obširne literature in pravnihvirov, kot globina razmišljanja, ki se je avtorica ne boji izrazitinavkljub občutljivi tematiki, ki jo obravnava. Monografijatako nedvomno prispeva h korpusu sociološko-pravnih inkriminoloških tekstov, ki osvetljujejo vprašanja kriminalitete,povezane s spolnostjo in otroki, ter problematiko družbenihodzivov nanjo, svoj pečat pa pušča tudi na področju kazenskopravnihfilozofskih tekstov, ki zastavljajo etiška vprašanjakriminalizacije človekovega ravnanja na splošno.Nina Peršak436

Prikazi, ocene, recenzijeMike Davis: Planet slumovPrevedel: Borut Cajnko; Založba /*cf., Ljubljana 2009, 349 strani.Mike Davis je pisec (»socialist stare šole«), ki je dokaj pogostoomenjan v kriminoloških besedilih (to velja še zlastiza njegovo prvo knjižno uspešnico City of Quartz – Mesto izkvarca –, ki obravnava socialno zgodovino Los Angelesa, tegasilno razbohotenega mesta, ki je videti »kot diamant, v resnicipa je ceneno, prozorno in v njem ničesar ne vidiš«). To nepreseneča: avtor namreč spada med vodilne preučevalce inmislece urbane problematike, ravno mesto pa je bilo »vselejže« v ospredju kriminološke pozornosti. Razlogi so na dlani.Mesto je po eni strani kraj, ki se ponaša z omiko, visoko kulturo,umetnostjo, znanostjo, naprednimi idejami, inovativnimipraksami, tehničnimi čudesi, gospodarsko in finančno močjoter politično oblastjo, po drugi strani pa je tudi prostor, v kateremkraljujejo kriminaliteta (na primer močnih in nemočnih,premožnih in obubožanih, izobraženih in neizobraženih…), razvrat, beda, vulgarnost, oslabljena neformalna družbenakontrola, izkoriščanje, socialne napetosti, brezimnost,vsakovrstne modne muhe, ekstravaganca, pregrehe in kopicatežko (če sploh) rešljivih družbenoekonomskih ali ekološkihproblemov. Zato ni čudno, da nekateri mesta častijo in občudujejo,drugi pa jih preklinjajo in krivijo za najrazličnejšeindividualne in kolektivne deviacije (oziroma napredujočekvarjenje nravi). Prav posebnega družboslovnega zanimanjaso bila od nekdaj deležna največja mesta (»središča sveta«)in njihovi »temni kontinenti« (oziroma mračna, vendar tudiprecej slikovita in zato precej zanimiva »podzemlja«), na primerviktorijanski London, Manchester in Chicago (sprva trgovinskikraj s 300 prebivalci, ki pa je v sto letih postal enonajvečjih svetovnih mest z etnično zelo raznoliko populacijo,ki je leta 1910 presegala štiri milijone).Sporočila, ki jih vsebuje Planet slumov, so vsekakor vseprej kakor optimistična. Davis namreč opozarja, da se »naš«planet urbanizira celo hitreje, kakor je v svojem razvpitem(»malthuzijanskem«) poročilu Meje rasti »daljnega« leta 1972predvidel Rimski klub. Samo poglejmo: leta 1950 je bilo nasvetu 86 mest z več kot milijon prebivalci, danes jih je že 400,do leta 2015 pa jih bo predvidoma vsaj 550. To pomeni, da somesta vsrkala skoraj dve tretjini izbruha svetovnega prebivalstvapo letu 1950, trenutno pa naraščajo za milijon novorojenihin priseljenih na teden. Od leta 1980 se je svetovna mestnadelovna sila več kot podvojila, zdajšnje mestno prebivalstvopa šteje 3,2 milijarde. Še več, prebivalstvo na svetovnem podeželjuje doseglo vrhunec in bo po letu 2020 začelo upadati,tako da bodo v prihodnosti prav mesta prevzela praktično celotnorast prebivalstva, ki naj bi dosegla vrhunec leta 2050, kose bo na svetu domnevno gnetlo deset milijard ljudi. Davispoudarja, da se bo petindevetdeset odstotkov končnega povečanjačloveštva dogajalo na urbanih območjih držav v razvoju:v naslednji generaciji se bo njihovo prebivalstvo podvojilona skoraj 4 milijarde. Seštevek mestnega prebivalstvana Kitajskem, v Indiji in Braziliji v grobem že dosega številomestnega prebivalstva v Evropi in Severni Ameriki. Še huje,obseg in hitrost urbanizacije v tretjem svetu močno prekašataurbanizacijo v viktorijanski Evropi. Leta 1910 je bil na primerLondon sedemkrat večji kot leta 1800, toda tako Dakakot Kinšasa in Lagos so danes približno štiridesetkrat večji vprimerjavi z letom 1950. Kitajska, ki se urbanizira »s hitrostjobrez primere v človeški zgodovini«, je v osemdesetih letih 20.stoletja pridobila več mestnih prebivalcev, kakor jih je Evropa(skupaj z Rusijo) v vsem 19. stoletju. Šanghaj, katerega rastje bila desetletja zamrznjena zaradi maoistične politike premišljenegabrzdanja urbanizacije, ima na svojem velikanskemobmočju okoli rečnega izliva 27 milijonov prebivalcev.Predvideva se, da bo Bombaj dosegel 33 milijonov prebivalcev,čeprav nihče ne ve, ali so te velikanske koncentracije revščinesploh vzdržne v biološkem ali ekološkem pogledu. Davisugotavlja, da tkejo eksplodirajoča mesta v razvijajočem se svetunenavadne urbane mreže, koridorje in hierarhije. Recimo:metropolitanska regija Rio-São Paulo vključuje srednje velikamesta ob 500 kilometrov dolgi prometni osi in ima zdaj že 37milijonov prebivalcev (tako da je ta porajajoči se megalopolisže večji od Tokia-Jokohame). Za obsežno zahodnoafriško somestje,ki se hitro zrašča ob Gvinejskem zalivu okrog Lagosain ki vključuje mrežo 300 mest, se domneva, da bo leta 2015štelo 23 milijonov ljudi. Največje posturbane strukture panastajajo v vzhodni Aziji. Davis opozarja, da dinamika urbanizacijev tretjem svetu povzema in hkrati prekaša evropskein severnoameriške predhodnice iz 19. in začetka 20. stoletja.Največja industrijska revolucija v zgodovini, ki poteka naKitajskem, je arhimedovski vzvod, ki premika toliko ljudi,kot jih živi v Evropi, s podeželskih območij v mesta, ki silijo vnebo in se dušijo v smogu.Davis poudarja, da v pretežnem delu sveta v razvoju rastimest ne podpirajo več močni industrijski izvozni obrati,kakršne imajo na Kitajskem, v Koreji in na Tajvanu, in nitizajeten dotok tujega kapitala, kot ga ima Kitajska, ki je zdajdeležna polovice vseh tujih naložb v razvijajočem se svetu.Vsa velika industrijska mesta na Jugu – na primer Bombaj,Johannesburg, Buenos Aires, Belo Horizonte in São Paulo– sta po letu 1975 prizadela množično zapiranje tovarn in437

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4tudi namerna/načrtna deindustrializacija. Nekateri trdijo,da je urbanizacija brez industrializacije izraz neizpodbitnegatrenda, namreč notranje težnje »silikonskega kapitalizma«,da rast proizvodnje loči od rasti zaposlovanja, Davis pa sodi,da je urbanizacija brez gospodarske rasti v Afriki, LatinskiAmeriki, na Bližnjem vzhodu in v velikem delu južne Azijepretežno zapuščina globalne politične konjunkture oziromadomala povsod navzoče dolžniške krize na koncu sedemdesetihlet ter prestrukturiranja gospodarstva v tretjem svetu vosemdesetih letih pod vodstvom Mednarodnega denarnegasklada in Svetovne banke. Nacionalne vlade, ujete v dušečiprimež dolgov, so namreč druga za drugo podlegale programom»strukturnega prilagajanja«. Paketi subvencij za izboljšanjekmetijstva in izgradnjo podeželske infrastrukture so sedrastično skrčili. Ko je bilo prizadevanj za kmetijsko »modernizacijo«konec, so bili kmetje v latinskoameriških in afriškihdržavah prepuščeni ekonomski strategiji mednarodnih finančnihustanov: »Potoni ali plavaj!« Deregulacija državnegatrga je kmetijske proizvajalce potisnila na svetovne blagovnetrge, na katerih so bili srednji in revni kmetje le težko konkurenčni.Programi strukturnega prilagajanja in ukrepi ekonomskeliberalizacije so, skratka, sovpadli s svetovnimi silamideagrarizacije in z državnimi ukrepi, ki so spodbujali opuščanjekmetijstva. Ko pa so razpadle lokalne varnostne mreže,so postali revni še toliko bolj dovzetni za vsakovrstne težavein pretrese, na primer za sušo, inflacijo, dvigovanje obrestnihmer, upadanje cen blaga ali bolezni. Po drugi strani pa so grabežljivigospodarji vojne in kronične državljanske vojne, ki jihje pogosto izzvalo ekonomsko premeščanje v imenu strukturnihprilagajanj, zaradi dolgov ali tujih plenilcev (kot na primerv Kongu in Angoli), izpraznili cela podeželja. To svetovnokmetijsko krizno žetev so požela mesta, in to navkljub zastaliali negativni gospodarski rasti in brez nujno potrebnih naložbv novo infrastrukturo, izobraževalne zmogljivosti ali javnezdravstvene sisteme.Ob vsem tem ne preseneča, da je po letu 1970 rast slumovpovsod na Jugu prehitela urbanizacijo per se. V Ciudadude Méxicu je kar 60 odstotkov mestne rasti posledica tega, daljudje (zlasti ženske) gradijo svoja bivališča na obrobni, komunalnoneopremljeni zemlji. Favele v São Paulu so v devetdesetihletih rasle po eksplozivni stopnji 16,4 odstotka letno.V porečju Amazonke, ki sodi med območja z najhitreje povečujočimise novimi mesti na svetu, odpade 80 odstotkovmestne rasti na barakarska naselja, ki so večinoma komunalnoneopremljena in brez javnega mestnega prevoza, tako dasta »urbanizacija« in »favelizacija« sinonimna izraza. Enakitrendi so opazni tudi povsod v Aziji. Domnevajo, da 400.000–500.000 ljudi, kolikor se jih vsako leto preseli v Delhi, konča vslumih. Leta 2015 naj bi imela indijska prestolnica že več kot10 milijonov prebivalcev slumov. Afriški položaj pa je še dostihujši. Slumi na tej celini rastejo dvakrat hitreje od eksplozivnorastočih mest. Neverjetnih 85 odstotkov rasti kenijskega prebivalstvamed letoma 1989 in 1999 so posrkali smrdljivi, gostonatlačeni slumi v Nairobiju in Mombasi. Do leta 2015 naj biimela črna Afrika 332 milijonov prebivalcev slumov, in to številose bo domnevno podvojilo vsakih petnajst let. Očitno jetorej, da mesta prihodnosti niso (oziroma ne bodo) iz steklain jekla, kakor so napovedovali urbanisti prejšnjih generacij,temveč so sezidana iz nežgane opeke, slame, reciklirane plastike,cementnih zidakov in odpadnega lesa. Namesto mestsvetlobe, ki se ponosno dvigajo k nebu, se velik del urbanegasveta v 21. stoletju stiska v umazaniji, obdan z nesnago, iztrebkiin blatom. Paradoksno je, da se lahko milijarda mestnihprebivalcev, ki životarijo v postmodernih slumih, samo z zavistjoozira na razvaline starih hiš iz blata v neolitskem mestuÇatal Höyük v Anatoliji, ki so jih bili postavili na začetkumestnega življenja pred devet tisoč leti.Kaj pravzaprav je »slum«? Davis odgovarja, da je bila prvadefinicija te besede verjetno objavljena v Slovarju pogovornegajezika, ki ga je leta 1812 napisal kaznjenec in pisatelj JamesHardy Vaux: v tem delu je »slum« sinonim za »goljufijo« ali»zločinsko dejavnost«. V tridesetih in štiridesetih letih 19.stoletja pa je »slum« že pomenil predvsem kraj, kjer so životarilireveži. To, da se je »slum« (»prostor, v katerem se dogajajonizkotna dejanja«) iz besede uličnega slenga spremenil v izraz,ki ga brez zadržkov uporabljajo tudi uglajeni pisci, včasihpripisujejo kardinalu Wisemanu in njegovim tekstom o urbanihreformah. Sredi 19. stoletja so slume že poznali v Franciji,Ameriki in Indiji ter jih šteli za mednarodni pojav, poznavalci(in flâneurs) pa so razpravljali predvsem o tem, kje je človeškopropadanje najhujše, katero ob brezen je najgloblje oziromakje so »najhujšo grozo vzbujajoča človeška bivališča na zemeljskemobličju«. Ti klasični slumi so bili slikovito lokalni inizrazito vase zaprti, reformatorji pa so se v glavnem strinjali,da je za vse tovrstne kraje značilna zmes razpadajočih bivališč,prenaseljenosti, bolezni, revščine in pregrehe; pri tem je bila zaliberalce 19. stoletja odločilna ravno (ne)moralna razsežnost,zakaj slum so si zamišljali predvsem kot prostor, v kateremzanemarjena, neukrotljiva in podivjana družbena »usedlina«gnije v nenravnem in pogosto nebrzdanem razvratu. Danesse raziskovalci slumov v glavnem vzdržijo viktorijanskegamoralističnega obrekovanja in se raje osredotočajo na fizičnein pravne/zakonske značilnosti naselja, na primer na prenaseljenost,slaba ali neformalna bivališča, nezadosten dostopdo čiste vode in sanitarnih storitev ter negotova stanovanjskarazmerja. Kakor koli že, Davis poudarja, da predstavljajo prebivalcislumov, ki sestavljajo v razvitih državah le 6 odstotkovmestnega prebivalstva, v najmanj razvitih državah kar 78,2odstotka prebivalcev mest, kar je – reci in piši – tretjina svetovnegamestnega prebivalstva. Iz poročila Programa Združenihnarodov za naselja je razvidno, da so najvišji deleži prebivalcevslumov na svetu v Etiopiji (neverjetnih 99,4 odstotka mestne-438

Prikazi, ocene, recenzijega prebivalstva), Čadu (tudi 99,4 odstotka), Afganistanu (98,5odstotka) in Nepalu (92 odstotkov). Svetovna prestolnica prebivanjav slumih je Mumbai z 10 do 12 milijoni skvoterjev instanovalcev socialnih stavb, sledijo pa mu Cuidad de Méxicoin Daka (vsak po 9 do 10 milijonov) ter potem Lagos, Kairo,Karači, Kinšasa-Brazzaville, São Paulo, Šanghaj in Delhi (vsakpo 6 do 8 milijonov). Najhitreje rastejo slumi v Ruski federaciji(zlasti v nekdanjih »socialističnih industrijskih krajih«, odvisnihod ene same gospodarske panoge, ki zdaj ne deluje več)in v nekdanjih sovjetskih republikah, kjer mesta propadajobliskovito ter hkrati z ekonomskim razslojevanjem in upadanjemjavnih naložb (v Bakuju in Erevanu je stopnja revščine80 odstotkov ali celo več). Najrevnejše mestne prebivalce najdemov Luandi, Maputu, Kinšasi in Cochabambi (Bolivija),kjer dve tretjini (ali celo več) prebivalcev zaslužita manj, kotstane minimum potrebne vsakdanje hrane. Luanda, kjer četrtinaprebivalstva porabi manj kot 75 centov na prebivalca nadan, je imela leta 1993 najvišjo umrljivost otrok (mlajših odpet let) na svetu, in sicer 320 umrlih na tisoč otrok.Davis ugotavlja, da se mesta – namesto da bi bila središčarazvoja in napredka – spreminjajo v odlagališča odvečnegaprebivalstva, zaposlenega v nekvalificiranih, nezaščitenih inmalo plačanih neformalnih storitvenih industrijah in trgovini.Zlasti po letu 1980 se je mestna marginalnost nesporno invseobsežno ujela še s poklicno: po podatkih Združenih narodovje v svetu v razvoju neformalnih delavcev za dve tretjiniekonomsko aktivnega prebivalstva (zaposlitve v neformalnemsektorju so sicer delovno intenzivne in lahko posrkajoznatno število ljudi, vseeno pa ostaja odprto vprašanje njihoveekonomske učinkovitosti in produktivnega potenciala).Globalna neformalna delovna sila (ki se prekriva s slumovskimprebivalstvom, ni pa istovetna z njim) šteje okrog milijardoljudi in je doslej najhitreje rastoči družbeni razred naZemlji. Večina udeležencev v neformalni ekonomiji dela neposrednoali posredno za nekoga drugega (na primer mu dostavljablago ali od njega najema cizo ali rikšo). Neformalnazaposlitev je po definiciji brez formalne pogodbe, pravic,predpisov in pogajalske moči. Njeno bistvo je – neskončnosvobodno! – izkoriščanje. Poleg tega so za neformalni sektorekonomije značilni preprosta tehnologija, nizke kapitalskenaložbe, ročni način proizvodnje, hudo zlorabljanje žensk inotrok ter ustvarjanje delovnih mest s fragmentiranjem obstoječegadela (in torej z novimi in novimi delitvami dohodkov),po drugi strani pa tudi visoke stopnje dobičkov in velikanskaakumulacija kapitala, ki je mogoča zato, ker tovrstne dejavnostiniso niti prijavljene niti obdavčene. Zato ne preseneča,da je konkurenca v neformalnem sektorju (pa tudi med formalnimiin neformalnimi podjetji) zelo srdita in da se reveži,ki se borijo za preživetje v tako brezupnih razmerah, pogostos fanatičnim upanjem obračajo k »tretji ekonomiji« urbanegapreživljanja, ki obsega igre na srečo, piramidne sheme, stave,loterije in druge kvazičudežne (oziroma religiozne) oblikepridobivanja premoženja. In še več, čedalje ostrejša konkurencav neformalnem sektorju izčrpava socialni kapital terrazjeda tradicionalne mreže samopomoči in družinske aliskupnostne solidarnosti, ki so bistvene za preživetje zelo revnihljudi. V razmerah skrajno zaostrene konkurence je drsenjev hobbesovski pekel tako rekoč neizbežno: delavci, ki so vneformalnem sektorju vpleteni v ogorčeno medsebojno tekmovanje,so pogosto na robu totalne vojne vseh proti vsem,tovrstna nasprotja pa navadno prerastejo v etnično, versko alirasno nasilje. Večinoma nevidni botri in lastniki premišljenouporabljajo pritiske in celo kronično nasilje za zastraševanjekonkurence in zavarovanje svojih naložb. S političnega stališčaje neformalni sektor, v katerem ni uveljavljenih delavskihpravic, polfevdalna sfera provizij, podkupnin, plemenskih lojalnostiin etičnega izključevanja. Davis opozarja, da urbaniprostor ni nikoli in nikjer zares svoboden: mesto na pločniku,najem rikše, enodnevno delo na gradbišču, priporočilonovemu delodajalcu in druge podobne dobrine pravilomazahtevajo/predpostavljajo »botra« ali članstvo v zaprti mreži,pogosto v etnični milici ali ulični tolpi.No, zdaj že lažje razumemo, zakaj nekateri komentatorjioznačujejo Davisa kot »apokaliptičnega pisca« ali »prerokapogube«. Dejansko je demografsko in družbenoekonomskostanje (sedanje in prihodnje) skrajno mračno. Konec devetdesetihlet je bila pod- ali nezaposlena milijarda delavcev (večinomaz Juga), kar je tretjina svetovne delovne sile, pri čemerni – razen razbohotene sive ali črne ekonomije – nobenegauradnega scenarija za ponovno vključitev te velikanske množice»presežnih« ljudi v osrednji tok svetovnega gospodarstva.Priče smo zgolj samozaščitnemu ograjevanju bogate manjšine– na primer v predmestnih »disneylandih« in z električnožico obdanih »varovanih vaseh« – ter (ne najbolj uspešnemu)onemogočanju obsežnega preseljevanja v paradiže gmotneblaginje. V takih razmerah ostaja slum (če odmislimo zaporev ožjem pomenu) edina »rešitev« za problem skladiščenja odvečnegačloveškega material. Prebivalstvo slumov zdaj naraščaza neverjetnih 25 milijonov na leto. Še huje, ker skoraj povsodzmanjkuje neizkoriščene zemlje, ki bi jo bilo mogoče zasesti,živijo novi prišleki v »obrobnosti znotraj obrobnosti« oziroma– če uporabimo bolj jedko besedo obupanega prebivalcabagdadskega sluma – v »polsmrti«. To domala nepreglednoin nepreštevno armado svetovnih revežev dojema »civiliziranisvet« predvsem kot varnostno grožnjo (za »naš načinživljenja«, »našo demokracijo«, »našo prosperiteto«, »našosvobodo« in druge evro-atlantske vrednote), tj. kot gojišče ingnezdišče »temnih sil«, »teroristov«, »organiziranega kriminala«in drugih hudobcev. In ne pozabimo: Zahod je temu»preostanku sveta« napovedal dolgotrajno, nizkointenzivnosvetovno vojno, v kateri sodeluje – skromno, a vdano – tudislovenska »država«.439

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4Planet slumov je mučno, a vendar nepogrešljivo čtivo zavsakogar, kdor bi rad (u)videl, kakšni so dejansko »stranski«učinki kapitalizma, svetovnega družbenoekonomskega sistema,ki so ga sicer člani »pototalitarnih« družb v glavnemsprejeli z velikim navdušenjem. Kdor bo to knjigo vzel v roke,je gotovo ne bo izpustil, dokler se ne bo prebil do njenegasklepnega poglavja, prav gotovo pa bo z zanimanjem prebraltudi odlični spremni študiji, ki sta ju prispevala Ičo Vidmar inMarta Gregorčič. Nam pa preostane le še bojni klic: za kapitalizemter z Evropsko unijo in Natom naprej! Če ta pot vodiv napredujoče barbarstvo, naj pač vodi. »Mi« smo se namrečtako odločili, in to povsem svobodno. Glavno je, da smo v»dobri« družbi oziroma vsaj »zraven«.Zoran Kanduč440

ZapisiOsma bienalna konferenca Policing in Central and Eastern Europe:Social Control of Unconventional Deviance, Maribor, september 2010Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru je med22. in 24. septembrom 2010 v Ljubljani gostila bienalno konferencoPolicing in Central and Eastern Europe - Social Control ofUnconventional Deviance. Tokrat že osmo bienalno konferencoje s svojimi prispevki sooblikovalo 145 avtorjev iz 20 državsveta. Predstavljena dela so obsegala zelo raznolika področja,saj so udeleženci lahko izbirali med problemi ekološkegaogrožanja, oblikami obveščevalne dejavnosti pri zagotavljanjuvarnosti in obvladovanju kriznih situacij, organizirano in kibernetskokriminaliteto, nasiljem, kriminalističnim preiskovanjem,nacionalno in mednarodno obliko policijske dejavnostiter mnogimi drugimi temami.Slavnostno odprtje konference se je začelo z uvodnim nagovoromvodje organizacijskega odbora, dr. Andreja Sotlarja,ki je pozdravil vse udeležence in goste, predstavil cilje in namenkonference Policing in Central and Eastern Europe terizrazil zadovoljstvo nad dejstvom, da konferenca še nikoli nigostila tako velikega števila prispevkov in avtorjev. KatarinaKresal, ministrica za notranje zadeve, je v slovesnem govoru izpostavilapomen varnosti in njenega zagotavljanja. Povedala je,da letošnji naslovi referatov in tudi reference njihovih avtorjevponovno potrjujejo, da so znanstvena in strokovna dognanja ovarnostnih dejavnikih in policijski dejavnosti nepogrešljiv delmodre in smotrne varnostne politike. Ministrica je poudarila,da “Slovenija leži na pomembnem geografskem križišču medjugovzhodno, srednjo in vzhodno Evropo. Po njenem ozemljupotekajo transportne poti, ki jih uporabljajo tudi organiziranekriminalne skupine za tihotapljenje ljudi in prepovedanega blaga,najbolj znana je Balkanska pot. Slovenija se zaradi svoje legeše bolj zaveda pomena mednarodnega policijskega sodelovanja.Zato je primerno, da je postala prizorišče zdaj že tradicionalnihmednarodnih konferenc o policijski dejavnosti v srednji invzhodni Evropi.” Govor je zaključila s sklepom, da je konferencatudi dobra priložnost za poglobitev sodelovanja med znanostjoin stroko, ter čestitala organizatorjem in jim zaželela uspešnokonferenco, polno novih in uporabnih idej. Zatem je vse zbranev imenu rektorja Univerze v Mariboru in v svojem imenupozdravil prorektor dr. Marko Marhl. Izrazil je presenečenjenad obsegom in vsebino konference, ki združuje strokovnjakeiz vseh delov sveta. Izpostavil je pomen tovrstnih konferenc, kipredstavljajo mednarodno prepoznavne dosežke ter povezujejoSlovenijo s tujino in omogočajo pretok znanja ter rojevanjenovih idej in rešitev. Zbrane so nagovorili tudi predstavnikidrugih partnerskih institucij konference; dr. Daniel Ventre,predstavnik GERN-a, 1 dr. Edmund F. McGarrell, predstavnikUniverze v Michiganu, 2 in dr. Charles B. Fields z Univerze vvzhodnem Kentuckyju 3 so izrazili zahvalo in navdušenje nadkonferenco ter poudarili pomen sodelovanja med institucijami.Na koncu je svečani zbor nagovoril še dekan Fakulteteza varnostne vede Univerze v Mariboru, dr. Gorazd Meško.Povedal je, da se obseg konference Policing in Central andEastern Europe od njenega začetka, novembra 1996, vsako letopovečuje in predstavljene teme množijo. Predstavil je kratkozgodovino in razvoj fakultete, vse od Višje šole za notranje zadevedo danes, ko poleg dodiplomskega študijskega programaizvaja tudi študijske programe druge in tretje stopnje, osnovanena modelu vodilnih ameriških in britanskih univerz. Izrazilje veselje nad doseženim uspehom bienalne konference, vsemudeležencem pa zaželel prijetno in uspešno konferenco z velikoplodnih razprav in uporabnih rešitev. 4Na uvodnem plenarnem predavanju je Michael Levi poudarilpomen javno-zasebnega partnerstva v boju proti finančnikriminaliteti in opozoril, da se v preveliki meri poudarja policijakot glavna in edina zadolžena za preprečevanje finančnekriminalitete. O sodelovanju policije z drugimi institucijami inše posebej s skupnostjo je govoril tudi Tim Hope, ki je odprlrazpravo o tem, ali je policija pravzaprav sploh uspešna pri preprečevanjukriminalitete; to je vodilo do naslednjega vprašanja– ali so pri preprečevanju kriminalitete morda uspešni strokovnjakiali kdo sploh. Gorazd Meško je predstavil prispevek o odklonskostiv znanosti, kjer je izpostavil izzive in dileme, ki sojim podvrženi raziskovalci, izpostavljeni tekmovanju za objave,ter vse višja merila za uveljavljanje raziskovalcev. Pri tem je po-1GERN – Groupe Européen de Recherches sur les Normativités;Francija.2Michigan State University, ZDA.3Eastern Kentucky University, College of Justice & Safety, ZDA.Charles B. Fields je dekanu FVV UM v imenu guvernerja Kentuckyjapodelil posebno priznanje za desetletno sodelovanje zEastern Kentucky University, izmenjavo pedagoškega kadra, sodelovanjena podiplomskem študiju in soorganizacijo konferencePolicing od leta 2004 dalje.4Ob 37. obletnici delovanja je Fakulteta za varnostne vede Univerzev Mariboru generalnemu direktorju policije Janku Goršku podelilapriznanje za karierno uspešnega diplomanta in se mu zahvalilaza velik prispevek k razvoju varstvoslovja, pozitiven odnos do fakultetein prizadevanja za vzpostavitev partnerskega odnosa medfakulteto in njenimi strokovnimi javnostmi. Diplomantka AnjaOblak pa je prejela letno nagrado za raziskovalne dosežke FVVUM, saj je njena raziskava potrdila uporabnost računalniškega sistemaBackTrack Suite TM pri ugotavljanju izvora krvnih madeževv kriminalističnem preiskovanju.441

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4leg profesionalnosti izpostavil vrednote na področju znanostiin raziskovalnega dela, ki morajo biti temelj te dejavnosti.Kibernetska kriminaliteta je bila rdeča nit drugega plenarnegazasedanja, kjer sta Daniel Ventre in Igor Bernik predstavilasvoje ugotovitve ter sprožila živahno razpravo o tem, ali sokibernetske grožnje v večini resnične ali pa so le namišljene inproizvedene z namenom povečanja skrbi za varnost, ki vodi vlažjo obvladljivost množic in deluje v korist zasebnovarnostneindustrije. Razprava se je dotaknila težav razlikovanja med terorizmomin aktivizmom ter vprašanja kraja kaznivega dejanjain krajevne pristojnosti organov pregona v primerih kibernetskekriminalitete, saj kibernetski napad nikoli ni usmerjen natarčo v medmrežju, ampak je tarča vedno posameznik ali organizacijain njegov intelektualni um v realnem svetu.Na predzadnjem plenarnem zasedanju je Petrus C. VanDuyne spregovoril o ohlapnih opredelitvah organizirane kriminalitetein njenih akterjev ter se spraševal, kdo pravzaprav vkontekstu organizirane kriminalitete ogroža in s čim. Zanimivarazprava je potekala v smeri raziskovanja organizirane kriminalitete,kjer je bila izpostavljena ključna dilema o tem, kakoraziskovati – ali v skladu s prevladujočimi trendi ali kritično.Zadnje plenarno predavanje je bilo postavljeno na koneckot zaključni del konference. Tako Bojan Dobovšek kotAntonija Petričušić sta izpostavila prepletenost formalnih inneformalnih dejavnosti oziroma legalnih in ilegalnih poslov vsodobni družbi. Kregar in Petričušićeva sta v prispevku še poudarila,da se soočamo s trendom, ko je kriminaliteta postalaenaka poslovni dejavnosti oziroma je veliko poslovnih dejavnostivse prej kot zakonitih in vsebujejo znake kaznivih dejanj.Bojan Dobovšek je dodal, da so tovrstni trendi najbolj opazniv turistični in gradbeni dejavnosti, kamor se stekajo dobičkitransnacionalne organizirane kriminalitete z namenom pranjadenarja v obliki vlaganja v legalne posle. Še posebej naozemlju osrednje in vzhodne Evrope drži rek: ‘’Vprašaj mekar koli, samo ne vprašaj me, od kod izvira moj prvi milijon.’’Predavatelja in udeleženci so bili podobnega mnenja in so izpostavili,da se je mehanizem obrnjenega dokaznega bremenav postopku zasega premoženja pokazal kot najučinkovitejšametoda v boju zoper organizirano kriminaliteto.V treh dneh konference je osmim panelnim predavanjemsledilo 18 sekcij, v okviru katerih je bilo predstavljenih 86 prispevkovin ena delavnica o ekološki kriminaliteti in kriminologiji.Prav tako je v okviru konference Policing in Centraland Eastern Europe potekal tretji delovni sestanek partnerjev 55Partnerji konzorcija eSec so: Univerza v Žilini, Slovaška; Univerzav Mariboru, Slovenija; Univerza Tomasa Bata v Zlínu, Češka; Univerzadi Messina, Italija; Politehniški inštitut Leiria, Portugalska, inUniverza SudParis za telekomunikacije in management, Francija.projekta eSEC 6 , ki so ovrednotili do zdaj izpolnjene cilje vzpostavljanjain izvajanja odprte spletne baze, kjer lahko strokovnjaki,ki delujejo na področju varnosti, po vsej Evropski unijishranjujejo in izmenjuje svoje znanje, izkušnje in rezultate.Na sekciji o ekološki kriminologiji in ogrožanjih okolja seje med udeleženci razvila živahna razprava o tem, da je uničenjeokolja najpogosteje enovito in neponovljivo dejanje, kateregaposledice so trajne. Študija Gamboe o požigih portugalskihgozdov v obdobju 2007–2009 je pokazala zelo visok deležnamernih in vnaprej načrtovanih podtaknjenih požarov. Kotje pokazala že analiza kriminoloških teorij s področja ekološkekriminalitete, vse poti vodijo do namernega človekovegaravnanja zaradi doseganja dobička ali maščevanja in uničenjadružbenih skupin na posameznem območju. O tem je govorilprispevek Daniela Ruiza o Ekocidu v močvirjih Mezopotamije,ko so privrženci Sadama Huseina načrtno izsušili in poteptalimočvirja Mezopotamije, ki so bila zibelka človeške civilizacijeMezopotamcev in Sumercev pred več tisočletji, zato da bi uničilitamkajšnje prebivalce. Avtorji so opozorili, da mediji v temin drugih primerih ekološke kriminalitete niso odigrali svojevloge predstavnikov resnice in obveščanja javnosti. Še vedno sedogaja, da ekološka kriminaliteta ni dovolj zanimiva za medije,če ne povzroči množičnega uničenja ali smrtnih žrtev.Na sekciji o kriznem upravljanju in upravljanju s tveganjiso slovaški kolegi predstavili svoj šolski sistem s poudarkomna izobraževanju s področja civilne zaščite. Prispevek o ocenjevanjusistemov zaščite državne kritične infrastrukture staavtorja zaključila z ugotovitvijo o pomembnosti vzpostavitveskupne evropske metodologije na področju kvantitativnegapristopa k zaščiti kritične infrastrukture. Predstavljene so biletudi ugotovitve raziskave o praksi obvladovanja informacijskihtvegaj v slovenskih organizacijah.Prispevki sekcije o organizirani kriminaliteti so predstavilizelo zanimive vidike in rezultate opravljenih študij, medkaterimi je bila v ospredju ugotovitev, da se tudi organiziranakriminaliteta ni uspela izogniti vplivom ekonomske krize,zaradi česar so tudi kriminalni šefi utrpeli nekaj izgub svojihfinančnih vložkov. Kljub temu pa v različnih državah ugotavljajo,da je še vedno zelo težko slediti finančnim tokovomorganiziranih kriminalnih skupin, saj so ti postopki še vednozapleteni in velikokrat zahtevajo uporabo posebnih preiskovalnihmetod in sredstev. Strokovnjaki se soočajo s problematikoprepletanja zakonitih in nezakonitih finančnih tokov, sajje povsod po svetu precej nemogoče ugotoviti, ali posameznasredstva prihajajo iz legalnih ali ilegalnih virov. To razmerje vEvropski uniji niha med 20 in 50 odstotki.6eSEC – Competency Based e-portal of Security and Safety Engineering.442

ZapisiMakedonski kolegici Vesna Stojkovska in NatashaJovanova sta na sekciji o nasilju predstavili preprečevanjenasilja v šolah v Makedoniji. Zanimivo razpravo o varnostina nogometnih tekmah je sprožil prispevek o zagotavljanjujavnega reda v sosednji Avstriji. Avtorji dveh prispevkov paso se lotili nasilja na delovnem mestu, in sicer zaznavanja pomenanasilja na delovnem mestu in agresivnosti med policistiter razlogov, pojavnih oblik in posledic psihološkega nasilja vSloveniji na splošno.Sekcija o kriminalističnem preiskovanju je predstavilarazlične vidike in pomembno vlogo kriminalistične preiskavekot take, še posebej v izrednih primerih, kot so delo podkrinko, primeri samomorilnih terorističnih bombnih napadovin preiskovanje organizirane kriminalitete z drogami, nakar so opozorili Željko Karas, Milan Žarković in MatthewBacon. Darko Maver je opozoril na vlogo kriminalistike kotvede o preiskovanju konvencionalnih in nekonvencionalnihkaznivih dejanj ter izpostavil potrebo po razvoju kriminalistikekot znanstvene vede v slovenskem prostoru. V zadnjemprispevku se je Matija Mastnak postavil v vlogo raziskovalneganovinarja ter nanizal prednosti sodelovanja med preiskovalci(kriminalisti, inšpektorji, predstavniki Komisije zapreprečevanje korupcije RS idr.) in novinarji. Tudi raziskovalninovinarji morajo povsod po svetu paziti na svojo lastnovarnost, saj z razkrivanjem političnih afer in nezakonitihposlov velikokrat ogrožajo svoje lastno življenje in življenjesvojih najbližjih.Naslednja sekcija je obravnavala različne perspektivevedno pogostejših nekonvencionalnih oblik odklonskosti.Udeleženci so se seznanili z rezultati pilotske študije osodnih primerih kriminalitete umetnin v Sloveniji, avtorjiprispevka o davčnih goljufijah so predstavili stanje na področjupreiskovanja in prevencije davčnih goljufij v Slovenijiin Evropski uniji, predstavljen je bil prispevek o zlorabahkreditnih in bančnih kartic v Sloveniji ter prispevek na temorazličnih oblik kriminalitete v slovenskih hotelih in motelih,za konec pa še pregled raziskovanj s področja nekonvencionalneodklonskosti v okviru slovenskega kriminološkegaraziskovanja, ki mu je bilo v zadnjih desetletjih namenjenokar nekaj prostora.Na sekciji o viktimoloških perspektivah policijske dejavnosti,ki je bila tudi zadnja sekcija prvega dne, so se zvrstili prispevkio pogledih policistov na ravnanje z žrtvami, o policistihin travmatičnih dogodkih, samomorih med policisti ter nadzorovanjuotrok v Veliki Britaniji; to je sprožilo razpravo o dilemizasebnost – nadzorovanje in razmišljanja o morebitnem kršenjuotrokovih pravic, ameriški kolegi pa so predstavili uspešenpolicijski program za ravnanje z duševnimi bolniki.Na prvi sekciji drugega dneva konference, z naslovomMultidisciplinarna problematika, sta avtorja prispevka ozlorabi substanc predstavila študijo o uživanju tobaka, alkoholain marihuane med mladimi v osmih državah nekdanjeJugoslavije. Avtorji drugega prispevka so se lotili preučevanjastrateške intervencije na področju preprečevanja trgovinez drogo, avtorja iz Makedonije sta predstavila značilnostistrahu pred kriminaliteto v njihovem glavnem mestu, avtorjazadnjega prispevka pa sta predstavila študijo s področjazagotavljanja varnosti in preprečevanja kriminalitete v okvirihsocialne psihologije, teorije komunikacije in kognitivneznanosti.Avtorji prispevkov v sekciji o korupciji in drugi udeleženciso se strinjali, da je protipravno pridobivanje koristizaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene, dane,zahtevane ali pričakovane koristi v zameno še vedno perečin ponekod naraščajoč varnostni problem, ki razjeda vladavinoprava. Tako državne kot tudi mednarodne organizacije,kot so Europol, Interpol, OECD 7 in GRECO, 8 igrajo zelo pomembnovlogo pri odkrivanju in razkrivanju različnih oblikinstitucionalizirane organizirane kriminalitete, še posebejkorupcije.Na tretji sekciji o nasilju so avtorji predstavili značilnostistorilcev in žrtev spolne zlorabe otrok v Sloveniji, ugotovitvemednarodne raziskave o nasilju nad ženskami, otroki inmladimi ter o zločinih iz sovraštva v pokonfliktni Bosni inHercegovini. Slednji prispevek je sprožil debato o tem, kdo sožrtve in kdo storilci ter kakšne so možne rešitve; razprava jena koncu pripeljala do zaključka, da morata sprava in intereszanjo priti predvsem od ljudi samih. Večino mehanizmovrestorativne pravičnosti so namreč vpeljali državni organi napobudo mednarodnih institucij oziroma z njihovo podporo,kot je znano, pa gre v primeru BiH za družbo z visoko zahtevopo pravičnosti, a obenem nizko zmožnostjo njenegazagotavljanja.V sekciji o policiji, policijskem delu in integriteti je bilopoudarjeno, da gre pri policistih za posebno subkulturo, kjerveljajo posebna pravila molka, hierarhije in disciplinskih ukrepovznotraj same skupine. Avtorji predstavljenih prispevkovso izpostavili ključno vlogo policijske organizacijske kulturein tipov vodenja v policijski organizaciji, s katerimi se velikokratobvlada deviantnost znotraj policije kot tudi preprečujenasilno ravnanje policistov zoper državljane v postopkih. Pridoseganju uspešnega vodenja oddelka znotraj policijske organizacijesta zelo pomembni izobraženost in izkušenost poli-7OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development.8GRECO – Groups of States Against Corruption.443

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4cistov in njihovih vodij, še posebej pa so pomembni vodje, kimorajo biti dober zgled svojim podrejenim.Zadnji dan konference je potekal v znamenju policijskovarnostnihtem. Na sekciji o policijski dejavnosti, družbenemnadzorstvu in zagotavljanju varnosti sta bili poudarjeni vlogapolicije in vojske pri zagotavljanju varnosti državljanov.Avtorji prispevkov so razpravljali o različnih vidikih zagotavljanjavarnosti ter zaključili, da pri varnostnem ozračju oziromajavnem mnenju ni pomembno, kako zagotavljati varnost,ampak kaj oziroma kateri so dejavniki ogrožanja varnosti.Prav odzivi na kriminaliteto, kot enega izmed dejavnikovogrožanja varnosti, so bili tema naslednje sekcije.Aleksander Jevšek je izpostavil pomen in vlogo na novoustanovljenega Nacionalnega preiskovalnega urada znotrajslovenske policije. David T. Masiloane je predstavil študijoo militarizaciji policije v Južnoafriški republiki, ki se je pokazalakot uspešen odziv na problem korupcije znotraj policijskihvrst, segajoče vse do vrha, in jo je pozitivno sprejelatudi javnost. Študija Radomirja Zekavice in kolegov iz Srbijepa je pokazala, da sta policijska etika in integriteta na področjuspoštovanja človekovih pravic pri policijskih postopkih zdržavljani zelo nizki.Sekcija o mednarodnih dimenzijah policijske dejavnostiin zagotavljanja varnosti je bila usmerjena na področjezagotavljanja in ohranjanja miru, ki je še vedno najboljpereča tema sodobne družbe. Poleg vloge Nata in instrumentovpolicijskega sodelovanja na območju jugovzhodneEvrope so udeleženci izvedeli veliko o nasprotju med teorijoin prakso v mirovnih misijah ter o posledicah stresa,s katerimi se ubadajo pripadniki mednarodnih sil. Politikazagotavljanja miru je še vedno aktualna tema na ozemljunekdanje Jugoslavije.Sekcija o multidisciplinarnih vidikih je postregla z zeloraznolikimi, a enako pomembnimi oblikami ogrožanja varnosti.Avtorji so predstavili probleme kršitev varstva osebnihpodatkov s strani policije, ogroženost potrošnikov zaradi nedovoljenihali čezmernih prehrambnih dodatkov v živilih tervlogo ekološke kriminologije in uporabo radarskih posnetkovozemlja pri odzivanju na ogrožanje okolja.od usklajenega in temeljitega dela organov kazenskega pregonain pravosodja.Osma bienalna konferenca Policing in Central andEastern Europe se je pokazala kot tradicionalno mesto predstavljanjain razprav o različnih vidikih družbenega nadzorstva,ki presega policijsko dejavnost. Vse tri dni konferenceje potekala formalna in neformalna izmenjava mnenj, idej,izkušenj, konceptov in izsledkov raziskav številnih znanstvenikov,raziskovalcev in strokovnjakov na širokem področjukriminologije, varstvoslovja, študij kazenskega pravosodjain drugih ved. Poleg tega je bilo podiplomskim študentomin mlajšim raziskovalcem omogočeno, da se v spodbudnemokolju preizkusijo v predstavitvah in razpravah ter si takopridobijo pomembne izkušnje za osebno in profesionalnorast. Konferenca je poudarila nove ideje, teorije, metode inugotovitve v številnih raziskovalnih ter strokovnih in delovnihpodročjih, povezanih z družbenim nadzorstvom konvencionalnihin nekonvencionalnih odklonskosti. ZbornikPolicing in Central and Eastern Europe ima mednarodni indeksSSCI (Criminology & Penology), ki bo objavljen v nekajmesecih po konferenci.Ves čas konference se je krepila ideja o pomenu sodelovanjamed raziskovalci, raziskovalnimi institucijami, pri čemerso bili v ospredju skupni raziskovalni projekti in kontekstualizacijaznanja ter nujnosti povezovanja teorije s prakso, dabi se izognili trenutni zelo nizki stopnji povezanosti oziromacelo izključenosti akademskega okolja iz preučevanja družbenonadzorstvenihpraks, s skupnim ciljem prepoznavanja sodobnihoblik ogrožanja in zagotavljanja varnosti. Slednji namenpovezovanja akademskega okolja s prakso in poudarekpomembnosti izmenjave znanj in izkušenj na obeh stranehbo tudi eden od ciljev mednarodne konference Criminalistics/Criminal investigation in Europe: State of the Art andChallenges for the Future, naslednje mednarodne konferenceFakultete za varnostne vede UM, ki si prizadeva tudi za razvojkriminalistike v Evropi. Potekala bo 22. in 23. septembra 2011v Ljubljani, pod okriljem konference Policing in Central andEastern Europe.Maja Jere in Katja EmanTema zadnje sekcije je bila kaznovanje in varnost. Vse tripredstavljene študije so potrdile, da kaznovanje nima želenihučinkov, če ni izvršeno hitro in v čim krajšem možnem časupo storitvi kaznivega dejanja. Da bi dosegli želene zastraševalno-preventivneučinke kaznovanja, je po mnenju avtorjevpredstavljenih prispevkov treba dopolniti in dosledno izvajatikriminalitetno in varnostno politiko, kamor spada tudi področjepreprečevanja kriminalitete, seveda pa je vse odvisno444

ZapisiKriminaliteta in kriminologija: od posameznikov k organizacijam —10. konferenca Evropskega združenja za kriminologijo, 8.–11. september2010, Liège, BelgijaEvropsko združenje za kriminologijo (ESC) je po uspešnilanski konferenci v Ljubljani svoj 10. jubilejni letni kongres zaupaloorganizaciji kriminologov z Univerze v Liègeu v Valoniji,južni frankofonski belgijski regiji. Univerza v Liègeu je srednjevelika javna univerza z okoli 20.000 študenti, ki je nastala nastičišču germanskih in latinskih kultur ter predstavlja bogatointelektualno in izobraževalno tradicijo. Ponuja številne doinpodiplomske študije in zaposluje skoraj 3000 pedagoškihin raziskovalnih delavcev. Srečanje je potekalo v študentskemkampusu v »Evropskih amfiteatrih« sredi primestnega gozdička.Univerzitetno naselje je mirno, a oddaljeno od središčamesta, ki ga krasi nekaj obiska vrednih točk za vsakega prišleka– nenavadno, a belgijska mesta kot da bi se potegovala za prvonagrado v tekmovanju za najlepšo železniško postajo: polegtiste »najlepše« v Antwerpnu je glavno »milenijsko« postajoLiège-Guillemins iz jekla in stekla zasnoval elitni španski arhitektmostov Santiago Calatrava Valls.V času od 8. do 11. septembra 2010 je oddelek za kriminologijoUniverze v Liègeu gostil kar 625 referentov iz več kot 35držav, ki so predstavili referate v devetih zaporednih sklopih. Tiso obsegali od 14 do 18 paralelnih sekcij, tako da je bilo skupnoorganiziranih 141 sekcij in tri plenarna zasedanja. Ob robu so zasedaleše razne delovne skupine ESC in Generalna skupščina ESC.Izbira med sekcijami je bila tudi tokrat peklenska; ob še tako velikizagnanosti smo bili udeleženci prisiljeni izpustiti veliko večinovsebin. Organizacijo znanstvenega »megadogodka« je vodil mladprofesor Michaël Dantinne, ki preučuje gospodarsko kriminaliteto,pranje denarja in financiranje terorizma. Konference so seudeležili tudi slovenski raziskovalci: s Fakultete za varnostne vedeUniverze v Mariboru Gorazd Meško, Nina Peršak in EmanuelBanutai, z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljanipa Matjaž Jager, Alenka Šelih in Aleš Završnik.Pozornost konference je bila usmerjena od posameznika korganizaciji, predvsem skozi prizmo aktualnih tem na področjuprevencije, mladoletniške kriminalitete, policijske dejavnosti, občutka(ne)varnosti v družbi, boja zoper organizirano kriminalitetoin penologije. V okviru konference sta bili podeljeni dve nagradiESC, in sicer evropska kriminološka nagrada ESC, ki jo je prejelnorveški sociolog in kriminolog prof. Nils Christie z Univerze vOslu, in nagrada za mladega kriminologa ESC, ki so jo podeliliTorbjørnu Skardhamarju z Norveškega statističnega urada.Na slovesnosti ob odprtju konference, ki je potekala vuniverzitetnem Centru za znanost, tehniko in industrijo»Embarcadère du Savoir« v središču mesta, je udeležence nagovorilBernard Rentier, rektor Univerze v Liègeu. Zahvalil se jeza zaupano mu priložnost in izpostavil veliko vlogo majhnega,vendar zelo dinamičnega kriminološkega oddelka na univerzi.Kot predsednica ESC je spregovorila Sophie Body-Gendrot zUniverze v Parizu IV: Paris-Sorbonne in CNRS-CESDIP; povzelaje dosežke ESC in predstavila okvir letošnje konference.Slovesnost je zaključil Georges Kellens z Univerze v Liègeu spredavanjem na temo preventivnih ukrepov ob kršenju človekovihpravic v centrih za izvrševanje kazenskih sankcij.Udeleženci so si v zaključku slovesnosti ogledali tudi razstavofotografij s penološko tematiko z naslovom »L’enfer-me-ment«.Vsebinske sekcije so se začele naslednjega dne. Vsaka panelnasekcija je zajemala posamezne vsebinske teme, vmes stabila plenarno predavanje in sekcija s predstavitvami posterjev.Organizatorji so se potrudili in v večernih urah dogajanje zaključiliz izvirnim družabnim dogodkom. Prva panelna sekcijaje vključevala 14 različnih sekcij s področij, kot so: različneperspektive socialnega zaznavanja strahu pred kriminaliteto,kriminaliteta v zvezi z umetninami, sodna rehabilitacija vEvropi, mladoletniška kriminaliteta, italijanska mafija, kriminalnekariere, kriminološke teorije, težave s kriminalitetov posameznih državah, delo in viktimizacija, povezava prava,človekovih pravic in kriminalitete, kriminološki programi vEvropi, sodobni policijski izzivi in regulacija finančnega trga.V okviru sekcije o kriminoloških programih je GorazdMeško s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariborupredstavil rezultate delovne skupine ESC o kriminološkihprogramih, ki pripravlja seznam institucij s področja kriminologijev evropskem prostoru. Seznam, ki naj bi bil pripravljendo konca leta 2010 na spletni strani ESC, bo vključevalneposredne povezave na posamezne institucije v angleškemjeziku in bo uporaben za širok krog uporabnikov (predavatelji,raziskovalci, študenti ipd.). Letizia Paoli z belgijskegaInštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze vLeuvnu je predstavila pobudo Observatorija kriminološkihprogramov na Inštitutu za kriminologijo v Leuvnu (LINC).Gre za zbiranje podatkov o akademskih programih kriminologijepo vsem svetu, ki bodo objavljeni na svetovnem spletu.Spletna stran naj bi bila vzpostavljena do začetka leta 2011.Iniciativa, ki vključuje strokovnjake iz Evrope in ZDA, delujepod pokroviteljstvom Mednarodnega kriminološkega združenjaISC. Pomoč pri tem projektu jim nudijo tudi ESC, ASCin FIPP, LINC pa opravlja naloge sekretariata. Poseben izziv445

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4pri projektu je predstavljala določitev kriterijev, po katerihbodo sestavljali seznam omenjenih akademskih programov.Osrednja pozornost bo tako namenjena programom kriminologijein kazenskega pravosodja (angl. Criminology andCriminal Justice); programi morajo biti akademsko naravnani,trajati morajo vsaj eno leto in morajo biti interdisciplinarnenarave. Več podatkov o projektu je na voljo na spletni stranihttp://www.criminology-programs.org.V okviru sekcije sodobnih policijskih izzivov je Alexandrade Moor z belgijskega Inštituta za mednarodno raziskovanjekriminalne politike pri Univerzi v Ghentu predstavila noveokoliščine pri delu Europola. Slednji namreč od začetka letošnjegaleta med drugim nudi tudi obveščevalno in analitičnopodporo državam članicam EU pri zagotavljanju varnosti oborganizaciji večjih mednarodnih dogodkov. Avtorica meni,da te naloge lahko interpretiramo tudi kot naloge zagotavljanjajavne varnosti, zato je izpostavila nekatere nejasnostimed pooblastili Europola na podlagi »stare« pravne podlageKonvencije o ustanovitvi Europola in tistimi iz nove podlagesklepa Sveta o ustanovitvi Europola, ki je nadomestilKonvencijo s 1. januarjem 2010, s čimer je Europol postalagencija Evropske unije. Ian McKim se je v svojem prispevkuposvetil preučevanju pojavov domačega ekstremizma, skaterim se sooča britansko okolje, in pri tem osvetlil nejasnovlogo Enot za neposredno obveščevalno delo (angl. ForwardIntelligence Teams – FITs) ob protestih. Colin King je v nadaljevanjupredstavil Urad za kriminalne dobrine (angl. CriminalAssets Bureau) na Irskem, ki s pomočjo dostopa do baze podatkovštevilnih agencij za pregon kriminala lahko zasežesredstva, ki izvirajo iz kriminalnih dejanj. Avtor je v prispevkupoudaril občutljivost demokratične odgovornosti in nadzoranad njihovim tipičnim policijskim delom, saj ob pomanjkanjutradicionalnih procesnih varoval za svoje delo odgovarjajo lepravosodnemu ministru v obliki letnega poročila.Tema prvega plenarnega predavanja, ki ga je vodila KatrienLauwaert z Univerze v Liègeu, so bili mladostniki. Pred polnimavditorijem je zbrane najprej pozdravil Michel Foret, guvernerprovince Liège, in v svojem nagovoru poudaril gospodarsko,tranzitno in kulturno vlogo province v širšem okolju.V nadaljevanju je David Farrington z Univerze v Cambridgeukot edini neameriški predsednik Ameriškega kriminološkegazdruženja ASC doslej spregovoril o dejavnikih, ki so povezani znastankom kršitev. Z metodološkega vidika je opredelil razlikemed dejavniki visoke in nizke verjetnosti tveganja ter dejavnikizmanjšane verjetnosti tveganja visokorizičnih skupin (angl. risk,promotive and protective factors), pri tem pa je na podlagi nedavneštudije izpostavil pomen slednjih pri preventivnem deluz mladoletniki. Sledilo je predavanje Michela Borna z lokalneuniverze, ki je posebno pozornost namenil kulturnim vidikomdelinkvence mladostnikov. Izpostavil je velik vpliv medijev nakroženje nekaterih vrednot v posameznem okolju, saj jih predvsemtisti, ki so dovzetni za kriminal, lahko prej ponotranjijo.Pomembno vlogo pri tem pa ima tudi skupinska dinamika medvrstniki, v samem okolju in v skupnosti.Med odmorom za kosilo so potekala zasedanja raznihdelovnih skupin ESC, začela pa se je tudi prva sekcija predstavitveposterjev. Drugo panelno sekcijo v zgodnjem popoldanskemčasu je sestavljalo 17 različnih sekcij s področij, kotso: vloga strokovnjakov v mednarodnem kazenskem pravosodju,reforma obravnave mladoletnih prestopnikov v Evropi,situacijska akcijska teorija, vzgojni ukrepi dela v korist skupnosti,varnost v Evropi, korupcija in kriminal belih ovratnikov,kriminal in duševne motnje, terorizem, piratstvo, nasiljev družini, kriminološke teorije, zapori, merjenje strahu predkriminaliteto, organizirana kriminaliteta, odzivi na spolnokriminaliteto ter vloga odgovornosti in zaupanja v kazenskopravnisistem in organe pregona. V slednji sekciji je SirpaVirta v uvodnem predavanju v okviru širšega raziskovalnegaprograma LEGAS izpostavil pomen legitimne varnosti in način,kako je ta povezana z različnimi varnostnimi strategijamiv regiji. Z zgodovinske perspektive se je dotaknil vsebinePrograma iz Tampereja in Haaškega programa, opredelil pa jetudi notranjo varnostno strategijo EU, ki med drugim temeljina poročilih Europola, Eurojusta in Frontexa. Poudaril je, daje pri oblikovanju varnostnih strategij največji kriterij ocenjevanjalegitimnosti še vedno prav politično preživetje. Jelle vanBuuren je v nadaljevanju na podlagi študije primera PCTFpredstavil poglede na sistem odgovornosti pri varnostnemsodelovanju v Evropi. Med drugim je poudaril pojav evropskevarnostne kulture, zaradi katere se povečuje razkorak medpolicijskimi vodji kot operativnimi akterji na varnostnem področjuin njihovimi političnimi nadrejenimi.Na sekciji o odgovornosti in zaupanju v kazenskopravnisistem in agencije kazenskega odkrivanja in pregona je raziskovalnaekipa iz Velike Britanije (Univerze v Edinburgu,LSE in Kings Collegea v Londonu ter Nacionalne agencijeza izboljšanje dela policije) v referatu z naslovom »Zaupanjejavnosti in legitimnost policije: koncepti in podatki iz kontekstaVelike Britanije« predstavila raziskavo o odnosu ljudido policije v smislu njihove legitimnosti in normativne upravičenostinjihovih dejavnosti. Raziskovalci so na vzorcu anketiranihv Angliji in Walesu preučevali, ali moralno soglasjemed javnostjo in policijo igra (in v kolikšni meri) vlogo prioblikovanju javnega vedenja ter kakšna je vloga tega ujemanjav odnosu do avtoritete pravnih institucij. Anketa se je nanašalana procesno pravičnost policijskega delovanja, učinkovitostpolicije, zakonitost njenega ravnanja ipd. Raziskovalci soocenili tudi, kakšne so možnosti, da policija sama vpliva naoblikovanje moralnih ocen ljudi, in kateri dejavniki oblikujejoposameznikovo moralno oceno policije.446

ZapisiDrug referat z naslovom »Sistem napovedi za nizozemskoverigo institucij kazenskopravnega sistema in njenegadelovanja« je predstavila raziskovalka Debora Moolenaar izRaziskovalnega in dokumentacijskega centra Ministrstva zapravosodje Nizozemske. Nanašal se je na izredno kompleksensistem ocenjevanja prihodnjih gibanj primerov, s katerimi bodosoočeni posamični akterji v pravosodnem sistemu. Ocenjevaliso torej, na kakšen obseg dela naj računajo v prihodnjem desetletjupolicija, tožilstvo, sodstvo in organi za izvrševanje kazenskihsankcij. Da bi bile napovedi dobri približki dejanskemupripadu zadev, so morali raziskovalci upoštevati številne spremenljivkeoziroma »strukturne dejavnike«, kot so, na primer,kakšni so trendi odvisnosti od alkohola in drog, kakšni so imigracijskitokovi (tj. faktorji, ki so sorazmerno povezani z naraščanjempripada zadev) in tudi, na primer, koliko ljudje hodijov cerkve (tj. faktorji, ki naj bi bili obratno sorazmerno povezanis pripadom zadev). Posebno podpoglavje tovrstnega napovedovanjaje ocena zanesljivosti: raziskovalci so ugotovili, da jeverjetnost napake njihovih ocen za prihodnje leto 3-odstotna,verjetnost napake ocen za obdobje čez sedem let pa kar 50-odstotna.To pomeni, da je napoved za več kot sedem let naprejpraktično nesmiselna, poleg tega pa ti modeli prognoziranja nezajamejo t. i. strukturnih prelomov, ki lahko popolnoma spremenijonapovedi teh sicer zelo kompleksnih statističnih modelov.Bistvena je morda ugotovitev raziskovalcev, da imajo spremembev politiki, tj. zavestne upravljavske odločitve, občutnomanjši učinek na družbeno realnost, kot bi pričakovali: odločitvese odrazijo v številkah zelo postopoma in zelo počasi.V referatu v isti sekciji z naslovom »Javna podpora vigilantizmu«je Nicole Haas analizirala pojav načrtne izvršitvekaznivega dejanja, ki hitro sledi drugemu kaznivemu dejanju,torej oblike samovoljnosti, kot jo poznamo v slovenskemkazenskem zakoniku. Pretresala je dvoje: hipotezo nizkegazaupanja v kazenskopravni sistem in situacijsko hipotezo.Osrednji del njenega referata je obsegal predstavitve izsledkovstatistične analize tega, zakaj in kakšnim kaznivim dejanjemje javnost naklonjena: vigilantizmu kot odgovor žrtve na cestnoagresijo, kot odziv na zbitje pešca in kot odgovor na spolnidelikt. Odnos javnosti do maščevalne žrtve je na splošnoodvisen od dejavnikov, kot so empatija z maščevalno žrtvijo,pripisovanje krivde žrtvi, želena kazen za maščevalno žrtevitn. Rezultati so presenetljivi: javnost podpira maščevalne žrtvekaznivih dejanj (ali jih ne podpira) ne glede na zaupanje vdelovanje policije. A večje podpore javnosti so deležne maščevalnežrtve kaznivih dejanj, če je zaupanje javnosti v sodiščamanjše. Podpora maščevalnim žrtvam je tudi bolj kompleksnakot zgolj črno-belo »da« ali »ne«: posameznik lahko goji velikoempatijo do maščevalne žrtve, a to še ne pomeni, da meni,da si ta ne zasluži kazni za svoje maščevalno dejanje. Vigilantiso deležni tudi manj podpore javnosti, če maščevalno kaznivodejanje izvršijo po daljšem obdobju in po premisleku.Tretjo panelno sekcijo tega dne je sestavljalo kar 18 sekcij,na katerih so bila obravnavana naslednja področja: množičnaviktimizacija in restorativna pravičnost v pokonfliktnih situacijah,postopki odločanja o kaznih, statistika v varstvoslovju,kvalitativna metodologija v kriminologiji, boj zoper gospodarskokriminaliteto, vojna in državna kriminaliteta, kibernetskakriminaliteta in kaznovalnost.V sekciji gospodarske kriminalitete je imel Marc Coolsprispevek na temo boja zoper goljufije. Predstavil je različnepoglede na obravnavano tematiko in opredelil bistvene razlikemed horizontalnimi in vertikalnimi oblikami goljufij ter izpostavilrazhajanja pri postopkih njihovega pregona.Matjaž Jager z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakultetiv Ljubljani je v nadaljevanju predstavil pregled stanja napodročju boja zoper kriminal belega ovratnika v zadnjih dvajsetihletih v Sloveniji. Po mnenju avtorja je sedanja ekonomskakriza že tako slabo stanje le še poslabšala. Pri tem je podrobnejepredstavil tudi nedavno razkrit škandal gradbenegalobija pri gradnji slovenskega avtocestnega križa.Na sekciji o kibernetski kriminaliteti je Aleš Završnik zInštituta za kriminologijo pri PF v Ljubljani predstavil dileme,povezane z vrstniškim nasiljem na internetu in z drugiminovimi tehnologijami (angl. cyberbullying), ki zlasti medpsihologi doživlja veliko pozornost. Dileme se nanašajo predvsemna pravno opredelitev teh oblik medvrstniškega nasilja,ki povzroča več različnih oblik škode. Nekatere oblike nasiljaso take, da si ne zaslužijo kazenskopravne intervencije, spetdruge vodijo do resnih in občutnih oškodovanj. Predstavljeniso bili preliminarni rezultati spletne ankete o treh novih oblikahviktimizacije, ki jih uvrščamo pod nove oblike vrstniškeganasilja: nadlegovanja po e-pošti, nadlegovanja na spletnihdružabnih omrežjih (na primer na Facebooku, Twitterju) innadlegovanja po mobilnih telefonih (na primer sexting, toje pošiljanje neželenih seksualnih vsebin, ali čezmerno pošiljanjeSMS-ov). Identificirani so bili akterji in vrste pravneodgovornosti, avtor pa je v zaključku izpostavil tudi nekaterenepravne iniciative za zmanjševanje tovrstnega nadlegovanja.Na tej sekciji je David Décary-Hétu iz Šole za kriminologijoUniverze v Montréalu v Kanadi predstavil konkreten primeruporabe modeliranja (kartografiranja) kriminalnih mrež in povezavmed posamezniki, osumljenimi storitve kaznivih dejanj(angl. Criminal Network Perspective). Cilj tovrstnih analiz niugotoviti, kateri posamezniki so izvršili kazniva dejanja, da bijih aretirali in privedli pred sodišče, temveč določiti pomembneakterje v kriminalni mreži, ki so praviloma pomembna križiščainformacij, in presekati njihove komunikacijske poti. Cilj je zagotovitiracionalno distribucijo policijskih resursov, tako da sedelo osredotoči na ključne posameznike v središču kriminalnih447

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4mrež. Priča smo bili izredni dovršenosti statističnih analiz ingrafičnih ponazoritev. Raziskovalci so namreč prišli do policijskihpodatkov o komunikacijah desetih hekerjev, ki so vodilibotnete (tj. mreže več milijonov okuženih računalnikov).Analizirali so njihove komunikacije, ki so jih vodili s 761 posamezniki,frekvence pogovorov, upoštevaje dejstva, kot je, kdoje prvi navezal kontakt s kom ipd., in vzorce pogovorov ter izločilitiste, ki so govorili vsaj z dvema domnevnima hekerjema.Vzorce pogovorov so analizirali po metodah analize družbenihomrežij (angl. Social Network Analysis) in prišli do »ključnihigralcev«. Kriminalitetnopolitični cilj te analize ni bil aretirativse hekerje, ki so prispevali k delovanju mreže okuženih računalnikov,temveč odstraniti ključne igralce, da bi se skupinafragmentirala in njena učinkovitost zmanjšala.V prispevku »Preobrazbe kriminalitetne politike v varnostnopolitiko: primer kibernetske kriminalitete« je Mari-Liis Sööt z Univerze Tartu v Estoniji predstavila spremembe,ki so nastale v kriminalitetni politiki države Estonije po t. i.prvi evropski kibernetični vojni med Rusijo in Estonijo maja2007, ko je estonski premier obtožil ruske vojaške sile za DoSnapadein iznakaženja spletnih strani estonske vlade in on-linebančnih sistemov. Referentka je predstavila in opisala pretresljivespremembe in politizacijo kazenskega prava v Estoniji,ki je zaradi omenjenega konflikta spremenila kazenskopravnopojmovanje kibernetske kriminalitete, ki lahko zaradi odprtostizajame marsikaj (notranjepolitične zadeve, varnostnoobveščevalnezadeve itn.), in sprožila plaz sprejemanja zakonovpo nujnem postopku. Amandmaji kazenskega zakonika soobčutno povečali kazni za dejanja kibernetske kriminalitete,kriminalizirana so številna pripravljalna dejanja, kaznivo dejanjepa so razširili z novimi oblikami izvršitvenih ravnanj.V sekciji o kibernetski kriminaliteti je nastopila še EvelinDe Pauw iz KATHO (Katholieke Hogeschool Zuid-West-Vlaanderen) iz Belgije, ki je v prispevku »Varni na internetu?Družbeni nadzor v spletnih skupnostih« najprej predstavilarazsežnosti omrežene družbe. Pri tem je analizirala posamičnestoritve, od računalniških iger, kot je MMORPG (angl.Massively Multiplayer Online Role-Playing Games), ki je žanrračunalniških iger, kjer veliko število igralcev participira priigranju virtualnih iger, prek družbenih iger in popularnihigric ubijanja v prvi osebi (t. i. First Person Shotter Games) dospletnih socialnih omrežij. Po predstavitvi razsežnosti on-linesveta je predstavila regulatorne mehanizme upravljanja. Takovirtualne skupnosti od skupinskih igric do spletnih socialnihomrežij razvijajo lastne modele in tehnike nadzora lastnihčlanov: od sramotenja do sistemov upravljanja z ugledom(najbolj dovršen sistem upravljanja z ugledom ima spletnaavkcijska hiša eBay, kjer se kupci in prodajalci vzajemno ocenjujejo,tako da se vsak nov uporabnik lahko prepriča, s kako(ne)zanesljivim pogodbenikom ima opravka).Zadnja panelna sekcija tega dne je obsegala 17 sekcij zvsebinsko podobnimi tematikami. V sekciji socialnega vidikapolicijske dejavnosti je Caroline De Man predstavila načrte priraziskovanju za doktorsko disertacijo, v kateri bo preučevalaodnose med policisti in mladostniki. Jorgen Bruggeman je vsvojem prispevku razpravljal o brisanju meja med policijskimin socialnim delom. Kompleksnost je toliko večja zaradi novejšihpristopov organov pregona, vse bolj se uveljavlja policijskodelo v skupnosti, mnoga opravila se prepletajo z določenimi nalogamisocialnih služb. Policijsko socialno delo je tako pogostoodgovorno za skrb in kontrolo v skupnosti. Chaim Demarée jev zaključku sekcije spregovoril še o policijskem delu in socialnemizključevanju v Belgiji. Ugotovil je, da vse bolj prihaja domarginalizacije določenih skupin v okolju, ne nujno povezanihz migranti, ki jih policija dojema kot bolj nasilne in moteče.Da bi se lažje soočali s temi specifičnimi socialnimi težavami,policisti razvijajo različne strategije za delo z njimi.Drugi dan konference se je zaključil z Generalno skupščinoESC. Predsednik ESC je postal madžarski kolega MiklósLévay z Univerze Eötvös Lorand v Budimpešti in ustavni sodnikna Madžarskem.Sekcijo o kriminalitetni politiki sta odprla Henrik Tham inKristina Jerre z Univerze v Stockholmu, ki sta prikazala zasuke vkriminalitetni politiki na Švedskem. Tipičen za tamkajšnji obrat jena primer javni poziv ministra za pravosodje in mobilizacija javnegamnenja, da so potrebne strožje kazni. Referenta sta prikazala,da politični pozivi nimajo realne družbene podpore, da politikine referirajo na večino prebivalstva, kot želijo prikazati v svojihnastopih. V empirični študiji sta merila kaznovalno nastrojenostnaključnih posameznikov in kazenskih sodnikov. Na podlagi večnamišljenih primerov sta anketirance pozvala, naj določijo, kakšnokazen bi prisodili prestopnikom različnih kaznivih dejanj, najocenijo, kakšno kazensko sankcijo bi tem prestopnikom prisodilidrugi ljudje in kako bi, po njihovem mnenju, prestopnike kaznovalpovprečen švedski kazenski sodnik. Vprašanja so bila oblikovanatako, da so omogočala oceno splošnega občutka za pravičnost,informiranega občutka za pravičnost (glede na posamičneprimere) in konkreten občutek za pravičnost (na podlagi daljšegaopisa konkretnega primera). Rezultati so nepričakovani: najboljkaznovalno nastrojeni so kazenski sodniki, ljudje pa pričakujejo,da bodo sodniki najbolj milostni. Ljudje bi izrekli kazen, kije nižja od tiste, ki bi jo izrekli sodniki (čeprav ljudje o sodnikihmenijo, da ne bodo dosegli njihove ravni kaznovanja), o drugihljudeh pa menijo, da bi gotovo izrekli strožjo kazen od tiste, ki bijih izrekli sami. Ljudje bi večjo kazen izrekli takrat, ko imajo manjpodatkov o posamičnem primeru. Potem ko se seznanijo z natančnejšimipodatki, so nagnjeni k nižanju prej določenih kazni.Sklepno sta avtorja menila, da na Švedskem prihaja do resnegazaostrovanja v kaznovanju, a da »law and order« ne prihaja odspodaj (od ljudstva), temveč od zgoraj (oblasti).448

ZapisiGavin Dingwall je v isti sekciji v prispevku »Nov načinizrekanja kazenskih sankcij? Ali bo povečana vidljivost manjšinskihpolitičnih strank v Veliki Britaniji končala punitivnosoglasje?« opozoril na morda presenetljivo podobna stališča laburistovin konservativcev glede kaznovanja. Oboji povečujejopunitivnost, na tveganjih osnovano zapiranje, in podpirajo izdelavonovih kaznovalnih smernic. Upanje, da bi se punitivnostzmanjšala, prinašajo nove majhne politične stranke »z obrobja«,vendar ne tiste z desne. Desna Britanska nacionalna strankase zavzema za smrtno kazen, Stranka neodvisnosti pa za boljstrogo kaznovanje. Kritika konservativcev in laburistov prihajapredvsem od majhnih levih političnih strank, kot so Strankazelenih, ki se zavzema za dekarceracijo in postopke mediacije,Škotska nacionalna stranka in tudi stranka Plaid Cymru.Izjemno kriminalitetnopolitično inovativnost v VelikiBritaniji predstavlja nov sistem glob, izrečenih na kraju dogodka,ki ne zahtevajo priznanja krivde (angl. Penalty Noticesfor Disorder – PND). Te je predstavila Sara McManus s Pravnefakultete Univerze v Sheffieldu, ki je menila, da je PND še najboljpodoben institutu antisocialnega vedenja (angl. ASBO).Oba se bolj kakor na pretekli dogodek nanašata na pričakovanoprihodnje vedenje posameznika. Cilji instituta PND součinkovito napasti dejanja, ki motijo javni red in mir, zagotoviti»resnično« odvračalni mehanizem in zmanjšati policijskoadministrativno delo, torej upravljavska in kaznovalna logika,ki sta redukcionistični. Posledice instituta PND so, kritičnozaključi referentka, podobne posledicam instituta ASBO– širjenje karceralne mreže in oženje področja svobodnegadelovanja posameznika, kršitve načela enakosti, zanemarjanjedokaznih standardov in prevelika policijska diskrecija.Peta panelna sekcija drugega dne je obsegala enako številosekcij z nekaterimi novimi področji: teoretični vpogledi v primerjalnoraziskovanje delinkventnosti, kulturna kriminologija,raziskovanje čuvajstva v skupnosti (angl. Guardianship),kulturni in praktični vidiki sistema probacije, policijske metodein policijska kontrola, mladostniki kot žrtve, samomori inumori, lokalne skupnosti in (ne)varnost.V sekciji s penološkega področja je najprej GaetanCliquennois spregovoril o penologiji francoskih zaporov.Diskusija o novi penologiji se je nanašala na nedavno raziskavo,opravljeno v dveh francoskih zaporih, ugotovitve pa so izpostavilepomen pristopa »risk management« v zaporih. VilleHinkkanen je predstavil finski statistični model za določanjetrajanja kazni glede na njeno vrsto in jakost. Izpostavil je pomenkaznovanja in načelo proporcionalnosti v sistemu določanjakazenskih sankcij. Model, ki temelji na študiju izčrpne bazepodatkov okrožnih in pritožbenih sodišč za zadnjih deset let,naj bi temeljil na obeh elementih: faktorjih individualnega kaznivegadejanja in simultanem sistemu kaznovanja povratnikov.Avtor za to uporablja izraz načelo totalnosti. V nadaljevanju jeMiklos Lévay, profesor z madžarske Univerze Eötvös Lorand inustavni sodnik, predstavil vpliv in spremembe v razvoju kaznovalneprakse na Madžarskem od sredine osemdesetih let prejšnjegastoletja. Na podlagi analize podatkov je podal ugotovitve,da ni povezanosti med trendi in stopnjo kriminalitete na enistrani ter stopnjo kaznovalnosti na drugi. Trendi kaznovanja najbi bili mnogo bolj posledica socialnega stanja, vpliva političnihstrank in kriminalne politike v splošnem smislu. V zaključkusekcije je Anthea Hucklesby predstavila sistem delovanja varščinev Angliji in Walesu ter podala primerjave z nekaterimi državamis podobno pravno prakso. V prispevku je med drugimpreučevala iniciative za zmanjšanje števila pridržanih in sistemelektronskega nadzora nad omenjenimi posamezniki.V okviru drugega plenarnega predavanja, ki ga je vodilMichaël Dantinne z Univerze v Liègeu, je Carlo Morselli zUniverze v Montréalu predaval o vzponu perspektive socialnegamreženja v kriminologiji. Nedavne raziskave na področjihorganiziranega kriminala, terorizma, cestnih tolp insplošnih oblik kriminala potrjujejo vedno večjo perspektivotovrstnega mreženja. Vsebinsko se je avtor ob novejših spoznanjihin prispevkih tehnološkega razvoja na področju preiskovanjakriminala dotaknil tudi razvoja na področju bojazoper kibernetsko kriminaliteto in mednarodno trgovino znedovoljenimi drogami. Dodana vrednost analize socialnihmrež je prav v iskanju strukturiranih oblik tam, kjer vse delujekot nered. V nadaljevanju je Gary La Free z Univerze vMarylandu svoje predavanje posvetil preprečevanju mitovo terorizmu. Opozoril je, da ZDA, statistično gledano, kljubvsemu medijskemu pritisku niso v vrhu seznama držav s terorističniminapadi, tako po številu napadov kot po številu žrtev.Predstavil je tudi največjo odprto bazo podatkov, kjer od leta1970 zbirajo podatke o domačih in tujih terorističnih napadihin ki trenutno šteje skoraj 90.000 primerov (angl. GlobalTerrorism Database – GTD). Opozoril je na »črne labode«– dogodke, ki jih je težko predvideti, vendar imajo ogromenvpliv na človeške odnose v prihodnjih letih. Lep primer tegaje bil napad 11. septembra v ZDA.Med odmorom za kosilo je tudi drugi dan potekalo zasedanjeene izmed delovnih skupin ESC, hkrati pa se je začelaše druga sekcija predstavitve posterjev; v obeh dneh se je takoskupaj predstavilo več kot 30 različnih avtorjev. Šesta panelnasekcija je vsebovala približno enako število sekcij, tudi s področij,kot so: policijska kultura, povezovanje prakse in teorijev policijski dejavnosti, kvalitativne raziskave v viktimologiji,policijsko usposabljanje, pridržanje in človekove pravice, situacijskain intervencijska prevencija ter številne druge.V sekciji policijskega usposabljanja je Silje BringsrudFekjaer predstavila socialno ozadje študentov v policijskem449

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4izobraževanju na Norveškem in Švedskem. Zanimivo je, da tištudenti na Norveškem pridobijo visokošolsko izobrazbo, naŠvedskem pa ne. Rezultati študije kažejo na to, da socialno ozadještudentov ne vpliva na njihovo znanje in orientiranost dela.V nadaljevanju sta Staci Strobl z John Jay College ofCriminal Justice in Emanuel Banutai s Fakultete za varnostnevede Univerze v Mariboru predstavila primer dobre prakseusposabljanja slovenskih policistov za delo z romsko skupnostjo,ki temelji na trinivojskem pristopu. Prispevek je delširše raziskave, v katero so vključene štiri evropske države innjihovi sistemi policijskega usposabljanja za delo z manjšinami.Kot ključen del usposabljanja se je izkazal multikulturenpristop z romskim predstavnikom znotraj policijskih vrst, spoudarkom na premagovanju jezikovnih ovir ter spoznavanjuromskih kulturnih navad in vrednot. Zanimiva je ugotovitevavtorjev, da se slovenski policisti pri delu s temi manjšinamikljub dodatno pridobljenemu znanju pogosto soočajo s težavami,ki sploh niso v njihovi pristojnosti, in tako angažirajoštevilne deležnike v lokalnem okolju. Med te težave sodijopredvsem nelegalna prebivališča Romov, okoljska problematika(onesnaževanje okolja, neprimerna komunalna infrastruktura)in neizobraževanje romske populacije, dodatne napetostimed romsko skupnostjo in večinskim prebivalstvompa povzročajo tudi socialne in druge državne posege.V zaključku sekcije je Sofie De Kimpe predstavila dosedanjedelo na področju reorganizacije belgijske policije. Zagovarjastališče, da formalno policijsko izobraževanje in usposabljanjev Belgiji ni uglašeno z družbo. Izpostavila je problem na širšievropski ravni, kjer je velika večina policijskih izobraževalnihsistemov še vedno precej »izolirana« v smislu sprememb ininovacij, kar je tudi posledica organizacijske podrejenosti samiorganizaciji. V socializacijskem smislu je namreč policijske rekrutetežko naučiti vseh kompetenc, ki so potrebne za sodobneoblike policijske dejavnosti, če so učitelji starejši izkušeni policisti.Avtorica je med drugim prepričana, da bi lahko bolj socialnaoblika policijskega izobraževanja, vpeta v zunanje visokošolskookolje, več prispevala k razvoju potrebnih kompetenc.Sedma panelna sekcija je postregla z vsebinsko podobnimisekcijami, obsegala je 18 različnih sekcij: policija in javnomnenje, zmanjševanje kriminalitete, zapori in povratništvo,mediji in zaznavanje kriminalitete v očeh javnosti, migracijein tujci v odnosu do kriminalitete, korupcija, strah pred kriminalitetoin turistični kriminal.V sekciji mladoletniške kriminalitete je André Van derLaan razpravljal o ozadjih trendov mladoletniške kriminalitetena Nizozemskem, ki je v zadnjem desetletju narasla. Pri temstrokovna literatura kot vzrok navaja nekatere makrofaktorjena demografskem, socialnem, ekonomskem in kazenskempodročju. Rezultati študije so le deloma potrdili te vzroke.Alida Merlo z Indiana University of Pennsylvania je predstavilapregled stanja kaznovalne politike na področju mladoletniškekriminalitete v ZDA. Pri tem je izpostavila in analiziralatri elemente tovrstne politike do mladoletnikov: premestitevna sodišče za odrasle, dosmrtni zapor brez možnosti pogojneizpustitve in zapor v institucijah za mladoletne. V zaključnemdelu predstavitve so bile podane strategije mehkejšega pristopain večjega vključevanja skupnosti v problematiko. Podobnotematiko je predstavil tudi Kevin Goris, ki je analiziral kaznovalnopolitiko mladoletniške kriminalitete v Belgiji in prišeldo podobnih zaključkov.Zadnja panelna sekcija tretjega dne je vključevala manjsekcij s podobnimi tematikami, kot so na primer vplivi nadoločanje kazni, izkušnje žrtev kriminalitete, vključevanje vskupnost po prestani kazni, finančna kriminaliteta v EU ter povezavamed kriminaliteto in spolom ter mediji. Nato je sledilaslovesnost, na kateri so podelili dve nagradi ESC. V zaključkuvečera je bila organizirana galavečerja v slavnostnem šotoru»Magic Mirrors Tent« v središču Liègea, kjer so postregli z izbranohrano in pijačo, deseto obletnico ESC pa je temu dogodkuprimerno dopolnila še izbrana glasba z možnostjo plesa.V soboto je sledila še zadnja krajša panelna sekcija z devetimirazličnimi sekcijami, tematike pa so se nanašale na kaznovalnopolitiko, razmere v evropski penologiji, zaznavanjevarnosti, ekološko kriminaliteto, strah pred kriminaliteto, prestajanjekazni in viktimološke izzive. Sledilo je zadnje plenarnopredavanje, ki ga je vodil André Lemaitre z Univerze v Liègeu.Britta Kyvsgaard je imela predavanje na temo kriminologijeoblikovanja javne politike. Kot opaža, je trend na Danskem inmorebiti celo v vsej Evropi ravno nasproten tistemu v ZDA;kljub vedno novejšim kriminološkim spoznanjem je namrečpo njenem mnenju vpliv kriminologov na oblikovanje javnepolitike vse manjši. S kritičnega vidika je avtorica navedla nekajverjetnih razlag. Sledilo je drugo predavanje Katalin Gönczölz Univerze Eötvös Lorand, ki je več pozornosti namenila drugemuvidiku javne politike. Dotaknila se je namreč strategijekriminalne prevencije na Madžarskem in njenega vpliva vpraktičnem smislu. Z navajanjem primerov je ponazorila, kakokot neodvisen element ta strategija vseeno deluje integrativnov smislu oblikovanja javne politike, pri tem pa je opozorila nanekatere nevarnosti, ki jih je treba upoštevati.Naslednja konferenca ESC bo v Vilni, glavnem mestuLitve, potekala med 7. in 10. septembrom 2011. Več o tem najdetena spletni strani ESC (http://esc-eurocrim.org/).Aleš Završnik,Inštitut za kriminologijo pri PF v LjubljaniEmanuel BanutaiMladi raziskovalec na FVV UM450

Nove knjigev knjižnicah Inštituta za kriminologijo pri PF in Ministrstva zanotranje zadeve RS (september-november 2010)KriminologijaEco-crime and justice : essays on environmental crime / editedby Kristiina Kangaspunta and Ineke Haen Marshall.- Turin : UNICRI, cop. 2009. – 121 str. – Sg. K 8055European sourcebook of crime and criminal justice statistics- 2006 / Marcelo Fernando Aebi ... [et al.]. - 3rd ed. - DenHaag : Boom Juridische ... [etc.], cop. 2006. - 173 str. – Sg.K 7142/241Messner, S. F.: Crime and the American dream. - 4th ed. -Belmont (CA) : Thomson/Wadsworth, cop. 2007. - XV,150 str. – Sg. K 8052Meško, G.: Kriminologija. - 1. ponatis 1. izd. - Ljubljana :Fakulteta za varnostne vede, 2008. - 336 str. – Sg. K 8053LeposlovjeMasters, A.: Stuart : a life backwards. - London : HarperPerennial, 2006. - 304 str. – Sg. K 8069PravoKant, I.: Lectures on ethics. - Cambridge (U.K.) ; New York :Cambridge University Press, 2001. - XXVII, 507 str. – Sg.K 8088Korsgaard, C. M.: Self-constitution : agency, identity and integrity.- New york : Oxford University Press, 2009. - XIV,230 str. – Sg. K 8066Seung, T. K.: Kant : a guide for the perplexed. - London ; NewYork : Continuum, cop. 2007. - XX, 198 str. – Sg. K 8092Wedgwood, R.: The nature of normativity. - Oxford : ClarendonPress ; New York : Oxford University Press, 2009. - X, 296str. – Sg. K 8057Working virtue : virtue ethics and contemporary moral problems/ edited by Rebecca L. Walker, Philip J. Ivanhoe. -Oxford : Clarendon Press ; New York : Oxford UniversityPress, 2009. - IX, 319 str. – Sg. K 8058Sociologija, politikaBraithwaite, J.: Regulatory capitalism : how it works, ideas formaking it work better. - Cheltenham (UK) ; Northampton(MA) : E. Elgar, cop. 2008. - XIV, 245 str. – Sg. K 8090Pripravila Barbara BiziljHusak, D. N.: Overcriminalization : the limits of the criminallaw. - New York ; Oxford : Oxford University Press, 2008.- X, 231 str. – Sg. K 8074Psihologija, filozofijaCasey, J. P. A.: After lives : a guide to heaven, hell and purgatory.- Oxford ; New York : Oxford University Press, 2009.- VIII, 468 str. – Sg. K 8061Fricker, M.: Epistemic injustice : power and the ethics ofknowing. - Oxford : Oxford University Press, 2009. - 188str. – Sg. K 8064Gaut, B. N.: Art, emotion and ethics. - Oxford ; New York :Oxford University Press, 2009. - VIII, 269 str. – Sg. K 8062Irwin, T.: The development of ethics : a historical and criticalstudy. - Oxford : Oxford University Press, 2007. - 3 zv.(XXVII, 812; XXIII, 911; XXVII, 1020 str.). – Sg. K 8072451

Revijaza kriminalistiko in kriminologijoLETNO KAZALOLetnik 61, leto 2010MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE REPUBLIKE SLOVENIJELJUBLJANA

Revija za kriminalistiko in kriminologijoObletnice in jubilejni zapisiGorazd Meško: Uvodne besede odgovornega urednika . . . . . 257Anniversary NotesGorazd Meško: Introduction by the Editor in Chief . . . . . . . 257ČlankiJasmina Arnež: Zasluge in zablode feminističnekriminologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3Damjan Potparič, Anton Dvoršek: Vzpostavitevproaktivno usmerjene kriminalistično–obveščevalnedejavnosti v državah Evropske unije . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15Miro Gradišar, Igor Lamberger: Vpliv represivnih dejavnikovna zlorabe kreditnih in plačilnih kartic v Sloveniji . . . . . . 28Bojan Škof, Darja Bernik, Bojan Tičar: Metodeodkrivanja, preiskovanja in preprečevanjaprepovedanih davčnih vrtiljakov v Evropski uniji inv Republiki Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37Zoran Kanduč: Krizna tranzicija (ali postmodernizacija),kriminaliteta in strukturno nasilje - kriminološkividik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51Andrej Lukan, Tadeja Kolenc: Kriminaliteta v Slovenijiv letu 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117Katja Šugman Stubbs: Nefizično (psihično in čustveno)nasilje v partnerskih odnosih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141Nina Peršak: Viktimalizacija prostitutk in sramotenjeizjem: mit o prostitutki – žrtvi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 152Zoran Kanduč: Kaznovanje in nagrajevanje v(post)moderni družbi – kriminološki prispevekk teoriji sankcioniranja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164Aleš Završnik: Tehnično nadzorovanje vsakodnevnegaživljenja – postdisciplinske teoretične perspektive . . . . . 178Iztok Podbregar, Teodora Ivanuša: Javni viri in analitikav obveščevalni dejavnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 191Katja Drobnič, Anja Oblak, Aljaž Žbogar: Sodobnemetode ugotavljanja izvora krvnih madežev v 3Dprostoru – pilotska študija aplikacije BackTrack TMSuite . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 259Petra Dolinar, Maja Jere, Gorazd Meško, Iztok Podbregar,Katja Eman: Trpinčenje na delovnem mestu –zaznavanje, pojavne oblike in odzivi . . . . . . . . . . . . . . . . . 272Polona Selič, Ana Jakopin: Trpinčenje na delovnem mestu– razširjenost in posledice pri specializantih medicinev Sloveniji v letu 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 286Mitja Muršič: Nasilno ravnanje in čustva v cestnemprometu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295Benjamin Flander: Vaja iz »višje« penologije –Nietzschejeva genealogija kazni (I.) . . . . . . . . . . . . . . . . . 351Zoran Kanduč: Deviantno, konformno in (ne)normalnov kontekstu krizne postmodernosti – kriminološkaanaliza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 365Dragan Petrovec: Prometne nesreče in smiselnostrepresivnega odziva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 379ArticlesJasmina Arnež: Merits and delusions of feministcriminology . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3Damjan Potparič, Anton Dvoršek: Setting up proactivecriminal intelligence in EU Member States . . . . . . . . . . . . 15Igor Lamberger: The impact of repressive factors onabuse of credit and debit cards in Slovenia . . . . . . . . . . . . . 28Bojan Škof, Darja Bernik, Bojan Tičar: Methods forthe detection, investigation and prevention of illegaltax carousel frauds in the EU and the Republicof Slovenia . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37Zoran Kanduč: Crisis transition (or post-modernisation),crime and structural violence – criminologicalaspects . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51Andrej Lukan, Tadeja Kolenc: Crime inSlovenia in 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117Katja Šugman Stubbs: Non-physical (psychological andemotional) abuse in intimate partner relationships . . . . 141Nina Peršak: Victimalisation of prostitution andthe shaming of exceptions: the myth of a prostitute –victim . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 152Zoran Kanduč: Reward and punishment in (post)modernsociety – criminological contribution to the theoryof sanctioning . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164Aleš Završnik: Technical surveillance of everyday life –“post-disciplinary” theoretical perspectives . . . . . . . . . . . 178Iztok Podbregar, Teodora Ivanuša: Open source intelligenceand intelligence analytics . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 191Katja Drobnič, Anja Oblak, Aljaž Žbogar: Contemporarymethod of establishing a bloodstain source in 3D space –a pilot study on the application of BackTrack TM Suitesoftware . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 259Petra Dolinar, Maja Jere, Gorazd Meško, Iztok Podbregar,Katja Eman: Mobbing – perception, forms andresponses . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 272Polona Selič, Ana Jakopin: Mobbing of trainee doctors inSlovenia: prevalence and impact on their healthin 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 286Mitja Muršič: Violent behaviour and emotions ofcar drivers . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295Benjamin Flander: An exercise in »higher« penology:Nietzsche’s genealogy of punishment (I) . . . . . . . . . . . . 351Zoran Kanduč: Deviant, conformist and (ab)normaltendencies in the context of the crisis postmodern age –a criminological analysis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 365Dragan Petrovec: Traffic accidents and the rationality ofa repressive response . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 379455

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4Igor Areh: Razlike med spoloma v opisovanju kaznivihdejanj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 387Gorazd Meško, Aleksander Koporec Oberčkal:Odklonskost v znanosti - vzroki, pojavne oblike inodzivi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 395Igor Areh: Gender differences in the descriptionof criminal offences . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 387Gorazd Meško, Aleksander Koporec Oberčkal:Misconduct in science - causes, manifestations andresponses . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 395Iz praksePeter Skerbiš: Dosežki Evropske unije na področju bojazoper droge v obdobju od leta 2005-2008 . . . . . . . . . . . . 199Aleksander Jevšek: Ustanovitev Nacionalnegapreiskovalnega urada v Sloveniji kot odziv nasodobne – nekonvencionalne oblike kriminalitete . . . . . 307From PracticePeter Skerbiš: Achievements of the European Union inthe fight against drugs in the period 2005 - 2008 . . . . . 199Aleksander Jevšek: Foundation of the National InvestigationBureau in Slovenia as a response to the contemporaryunconventional forms of crime . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 307Iz zgodovinePavle Čelik: Zakonitost in legitimnost uporabe prisilnihsredstev državnih varnostnih sil pri nas . . . . . . . . . . . . . . 64Pavle Čelik: Povezanost postaj naših varnostnih silz lokalnimi skupnostmi (1850-2010) . . . . . . . . . . . . . . . . 204Pavle Čelik: Odločanje o razporeditvi enot v moštvuvarnostnih sil pri nas (1850-2010) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 406From HistoryPavle Čelik: Lawfulness and the legality of the use of meansof coercion by the state security forces in Slovenia . . . . . . 64Pavle Čelik: Linkage of the Slovene security forces withlocal communities (1850-2010) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 204Pavle Čelik: Decisions about the disposition of securitytroops and a crew in Slovenia (1850-2010) . . . . . . . . . . 406Pregled strokovnih člankovŠtevilka 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77Številka 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 216Številka 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 315Številka 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 417Review of ArticlesNumber 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77Number 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 216Number 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 315Številka 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 417Prikazi, ocene, recenzijeZoran Kanduč: Peter Singer, Praktična etika . . . . . . . . . . . . . . . 89Aleš Završnik: Katja Franko Aas, Helene OppenGundhus, Heidi Mork Lomell (Eds.): Technologiesof InSecurity: The Surveillance of Everyday Life(Tehnologije (ne)varnosti: nadzorovanjevsakodnevnega življenja) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93Katja Eman: Kristiina Kangaspunta, Ineke Haen Marshall,Eco-Crime and Justice: Essays on EnvironmentalCrime (Ekokriminaliteta in pravičnost: esejio ekološki kriminaliteti) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97Marko Rusjan: Aleš Završnik, Homo Criminalis -upodobitve zločinskega subjekta v visoko tehnološkidružbi tveganja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103Zoran Kanduč: Bryan S. Turner, Max Weber: FromHistory to Modernity (Od zgodovine do moderne) . . . . 226Gorazd Meško: Jimmie H. Barrett, Protecting Court –a Practitioner's Guide to Court Security (Varovanjesodišč - priročnik za praktike glede varnosti nasodiščih) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 228Book ReviewsZoran Kanduč: Peter Singer, Practical Ethics . . . . . . . . . . . . . . 89Aleš Završnik: Katja Franko Aas, Helene OppenGundhus, Heidi Mork Lomell (Eds.):Technologies of InSecurity: the Surveillance ofEveryday Life . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93Katja Eman: Kristiina Kangaspunta, Ineke Haen Marshall,Eco-Crime and Justice: Essays on EnvironmentalCrime . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97Marko Rusjan: Aleš Završnik, Homo Criminalis –Shaping Criminal Subject in the HighlyTechnological Society of Risk . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103Zoran Kanduč: Bryan S. Turner, Max Weber: FromHistory to Modernity . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 226Gorazd Meško: Jimmie H. Barrett, Protecting Court –a Practitioner’s Guide to Court Security . . . . . . . . . . . . . . 228456

Revija za kriminalistiko in kriminologijoKatja Eman: Environmental Crime – a Reader (Ekološkakriminaliteta – učbenik) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 231Zoran Kanduč: Jean Ziegler, Imperij srama(Imperij sramu) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 325Darko Maver: Jozef Wojcikiewicz, Forensics and Justice(Forenzika in pravosodje) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 328Ciril Keršmanc: Matjaž Ambrož, Zvestoba Normi . . . . . . . . . 332Miran Mitar: European Sourcebook (Evropski zbornik) . . . 425Iztok Podbregar: Cliff Roberson, Dilip K. Das, JennieK. Singer, Police without Borders – The FadingDistinction between Local and Global (Policija brezmeja - izginjajoče razlike med lokalnim in globalnim) . . . 429Nina Peršak: Suzanne Ost, Child Pornography and SexualGrooming – Legal and Societal Responses (Otroškapornografija in spolni »grooming« – pravni indružbeni odzivi) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 433Zoran Kanduč: Mike Davis, Planet slumov . . . . . . . . . . . . . . . 437ZapisiKatja Eman: Sklepi prve nacionalne konference'Okolje in okoljevarstvo – multidisciplinarni pristopk zmanjševanju ogrožanja okolja', Ljubljana,24. november 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 106Franc Brinc: Delo Inštituta za kriminologijo pri Pravnifakulteti v Ljubljani v letu 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 236Sabina Zgaga: Poročilo s kongresa »Congress onthe Criminal Law Reforms in the World and inTurkey«, Ankara, Turčija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 335Sabina Zgaga: Poročilo s poletne šole o Mednarodnemkazenskem sodišču, Galway, Irska . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 336Katja Eman, Gorazd Meško - NATO delavnica oobvladovanju ogrožanja okolja v JV Evropi,Ljubljana 28-30. 6. 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 339Katja Eman: Novi »stari« varnostni izzivi – 23. letnisimpozij ACUNS (The Academic Council of theUnited Nations), 3.-5. junij 2010, Dunaj, Avstrija . . . . . . 344Maja Jere, Katja Eman: Osma bienalna konferencaPolicing in Central and Eastern Europe: Družbenonadzorstvo in nekonvencionalna kriminaliteta,september 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 441Aleš Završnik, Emanual Banutai: Kriminaliteta inkriminologija: od posameznikov k organizacijam.10. konferenca Evropskega združenja za kriminologijo8.–11. september 2010, Liège, Belgija . . . . . . . . . . . . . . . . 445Katja Eman: Environmental Crime – a Reader . . . . . . . . . . . . 231Zoran Kanduč: Jean Ziegler, The Empire of Shame . . . . . . . . 325Darko Maver: Jozef Wojcikiewicz, Forensics andJustice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 328Ciril Keršmanc: Matjaž Ambrož, Fidelity to the Norm . . . . . 332Miran Mitar: European Sourcebook . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 425Iztok Podbregar: Cliff Roberson, Dilip K. Das, JennieK. Singer, Police without Borders – The FadingDistinction between Local and Global . . . . . . . . . . . . . . . 429Nina Peršak: Suzanne Ost, Child Pornography andSexual Grooming – Legal and Societal Responses . . . . . 433Zoran Kanduč: Mike Davis, Planet of Slums . . . . . . . . . . . . . . 437NotesKatja Eman: Conclusions of the First NationalConference ‘Environment and Protection ofEnvirnoment – Multidisciplinary Approach tothe Reduction of Envirnomental Threats’, Ljubljana,November 24, 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 106Franc Brinc: Activities of the Institute of Criminologyat the Faculty of Law in Ljubljana in 2009 . . . . . . . . . . . . 236Sabina Zgaga: Report from the congress »Congress onthe Criminal Law Reforms in the World and inTurkey«, Ankara, Turkey . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 335Sabina Zgaga: Report from the Summer School on theInternational Criminal Court, Galway, Ireland . . . . . . . . 336Katja Eman, Gorazd Meško: NATO Workshop»Managing Global Environmental Threats to Air,Water and Soil - Examples from South EasternEurope«, Ljubljana 28 – 30 June, 2010 . . . . . . . . . . . . . . . 339Katja Eman: New “Old” Security Challenges – the 23 rdAnnual Symposium of ACUNS, Vienna, Austria,3 – 5 June 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 344Maja Jere, Katja Eman: 8th Biennial InternationalConference Policing in Central and Eastern Europe:Social Control of Unconventional Deviance,September 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 441Aleš Završnik, Emanual Banutai: Crime and Criminology:From Individuals to Organizations. 10th AnnualConference of the European Society of Criminology,Liège, Belgium, 8 –11 September 2010 . . . . . . . . . . . . . . . 445Nove knjigeŠtevilka 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111Številka 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 252Številka 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 346Številka 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 451New BooksNumber 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111Number 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 252Number 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 346Številka 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 451457

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4LETNO STVARNO KAZALOGesla se nanašajo na članke in druge prispevke, objavljene v Revijiza kriminalistiko in kriminologijo 61 (2010). Številke za geslomoznačujejo prvo stran prispevka, črke pa rubriko, v kateri jebil prispevek objavljen.ANNUAL SUBJECT INDEXSubject headings refer to articles and other contributions, publishedin Revija za kriminalistiko in kriminologijo, vol. 61 (2010). Figures,following subject heading indicate the first page of contribution, whilecodes denote the heading under which a contribution was published:čjprprizzg– Članki– Obletnice in jubilejni zapisi– Iz prakse– Prikazi, ocene, recenzije– Zapisi– Iz zgodovinečjprprizzg– Articles– Anniversary Notes– From Practice– Book Review– Notes– From Historybanke 28 čbiološki sledovi 259 čboj zoper drogo 199 prboj zoper kriminaliteto 15 čcestni promet 295 č, 379 ččustva 295 ččustveno nasilje 141 čdavčne goljufije 37 čdavčno pravo 37 čdružba tveganja 103 pridružbena neenakost 325 pri, 437 pridružbene spremembe 51 čdružbeno nadzorstvo 93 pri, 178 č, 441 združbeno-ekonomska tranzicija 51 č, 164 čekološka kriminaliteta 97 pri, 106 z, 231 pri, 339 zelektronsko bančništvo 28 četika 89 pri, 395 čEvropska unija 15 č, 37 č, 199 pr, 425 priEvropsko združenje za kriminologijo 445 zfeminizem 3 č, 103 prifinančna kriminaliteta 28 čforenzične znanosti 259 č, 328 prigoljufije 28 č, 37 čgospodarska kriminaliteta 28 č, 37 č, 307 činformacije iz javnih virov 191 činformacijska tehnologija 93 pri, 178 čkapitalizem 51 č, 164 č, 325 pri, 365 čkazenske sankcija 164 č, 351 č, 379 čkazenski postopek 387 čkazensko pravo 103 pri, 152 č, 164 č, 335 z, 351 čkazensko pravosodje 51 čkazenskopravni sistemi 164 č, 335 zkaznovalna politika 379 čkaznovanje 164 č, 351 č, 379 čkorupcija 307 čkriminalistična tehnika 259 č, 328 prikriminalistika 15 č, 259 č, 307 č, 328 pribanks 28 čbiological traces 259 čbloodstains 259 čcapitalism 51 č, 164 č, 325 pri, 365 čchild pornography 433 priconferences 106 z, 335 z, 339 z, 344 z, 441 z, 445 zcorruption 307 čcourts 228 pricrime 51 č, 97 pri, 117 č, 307 č, 445 zcrime control 15 čcrime detection 37 čcrime investigation 37 č, 117 č, 307 čcrime prevention 37 čcrime statistics 117 č, 425 pricriminal investigation 15 č, 259 č, 307 č, 328 pricriminal justice 51 čcriminal justice statistics 425 pricriminal justice systems 164 č, 335 zcriminal law 103 pri, 152 č, 164 č, 335 z, 351 čcriminal law reforms 335 zcriminal proceedings 387 čcriminalistics 259 č, 328 pricriminological institutes 236 zcriminological research 236 zcriminology 3 č, 103 pri, 164 č, 236 z, 365 č, 445 zdeviant behaviour 365 č, 395 č, 441 zdrug control 199 precological crime 97 pri, 106 z, 231 pri, 339 zeconomic crime 28 č, 37 č, 307 čelectronic banking 28 čemotional abuse 141 čemotions 295 čenvironment protection 97 pri, 106 z, 339 zethics 89 pri, 395 čEuropean Society of Criminology 445 zEuropean Union 15 č, 37 č, 199 pr, 425 prieveryday life 93 pri, 178 č458

Revija za kriminalistiko in kriminologijokriminaliteta 51 č, 97 pri, 117 č, 307 č, 445 zkriminalna statistika 117 č, 425 prikriminologija 3 č, 103 pri, 164 č, 236 z, 365 č, 445 zkriminološki inštituti 236 zkriminološko raziskovanje 236 zkršitev norm 164 čkrvni madeži 259 čmednarodna kazenska sodišča 336 zmednarodno kazensko pravo 336 zNacionalni preiskovalni urad 307 čnadzorstvene študije 93 pri, 178 čnasilje med partnerji 141 čnasilje 51 č, 141 č, 272 č, 286 č, 295 čneoliberalizem 164 čNietzsche, Friedrich 351 čnormalno vedenje 365 čobveščevalna dejavnost 15 č, 191 čodklonsko vedenje 365 č, 395 č, 441 zodklonskost v znanosti 395 čodkrivanje kaznivih dejanj 37 čOrganizacija združenih narodov 344 zorganizirana kriminaliteta 307 čotroška pornografija 433 pripenologija 351 čpolicija 15 č, 64 zg, 117 č, 204 zg, 307 č, 406 zg, 429 pri, 441 zpo-socialistične družbe 51 čpostmoderna družba 51 č, 164 č, 365 čposvetovanja 106 z, 335 z, 339 z, 344 z, 441 z, 445 zpravna filozofija 351 čpreiskovanje kaznivih dejanj 37 č, 117 č, 307 čpreprečevanje kriminalitete 37 čpriče 387 čpričevanje 387 čprisilna sredstva 64 zgprometna kazniva dejanja 379 čprometna varnost 295 čprometne nesreče 379 čprostitucija 152 čpsihično nasilje 141 čpsihoanaliza 103 priraziskave 272 č, 286 č, 387 črazlike med spoloma 387 čreforme kazenskega prava 335 zRevija za kriminalistiko in kriminologijo 257 jrevne mestne četrti 437 priSlovenija 37 č, 64 zg, 117 č, 204 zg, 236 z, 272 č, 286 č, 307 č,379 č, 387 č, 406 zgsociologija 226 prisodišča 228 prisodna psihologija 387 čsodna statistika 425 pristatistični podatki 117 č, 272 č, 286 č, 379 č, 425 prifemale offenders 3 č, 103 prifemale victims 3 čfeminism 3 č, 103 prifinancial crime 28 čforensic psychology 387 čforensic sciences 259 č, 328 prifrauds 28 č, 37 čgender differences 387 čhistory of police 64 zg, 204 zg, 406 zghomicides 89 priinformation technology 93 pri, 178 činstruments of coercion 64 zgintelligence activity 15 č, 191 činternational criminal courts 336 zinternational criminal law 336 zintimate partner violence 141 čmisconduct in science 395 čmobbing 272 č, 286 čNational Bureau of Investigation 307 čneo-liberalism 164 čNietzsche, Friedrich 351 čnormal behaviour 365 čopen source intelligence 191 čorganised crime 307 čpenal sanctions 164 č, 351 č, 379 čpenology 351 čphilosophy of law 351 čpolice 15 č, 64 zg, 117 č, 204 zg, 307 č, 406 zg, 429 pri, 441 zpostmodern society 51 č, 164 č, 365 čpostsocialist societies 51 čprostitution 152 čpsychoanalysis 103 pripsychological abuse 141 čpunishment 164 č, 351 č, 379 čresearch studies 272 č, 286 č, 387 čRevija za kriminalistiko in kriminologijo 257 jrisk society 103 priroad traffic 295 č, 379 čroad traffic accidents 379 čscience 395 čsecurity 228 pri, 344 zsecurity forces 64 zg, 204 zg, 406 zgsecurity technologies 93 prisentencing policy 379 čSlovenia 37 č, 64 zg, 117 č, 204 zg, 236 z, 272 č, 286 č, 307 č,379 č, 387 č, 406 zgslums 437 prisocial changes 51 čsocial control 93 pri, 178 č, 441 zsocial inequality 325 pri, 437 prisocio-economic transition 51 č, 164 čsociology 226 pri459

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 4strukturno nasilje 51 č, 325 prisubjekt 103 pritehnično nadzorovanje 93 pri, 178 čtehnološka družba 103 pritrgovina z ljudmi 152 čtrpinčenje na delovnem mestu 272 č, 286 čuboji 89 priurbanizacija 437 privarnost 228 pri, 344 zvarnostne sile 64 zg, 204 zg, 406 zgvarnostne tehnologije 93 privarstvo okolja 97 pri, 106 z, 339 zviktimizacija 141 č, 152 čvirtualna resničnost 103 priWeber, Max 226 privsakdanje življenje 93 pri, 178 čzgodovina policije 64 zg, 204 zg, 406 zgznanost 395 čženske storilke 3 č, 103 priženske žrtve 3 čžrtve 141 č, 152 č, 272 č, 286 čstatistical data 117 č, 272 č, 286 č, 379 č, 425 pristuctural violence 51 č, 325 prisubject 103 prisurveillance studies 93 pri, 178 čtax frauds 37 čtax law 37 čtechnical surveillance 93 pri, 178 čtechnological society 103 pritestimony 387 čtraffic offences 379 čtraffic safety 295 čtrafficking in human beings 152 čUnited Nations Organisation 344 zurbanisation 437 privictimisation 141 č, 152 čvictims 141 č, 152 č, 272 č, 286 čviolation of norms 164 čviolence 51 č, 141 č, 272 č, 286 č, 295 čvirtual reality 103 priWeber, Max 226 priwitnesses 387 č460

Revija za kriminalistiko in kriminologijoLETNO AVTORSKO KAZALOLetno avtorsko kazalo je sestavljeno na naslednji način: številkeza imenom označujejo prvo stran prispevka, objavljenega v Revijiza kriminalistiko in kriminologijo 61 (2010), označbe za številkostrani pa označujejo, v kateri od rubrik je bil posamezni prispevekobjavljen:ANNUAL AUTHOR INDEXAuthor Index is made up as follows: figures following names indicatethe first page of contribution published in Revija za kriminalistikoin kriminologijo vol. 61 (2010), while codes denote theheading under which the contribution was published:čjprprizzg– Članki– Obletnice in jubilejni zapisi– Iz prakse– Prikazi, ocene, recenzije– Zapisi– Iz zgodovinečjprprizzg– Articles– Anniversary Notes– From Practice– Book Review– Notes– From HistoryAreh, I. 387 čArnež, J. 3 čBanutai, E. 445 zBernik, D. 37 čBrinc, F. 236 zČelik, P. 64 zg, 204 zg, 406 zgDolinar, P. 272 čDrobnič, K. 259 čDvoršek, A. 15 čEman, K. 97 pri, 106 z, 231 pri, 272 č, 339 z, 344 z, 441 zFlander, B. 351 čGradišar, M. 28 čIvanuša, T. 191 čJakopin, A. 286 čJere, M. 272 č, 441 zJevšek, A. 307 prKanduč, Z. 51 č, 89 pri, 164 č, 226 pri, 325 pri, 365 č, 437 priKeršmanc, C. 332 priKolenc, T. 117 čKoporec Oberčkal A. 395, čLamberger, I. 28 čLukan, A. 117 čMaver, D. 328 priMeško, G. 228 pri, 257 j, 272 č, 339 z, 395 čMitar, M. 425 priMuršič, M. 295 čOblak, A. 259 čPeršak, N. 152 č, 433 priPetrovec, D. 379 čPodbregar, I. 191 č, 272 č, 429 priPotparič, D. 15 čRusjan, M. 103 priSelič, P. 286 čSkerbiš, P. 199 prŠkof, B. 37 čŠugman Stubbs, K. 141 čTičar, B. 37 čZavršnik, A. 93 pri, 178 č, 445 zZgaga, S. 335 z, 336 zŽbogar, A. 259 č461