Poklicne alergijske bolezni, zbornik predavanj - Bolnišnica Golnik

(vsaj v sedanjem sistemu ne), da bi plaèeval drago verifikacijo poklicne bolezni (ali celo le suma napoklicno bolezen), ker to predstavlja velik materialni strošek, moralno škodo (proti konkurenci in tudi»nemir« znotraj podjetja samega), s plaèevanjem verifikacije pa tudi odpira pot zasebnimodškodninskim tožbam. Ali je sindikat dovolj moèan, da lahko zahteva in sproži verifikacije poklicnebolezni? Verjetno ne, še posebej, ker se le-te pojavljajo sporadièno, se ne verificirajo, se ne prijavljajoin tako pravzaprav ni nekih oprijemljivih podatkov o velikosti ledene gore pod gladino morja. Delavskizaupniki so pri tem še bolj osamljeni, ker marsikdaj nastopajo povsem samostojno in se niti nezdružujejo tako kot npr. sindikalni delavci. Kaj pa lahko prièakujemo od delovne inšpekcije? Mordaimajo prav oni èarobno palièico, s katero bomo rešili te probleme. Vendar, delovnih inšpektorjev je naeni strani bistveno premalo, na drugi pa so okupirani s številnimi drugimi aktivnostmi, tako da v svojemraziskovalno-preventivnem inšpektorskem delu pravzaprav ne ostaja veè èasa za potrjevanje sumovna ogroženost za poklicne bolezni v doloèenem delovnem okolju. Brez podatkov tudi ne morejoukrepati.Poglavitni vzrok, ki ga sreèamo pri vseh akterjih (najprej pa seveda kar pri pooblašèenih zdravnikih), jepremalo znanja, prezasièenosti z »rednim« delom, ki prinaša materialno gotovost ter vsenaokrogneprijazen odnos do raziskovalnega dela, ki bi imel za posledico odkrivanje žarišè poklicnih tveganj terpripravo ukrepov za njihovo obvladovanje oziroma odpravljanje. Dokler bo pooblašèeni zdravnik zasvoj materialni obstoj moral dnevno pregledati do 20 pacientov, bo prav gotovo njegovo raziskovalnodelo odrinjeno na stranski (povsem nepomemben) tir. Tako kot bi morala vsako (še takonepomembno) poškodbo pri delu raziskovati pooblašèeni zdravnik ter strokovnjak za tehnièno varnostpri delu, bi morale biti tudi v ocenah tveganja izpostavljene obremenitve, škodljivosti in tveganja, ki bilahko imele za posledico zdravstvene okvare (bolezni – izpostavljene v poroèilu o preventivnihzdravstvenih pregledih) ali celo že ugotovljene poklicne bolezni, ki bi predstavljala osnovo zapoglobljeno raziskovalno aktivnost omenjena tima.Pravi odraz situacije je dejstvo, da se ne moremo niti dogovoriti, kdo bo izpeljal verifikacijo poklicnebolezni: ali vsak pooblašèeni zdravnik, ali le izbrani zdravnik ali doloèene republiške inštitucije.Prva ovira je v našem sistemu zdravstvenega zavarovanja, kjer ni vzpostavljeno sodelovanje medizbranim in pooblašèenim zdravnikom. Izbrani zdravnik ima premalo znanja s podroèja poklicnihbolezni, vendar pa bi ga moral imeti vsaj toliko, da bi postavil sum na povezanost pacientovih težav indelovnega okolja. Ko bi bil ta sum postavljen, bi moral z napotnico (tako kot za druge specialiste)svojega pacienta poslati k pooblašèenemu zdravniku, ki bi s poznavanjem delovnega okolja (ocenatveganja) ter patologije, ki se nakazuje pri napotenem pacientu, po ustaljeni poti verifikacije postavilutemeljen sum na poklicno bolezen. Tak utemeljen sum bi potem potrdila oziroma ovrgla neodvisnastrokovna komisija, ki bi jo sestavljali predstavniki zavarovanja (ZPIZ, ZZZS, nova zavarovalnica?),predstavniki stroke (medicina dela, varstvo pri delu), predstavniki države oziroma nadzora (delovnainšpekcija), predstavniki delavcev (sindikati) in delodajalcev (zbornic). Komisijo bi imenoval resorniminister (verjetno za delo) v soglasju z ministrom za zdravje. Ta komisija bi potem primer oddala vnadaljnjo obravnavo posameznim zavarovanjem, oziroma bi bolezen formalno opredelila kot poklicno.V nekaterih primerih bi bila potrebna napotitev na invalidsko komisijo, kjer se ugotovitev trajnespremembe zmožnosti za delo pravno-formalno potrdi. V drugih primerih, kjer ne bi bilo trajnespremembe zdravstvenega stanja, bi se delavcu zagotovilo 100% nadomestilo v èasu odsotnosti zdela zaradi te bolezni ali primerna odškodnina. V zapletenih primerih bi pooblašèeni zdravnik celotnodokumentacijo oddal še republiškemu organu, ki bi preveril pravilnost verifikacijskega postopka. V tempostopku torej izpostavljam kljuèno vlogo pooblašèenega zdravnika, ki bi tako nadgrajeval svojeznanje, samozavest, pa tudi (strokovno) spoštovanje tako delavcev kot delodajalcev. Seveda pa natem mestu ne bo odveè tudi potrditev, da bi moral biti imenovani zdravnik (na Zdravniški komisiji ZZZ)vedno le izkušen strokovnjak, specialist medicine dela, prometa in športa, ki ima edini dovolj46