Gospodarstvo in turizemsom, ki je prevažal misice, in dovolile somi, da grem lahko z njimi. A na avtobusje še pred odhodom prišel glavni organizator,me pogledal in dejal: »Edini moškipoleg voznika na tem avtobusu sem jaz.«Moral sem se zadovoljiti z enim od avtov,ki je prevažal spremljevalce in novinarje.Na zabavi sem potem plesal in se družilz nekaterimi udeleženkami tekmovanja.Bil sem vesel, da sem misice videl tako odblizu. Kako bi šele bil, če bi njih videl naplaži namesto krav.Velemesto sem nekoliko nerad zapustilin kolesaril proti notranjosti in jugu Tanzanije.Na začetku je bila dobrih 100 kmpot enaka kot pred dnevi, ko sem se bližalDar es Salaamu. Vmes sem spet srečalAdama, tokrat v drugi vasi kot prvič; bil jena obisku pri prijatelju. Zvečer je prišel zavtobusom do hotela, kjer sem bil nastanjen,in hotel nekaj denarja, a mu ga nisemdal. No, s pivom sem ga le pogostil. Vponedeljek, 26. aprila, na največji državnipraznik, sem kolesaril skozi nacionalnipark Mikumi in prvič na poti po črni celinividel slone. Srečanje ni bilo ravno prijetno,kajti slonica z mladičem je prečkalacesto in se napadalno napotila proti meni.Na srečo je naproti pripeljal avto in slonasta se umaknila, jaz pa sem mirno odkolesarilnaprej. Naslednjih nekaj dni me ječakalo veliko klancev in občasno nekolikoslabše ceste, ki so jih s pomočjo evropskihpodjetij prenavljali. Tudi vreme se je poslabšalo,bilo je veliko oblačnosti in vetra,sem in tja je deževalo in temperature sose drastično spustile, včasih je bilo le 17ali 18 stopinj. V četrtek so me domačini vvasi Ugimbano lepo sprejeli in vaški poglavarmi je organiziral prenočišče kar vbifeju na kavču.Petek, zadnji aprilski dan, je bil zamenesrečen, saj sem imel hudo okvaro kolesa.Potem ko se je dopoldansko deževjeumirilo in se je pot z visoke planote počasispuščala, se mi je zgodaj popoldne zlomilnosilec zadnjega menjalnika in tudi verigaje popustila. Nisem se mogel peljati nitimetra, zato sem približno pet kilometrovpešačil do najbližje vasi, kjer je bila policijskakontrola. Ženska, ki je skrbela zahrano policistov, me je povabila na kosilo,rekoč: »Ne skrbi, policisti bodo vse uredili.«Hiša je bila nekakšna cestarska bajta,kakršne so bile nekoč tudi pri nas. Komajsem dobro pojedel, so policisti ustavilitovornjak in voznik Paul s še dvema sopotnikomame je odpeljal do najbližjegamesta Mbeya 140 km daleč. Že v mraku jeustavil v predmestju in bil tako prijazen,da je šel z menoj poiskat kolesarski servisin hotel. Potreboval sem le nastavek zamenjalnik, verigo sem imel na zalogi. Biloje že pozno in nastavka niso imeli, zatosem se z Denisom, nekim drugim serviserjem,ki je imel svojo obrt na ulici, dogovoril,da greva zjutraj v središče mesta. SPaulom sva se prisrčno poslovila in odpeljalse je naprej v Zambijo. Z Denisom svase zjutraj z avtobusom odpeljala v središčeMbeye, kjer je bilo nekaj kolesarskih trgovinin servisov – vse skupaj je bilo na nižjemnivoju kot pri nas in pravega nastavkani bilo nikjer. Menjalnikov je sicer bilo nekaj,a vsi so bili daleč od idealnega oziromatakega, kot sem ga imel sam. Vzel semnajboljšega od tistih, ki so bili na voljo,pa še ta je bil bolj slab. Menjalnik je bilpoceni, a vseeno sem ga preplačal, polegtega sem tudi Denisu za pomoč in servisodštel precej denarja. Takoj ko smo uredilizadevo, sem se odpeljal naprej in čakal meje dolg in zahteven klanec do nadmorskevišine 2300 m, kar je bila najvišja točka napoti. Pripeljal sem do mesta Tukuyu blizumeje z Malavijem in se nastanil v katoliškemmladinskem centru proti majhnemuplačilu. V centru je bilo veliko mladine izvse Tanzanije, ker so imeli tisti konec tednasrečanje. Na gospodov dan sem se vbližnji cerkvi udeležil maše, ki jo je vodilškof iz Mbeye in je bila namenjena tanzanijskimladini. Zaradi tega je maša trajalakar štiri ure, a imel sem čas, kajti vzel semsi prost dan. Poleg tega je bilo vreme klavrno,z meglo in rahlim dežjem. Zamenjalsem le lokacijo nastanitve in se preselil vbližnji hotel …POKROVITELJI: TAO, KMETIJASLAVEC, CULT, ŽOLNA ŠPORT, SLS,NZS, KZS, KROVSTVO IN KLEPAR-STVO KOZLEVČAR, CANON, AD-DACOM, PROCOND, BTS COMPANY,RUJZ DESIGN, AVTOSTORITVE ZA-JEC, MIZARSTVO ZALAR, PICERIJAARKADA, GOSTILNA PETKOVŠEK,GOSTILNA STRAH, HOTEL GRAND-VID, EMONSKA KLET, FASADER-STVO DOLINŠEK, FS ŠPICA, FSALENKA, RADIO ORF – SLOVENSKISPORED, RADIO ZELENI VALAleš JuvancČe bi se radi sprostili, poskrbeli za svoje telo in svoj um se udeležiteJOGE NA PIJAVI GORICIob torkih ob 19. in ob četrtkih ob 20. uri. Začnemo v torek, 14. septembra.Odločite se lahko za obiskovanje enkrat ali dvakrat tedensko po eno uro. Potrebujete blazinoin udobna oblačila. Vadbo vodi priznana vaditeljica z dolgoletno prakso.Informacije po telefonu 041 611 009 (Tončka).Joga je vadba za krepko in zdravo telo ter bister um. Gibe se dela v povezavi z dihanjem, gibzlahka naredimo, če pravilno dihamo, ravno tako lahko osvojimo asane to je položaje telesa,ki nam najbolj ustrezajo. Razgibavanje in sproščanje s pomočjo pravilnega dihanja nam pomaga doseči notranji mir in zadovoljstvoter umiriti in obvladovati misli in čustva.Mnenje udeleženke: Če bi prej poskusila jogo, bi jo zagotovo začela vaditi že prej. Zato je potrebno poskusiti in se odločiti.40
Šport in rekreacijaŠRD KosecRaft na KolpiLani, ko je bil organiziran prvi raft članovŠRD Kosec po Kolpi, je bilo kar nekajdvomov o ustreznosti takega početja.Dobra udeležba, prijetno vreme in veseljepo končanem spustu so potrdili organizatorju,da je bil spust primerna novost naseznamu dejavnosti. Razumljivo, že lanije bila sprejeta odločitev za spust v letu<strong>2010</strong>.Letošnji spust po Kolpi je privabil 15udeležencev, novinci med njimi so radovednoopazovali izkušene pri izbiri opreme,shranjevanju obleke in drugih potrebščinv neprodušno zaprte sode, izbiripartnerjev v raftu ipd. No, naša Janja jevešče sestavila posadke in že smo odbrzelis kombijem in dodatnim vozilom protistartu. Lepo jutro in prelestna Kolpa stanas prepričala, da izberemo start nekolikovišje kot lansko leto. Na Žagi smo dopolnilirafte z zrakom, preverili rešilne jopiče,zapeli čelade in se z velikim veseljemin pričakovanji podali na pot.Na mirnem delu so trije trojčki in našpeterček pluli drug ob drugem, roke paso bolj ali manj vešče pomakala vesla vvodo. No, nekateri so uglašeno veslali.Nasvetov soveslačem seveda ni manjkalo:pomoči veslo globlje, veslo mora potovatiob čolnu, ne pomakaj ga kot žlicov juho, le kako držiš veslo … Mirnemutoku reke smo lahko kljubovali in se privajalidrug drugemu. Pred nami so se pojaviliprvi jezovi in brzice, kar je pomenilo,da je treba poprijeti za veslo. Prekobrzic je treba pohiteti, saj jih z večjo hitrostjorafta lažje premagamo. No Janja nasje pravilno usmerjala, nas na mirnem deluzaustavila in pogostila z doma pripravljenimpecivom. Tudi drugi člani so odprlineprodušno zaprte sode in pripravljeneslaščice so vsem teknile.Kolpa nam je ponudila svoje lepote vvsej raznolikosti. Mirna gladina je omogočilazrcaljenje okoliških hribov, poraščenihz drevesi in posutih s skalami.Ob bregu smo videli kar nekaj osamelihdreves, ki jim je voda olupila lubje in časvtisnil patino. Grčavi deli ohranjajo svojoobliko, mehkejši deli pa zaobljeni čakajojesen in z njo višji vodostaj. Prijetnobožanje vode jih bo obrusilo in jim dalonovo obliko. Na nekaterih predelih Kolpapokaže svoja rebra, velike skale, kljubdežju v preteklih dneh pogumno gledajoiz vode in opozarjajo mimoidoče na čas,ki teče in se tako kot Kolpa ne vrača. NaEUROFEST <strong>2010</strong> – ekipa ŠD <strong>Škofljica</strong> narokometnem turnirju v IzoliKot že nekaj let zaporedoma so se tudiletošnje leto rokometaši Športnega društva<strong>Škofljica</strong> udeležili tradicionalnegamednarodnega rokometnega festivalav Izoli – EUROFEST <strong>2010</strong>. Letošnjegarokometnega festivala se je udeležilorekordno število udeležencev (več kot3000), saj je sodelovalo kar 174 ekip izcelega sveta. Izvedenih je bilo približno400 tekem. Gre za rokometni turnir, kjernastopajo klubske in šolske ekipe, selekcijeregij in mest oziroma reprezentanceposameznih držav.Naša ekipa starejši dečki B (Nejc Demšar,Luka Janežič, Krištof Kovačič, AljažLešek, Jaka Centa, Jan Pislevič, Jan Žnidaršič,Žiga Kokolj, Rok Gradišar, FilipMarkovič, Matic Pangerc, Anže Kacijanin Žan Garvas) se je v soboto popoldanskupaj z drugimi športniki prvič srečala priizolskem svetilniku, kjer so se ekipe, razvrščenepo državah, skupaj sprehodile docentralnega igrišča. Mimohod so popestriliz razvedrilnimi točkami, plesom, folkloro... Sledila je tekma »slovenskih zvezd«proti »primorskim zvezdam«. Zmagaleso slovenske zvezde, ki so jih predstavljališportniki, med njimi tudi naš trener,41brzicah in prehodu preko jezov smo pozornostusmerili na varen prehod, tu namje najverjetneje marsikatera podrobnostušla. Ves čas spusta smo radovedno opazovalibreg na slovenski strani in poskušaliugotoviti, kje se nahajamo.Pot se je nadaljevala uspešno, saj smosi poleg izkušenj nabrali tudi nekaj moči.Proti cilju smo nekoliko tekmovali in razumljivoje zmagal najboljši. Verjetno jeprav osvežilno špricanje z vesli nekaj članovprepričalo, da so zaplavali v Kolpi.Ko smo pospravili opremo in se preoblekli,je sledilo zasluženo kosilo, ki ga v Lazihpri Predgradu res dobro pripravijo. Dabi nas na poti proti domu ne premagalautrujenost, je poskrbela dišeča kava. Obodhodu smo si obljubili ob letu osorej.Franc Jurkovič,ŠRD KosecAndrej Topolovec, ter Kastelic, Jovičič,Backovič, Simonovič, Pajovič, Flajs, Kotnik,Bregar in Lapajne. Na drugi strani paso stali primorski vrhunski športniki, kotso: Vončina, Kevič, Hrvatin, Božič, Čosič,Vukovič, Jurič, Čermelj, Žgavec, Nadoh,Cunjac, Radojković, Jereb, Bečirovič inTul. Tekma se je končala v športnem duhuz zadovoljstvom obeh strani.V nedeljo, 4. julija, se je rokometnotekmovanje začelo zares. Že ob 8. uri zjutrajso se začele odvijati prve tekme navseh prizoriščih: Riviera (centralno igrišče),OŠ Livade, OŠ Vojke Šmuc, Kraška